Praznična razcefranka

Tam nekje sredi drugega mandata je moralo biti, ko je ljubljanski župan Zoran Janković na rožniškem prvomajskem srečanju v svojem govoru na lepem izjavil: »Mi, delavci …« Vljudnostne družabne sugestije o lepem poenotenju (beri: del manipulativne taktike) niso od včeraj. Tako je Adolf Hitler 30. aprila 1933, po več desetletjih srditih bojev v delavskem gibanju, v čast in slavo 40 odstotkom delavcev v edini preostali stranki 1. maj razglasil za državni praznik. In takoj naslednji dan ukinil še poslednje od delavskih sindikatov.

Kultura praznovanja je zelo opazna reč, predvsem pa je zmerom identična moči razredne zavesti.

Margina besne in pravičniške Nemčije se je tudi v spomin na zmaličeno stanje stvari leta 1987 domislila prav posebnega prvomajskega slavja. V berlinskem Kreuzbergu se je na ulici prodajala poceni pijača in hrana, muzika pa razlegala brez vsakršnih dovoljenj, dokler pozno ponoči tako policiji kakor demonstrantom niso popustile zavore, in začela se je značilna pankerska oziroma avtonomistična iniciacija, češ, kdo si upa več. V resno odigrani agresivni manifestaciji tako na eni kakor na drugi strani ni bilo razločkov po spolih, torej je prepoznala svojo notranjo stopnjo politične korektnosti. Ni jih malo, ki še danes zatrjujejo, da je bil to edini pravi 1. maj v Evropi.

Za časa Jugoslavije smo lahko 1. maja pri televizijskih poročilih po slavospevu delavskemu prazniku redno spremljali tudi svareče prizore. Pospremilo jih je družbenomoralno in razredno zavedno sporočilo: Pri nas delovni ljudje in občani veselo praznujejo, gredo na prireditve in v naravo na piknike, medtem ko mora ljudstvo marsikje po svetu, kjer ni svobode, za 1. maj trpeti, organizirati demonstracije, na katerih policija potem pretepa in zapira. Po navadi so bili posnetki iz Turčije.

Turčija se je kot zgled za zatiranje delavskega praznika na televiziji ohranila tudi v odcepljeni, pokradeni, sprivatizirani in globoko kapitalistični Sloveniji. Družbenomoralno in razredno zavednega sporočila pri tem sicer ni bilo več, čudaška inercija pa je ostala, pri čemer je »glas iz offa« vsako leto radostneje poročal: Prenekateri med vami lahko lepo združite 27. april in 1. maj, ki ga med redkimi praznujemo kar dva dni, in greste za en teden ali še več na morje; kdor je siromašen, pa naj to pripiše svoji lastni nesposobnosti, pri čemer mu še zmerom ostanejo na voljo počitek, kakšna prireditev ali piknik.

A tudi prireditve in pikniki imajo svojo notranjo dinamiko. Scenarist Branko Šömen in režiser Jože Babič sta tako v instruktivnem filmu Poslednja postaja (1971) prikazala uborno življenje nekdanjega partizana Toneta (igra ga Polde Bibič), ki tolče revščino kot komunalni delavec in podnajemniško živi v stanovanju bivše žene. Na enem izmed prazničnih piknikov se Tone v razočaranju spričo družbeno-političnega okolja in situacije povsem zlomi, alkohol pridoda svoje, in v finalu navsezadnje dobesedno utone v porciji partizanskega golaža.

Če podpisani primerja cene čevapčičev na predprvomajskem ljubljanskem Rožniku pred 40, 45 leti in danes, so ti danes trikrat dražji in stanejo toliko kot v kakšni povprečni restavraciji. Njegov spomin se pri tem nadalje ne more znebiti žalosti, ko se je s prijatelji proti jutru spuščal po pobočju: Zmerom je kak delavec vinjen omagal ob poti, odpadli nagelj je kazal razmajano zavest, obličje je bilo skrotovičeno v zgarano spako. In ta delavčeva spačenost iz jarka pod Rožnikom nikakor ni bila daleč od izraza na obrazu tiste ženske, ki je za 8. marec ponoči odhajala domov z vsiljene kolektivne zabave. Razočaranja ni bilo mogoče skriti – že način, kako brezosebno in nezainteresirano je nosila cvetje obrnjeno navzdol, je povedal vse. Bedno in ničvredno, daleč od kakšnega človeka vrednega praznika.

Kultura praznovanja je zelo opazna reč, predvsem pa je zmerom identična moči razredne zavesti. Potlačene in razdrapane vrednote so del družbene realnosti: si predstavljate, da kateremu od predlagateljev skorajšnjega referenduma v fris rečete, da je tudi razmišljanje delo in da je mogoče z ne preveč napora razločiti med tistimi muzičisti, ki dejansko delajo, in onimi, ki zgolj preigravajo zguljene fraze? In da je politika, če jo zapopadeš resno, eno samo krvavo garanje?

Mar ni zabavno, da je desnica, ki tako črti marksizem, med žrtvami slabo poznane vulgarizacije, napačnega – seveda stalinističnega – sovjetskega prevoda Marxove delovne (z)možnosti (Arbeitsmöglichkeit) v delovno silo, kot je na predavanjih rad poudarjal profesor Božidar Debenjak, ki se je hitro prijel in je v preštevilnih jezikih, tako tudi v slovenščini, uveljavljen in v širni rabi še danes, čeprav evocira udarniške, »junaške prsi« in daje s svojo »silo« izrazito prednost telesnemu delu pred umskim?

Ne le da še vedno najdemo posameznice in posameznike in celo kakšen sindikat z izrazito razredno zavestjo, pač pa nas zgodovina tudi uči, da je celo v najmračnejših časih, kot se reče, na vsem svetu dovolj ena sama filozofska oseba, da zadeva preživi in gre naprej.

A sklenimo tale spis z malce manj grenkobe. Ne le da še vedno najdemo posameznice in posameznike in celo kakšen sindikat z izrazito razredno zavestjo, pač pa nas zgodovina – in spet smo v Nemčiji – tudi uči, da je celo v najmračnejših časih, kot se reče, na vsem svetu dovolj ena sama filozofska oseba, da zadeva preživi in gre naprej. Oziroma drugače: nemško delavsko gibanje je leta 1945 čez noč vstalo od mrtvih, takoj po padcu dvanajstletnega nacionalsocializma zbralo svoje in sorodno ljudstvo ter večinsko pričakovalo, da se bo država na ruševinah kar prelila v svobodno socialistično republiko, in to brez odvečne revolucije.

In hitra reakcija na nacistično obdobje bi brez dvoma našla svojo svetlo realnost, ko bi načrtov sistematično ne preprečile »zavezniške sile« (»novi okupator«). In kaj so ZDA pri svojem okupacijskem podjetju težko razumele? Sindikate, recimo, ki imajo po nemški tradiciji tudi močne socialne in kulturne ambicije, v Ameriki pa so omejeni zgolj na boj za plače, na eno samo osnovno ekonomsko dimenzijo. In vsaj nemški sindikati so v nemogočih razmerah vsekakor opravili vrhunsko delo. Do zdaj, ko bi Nemčija v krizi 9. maja po Trumpovem značilnem vzoru od ZDA nemara lahko zahtevala nekaj tisoč milijard reparacij za 80 let okupacije. Apatija; amnezija; porazi. Dela je očitno zelo veliko, vsak dan več, a kako danes združiti osebno veselje do dela (ali pa do lenobe, saj to v tem primeru ni pomembno) z nujno skupnostno ambicijo, ki naj poda vsaj osnovne pogoje tako za delo kakor za lenarjenje? Vsekakor kaže (politični, družbeni) aktivizem ostro ločiti od trenutno modnih narcističnih »kariernih« aktivistov in aktivistk, ki naivno ustrezajo neoliberalistični želji, delavstvo pa odvrniti od malikovanja avtoritarnih osebnosti. Študentski odpor v Srbiji recimo ponuja kopico možnosti, ki nikakor niso samo lokalna in regionalna zadeva, pač pa bi se lahko internacionalizirale, celo morale bi se. Že z množično državljansko nepokorščino proti slepemu oboroževanju in vsiljenim vojnam.

Živel 1. maj!

—

Naslovna fotografija: Sunčan Stone.