Dnevnik jokave buržujke: Generirane prihodnosti in fiktivna levica

12. marec

Končala sem z gledanjem filma Edina zemlja. Gre za dokumentarec o uničenju okupiranih vasi v regiji Masafer Yatta na Zahodnem bregu, ki sta ga ustvarila Palestinec Basel Andra in Izraelec Yuval Abraham in ki je v začetku tega leta odmeval zaradi prejetega oskarja. Film prikazuje neomajno moč in vztrajnost odporniškega gibanja spričo izraelskih vojaških enot in naseljencev, ki naključno pobijajo civiliste, rušijo izobraževalno in civilno infrastrukturo ter v vodnjake zlivajo cement. Zunaj dežuje in počutim se utrujeno in nenadoma tako žalostno. Več mesecev sem se izogibala občutku teže sveta in svojemu kanalu novic. Odločila sem se, da bom uživala v svojih privilegijih ter se smejala, pila in plesala v razpadajočem svetu. Izogibanje sem uskladila z odvračanjem pozornosti od žalovanja, težkih klavstrofobičnih občutkov bridkosti in nemoči. Veliko laže je gledati stran oziroma slediti zgolj nejasnim obrisom uničenja in smrti. Gledati neposredno bi pomenilo poglobljeno razmišljati o milijonih posameznic in posameznikov, ki so naključno umorjeni, pohabljeni, posiljeni, pogrešani ali živijo v nepravičnih in nasilnih režimih, in zdrsniti v dolino, ki sem se ji izogibala. Empatija utruja.

Več mesecev sem se izogibala občutku teže sveta in svojemu kanalu novic. Odločila sem se, da bom uživala v svojih privilegijih ter se smejala, pila in plesala v razpadajočem svetu. Izogibanje sem uskladila z odvračanjem pozornosti od žalovanja, težkih klavstrofobičnih občutkov bridkosti in nemoči.

Cilj filma je razbliniti utrujenost od empatije s prikazom kompleksnosti in izkupičkov multietničnih zavezništev in odpora. Čeprav so prebivalci Masafer Yatte izjavili, da je film pomemben kot platforma, ki vojno personaliza, pa je propalestinsko gibanje Boycott Divest Sanction (BDS) Edino zemljo kritiziralo kot film, ki spodbuja normalizacijo okupacije, predstavlja izraelski glas in optično formalizira državo apartheida. Režiserja obtožuje, da sta sprejela nagrado očitno dvoličnega in ustrahovalnega ameriškega imperija, ki financira genocid ter pohablja ljudi in ozemlja, da bi se dokopal do dragocenosti, skritih v plasteh pokrajin, za katere se tako nasilno bori. Po drugi strani pa BDS z javno obsodbo filma na podlagi svoje inherentne potrebe po radikalizaciji narativa upora ne priznava kronike lokalne produkcije in skuša monopolizirati klesanje disidentskih podob.

18. januar

Grem na literarni večer z Nicholasom Schultzem, kjer bo predstavil svojo novo knjigo Land Sickness, da bi preučila čustveno in politično utrujenost, ki jo opredeljuje z »novim ekološkim razredom«. Land Sickness je avtofikcijski potopis, ki opisuje planetarno medsebojno povezanost in agonijo skozi vrsto s podnebjem povezanih osebnih odločitev o mobilnosti in potrošnji, s katerimi se soočajo tisti privilegirani, ki imajo možnost izbire: Letalo ali avtobus? Zelenjava, zavita v plastiko? Veganski ali mlečni izdelki? »Zdi se, da moj obstoj izhaja iz drugih, da sem kot pajek v mreži, ki se preživlja tako, da druge lovi in se z njimi hrani.« Avtor opisuje tesnobo nemoči, s katero se je lahko poistovetiti. V razpravi, ki sledi predstavitvi knjige, govori o izgubljeni estetiki zelenih strank in podnebnih protestov ter kritizira pomanjkanje vizualno ozaveščenih in čustveno nabitih odporniških kolektivitet ter njihovo šibko uporabo simbolov. Obravnava tekoči diskurz o očitni nezmožnosti levičarskih gibanj, da bi s sugestivnim estetskim narativom vlivala upanje in razblinjala utrujenost od nemoči. Vprašam ga, kaj si misli o neposredni akciji kot obliki upora, in ljubki danski sociolog se predvidljivo in ponosno sklicuje na svojo neomajno vero v demokracijo in politične metode. Kako skandinavsko od njega. Schultz to izreče zelo resno, kot da bi obstajala realnost, v kateri bi sedanje infrastrukture lahko rešile dobro dokumentirane in preučene vojne, potekajoči genocid, vsakdanje neenakosti, ekstraktivistične mehanizme ter podnebni zlom, ki ga zavestno poganja le nekaj velikih korporacij, ki moralno in gospodarsko odvisnost prepletajo s propadom. Demokracija, v katero verjame, je to, čemur smo priča – podrejanje mreži trpljenja, ki jo vsiljujeta neomajna vera v diplomacijo in fantazma politike.

Člani fiktivne levice vemo, da je čas, da spremenimo pravila igre, obrnemo narativ ter vzpostavimo alternativne imaginarije resničnosti, ki jo želimo živeti.

Počutim se do kosti utrujeno in v možganih imam meglo. V ustih se mi gosti slina. Počutim se odvratno, kot da so mi pred obraz postavili ogledalo, ki mi kaže, da sem razvajenka, ki ne naredi ničesar, prav ničesar. Najraje bi si iztaknila oči in si odrla idiotsko belo kožo. Kasneje se s prijatelji pogovarjamo o pomanjkanju vizualnih in ideoloških narativov, ki bi predstavljali levico na navdihujoče, produktivne in revolucionarne načine. Kot edini nedaven primer navdihujočega in seksi levičarskega upora nekdo omeni Luigija Mangioneja, mladeniča, ki je decembra 2024 s pištolo, natisnjeno s 3D tiskalnikom, umoril Briana Thomsona, izvršnega direktorja največje zavarovalnice v ZDA. Ena redkih podob upora, ki so zakrožile na generativen način in razočaranim levičarskim skupnostim dale občutek, da je mogoče kaj spremeniti, da je možno delovanje, ki presega veganstvo in infografike, je »Ne pozabite na Kongo!«. Meme, ki prikazuje povečano fotografijo Luigijevega six-packa in besedilo UTOPIČNE KRAJINE, deluje kot podoba upora in upanja, saj odraža memetični panjski um in konotativne oblike komunikacije: tiste, ki koreninijo v čustvih, prepričanjih in izkustvenih asociacijah. V nasprotju z denotativnimi sistemi, ki temeljijo na dobesednem pomenu, objektivnem uokvirjanju in strogi logiki abecedne kode, se konotativna komunikacija širi prek afekta, intuicije in skupnega kulturnega podteksta. Ne pojasnjuje, temveč evocira pozornost. Podobno so dolgotrajni študentski protesti v Srbiji proti avtoritarnemu, avtokratskemu in skorumpiranemu predsedniku Vučiću kot sprožilci upanja učinkoviti zaradi uporabe simbolov, DIY zastav, kolektivnosti, horizontalnosti in mladosti kot konotativnih oblik izražanja in množičnega delovanja. Te lahko primerjamo z drugo serijo protestov v Srbiji in na Balkanu, s protesti proti gradnji rudnika litija. Ti so se izkazali za manj viralne zaradi manjšega obsega, krajšega trajanja ter pomanjkanja visceralne iskrenosti in asociativne moči. Nasprotovanje rudnikom litija na našem evropskem dvorišču v Zahodni Srbiji – raje bi videli, da se ekstraktivistična infrastruktura nahaja v džunglah Konga v Afriki – nima odmeva, ker je povezovanje moralizma in političnega solucionizma preohlapna agenda za upor. Srbski študentje, ki protestirajo proti svoji vladi na blodni in sistemski, ne pa reprezentativni ravni, so preprosto močnejši in odmevnejši, saj se izogibajo hinavščini, ki je razžrla mrežo, ki je držala radikalno levico.

25. februar

Grem na konferenco z naslovom Taktike&Praksa #16: Si programska posodobitev?, ki jo organizira ljubljanski inštitut Aksioma, da bi izvedela več o optični kolektivnosti, sugestivnih podobah in o imaginarijih distopičnih pokrajin, ki jih ustvarja umetna inteligenca. Lesia Kulchynska, raziskovalka vizualnih študij in neodvisna kuratorka, strategije spletnega političnega rekrutiranja v predavanju primerja s klasičnimi oglaševalskimi modeli in postavlja tezo, da produkcija podob in produkcija nasilja sovpadata. Govori o ukrajinskih požigalcih, ki so bili vpoklicani preko spleta – običajnih posameznikih, ki jih najamejo kot snemalce ali fotografe gorečih avtomobilov. Tudi če je vozilo že pogorelo, jim naročijo, naj ožgano kovinsko lupino ponovno zažgejo. »Njihova naloga je producirati podobo nasilja in ustvariti medijsko vsebino, ne pa samega nasilnega dejanja.« Medijska vsebina deluje kot oglasna podoba, katere cilj je vzbuditi željo, da bi bili del fiktivne, že obstoječe kolektivitete, ki si prizadeva orisati in krojiti prihodnost kot dejstvo. »Bolečina je marketinška zlata jama«, in političnim rekruterjem kot oglaševalcem ni treba razlagati koristi nekega dejanja, temveč je treba »poiskati vir bolečine«.

Konferenco Taktike&Praksa je zaključila Donatella Della Ratta, medijska teoretičarka, specializirana za medije v arabskem jeziku, ki je v osupljivem nastopu obravnavala pričaranje prihodnjih realnosti s pomočjo umetne inteligence. Podobno kot pri močnih oglaševalskih mehanizmih je mogoče prihodnost renderirati in tako preoblikovati sedanjost s pomočjo sintetičnega realizma UI-generiranih urbanosti. Zanimivo je, da je konferenca potekala dan pred tem, ko je uradni račun Donalda Trumpa na Instagramu objavil bizaren video, ki ga je generirala umetna inteligenca, o Palestini kot utopiji »potrošnje in tehnologije«. Kratki video je Gazo prikazoval kot prenovljeno riviero s hoteli in nakupovalnimi središči, zgrajeno okoli ogromnega zlatega Trumpovega kipa, medtem ko sta Donald in Netanjahu upodobljena ob bazenu, kjer pijeta koktajle, z neba pa pada denar. Donatella ni mogla vedeti, da bo le nekaj ur po koncu njenega predavanja objavljen viralni posnetek, ki bo jasno pokazal resničnost njenih besed. Uporaba živih podob, ki jih ustvarja umetna inteligenca, deluje kot »vizija, ki je tako brezhibna, da se ne zdi več možna, temveč neizogibna«. Donatella pravi, da z gledanjem in konzumiranjem podob mutiranih pokrajin in družb te v tišini asimiliramo skozi oči in optično podzavest, kot »prihodnost, ki še ni prišla, a je že bila videna«.

28. februar

Grem na premiero nove gledališke predstave Jana Krmelja z naslovom NAFTA, da bi si ogledala alternativno sedanjost, ki še ni povsem prišla, v obliki triurne gledališke igre. S pomočjo breztelesnega pripovedovalca, novinarja in petih članov aktivističnega kolektiva, ki opisujejo svoje ozadje, pretekle neposredne akcije in serijo geopolitičnih podkastov, ki jih je prekinila nenadna poplava, igra konstruira vzporedno resničnost, ki se zdi tako resnična, da jo gledalčeva optična podzavest v celoti sprejme. Metoda konstrukcije resničnosti, ki jo uporablja režiser, je snovalno gledališče (devised theatre) oziroma kolektivno ustvarjanje, pri katerem igralci med vajami gradijo na osebnih, resničnih in čustvenih življenjskih izkušnjah ter tako razvijajo zgodbe in like. Pripoved se opira na mešanico izmišljenih in resničnih dogodkov ter je tesno povezana z več uporabljenimi mediji. Igralci med predstavo snemajo drug drugega in miniaturno repliko odra, pri čemer si izmenjujejo kamero, ki približani pogled prenaša na projekcijo za njimi. V bližnjem kadru majhen rezervoar z vodo in nekaj črnila postane počasno naftno razlitje, miniaturni avtomobili, posipani s sodo bikarbono, pa zasneženo parkirišče v ruskem mestu, zgrajenem okoli naftne rafinerije. Radikalni kolektiv se giblje med aktivizmom, vandalizmom in umetnostjo; vdre v Spotify in predvaja en sam zvok, manipulira s spletnimi stranmi vladnih strank, prilagaja in usmerja algoritme, na spletu ustvari lažno politično stranko, ki pridobi javno podporo, in vdre na konferenco Združenih narodov o podnebnih spremembah ter jo kompromitira. Način komunikacije v predstavi NAFTA je konotativen na več ravneh, saj z vzporedno rabo vizualnih in zvočnih metod ustvarja sugestivno in alternativno stanje, v katerem je mogoče prilagoditi pogoje resničnosti. Čeprav je Krmeljevo delo generativno v smislu gojenja možnosti kibernetskih neposrednih akcij kot ogrodja za fiktivno levico, je temelj njegovega aktualnega dela še vedno na videz neizogibni distopični narativ.

24. april

Med poslušanjem razprave o knjigi Land Sickness, spremljanjem predavanj Taktike&Praksa in v manjši meri med gledanjem filma Edina zemlja ter gledališke predstave NAFTA se nisem mogla načuditi, zakaj se sodobni kulturni producenti zanašajo izključno na skrbno razčlenjeno kritiko sistema in opozicije. Kaj bi se zgodilo, če bi narativ obrnili stran od kritiziranja distopične realnosti in k optičnemu ter konceptualnemu oblikovanju privlačnih utopičnih možnosti? Čeprav vsi kulturni dogodki, ki sem jih doslej obiskala v letu 2025, poskušajo oblikovati in obravnavati še vedno nastajajočo fiktivno levičarsko kolektivnost, pri tem ne gredo dovolj daleč. Čeprav omenjeni avtorji uporabljajo znane prijeme in simbole, njihova komunikacija pogosto ne uspe – poslušalci so utrujeni od temačne analitične kritike, vsesplošnega moraliziranja in nenehnega sklicevanja na politične rešitve. Mi – jokavi buržuji – že (iz prve roke) poznamo viralni genocid, humanitarne in okoljske katastrofe ter ekstrakcijske mehanizme, ki pustošijo po naših pokrajinah. Poznamo tudi neučinkovitost obstoječih političnih strank, bodisi zaradi njihove sokrivde bodisi zaradi paralize. Alternativne metode namišljenih levičarskih odporniških gibanj morajo preseči kritiko kot sredstvo za dosego cilja, in sicer s kooptiranjem tehnik radikalne desnice, ki kroji realnost: prepričljive vizualne podobe kolektivnosti, strateška viralnost, digitalni modeli rekrutiranja in spekulativne prihodnosti, ki jih ustvarja umetna inteligenca. Takšni sistemi so se v postinternetni dobi predvsem slikovnega komuniciranja izkazali za izjemno učinkovite in izkoriščajo viralnost, propagandno učinkovitost, množično privlačnost ter premestitev vira bolečine. Člani fiktivne levice vemo, da je čas, da spremenimo pravila igre, obrnemo narativ ter vzpostavimo alternativne imaginarije resničnosti, ki jo želimo živeti. To lahko storimo tako, da si prizadevamo, da bi že obstoječo memetično infrastrukturo potisnili prek njene estetske preobremenjenosti na produktivno raven simulacije skupnosti. Skupnosti, ki bodo zacvetele v realnostih, ki jih bomo videli, si jih predstavljali, jih čutili, in ki se bodo v naše optično podzavestno zakoreninile enako močno kot današnje distopije. Semena so že posejana po vsem svetu. Vse, kar moramo storiti, je, da jim pomagamo zrasti.

—

Iz angleščine prevedel: Rok Kranjc.

Naslovna fotografija: Aleksandra Vajd.