Strah je mojster iz Nemčije

Na predvečer volitev v Nemčiji sem kolesaril s Siddharto, zanimivim človekom, ki sem ga spoznal ravno ta večer. Siddharta je lastnik knjigarne Hopscotch v Berlinu, ki je poimenovana po angleškem prevodu mojstrovine latinskoameriškega maga Julia Cortazarja. Ta večer se je vse nekako uskladilo, Cortazar se je v življenju in književnosti boril za svobodo od tiranije latinskoameriških hunt in za pravice tistih, ki so jim te bile odvzete, zato je verjetno tudi bilo logično, da sem se s Siddharto pogovarjal ravno o volitvah, ki so nas tu čakale, za vogalom nemške noči. Oba spremljava demokratične procese te države v procesu demokratičnega razpada kot notranja opazovalca brez volilne pravice. Siddharta je Indijec in bo že naslednje jutro sedel na letalo proti Indiji, na zaslužen dopust. Jaz sem Črnogorec, enajst let dela v Nemčiji pa mi še ni omogočilo volilne pravice v tej državi. Skratka, oba sva se strinjala v enem – da če skrajno desna Alternativa za Nemčijo (AfD) nekega dne v bližnji prihodnosti postane del oblasti, bo to znak, da spakirava kovčke in do nadaljnjega zapustiva Zvezno republiko Nemčijo.

Potem pa je nastopil dan volitev. Rezultati so do zdaj verjetno že vsem znani. Nemčija bo kmalu dobila še enega kanclerja iz vrst Krščanskih demokratov, ki jih je skoraj dve desetletji uspešno vodila Angela Merkel. Friedrich Merz bo na mestu kanclerja zamenjal Olafa Scholza iz Socialnih demokratov, ta pa bo ostal v spominu kot eden najmanj priljubljenih kanclerjev v novejši zgodovini Nemčije. Druga najmočnejša stranka, skrajno desna AfD, bo s svojimi 20,8 % in več kot desetimi milijoni glasov ostala »za zaščitnim zidom«, kar pomeni, da bo kljub drugemu najboljšemu rezultatu prisiljena v opozicijo na zvezni ravni, saj z njimi (še vedno) ne želi nihče sodelovati. To so morda še zadnji ostanki upora nemškega političnega jezu, v katerega se vse siloviteje zaganja val skrajne desnice kot zgodovinska prikazen te dežele.

Skoraj čez noč je diskurz o »problematiki migrantov« postal nova normalnost. Razlika je zgolj v tonu, v katerem se ta diskurz izvaja. Odkriti radikalni desničar bo preprosto priznal, da sovraži tujce in migrante ter da jih ne želi v svoji državi. Medtem pa novi, poimenujmo ga »nedolžni« ksenofob, ki se še ne zaveda, da je to, kar je, o isti temi poskuša govoriti na nežnejši način.

Lokalno gledano je AfD prepričljivo zmagala na vzhodu (razen v Berlinu), kar pomeni, da so se vse zvezne države, ki so nekoč sestavljale Vzhodno Nemčijo, odločile, da jih bo vodila skrajna desnica. Barve povolilnega zemljevida pričajo o tem, da je Nemčija še vedno razdeljena s političnim zidom, le da je leta 2025 na vzhodni strani zidu desni radikalizem, na zahodni pa pretežno desni center. Tisto, kar tokrat združuje večino države, je strah pred migranti in odločnost, da ta »problem« rešijo. Reševanje problemov z ljudmi druge rase, zveni znano? Ker je.

Ravno »problem migrantov« je bil glavna tema kratke in ubijalske predvolilne kampanje, ki se je začela s trenutkom padca vlade Olafa Scholza novembra, ko je njegova že tako nestabilna koalicija z Zelenimi in Svobodnimi demokrati nepovratno razpadla. Skoraj nikomur se ni zdelo čudno, da v državi, katere industrija je na začetku resnih izgub, katere zunanja politika se obnaša, kot da se svet okoli nas ne spreminja, vsi kandidati v predvolilni kampanji govorijo predvsem o migrantih kot največjem problemu nemške družbe. Vsi javni nastopi in razprave so se začeli s to temo, ki ji je bilo povprečno namenjeno največ časa. Šele po tem so na vrsto prišli gospodarstvo, varnost, zunanja politika … V kratkem obdobju volitev so trije napadi v nemških mestih, katerih akterji so bili migranti, še dodatno usmerili razpravo na temo »kako zaščititi Nemce«. Vse to je pripeljalo do zadnjega velikega škandala, ko je Friedrich Merz iz Krščanskih demokratov poskušal izglasovati protimigrantski zakon z AfD-jem, kar je izzvalo val protestov v Berlinu in navdušenje skrajne desnice, saj jim je bilo s tem končno omogočeno, da neposredno vplivajo na politiko in to prvič od poraza nacizma. Zahvaljujoč pritisku javnosti in frakcijam v Merzovi stranki zakon ni bil izglasovan.

AfD-ju je kredibilnost povečal tudi najmočnejši ameriški tehno-oligarh Elon Musk, ki je stranko odkrito podprl na svojem omrežju X, na katerem se je pogovarjal z njeno voditeljico Alice Weidel, s katero je na tipičen muskovsko-trumpovski način brez zadržkov plasiral neresnice in izmišljotine. Za njim ni zaostajala niti Weidel, ki je v svojem poskusu distanciranja od nacistov celo Hitlerja razglasila za radikalnega levičarja oziroma komunista. Na svoj način je podporo Weidel in AfD-ju izrazil tudi podpredsednik ZDA JD Vance v svoji kritiki Evrope na Mirovni konferenci v Münchnu, po kateri je med vsemi voditelji izbral, da se sestane ravno z Weidel.

Toda vsa ta dejstva so dostopna vsakemu, ki je imel možnost, da spremlja nemško notranjo politiko med volitvami. Tisto, kar je vsaj v mojem primeru bilo precej pomembnejše, se nanaša na določeno »spremembo temperature« v neposrednejšem, uličnem kontaktu. Na tem področju se kaže, da zasuk političnega mainstreama v smer protimigrantskih tematik, kar je bila nekoč domena zgolj radikalnih strank, dobro odzvanja med ljudmi, od katerih bi to najmanj pričakoval. Skoraj čez noč je diskurz o »problematiki migrantov« postal nova normalnost. Razlika je zgolj v tonu, v katerem se ta diskurz izvaja. Odkriti radikalni desničar bo preprosto priznal, da sovraži tujce in migrante ter da jih ne želi v svoji državi. Medtem pa novi, poimenujmo ga »nedolžni« ksenofob, ki se še ne zaveda, da je to, kar je (kakor tudi ne ve, da bo na naslednjih volitvah volil AfD), o isti temi poskuša govoriti na nežnejši način. Ravno zanj ali zanjo je bila tudi ustanovljena nova stranka. To je Zveza Sahre Wagenknecht, ki je zapustila Levico in ustanovila svoje gibanje, ki ga vodi in opredeljuje kot »socialno levo«, »kulturno konservativno«. To se pravi za več socialnih pravic, a proti migrantom. Od te Zveze se je na volitvah veliko pričakovalo, a jim je kljub temu umanjkalo nekaj promilov za prestop parlamentarnega praga.

Povprečen ali celo politično nadpovprečno inteligenten Nemec oziroma beli Evropejec večinoma ni zmožen uvideti perspektive tujca, zlasti tistega z drugačno barvo polti.

S tem političnim stališčem »malo levo, malo desno« na polje argumentacije pogosto vstopi domnevni politični realizem. Proti tujcem na splošno seveda nismo, toda priliv migrantov se mora ustaviti. Ne zato ker bi bili tujci slabi, ampak zato, ker jih fizično in ekonomsko preprosto ni več mogoče sprejemati, tudi prebivalstvo to občuti. Nemčija zapravlja denar za vojno v Ukrajini, industrija peša, zato zmanjkuje denarja tudi za sprejem vsakogar, ki želi priti v državo. Tudi namestitev ni dovolj. Skratka, Angela Merkel je bila do migrantov leta 2015 preveč širokogrudna, to pa je Nemčijo drago stalo.

Celo če poskušamo razumeti ta domnevni racionalizem, če sprejmemo, da ne gre za ksenofobijo, ampak za real-politiko, še naprej pozabljamo na dejstvo, da je v Nemčiji že več kot milijon migrantov, ki so prispeli v zadnjih 10 letih in da to, da nekomu za potrebe politične kampanje ustreza, da jih več ni, prinaša tudi določene posledice. V trenutku ko vsi govorijo o tem, kako so zadnji trije napadi na Nemce s strani migrantov dokaz, da je problem dosegel točko, ko ga je treba rešiti, nihče ne omenja tega, da ta »rešitev« pomeni novo potencialno travmo in povečan strah pred deportacijo pri velikem številu ljudi, kar pa lahko situacijo poslabša.

Nemška politika v svojem poskusu prilastitve glasov, ki so začeli vse siloviteje prestopati k populistom, niti ne zmore razmišljati o tem, kaj se trenutno dogaja v raznih kolektivnih namestitvah, v katerih iskalci azila že leta živijo in čakajo na odločitve o tem, ali bodo smeli ostati ali pa jih čaka deportacija. Vse to je očiten dokaz, da povprečen ali celo politično nadpovprečno inteligenten Nemec oziroma beli Evropejec večinoma ni zmožen uvideti perspektive tujca, zlasti tistega z drugačno barvo polti. Če bi bil, bi dojel, da je diskurz o problemu migrantov, ki je že normaliziran, pravzaprav nedopusten, zlasti v družbi, katere zgodovinska izkušnja vključuje nacistične zločine. Ali pa je vse to samo še en dokaz temeljne ozkosrčnosti in potenciala za rasizem v beli, evropski družbi.

Edino pozitivno presenečenje nemških volitev je verjetno »Levica« (Die Linke), ki je na zvezni ravni osvojila presenetljivih devet odstotkov, v Berlinu pa dosegla najboljši rezultat. Gre za edino stranko na političnem spektru, ki si je drznila oporekati protimigrantskemu zboru, kar ji je očitno prineslo uspeh, čeprav so vsi mislili, da je ravno takšna politika naivna in v novi normalnosti presežena. Levica je trdila, da bi migrante lahko sprejeli, če bi izdatneje obdavčili bogate, zmanjšali financiranje vojn in se posvetili socialnim problemom. Raziskave kažejo, da je bila Levica najmočnejša stranka med najmlajšimi volivci od 18. do 24. leta, prav tako med ženskami. Če naj v vsem tem poiščemo kakšno tolažbo, bi to lahko bilo nekakšno upanje.

Včasih se o lastnem strahu zares in z razumevanjem lahko pogovoriš zgolj s tistimi, ki so občutili ta isti strah. Verjetno zato, ker strah, kakor tudi napake, občutimo predvsem na lastni koži. Emigranti, ki jih poznam, so ta strah spoznali in se z njegovo pomočjo naučili nekaj o sebi in svetu. Vse bolj se mi dozdeva, da se Nemci iz svojih napak niso naučili toliko, kolikor smo upali, da so se.

A preden upanje postane možnost, bo morala Nemčija skozi burno obdobje. Treba bo sestaviti še eno zvezno vlado iz političnih nasprotnikov. Ta vlada pa mora potem preživeti obdobje, ki prihaja, zapletena pogajanja med Rusijo in Ukrajino, napetosti z ZDA in Kitajsko, težave z gospodarstvom in nove zunanjepolitične pozicije. Tu je tudi famozno vprašanje oboroževanja. Na tem področju bo prihodnja nemška vlada odločno podpirala evropske in svetovne trende – še več oboroževanja, več »varnosti«. Vendar pa bi morala biti do zob oborožena Evropa z Nemčijo na čelu te morilske kolone za vedno srhljiva podoba.

Zato se na koncu še enkrat vračam k podobi vožnje s kolesom s Siddharto skozi nemško predvolilno noč, saj je ravno ta kratki kolesarski pogovor potrdil moj lastni »migrantski srh«. Ta čudni občutek, da se včasih o lastnem strahu zares in z razumevanjem lahko pogovoriš zgolj s tistimi, ki so občutili ta isti strah. Verjetno zato, ker strah, kakor tudi napake, občutimo predvsem na lastni koži. Emigranti, ki jih poznam, so ta strah spoznali in se z njegovo pomočjo naučili nekaj o sebi in svetu. Vse bolj se mi dozdeva, da se Nemci iz svojih napak niso naučili toliko, kolikor smo upali, da so se, medtem ko smo si jih predstavljali kot najuspešnejše spokornike 20. stoletja.

—

Prevedel: Mišo Mićić.