Zakaj biti socialist

Smo že kdaj bili dlje od socializma? Dobrih deset let po vzponu levih gibanj širom Evrope smo se kot družba poenotili v prepričanju, da bo nujno treba v vojno, edino odprto vprašanje je, s kom. Desetletje po preboju naše socialistične stranke v parlament od idej o gospodarstvu, sociali, stanovanjih, zdravstvu in okolju ni ostalo nič onkraj rezanja davkov in privatizacije. Po 35 letih tranzicije je Janez Janša popularnejši, kot je bil leta 1990, in edino, kar bi bilo huje od njegove vladavine, bi bila vladavina katere koli druge »desnosredinske« stranke – če kaj, bo Janša v novi vladi zmerni glas razuma v primerjavi z neoliberalnimi jastrebi, ki ga obdajajo. Politika obstaja le še zato, da usmerja kulturni boj proti tej ali oni marginalizirani skupini, medtem ko klike menedžerjev do konca razkopljejo, kar je ostalo od javnih sistemov. Trenutek pod soncem, ki smo ga uživali milenijski socialisti, je nepreklicno minil, in po desetletju napornih bojev vsi skupaj nimamo kaj dosti pokazati.

Težko bi bilo drugače. Pripadniki milenijske levice, ki danes začenjamo šteti sive lase in se čedalje bolj nerodno kobacamo iz avtomobilskih sedežev, smo večinsko otroci srednjega razreda, ki smo v gibanje vstopili iz podaljšanega varstva družboslovnih faksov. Bili smo prva povojna generacija, ki ni podedovala delujočih socialističnih institucij, ampak je odraščala v njihovih razvalinah, v diskontinuiteti in teoretski razpršenosti gibanja za človeško emancipacijo. Bolj kot iz materialne nujnosti smo se nad socialističnimi idejami začeli navduševati iz moralnih in intelektualnih vzgibov. Gospodarska kriza in njene posledice, begunski val, okoljski kolaps, vojne v Afganistanu, Iraku in Libiji – vse to nas je peljalo k racionalnemu zaključku, da ima kapitalizem resne probleme, in najboljša orodja za razumevanje teh problemov nam je podaril Karl Marx. Do njegovih besedil nismo prihajali prek naše lastne tradicije komunizma, ampak prek zahodnih založb, podcastov in kanalov na YouTubu.

Žal pa nam Marx ni ponudil navodil, kako politično realizirati socialistično revolucijo v majhni polperiferni državici v pogojih neoliberalnega tehnološkega kapitalizma 21. stoletja. Socialisti smo preizkušali različne organizacijske forme, skakali med iniciativami, protesti in gibanji, in ko se nič od tega ni spremenilo v otipljivo politično organizacijo delavskega razreda, smo se na koncu ustalili v nevladniških, medijskih ali akademskih institucijah, od koder drug drugemu komentiramo razpadajoči svet okoli nas. Večina tistih, ki jim je njihov razredni položaj omogočil lahek izhod s političnega bojišča, ga je tudi vzela. Na tiste, ki v bojih vztrajajo, se v kultivirani družbi gleda z nekakšno pokroviteljsko zaskrbljenostjo (»A si v redu? Zgledaš tako utrujeno …«), čedalje pogosteje pa kar z mržnjo. Tako se zdi, da socialistične ideje po vsakem kratkem izbruhu organizacijske ihte znova začnejo drseti nazaj v geto bralnih krožkov in nostalgičnih forumov, kjer je kakršen koli up za resen politični preboj hitro zadušen. In morda bomo še nekaj let živeli v stanju, ko bo socializem bolj kulturno-intelektualna kurioziteta kot pa živo gibanje. Organizacijski izzivi moje generacije so bili enormni, naša intelektualna in duhovna opremljenost za spopad z njimi pa se je izkazala za izredno skromno. Za sabo tako žal nismo pustili mnoštva bojevitih delavskih institucij, ampak le kup online razprav, peščico knjižnih izdaj in pet poslanskih služb.

To nikakor ni nov pojav. Enzo Traverso je v knjigi Levičarska melanholija (Inštitut Časopis za kritiko znanosti, 2025, prevedla Katarina Majerhold) temeljito popisal položaj različnih generacij socialistov, ki so se spopadale z neuspehi. Ena izmed značilnih potez je bil vedno »pobeg v romantično boemijo«, ki služi kot »prostor umika pred neuresničenimi potrebami«. V zatohlih političnih obdobjih med revolucijami na levici namesto Partije ponavadi nastanejo intelektualne klike, zbrane okoli mestnih kafičev in eksperimentalnih življenjskih slogov. Walter Benjamin je v enem takšnih obdobij opisoval nemogočo pozicijo levega intelektualca, ki zavzema »mesto med razredi, z množico zasebnih oblik bivanja, brez najmanjše možnosti, da bi jih organiziral«. Nastopa ob proletariatu kot »dobrodelnež« ali »ideološki patron«, ne pa kot akter sprememb. A če je v Benjaminovem času obstajala vsaj izkustvena kontinuiteta neuspelih revolucij, katerih dialektika naj bi nas neustavljivo peljala proti komunistični utopiji, je po padcu komunističnih režimov tudi utopična prihodnost izginila s horizonta – ostali so le še spomini na junaške bitke preteklosti. Zasledovanje socializma se zato danes pogosto občuti kot obujanje zgodovine, ne pa kot pot k nečemu novemu.

Kako ostati socialist v družbi, ki z divjim entuziazmom drvi v drugo smer? Kaj sploh pomeni biti socialist, ko to ni vezano na noben živ družbeni projekt in nas še za pošteno versko sekto ni dovolj?

V takšni situaciji si bo vsak normalen človek zastavil vprašanja o smislu svojih prepričanj. Kako ostati socialist v družbi, ki z divjim entuziazmom drvi v drugo smer? Kaj sploh pomeni biti socialist, ko to ni vezano na noben živ družbeni projekt in nas še za pošteno versko sekto ni dovolj? Je socializem le še intelektualni hobi? Literarna preferenca? Urbana subkultura? Online identiteta? In ali ima sploh pogoje, da se ponovno vzpostavi kot politični projekt delavskega razreda, ki bo spremenil svet? Kako se bomo odzvali na nove klice zgodovine, torej ni le vprašanje analize, strategije in organiziranja – je tudi vprašanje motivacije. Je vprašanje o tem, kako se lahko vsakič znova otresemo megle melanholije, pobegnemo iz subkulturnih enklav boemije in se vržemo v opravljanje nemogoče težkih nalog. Jasno je, da tega ne bomo storili, če si ne bomo znali razjasniti, zakaj smo sploh socialisti. In kaj biti socialist dejansko pomeni. Ob polnem zavedanju, da ob tem vstopam na področje cringa, si bom zato privoščil kratek izlet v svet motivacijske self-help literature.

Naše mesto v zgodovini

»Prestali bomo nevihto, kakor vemo in znamo, a se medtem že pripravljamo na tisto, kar prihaja za tem. Pripravljamo se zdaj. Zato moramo ponesti našo besedo daleč in široko. Ni pomembno, če tistega, ki je prvi to povedal, ni več med nami; pomembno je, da seme doseže plodno zemljo in zraste. Naša beseda mora podpreti druge. To je naša misija: biti seme, ki išče druga semena,« pojasni Defensa Zapatista in s pogledom na Esperanzo vpraša: »Ali si razumela?« Esperanza vstane in z vso slovesnostjo, ki jo premore pri svojih devetih letih starosti, odgovori: »Da, seveda, razumela sem, da bomo vsi umrli grozne smrti.« A potem nemudoma doda: »Ampak bomo poskrbeli, da bo bilo vredno.« Vsi zaploskajo. Odlomek iz For Life – Communiques from the Zapatistas in advance of their tour of Europe 2020-2021)

Leta 2021, ko smo evropske leve organizacije gostile delegacije zapatistov, se je pokazala velika razlika med njimi in nami. Njihovo delovanje so zaznamovale uniformiranost, molčečnost in disciplina – ni se kadilo, ni se popivalo, ni se delalo selfijev. Množica enako oblečenih in počesanih moških in žensk v protikoronskih maskah ni niti za trenutek dala čutiti, da delajo kar koli drugega kot izvajajo naloge organizacije: z nami niso govorili kot posamezniki, ampak so brali iz skupnih, vnaprej pripravljenih komunikejev. In jasno je bilo, da mora biti tako – organizirati so se morali z vojaško disciplino, da preživijo napade na svoje vasi. Njihov aktivizem ni bil lifestyle izbira, ampak čisto fizična, mesena nujnost, vse družbeno-intelektualno udejstvovanje pa izhaja iz tega. Kontrast z nami, evropskimi aktivisti, bi bil težko bolj očiten: mi smo se srečanj udeleževali večinoma kot posamezniki, vsak s svojo kliko prijateljev, vrečo tobaka in pivom v roki, zaposleni sami s sabo in svojim položajem v subkulturni hierarhiji.

Socialisti ne izbiramo, v kateri fazi razvoja in v kakšnih okoliščinah bomo delovali, ne izbiramo si bojev, ki nas doletijo. Velika večina ljudi, ki je kdaj delovala pod zastavo socializma, ni nikoli otipala česa podobnega zmagi.

A pri zapatistični disciplini v oči bode predvsem dejstvo, da je vse to odpovedovanje namenjeno ciljem, ki presegajo njihove neposredne interese. Zapatistična revolucija kot taka sploh nikoli ne bi smela uspeti. Kot združenje malih kmetov iz ruralne Mehike, ki se upirajo militariziranemu vdoru korporacij, seveda nimajo možnosti za »dokončno zmago«, a vseeno delujejo, kot da je svetovna revolucija morda že za naslednjim vogalom. Od nas jih diferencira predvsem zavest, da se ne podrejajo disciplini revolucionarnega boja zgolj sami zase, ampak za ves preostali svet. Zakaj bi bili sicer v Evropi sredi epidemije, zakaj bi se trudili predajati svoje nauke aktivistom iz Ljubljane? Razumejo, da sami verjetno ne morejo dočakati globalnega prevrata, da pa je njihov boj le poglavje v dolgi zgodovini boja za emancipacijo človeštva. In prav ta umeščenost v zgodovino dela boj možen tudi v sedanjosti. Današnja prizadevanja so morda le faza učenja in predajanja tradicije prihodnjim generacijam, ki bodo delovale v drugačnih pogojih.

Preberite tudi: Žiga Brdnik in Saša Hajzler: Revolucija po polžje.

Izgradnja socializma ni enkraten pojav, ampak dolg, vijugast, nelinearen zgodovinski proces. Daniel Bensaïd je zgodovino razumel kot drevo: »njena temporalnost ni trdna, je polomljena in rapsodična, narejena iz kontradikcij in raztezanj«. Skozi ta proces nas vodijo Marxova znanstvena dognanja, da kapitalizem ni vzdržen in zato tudi ne končni družbeni sistem, a da novo fazo človeškega razvoja lahko odpre le proletariat. Socialisti ne izbiramo, v kateri fazi tega razvoja in v kakšnih okoliščinah bomo delovali, ne izbiramo si bojev, ki nas doletijo. Velika večina ljudi, ki je kdaj delovala pod zastavo socializma, ni nikoli otipala česa podobnega zmagi – trenutki, kot so pariške barikade, Fidelov prihod v Havano ali partizanska osvoboditev Ljubljane, so redki in med sabo ločeni z dolgimi fazami travmatičnih vojn ter spodletelih državnih rekonstrukcij. Bistveno več je bilo ljudi, ki so gradili socializem tako, da so v brezupu plantažne Amerike tihotapili sužnje na sever, skrivali politične prebežnike pred nacističnimi iztrebljevalci ali zgolj poskušali sami preživeti taborišča in zaporniške samice. Večino svoje zgodovine je socializem bival v ilegali, v boju za golo življenje, njegovi protagonisti so lahko zgolj sanjali, da bo nekdo za njimi dokončal nalogo. Ameriška pisateljica in podcasterka Amber A’Lee Frost je nekoč posrečeno ubesedila to stanje, ko je gradnjo socializma primerjala z gradnjo templja: »Mi gradimo institucijo. In žal to pomeni, da ne moreš biti vedno gotov v to, kar delaš … Vsak dan se je treba prikazati in narediti svoje delo … In to je tisto, kar počnemo, gradimo tempelj. Trajalo bo 300 let, ti boš pa živel le do 45, nikoli ga ne boš videl dokončanega. Ampak ni se začelo s tabo in ne bo se končalo s tabo. Ti samo delaš in upaš, da je tvoj del pomemben. In to ti mora biti dovolj. Mora biti dovolj.«

Ta nagovor, izrečen tik pred porazom kampanje Bernieja Sandersa in dokončnim zatonom ameriške levice, je odmev Benjaminovega judovskega mesianizma, spojenega z Marxom. Avtor, ki je večino svojega življenja živel v senci vzhajajočega tretjega rajha in zdrsa sovjetskega projekta v stalinizem, si ni mogel nadejati zmage proletariata – njegovo delo sta zaznamovali bežanje in bitka za kruh. V teh okoliščinah je začel gledati na revolucionarno gibanje kot na kopanje krta: »lokomotiva napredka je iztirila, krt pa strumno koplje svoj rov naprej«. Podobno je razumel tudi svoje delo: kot podzemno bitje, ki v temi odkriva boje zatiranih iz preteklosti ter njihove izkušnje spaja z boji prihajajočih generacij. Kot delavec, ki tiho spodkopava strukture vladajočega razreda. Vzporednice z zapatistično simboliko polža, ki počasi, a vztrajno (»lento, pero avanzo«) ustvarja pogoje za revolucijo, se rišejo kar same.

Nobene garancije ni, da se bo zgodila revolucija in da bomo ustvarili boljši svet – toda dokler obstaja možnost, smo dolžni vse svoje delovanje uperiti v smer njene uresničitve.

Benjamin ni mogel slutiti, da bo le pet let po njegovem samomoru fašizem poražen in da bo naslednja desetletja zaznamoval nov val revolucij in protikolonialnih vstaj – da bodo krti lahko prilezli izpod zemlje in postali orli. In tudi nosilci novih revolucij niso mogli slutiti, da bodo njihove zmage kmalu soočene z novimi katastrofami. Gradnja socializma je zato v teološkem smislu stava, nekakšna znanstveno-materialistična verzija verovanja v onostranstvo. Nobene garancije ni, da se bo zgodila revolucija in da bomo ustvarili boljši svet – toda dokler obstaja možnost, smo dolžni vse svoje delovanje uperiti v smer njene uresničitve. S to preprosto odločitvijo pa pridemo do ključnega uvida: da borba za socializem sicer prinaša široko paleto »groznih smrti«, a hkrati vrača neštetim življenjem smisel, ki jim ga je individualizirano kapitalistično bivanje odreklo.

Socialistična disciplina

Obdobje moje generacije ni obdobje velikih zmag, ampak sklepna faza zgodovinskega zatona real-socialističnih projektov – čas, v katerem ni mogoče videti niti obrisov templja, ampak se šele prebijamo skozi razvaline prejšnjih konstrukcij. Je obdobje pobiranja koščkov naše razbite dediščine in obupanega reševanja pičlih preostankov socialdemokracije in liberalnih svoboščin. Milenijci srednjega razreda smo živeli s paradoksom, da smo ostali povsem brez upanja na politično revolucijo, znotraj tega brezupa pa uživali razmeroma udobna meščanska življenja. Čeprav smo se spopadali s prvim valom neoliberalizma, naša eksistenca ni bila eksistenca medvojnih partijskih operativcev … Namesto na begu pred nacisti ali v kraljevih zaporniških celicah smo lahko pisali svoje misli na terasah ljubljanskih kavarn ter jih brez težav javno predavali na simpozijih državnih institucij. Lahko smo ustanavljali stranke in sindikate, protestirali in zasedali skvote, le družbenih razmerij nismo mogli spreminjati. Družba se je lahko pretvarjala, da lokomotiva napredka teče po ustaljenih tirnicah, v tej zgodbi pa za socialiste ni bilo mesta. To je bilo obdobje melanholije in reformizma nizke intenzivitete, ki ne pelje nikamor. In prvo, kar se je v tej mlakuži izgubilo, je bila socialistična disciplina.

Kontroverzni pisatelj in največji svetovni strokovnjak za palestinsko-izraelske odnose Norman Finkelstein je svoje eseje in intervjuje rad ovenčal s popisom svojih »rdečih zvezd«, velikih imen socializma, ki mu služijo za usmeritev in motivacijo. Bere se kot znanstvena fantastika. »Paul Robeson je bil črnski aktivist v času rasne segregacije, prvak v ameriškem ragbiju, bejzbolu in atletiki, avtor in pevec nekaterih najpopularnejših pesmi svojega časa, hollywoodski zvezdnik, govorec vsaj petnajstih jezikov in trdovratni komunist, ki je bil zaradi svojih prepričanj izgnan iz javnega življenja.« »Rosa Luxemburg je bila poljska Judinja, ženska v patriarhalni družbi, pripadnica srednjega razreda in invalidka, ki je postala voditeljica nemškega delavskega gibanja, poleg političnega organiziranja pa je napisala stotine člankov, esejev, pamfletov in knjig ter bila ob Leninu najprodornejša teoretska sila svojega časa, dokler je niso po vstaji v Berlinu ubili.« »To je tradicija levice, iz katere izhajam,« pojasnjuje Finkelstein in s tem razloži svojo lastno brutalno delovno etiko (sam je v štiridesetih letih neumornega raziskovanja spisal desetine tisočev strani o okupaciji palestinskega ozemlja). »Moja kolegica Annette Rubenstein je bila v svoji knjigi o britanski literaturi prisiljena izpustiti seznam gradiv, saj bi ta vseboval več tisoč knjig … To je bilo za nas nekaj normalnega. To je bila levica.«

Dovolj je obiskati našo Bazo 20, da vidimo, kakšna nadčloveška fizična vzdržljivost, iznajdljivost in tehnična podkovanost so bile potrebne, da so uporniki na skrivaj sredi nacistične okupacije vzpostavili celotno vojaško, komunikacijsko, propagandno in celo kulturno infrastrukturo upora.

Ko Finkelstein opisuje svoje vzornike kot superjunake z nadčloveškimi močmi, ne poudarja individualne nadarjenosti, ampak visoke standarde, ki so bili v veljavi med socialisti. Revolucija je bila resna stvar za resne ljudi. Lenin, ki je sam preživel dobršen del mladosti v zaporniških luknjah, je med pripravo besedila Imperializem preučil vsaj 148 knjig in 213 člankov v angleščini, francoščini, nemščini in ruščini. A ne gre le za visoke akademske standarde, delo pisarniških krtov, ki prenašajo znanje, ampak tudi za zahtevno terensko in organizacijsko delo. Dovolj je obiskati našo Bazo 20, da vidimo, kakšna nadčloveška fizična vzdržljivost, iznajdljivost in tehnična podkovanost so bile potrebne, da so uporniki na skrivaj sredi nacistične okupacije vzpostavili celotno vojaško, komunikacijsko, propagandno in celo kulturno infrastrukturo upora. Jasno, voditelji NOB so imeli za sabo desetletja podtalnega organiziranja, zaporov, čistk, rusko fronto, vojno v Španiji in izobraževanje v Moskvi, preden so se težke preizkušnje revolucije sploh začele … Tito je bil v letih svojih največjih junaštev star že čez 50 let in je v njih izkusil več kot kateri koli Jugoslovan.

Normalno je, da se v stabilnejših političnih in ekonomskih okoliščinah niso vzdrževali tako rigorozni standardi, toda razlika med delovno vnemo nekdanjih socialistov in mojo generacijo je naravnost komična. Tudi če pustimo ob strani izredne dosežke tistih pred nami, bi nam moralo biti jasno, da pri gradnji naših organizacij ne dosegamo niti predanosti in vztrajnosti povprečnega slovenskega podjetnika. Naše teoretske razprave so sestavljene iz blodnjavih objav na Facebooku internetnih edgelordov in replik ChatGPT. Če na dan protesta pada dež, smo lahko prepričani, da bo udeležba pol manjša. Še tako okrnjenim operacijam, kot je organizacija kakega shoda ali manjša zasedba, nujno sledijo dolga obdobja neaktivnosti in razkroja, ker smo že po nekaj sestankih in kaki prečuti noči vsi »skurjeni«. Popolnoma normalno se zdi, da se aktivizem opušča ob prvi težji preizkušnji, zaradi česar ima le redkokatera organizacija več kot nekaj let kontinuiranega dela pod pasom, še manj pa jih ima dejansko člansko bazo onkraj nekaj deset prijateljev (tisti, ki jim je to uspelo, si zaslužijo stoječe ovacije). Delovanje v levih krogih se zato pogosto razkraja v ukvarjanje s kapricami posameznikov, zaznamujejo ga karierizem, oportunizem in frakcionaštvo.

Za socialista srednjega razreda se nič ne spremeni, če je delavka odpuščena, če je družina oropana socialke, če je begunec deportiran, če je reka zastrupljena ali če Palestina ostane okupirana. Zanje se bo zavzel, če to ravno sovpada z momentarnim počutjem, sicer pa lahko socializem vedno počaka.

Ob koncu dneva si je treba priznati, da je takšna lenoba produkt razredne pripadnosti večine levih protagonistov, ki delujejo v lastni, povsem ločeni družbeni sferi urbane boemije, akademije, NVO-jev, včasih pa tudi sindikalne birokracije. Na socialistični projekt jih ne veže nobena konkretna odgovornost, saj ne zastopajo nobene konkretne baze ljudi v nobenem konkretnem boju. Za socialista srednjega razreda se nič ne spremeni, če je delavka odpuščena, če je družina oropana socialke, če je begunec deportiran, če je reka zastrupljena ali če Palestina ostane okupirana. Zanje se bo zavzel, če to ravno sovpada z momentarnim počutjem, sicer pa lahko socializem vedno počaka. In tu vidimo ključno težavo: če moj prispevek k emancipaciji človeštva izhaja zgolj iz intelektualnih ali moralnih vzgibov, brez povezave z vsakodnevnimi boji proletariata, bom zanj najbrž kmalu izgubil energijo. Vmes bodo prišle druge stvari in aktivizem bo le še eden izmed spominov na divja študentska leta. Delavsko gibanje si s takim človekom ne more kaj dosti pomagati.

Po mojih izkušnjah pa je prav povezanost z dejanskimi boji za preživetje tista, ki poganja individualno delovno vnemo. Ne zaradi tega, ker bi se v organizaciji stavk ali blokad skrivala neka inherentna motivacijska magija, ampak obratno: ker v sodelovanju z delavci iz industrijskega in storitvenega proletariata aktivisti iz meščanskih krogov šele spoznamo, kako malo dejansko delamo. Pustimo ob strani delovno etiko Robesona ali Luxemburg, današnji middle-class aktivisti si ne znamo predstavljati, kakšen delavnik preživi čistilka v našem lastnem bloku. Pravzaprav si je težko zamisliti, v kako ekstremnih okoliščinah živi velik del proletariata. Moji soborci v Ambasadi Rog se ob štirih zjutraj odpravijo na avtobuse, spravijo otroke v vrtce in šole, odgarajo dolge šihte v proizvodnih linijah, odhitijo nazaj na obvezne jezikovne tečaje, ob prostih dnevih pa dostavljajo za Wolt. Pogosto vidim člane, kako na pavzi lovijo po nekaj minut sedečega spanca z glavo v dlaneh, dokler jim čik ne dogori v roki. Eden izmed njih je dolga leta vsako jutro pešačil uro in pol (na avtobus si ni upal, ker ni imel urejenih dokumentov), da bi prispel na smrdeči odpad, kjer je deset ur v družbi neusmiljenega vremena in še bolj neusmiljenih komarjev ročno potiskal odpadne gume eno v drugo in jih tovoril v kontejnerje. In ti člani še vedno prihajajo na sestanke in akcije, tudi ko jim dojenčki kričijo v naročjih in jih skelijo hrbti od prelaganja robe. Ali imam res pravico, da jim jamram o svoji »skurjenosti«, ker sem preživel kako dodatno uro za računalnikom? Vsak otrok srednjega razreda, ki je delal nekaj ur v fabriki, na kmetiji ali v kuhinji, bi pač moral vedeti, da ni nikoli izkusil utrujenosti.

Če aktivisti nismo sposobni v socialistični projekt vložiti niti toliko časa in energije, kot jo podjetnik vloži v manjši start-up, kako naj bi preoblikovali družbo? Kako točno si predstavljamo, da bodo ohlapne organizacije prijateljskih klik, katerih aktivnosti so odvisne od dnevnega počutja, tekmovale z organiziranimi silami kapitala?

V času hustle-and-grind kulture YouTube influencerjev, ko se fetišizira nespečnost Elona Muska in zgodnje vstajanje Davida Gogginsa, so pridige o duševnih vrlinah trdega dela nekaj, kar povezujemo s podjetniško sfero – vse to je danes pozerska drža, s katero direktorji upravičujejo svoje privilegije, ali pa motivacijski kič, s katerim samooklicani coachi prodajajo tečaje depresivnim srednješolcem. Delavski razred ne potrebuje takšnih pridig, ker je njihovo življenje eno samo zgodnje vstajanje, en sam hustle and grind. Toda v levem urbanem okolju, kjer seveda nihče noče zveneti kot Jordan Peterson, bi vseeno morali spregovoriti o disciplini, pa naj bo to še tako nepopularno. Če aktivisti nismo sposobni v socialistični projekt vložiti niti toliko časa in energije, kot jo podjetnik vloži v manjši start-up, kako naj bi preoblikovali družbo? Kako točno si predstavljamo, da bodo ohlapne organizacije prijateljskih klik, katerih aktivnosti so odvisne od dnevnega počutja, tekmovale z organiziranimi silami kapitala? Socialisti pred nami so razumeli, kako nemogoče težke naloge ima proletariat na poti do emancipacije, in si niso mogli privoščiti zaostajati v delovni vnemi. Čas bi bil, da se nalezemo nekaj njihove discipline ter od sebe in drugih zahtevamo več.

Nekaj principov

Vem, slab motivacijski govorec sem. Zaenkrat sem vam v 21 tisoč znakih povedal, da ste leni in razvajeni, da boste morali več delati in se odpovedovati, in da boste na koncu vsega tega umrli grozne smrti. Ampak prosim še za malo potrpljenja!

V svojem kratkem aktivističnem življenju sem imel priložnost spoznati le peščico ljudi, ki uspešno organizirajo delavske boje – ljudi, ki jih imam za resnične borce v tradiciji socialističnega gibanja. Karakterno so si povsem različni, verjetno se tudi nimajo vsi za socialiste, delijo pa si nekatere skupne lastnosti. Vsi so neumorni garači in nad nobenim delom ne vihajo nosu. Vsi so se odpovedali bolj uglednim in bolje plačanim pozicijam v zameno za mukotrpno grajenje delavske infrastrukture. Vsi so vedno najsposobnejši ljudje v sobi, a do delavcev nikoli ne pokažejo kančka vzvišenosti. In kljub svoji siloviti delovni vnemi in vsakodnevnemu stresu vsi posedujejo mirnost, ki jo redko najdemo pri ljudeh z manjšimi odgovornostmi.

Slednje je ključni, morda edini selling point socialističnega gibanja. Poglejte si shizofreno držo liberalcev, vedno na robu histeričnega meltdowna ob vsakem Janševem koraku, medtem ko jim druga polovica možganov že pripravlja argumente za naslednji kompromis s fašisti. In poglejte živčno samoafirmativno bahaštvo desničarjev, ki navijajo za vojno kataklizmo samo zato, da bi nekdo že ugasnil njihova mizerna življenja. Ena sama strahopetnost in sluzast karierizem. Nobenega dostojanstva, nobenega miru ni v teh ideologijah. In prav nič lepše se ne godi povprečnemu apolitičnemu državljanu srednjega razreda, izgubljenemu v klavstrofobičnem svetu družinskih in sosedskih konfliktov, ujetemu v dopaminskem kazinoju online interakcij in prazne potrošnje. Ljudje so v svojem apolitičnem udobju noro nesrečni, njihov svet se podre že ob slabo pripravljenem zrezku ali nesramnem vozniku Uberja. Ali ni torej tisto, kar v današnjem naboru nesmiselnih in neizpolnjujočih eksistenc najbolj pogrešamo, prav notranji mir – dostojanstvo človeka, ki pozna svoje mesto v svetu in zgodovini? Človeka, ki ve, zakaj počne to, kar počne?

Nasproti vsem političnim opcijam, ki se nam prilizujejo z afirmacijami našega jalovega potrošniškega nihilizma, si socializem upa udariti po mizi in reči: ne, to ni nobeno človeka vredno življenje, postati moramo več, kot smo!

Nasproti vsem političnim opcijam, ki se nam prilizujejo z afirmacijami našega jalovega potrošniškega nihilizma, si socializem upa udariti po mizi in reči: ne, to ni nobeno človeka vredno življenje, postati moramo več, kot smo! Samo socializem se upa dvigniti nad bedasti konformizem liberalcev in desničarjev ter reči: obstaja boljša prihodnost, ampak zgraditi jo moraš TI … Tukaj imaš orodja, tukaj imaš historični materializem, tukaj imaš dialektiko, tukaj imaš 300 let izkušenj delavskih revolucionarjev, zdaj pa marš na delo! Aktivizem v delavski organizaciji ti ne ponuja nobene direktne gratifikacije, ponuja ti le priložnost, da presežeš vlogo atomiziranega potrošnika in razčlovečenega delavca, ki ti jo je namenil kapital, in postaneš del nečesa večjega od sebe. Ne ponuja ti prestiža, ne dobre plače, ne pohval in priznanj, pač pa možnost, da hodiš po svetu z dvignjeno glavo.

In zdaj, ko sem zabredel že tako globoko v brezno motivacijskega moralizma, si bom dovolil še en prekršek zoper dobri literarni okus ter zaključil s seznamom nekaj praktičnih organizacijskih principov, zabeleženih na terenu. Storite z njimi, kar se vam zdi.

1. Nikogar ne zanimajo naše ideje, važno je le tisto, kar smo zmožni realizirati. In realizacija kakršne koli politične ideje je možna le v veliki skupini.
2. Tista velika skupina, s katero se organiziramo, je proletariat – edina družbena skupina, ki ima hkrati sposobnost in interes premagati kapitalizem. Seveda so tudi druge oblike organiziranja potrebne in legitimne, ne morejo pa odpraviti kapitalističnih odnosov.
3. Online politika ustvarja privid političnega življenja tam, kjer ga ni … Tisoče postov, milijoni mnenj, nobenega dela na terenu. Nobenega razloga ni, da bi resno jemali mnenje kogar koli, ki ni aktivno vključen v razredni boj.
4. V organizaciji je treba delati tudi stvari, ki jih ne maramo. Preveč je nalog in premalo ljudi, da bi lahko izbirali, kaj nam paše. Naučiti se je treba novih veščin. Včasih je treba zamenjati jermen na kombiju, včasih počistiti WC, včasih izpolnjevati obrazce, včasih povijati rane, včasih čuvati otroke, včasih brati dolgočasne podzakonske akte, včasih pa Kritiko gotskega programa.
5. Velika večina dela bo morala biti opravljena brezplačno, v prostem času, zjutraj in ponoči. Nikoli ne bomo imeli toliko denarja in infrastrukture kot kapitalisti, in nihče nam ne bo ponujal služb za izvajanje revolucije. Mi lahko mobiliziramo le številčno premoč, materialno nujnost in ideološko vnemo.
6. Nikomur se ni treba zahvaljevati in od nikogar pričakovati zahvale. Delo se ne opravlja za posameznike, ampak za skupno stvar. Če izgubimo ta pogled, ne pridemo nikamor.
7. Če od organizacije pričakuješ več pozornosti in energije, kot si ji pripravljen dati, morda aktivizem ni zate. Socializem ne bo rešil naših osebnih težav in odnosov, delavska organizacija ni terapevtska skupina.
8. Na organiziranju v današnjih okoliščinah ni ničesar glamuroznega, ni katarzičnih zmag in epskih zgodovinskih dosežkov. Delo se pogosto vrti okoli gašenja sprotnih požarov ali uveljavljanja majhnih reformic. Živimo s porazi, a to je vse del faze postavljanja infrastrukture za prihajajoče boje.
9. Na poti se bo pojavilo nešteto priložnosti, da bi počel kaj drugega, manj obremenjujočega. Bližnji nas bodo pokroviteljsko prepričevali, da si zaslužimo več počitka, da smo skurjeni … Jasno, nihče ne mara, da mu nekdo dviga standarde. Ker če se zmorem boriti jaz, bi se morali boriti tudi oni, pa se nočejo. Vsi bi radi slišali, da se nič ne da, mi pa jim ne damo tega zadovoljstva.

Od vsega pa je najbolj ključno, da se socialisti izvijemo iz paralizirajoče melanholije in se otresemo navade, da na spletu sanjarimo o tem, »kaj bi morala storiti levica«. Kot je uvidel Marx, je »en korak v resničnem gibanju delavskega razreda vreden več od ducata programov«. Morda danes še ne veš, katero delo je pomembneje opravljati in v katero organizacijo bolj verjeti, ampak to bodo lahko pokazale šele praktične terenske izkušnje – in teh ne moremo dobiti, če ne delamo na terenu. Res je, verjetno nihče izmed nas ne bo kaj kmalu zmagoslavno postavljal rdeče zastave na streho državnega zbora, zagotovo pa v tem trenutku v neposredni bližini potekajo boji, ki potrebujejo podporo in artikulacijo. Sosedje se pritožujejo nad občinskim odlokom, sodelavci se pogovarjajo o slabih pogodbah, v soseski se postavlja onesnaževalni obrat, tuji delavci v fabriki iščejo organizacijsko podporo, na horizontu so novi neoliberalni ukrepi, ki se jim bo treba upreti … Dela je polno, časa za učenje pa zelo malo.

Današnja generacija socialistov se bo v času svojih življenj morala spopasti s čisto drugačnimi izzivi, kot se je moja, in ne bo si mogla privoščiti istih napak. Z gotovostjo lahko trdimo, da je levičarska melanholija stanje, ki si ga ne bomo več dolgo mogli privoščiti. Prihajajoča kriza, razpadanje javnih sistemov in pohod evropskega militarizma pomenijo, da bo tudi v naših najbolj zaspanih miljejih znova občutiti tisto silo, ki spravlja v pogon ljudske množice: materialno nujnost. Socialisti bomo morali zelo hitro odrasti in se spopasti z okoliščinami, ki jih do zdaj nismo poznali. Te okoliščine pozna proletariat.