Hawzhin Azeez: “Sveta ne prosimo, da pametneje izbira naše zatiralce. Prosimo ga, naj jih sploh ne izbira več”

Zapis dr. Hawzhin Azeez, ustanoviteljice organizacije The Middle Eastern Feminist in nekdanje sopredsednice angleške veje Kurdskega študijskega centra, je nastal v nedeljo, ko so iranske oblasti potrdile smrt ajatole Alija Hameneja. Ubili so ga ameriški in izraelski bombni napadi na Iran, ki so se nenapovedano začeli v soboto in se nadaljujejo ter širijo tudi na Libanon. Iran odgovarja z bombardiranjem ameriških oporišč in zaveznikov na Bližnjem vzhodu ter blokado Hormuške ožine. Medtem se v Iranu nadaljuje zatiranje vsakršne opozicije, žensk in manjšin, predvsem Kurdov, Baločijev in Bahajcev. V kurdskem predelu Irana so se začeli tudi januarski protesti proti vladavini ajatol, ki so se razširili na vso državo. Oblasti so odgovorile z brutalno represijo, v kateri je življenje izgubilo 40.000 ljudi, mnoge pa so zaprli in preganjali. Njeno besedilo objavljamo v izogib »romantičnemu idealiziranju« diktature ajatol kot simbola upora proti ameriškemu imperializmu, na kar tudi v našem prostoru nismo imuni:

Ena največjih moralnih napak dela mednarodne levice je njihova lahkotnost pri romantični idealizaciji diktatur zgolj zato, ker se predstavljajo kot »protiameriške«. S tem izbrišejo ljudi, ki dejansko živijo pod temi režimi – tisoče zapornikov, mučenih, usmrčenih, izginulih. Kurdi so ponovno demonizirani in obravnavani kot agenti zahodnega imperializma, ker so se veselili smrti brutalnega ajatole. Kot da naše desetletja trajajoče krivice nimajo nobene legitimnosti, nobene zgodovinske podlage in nobene moralne upravičenosti do pravice ali samoodločbe.

Danes vidim levičarje, ki mahajo z zastavo Iranske islamske republike, kot da bi bila simbol upora. Ni. Je zastava režima, ki je 47 let zapiral, mučil in ubijal disidente ter sistematično preganjal manjšine – zlasti kurdske,

Danes vidim levičarje, ki mahajo z zastavo Iranske islamske republike, kot da bi bila simbol upora. Ni. Je zastava režima, ki je 47 let zapiral, mučil in ubijal disidente ter sistematično preganjal manjšine – zlasti kurdske, baloške in bahajske skupnosti. Ljudje so se z ogromnimi žrtvami temu režimu upirali od Teherana do Sine, od Kermanšaha do Ilama. Zapori so jih polni. Polna so jih pokopališča. In zdaj praznujejo padec ajatole, ker je njegov režim zgolj v enem tednu ubil 40.000 ljudi!

Naše kurdsko politično stališče je že desetletja nespremenjeno: Jin, Jiyan, Azadi (ženske, življenje, svoboda – ideologija, ki smo jo predstavili preostalemu Iranu). Demokracija. Konfederalni sistem, v katerem lahko zatirana ljudstva sama upravljajo svoja življenja, telesa in zemljo. Prav tako ne sprejemamo tega, da enega tirana zamenjate z drugim. Ne sprejmemo menjave klerikalnega avtoritarizma za nacionalistični avtoritarizem.

Kurdi nismo naivni: vemo, da ob spopadih regionalnih in globalnih sil pogosto prav kurdska ozemlja postanejo bojišča. To videvamo v Rožavi. To smo videli po umoru naše Jine Amini. To videvamo v Iranu, Iraku, Siriji in Turčiji. Naši otroci so vedno med prvimi, ki umirajo v vojnah, ki jih nismo začeli.

Preberite tudi: Zala Metlika: Ubranitev rožavske revolucije

Ko torej Kurdi in mnogi Iranci vseh narodnosti izrazijo olajšanje ob padcu vladarja, ki je 36 let izvajal represijo, zaradi tega nismo agenti imperializma. Smo ljudje, ki so neizmerno trpeli. Nasprotujete lahko tuji intervenciji, pa kljub temu priznate ljudem pravico, da zadihajo, ko režim, ki jih je brutalno zatiral, oslabi ali propade – tudi če se to zgodi s sredstvi in metodami, ki so zunaj njihovega nadzora in moči. Ni mogoče spregledati, kako trdo so se mnogi Iranci že leta trudili, da bi strmoglavili iranski režim. Ali ne vidite tisoče njihovih trupel, ki ležijo na iranskih ulicah?

Z enako odločnostjo zavračamo tudi morebitne nadomestne kandidate, kot je Reza Pahlavi, ki obljubljajo »stabilnost«, hkrati pa grozijo, da bodo v imenu ozemeljske celovitosti zatrli kurdske demokratične težnje, še preden pridejo na oblast. Uprli smo se avtoritarizmu iz Teherana, Ankare, Bagdada in Damaska. Še naprej se bomo upirali zatiralcem, novim ali starim, vse dokler nam bodo odrekali človekove pravice. Kri naših mučenikov še vedno prežema zemljo, na kateri živimo, in preveč naših najboljših in najpametnejših, najbolj revolucionarnih in pogumnih smo izgubili, da bi lahko odpustili in pozabili njihova žrtvovanja za nas.

Uprli smo se avtoritarizmu iz Teherana, Ankare, Bagdada in Damaska. Še naprej se bomo upirali zatiralcem, novim ali starim, vse dokler nam bodo odrekali človekove pravice.

Kot ljudstvo brez države smo že dolgo prve in najlažje žrtve meddržavnih iger. Sveta ne prosimo, da pametneje izbira naše zatiralce. Prosimo ga, naj jih sploh ne izbira več. Zato se postavite na stran žensk. Postavite se na stran manjšin. Postavite se na stran tistih, ki gradijo demokratično življenje od spodaj. Stojte ob strani ljudem, ki so za svobodo plačali s krvjo – ne zato, da bi na oblast prišel še en diktator ali da bi imeli po vsem Iranu neskončno diskotek in nočnih klubov (čeprav so tudi ti pomembni), ampak da bi imeli dostojanstvo, pravice žensk, demokracijo, vključenost, človekove pravice, mir, stabilnost, gospodarski razvoj in enakost za vse, ne le za določene elitne dele iranske družbe.

Karkoli manj od tega ni solidarnost, ampak kolonializem, orientalizem in nasilje z drugimi sredstvi. Prisluhnite ljudem, še posebej manjšinam, ki so bile najpogostejše žrtve in mučenice, ki so bile največkrat izbrisane in najbolj utišane izmed vseh ljudstev Irana.

—

Naslovna ilustracija: Charlie Hebdo.