Samo milijon nas še živi
Na svetu je dva milijona Slovencev. To je osnovni podatek, ki ga o svoji državi pozna prav vsak državljan, prva vrstica o Sloveniji na Wikipediji, prva informacija, ki jo o svoji domovini utegneš izmenjati z nevednim tujcem. Cifra je seveda vsako leto za kak odstotek višja ali nižja, ampak 2.000.000 je tisto okroglo število, ki je trajno zasidrano v naši zavesti, sprememba tega podatka bi bila enako pretresljiva, kot če Triglav ne bi več dosegel 2864 m nadmorske višine ali če površina Slovenije ne bi znašala 20.271 km². Slovencev je dva milijona. Smo čisto majceno in neopazno ljudstvo … samo malo manjka, pa nas ne bo več.
Ta slika majhnosti, poudarjena skozi zaokroženo nizko številko, je povezana z našo samopodobo izumirajočega naroda – z idejo Slovencev kot nekakšne ogrožene podvrste Slovanov, ki si je kljub težkim zgodovinskim preizkušnjam priborila svojo državico. Ta fiksacija je nekoč služila grajenju nacionalne zavesti: naša narodnoprebuditeljska kultura je bila močno zaznamovana s temo preživetja, pa naj je šlo za Gregorčiča ali za Agropop. Pesniki slovenstva so nam risali podobo obkoljenega plemena, podalpskih Asterixov in Obelixov, ki jih bo zdaj zdaj požrl in izpljunil okrutni modernizirajoči se svet. »Že stoletja tu živimo, se z viharji bijemo, bratje in sestre, ne pustimo, da izginemo …« Slovenstvo je v nenehni bitki s časom, ki vsako leto odščipne del njegovega življa.
Osnovna operacija lastnikov kapitala je, da iz vsakega delavca počrpajo čim več delovnih ur za čim manj plačila – v idealnem primeru ravno dovolj, da se naslednji dan lahko vrne živ na šiht in tako nadaljuje do čim zgodnejše smrti, h kateri mu seveda rade volje pomagajo.
Ta podoba izumirajočega naroda pa se brezhibno preliva v moderno razumevanje nacionalne ekonomije. Naši makroekonomisti radi ponavljajo za Klinčijem, avtorjem zimzelene popevke »Samo milijon nas še živi«, in nas opominjajo, da je naravni prirast prebivalstva negativen, da vsako leto umre več ljudi, kot se jih rodi, da je na letni ravni v 2023 prirast znašal −4551 prebivalcev oziroma −2,1 na 1000 prebivalcev. Tako negativnih kazalcev nismo zaznali vse od leta 1945! Te vojne številke za ekonomiste pomenijo tudi, da je vse manj mladih, delovno aktivnih državljanov, vse več pa upokojencev. Celo Evropska komisija je opozorila, da je danes vsak peti Slovenec starejši od 65 let, čez 35 let pa bo že vsak tretji! Ali ne vidite, kam to vodi? Še malo, pa ne bo nihče več vplačeval v pokojninsko blagajno! Breme vzdrževanja stare populacije bo v celoti padlo na državni proračun – že danes doplačilom za penzije namenjamo 10 % bruto domačega proizvoda. Če bomo tako nadaljevali, bo država pahnjena v bankrot. Demografska znanost ne laže: Sloveniji so več kot očitno štete ure. In tako smo že desetletja ujeti v politično realnost, kjer mandat vsake vlade zaznamuje reševanje demografske krize – krize, ki je v nasprotju z vsemi drugimi nadlogami trajen element slovenske državnosti.
Rešitev ni veliko. Poleg promocije rodnosti (predlog desnice) in priseljevanja (predlog liberalcev) je tu na voljo le še ena pot, s katero se lahko strinjata oba politična pola – to je podaljševanje delovne dobe. Če državljani že vztrajamo pri tem, da rojevamo manj otrok in živimo nekaj let dlje, potem je na dlani rešitev, da se nekoliko raztegne definicija »mladosti« in se nekoliko zamakne upokojitvena starost. To nam vendarle narekuje zdrava pamet! Politični rivali si tako že vseskozi delijo projekt reforme pokojninskega sistema – velikega sistemskega ukrepa, ki naj bi nas rešil pred prihajajočim bankrotom. Že vse od leta 1997, ko se je začela serija reform, se te ukrepe predstavlja kot nujne za preživetje Slovenije, pospremljeni pa so z alarmističnimi krilaticami in vzdušjem urgentnosti. Stanje ni vzdržno! Nekaj moramo storiti!
Demografsko paranojo je posvojil tudi socialistični minister za delo Luka Mesec, ki je pristal v vlogi reševalca izumirajočega naroda in prevzel štafeto reformacije pokojninskega sistema od Janševe vlade. Na nedavnem srečanju socialnih partnerjev je orisal skrbi, ki poganjajo njegova prizadevanja: »Ta reforma je izvedena zato, ker se kot družba staramo, ker živimo dlje in ker je vsaka naslednja generacija žal manjša. Če hočemo ohranjati razmerje med zaposlenimi, ki plačujejo prispevke, in upokojenci, ki prejemajo pokojnine, je ključno, da smo se dogovorili, da bomo delali nekoliko dlje.« To neusmiljeno tiktakanje demografske ure, ki nas bi naj peljalo v obubožanost, je nedvomno narekovalo tudi pogajanja med državnimi organi, sindikati in gospodarskimi združenji, ko so pod Meščevim vodstvom snovali ideje, kako zamakniti upokojitveno starost. Po več mesecih pogovorov, izračunov, projekcij in novih pogovorov (še nikoli nisem slišal tolikokrat poudarjenih besed »dialog« in »konstruktivnost«) so na koncu dosegli konsenz: z letom 2035 se bo upokojitvena starost zvišala na 62 let za osebe s polno delovno dobo in na 67 let za ostale.
Minister Mesec in ostali sogovorci so na upornega sindikalista gledali, kot da je padel z lune. Le kako jim lahko očita, da so komu naredili škodo, ko pa vendarle rešujejo narod … zagotovo ima za bregom kako osebno agendo!
A če so predstavniki oblasti, kapitala in dela pričakovali ovacije za svoj izjemni dosežek v reševanju naroda, jih je doletel povsem drugačen odziv. Reforma je sprožila burne odzive javnosti in povzročila razkol v največji sindikalni zvezi, kjer jo je del sindikatov ostro zavrnil. V žolčnem soočenju v oddaji Tarča je generalni sekretar Sindikata poklicnega gasilstva David Švarc situacijo opisal takole: »Jaz ne dvomim, da je ta pokojninska reforma pod črto dobra za gospoda Papeža [direktorja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje – op. a.]. Z vso pravico je za vas dobra, ker jo gledate z vidika financ, in če se tukaj pač poravna, je seveda dobra. Z naše strani, s strani sindikatov, predstavnikov delavstva in tudi vlade, ministrstva in ministra Mesca, bi pa seveda ta pogled moral biti iz druge perspektive: to pa je z vidika, kdo bo vzdržnost tega sistema dejansko vzdrževal – in tu so ga naložili na pleča delavcev.« Minister Mesec in ostali sogovorci so na upornega sindikalista gledali, kot da je padel z lune. Le kako jim lahko očita, da so komu naredili škodo, ko pa vendarle rešujejo narod … zagotovo ima za bregom kako osebno agendo!
Razprava med predstavnikom gasilcev in snovalci reforme se je izkazala za nemogočo, vseskozi je razpadala v osebne očitke in tonila v močvirju tehničnih podatkov. Jasno, reformatorji niso zmogli ali želeli priznati, da obstaja še kakšen drug način razumevanja problema. Da vprašanje ni nujno, kako zagotoviti vzdržnost sistema, ampak kdo bi jo zagotovil. In tako se je demografski problem nenadoma prikazal kot razredni problem – kot dobri stari boj med interesi kapitalistov in interesi delavcev. Švarc je nazorno pokazal, da lastniki kapitala niso pristali na povečanje svojih prispevkov v pokojninsko blagajno (pri nas prispevna stopnja delodajalcev že od reforme leta 1997 znaša pičlih 8,85 %, delavci pa prispevamo 15,5 %) niti ni na to pristala država (smoter reforme je prav v tem, da se državni izdatki ne bi povečali z zdajšnjih 10 % na projiciranih 13,8 % BDP). V enačbi torej ostanemo zgolj delavci, ki bomo reševali proračun z dodatnimi leti dela in slabšim usklajevanjem pokojnin.
A če stopimo še en korak nazaj in pogledamo na problem z vidika razrednega boja, moramo postaviti pod vprašaj tudi sam obstoj demografske krize. Staranje prebivalstva, torej daljšanje upokojitvene dobe glede na delovno dobo, je zares kriza le za kapitaliste. Osnovna operacija lastnikov kapitala je, da iz vsakega delavca počrpajo čim več delovnih ur za čim manj plačila – v idealnem primeru ravno dovolj, da se naslednji dan lahko vrne živ na šiht in tako nadaljuje do čim zgodnejše smrti, h kateri mu seveda rade volje pomagajo. Vse, kar je onkraj te okrutne matematične formule človeških virov, je za kapital izguba. Delavci so se zato morali vso zgodovino boriti za zmanjšanje obsega delovnih ur, vključno z osemurnim delavnikom, vikendom, odpravo otroškega dela in seveda pravico do upokojitve – enega največjih dosežkov v naši borbi za svoboden čas.
Preberite tudi: Miha Blažič – N’toko: Jezik kot orožje
Zgodovina tega boja je v tem oziru zelo povedna. Upokojevanje je bilo pod pritiskom socialistov na državni ravni prvič uvedeno leta 1889 v Bismarckovi Nemčiji in se je do sredine 20. stoletja razširilo po večini industrializiranega sveta, a je takrat le malokateri delavec dejansko dočakal penzijo in jo lahko tudi užival, saj je bila upokojitvena starost krepko nad pričakovano življenjsko dobo. To razmerje se je začelo spreminjati šele z izborjenimi boljšimi delovnimi pogoji in širšo dostopnostjo zdravstva. Delavska življenja so se podaljševala onkraj obdobja »uporabnosti« za kapital, in pokojnina je postajala pravica, do katere je dostopalo vse več ljudi za vse več časa. V enačbi kapitala to predstavlja veliko nevšečnost – lastniki doživljajo delovno neaktivne ljudi kot nepotreben strošek, njihovo vzdrževanje pa celo kot krajo delovnih ur, čeprav so pokojnine v resnici le zamaknjeno izplačilo deleža naših mezd. V enačbi delavcev pa je obratno: vsaka ura življenja, ki smo jo odvzeli kapitalistom in jo namenili sebi, predstavlja zmago. Z vsakim dodatnim dnem upokojitve smo so »za nazaj« dvignili postavko oddelanih ur. »Demografska ura«, ki tako grize oblasti, delavcem dejansko deluje v prid.
Seveda nas bodo na tem mestu vprašali, kako naj bi bil takšen sistem vzdržen. Kako bomo vzdrževali vse večje število neaktivnih prebivalcev? In odgovor delavcev bo vedno enak: vzdržujejo naj jih kapitalisti, ki so si na račun našega dela prisvojili bajne dobičke. Tekom 20. stoletja se je produktivnost višala za okoli 2 do 3 odstotke letno, torej današnji delavec ustvari mnogokratnik presežkov izpred nekaj desetletij, medtem ko se je njegova kupna moč zviševala bistveno počasneje. Iz ustvarjene vrednosti bi torej brez težav financirali trikrat več upokojencev, če si teh presežkov ne bi v vse večjem obsegu prisvajal kapital. Kako je torej možno reči, da si kapitalisti ne bi mogli privoščiti višje prispevne stopnje za pokojnine, kot je današnjih 8,85 % (kar je, mimogrede, ena najnižjih v Evropi)? In zakaj si ne bi mogla država leta 2050 privoščiti dodatnih 3 % proračunskih izdatkov za dofinanciranje pokojninskega sistema? Samo pomislimo, s kakšno lahkoto nam evropske institucije narekujejo, da bo treba vojaške izdatke povečati na 3 % in kasneje 5 % BDP … Je res nezamisljivo, da bi ta denar porabili za financiranje naše starosti?
Ekonomisti obujajo natalitetno paniko zgolj zato, ker želijo kapitalu vrniti ure dela, ki smo si mu jih drznili ukrasti z našimi prekomerno dolgimi življenji.
Namesto tega smo v zadnjih mesecih priča žaljivi propagandni operaciji, v kateri se najuglednejši ekonomisti v državi skupaj s sindikalnimi birokrati in člani Levice naslanjajo na agropopovske stereotipe o izumirajoči Sloveniji. Dobro vedo, da demografska kriza ne obstaja niti po njihovih lastnih merilih – da se s povečevanjem priseljevanja tista domnevna stalnica 2.000.000 prebivalcev stalno povečuje, in to predvsem na račun mlajših, delovno aktivnih ljudi. Vedo tudi, da naravni prirast prebivalstva ni linearen pojav, ki ga lahko projiciraš za desetletja vnaprej in okoli njega ustvarjaš današnjo fiskalno politiko. In seveda vedo, da o ustvarjeni vrednosti in njeni delitvi med prebivalstvom ne odločata število in starost prebivalcev, ampak vrsta drugih faktorjev – od stopnje produktivnosti in razvitosti gospodarstva pa seveda do moči sindikatov in prioritet oblasti … naravni prirast v Etiopiji je bistveno višji kot pri nas, pa to ne pomeni, da je njihova pokojninska blagajna v boljši formi. Ekonomisti obujajo natalitetno paniko zgolj zato, ker želijo kapitalu vrniti ure dela, ki smo si mu jih drznili ukrasti z našimi prekomerno dolgimi življenji. Med tisoči načinov, da bi pokrpali domnevno nastajajočo proračunsko luknjo, so našli prav tisto, ki delodajalcev ne bo stala nič.
Zato so imeli gasilci še kako prav, ko so izpostavili, da predlagana pokojninska reforma ni rešitev nekakšne demografske krize, temveč zgolj še ena v vrsti zmag kapitala in kompromisov sindikalnih central. Seveda bi lahko cel dan naštevali razloge, zakaj so vodstva sindikatov tako bedna, da so ponovno »stisnila zobe« in brez boja podpisala dogovor na škodo svojih članov, a med razlogi je gotovo tudi elementarna teoretska zmota: v pogajanjih jih je vodila nacionalistična mitologija, ne pa razredna analiza. Mislili so, da gredo v boj proti »uri«, ko bi morali v boj proti kapitalu. Mislili so, da »je treba nekaj storiti«, ko bi bilo dejansko bolje mirovati in reči vladi, naj poišče ta denar kje drugje. Svojevrsten paradoks pa je, da se je z zgodbo o pokojninski reformi Levici ponudila izvrstna priložnost, da zagovarja socializem in pri tem dobi podporo množic. Lahko bi zavzela stališče, da se ne bo uklonila neoliberalcem in nacionalistom, da ne bo pustila bodočih generacij na cedilu in da bo omogočila delavcem, naj sami odločajo, kako bodo v bodoče upravljali z ustvarjeno blaginjo. Naša »socialistična stranka« se je znova odločila, da te priložnosti ne bo izkoristila. Med vsemi neuresničenimi reformami se bo do konca borila ravno za izvedbo tiste, ki bi jo bilo najbolje pustiti propasti.
—
