• English
  • Hrvatski

Odiranje prašiča je zahteven proces. Lahko bi celo rekli, da je umetnost. Kako pravilno spustiti kri, kje začeti zarezo, kako odstraniti genitalije, kako zajeti pravo debelino kože, jo odrezati okoli trdovratnih kit in sklepov, ne da bi odstranili preveč mesa ali maščobe … vse to, preden se sploh lotiš drobovja in organov. Tega posega ne morete opraviti brez dobrega poznavanja svinjske anatomije in brez tehnične spretnosti, ki se ponavadi prenaša iz generacije v generacijo. Dober odiralec deluje kot kirurg, ki, odrešen bremena reševanja pacientovega življenja, opravlja svojo operacijo s hitrimi, odločnimi, včasih celo igrivimi gibi. Nekoč je vsaka večja kmetija proizvedla vsaj enega takšnega umetnika – njegov performans je bil družinski praznik, otroci so se sklanjali okoli platna in ponotranjali njegove poteze.

Kot osnovnošolec sem imel tudi sam priložnost opazovati mojstra na delu. Starši so me neko megleno jesensko jutro zvlekli k sorodnikom v Prečni, da smo pomagali pri kolinah. Vsa žlahta je bila zbrana in je napeto pričakovala obred, meni pa je hitro postalo jasno, da pri tem ne bom zmogel biti v posebno pomoč – že ob pogledu na velikansko zver, ki so jo pregnali iz svinjaka v ograjeno dvorišče, se me je lotilo nelagodje. V trenutku, ko je prašič razbral namen množice, zbrane okoli njega, je začel v odporu divje razmetavati svoj velikanski život, nato pa je dvignil rilec k nebu in iz sebe spustil najbolj žalosten krik, kar sem jih kdaj slišal. Instinktivno sem se obrnil stran in jo ucvrl v hosto, preden bi me lahko kdo zadržal. Šprintal sem po gozdni poti z vso hitrostjo in šele po nekaj kilometrih ugotovil, da ne morem prehiteti zvoka prašičjega cviljenja, ki je zdaj kot sirena odmevalo po vsej dolini, pospremljen z zborom tulečih vaških psov. Počepnil sem pod drevo in počakal, da je minilo. Zdelo se mi je, da traja neverjetno dolgo (kasneje so mi povedali, da se je pri zakolu »zakompliciralo«).

Če živite v Ljubljani, ste verjetno prej videli noja ali kamelo kot pa navadno slovensko svinjo. Z njo pridete v stik šele v obliki plastično zapakiranega zrezka v Sparovem hladilniku ali pa v rezinah na dom dostavljenega svinjskega chop sueyja.

Ko je dolina končno utihnila in sem se vrnil na prizor odiranja, je moje nelagodje spet popustilo. Tisti kričeči mučenik je bil zdaj le še rozast kos mesa, ki ga je odiralec spretno predeloval v kose za v skrinjo. Teti sem v kuhinjo prinesel še topla jetra in jih nato pojedel za kosilo skupaj z vsemi ostalimi. Med sabo in prašičjim trpljenjem sem očitno le uspel narediti dovolj kilometrov, da to ni zaznamovalo mojega obroka. In od takrat sem skrbel, da je ta razdalja vedno ostajala dovolj velika. Naslednja leta se nisem več pustil zvleči na prečensko kmetijo, starši so morali sprejeti dejstvo, da sem eden tistih občutljivih otrok, ki se jih je v starih časih pošiljalo med duhovščino, danes pa na družboslovne fakse.

Kmalu pa se tudi ni bilo več okoli česa kregati, saj je prašičereja postala premalo donosna, da bi male kmetije vztrajale pri njej – v Prečni ni bilo več prašičev. Zakol in predelava mesa sta postala industrijska procesa, industrijski procesi pa so se pomaknili daleč od oči potrošnikov, v posebne cone. Tiste sirene smrti so zadušili z bolj efektivnimi postopki zakola: električnim paralizatorjem in nabojem v možgane. Odiranje se je preselilo s kmečkih dvorišč v velikanske betonske hladilnice, kjer se tisoče svinjskih trupel ziba na tekočem traku kavljev in kjer mnoštvo migrantskih delavcev opravlja vsak po eno zarezo. Nobene umetnosti ni več, to so sterilna morišča, kjer delavci pod sijem halogenskih luči ubijejo tudi po tisoče svinj na dan. Obrt je razdeljena na posamezne elemente, da za izvedbo ni potrebno več nobeno znanje, le popolna duševna otopelost mesarjev.

Predelava mesa je tako izginila iz naših življenj. Če dobro pomislim, verjetno nisem videl prašiča že kakih 20 let, čeprav preživim vsak vikend v kmetijski regiji, kjer jih mora biti na tisoče. Če živite v Ljubljani, ste verjetno prej videli noja ali kamelo kot pa navadno slovensko svinjo. Z njo pridete v stik šele v obliki plastično zapakiranega zrezka v Sparovem hladilniku ali pa v rezinah na dom dostavljenega svinjskega chop sueyja. Odiranje svinj na dvoriščih je danes le še neprijeten utrinek iz otroštva, vsiljena tradicija, kot nedeljska maša v ledeni cerkvi ali pobiranje tetinega krompirja, ki ga sicer lahko kupiš v trgovini za nekaj centov na kilo. Tranzicija je velik del Slovencev iz kmetij in tovarn presedla v predavalnice in pisarne, od koder so obredi fizične obdelave surovin – še posebej mesa – videti kot ostanki neke primitivne zgodovine, ki živi le še preko folklornih društev.

***

Lovske družine so morda še zadnje zatočišče pozabljenih veščin, kot so igranje na rog, oponašanje jelenjega rukanja in seveda odiranje divjega prašiča. Čeprav lovci ne igrajo več nobene vloge pri reprodukciji družbe, so ostali njen konstitutivni kulturni element, nekakšni brahmini slovenskega podeželja, ki prenašajo starodavne rituale iz roda v rod. Tako na primer člani lovske zveze skupaj z vojsko, gasilci in civilno zaščito vsako leto sodelujejo pri »taboru preživetja v divjini« v Renčah, kjer za najmlajše uprizorijo interaktivno otroško gledališko predstavo z divjo svinjo. Bradati stric v vojaških hlačah z užitkom opazuje, kako otroci izbuljijo oči, ko prednje položi petstokilski kadaver in se ga loti z mesarskim nožem. »Rabimo enega junaka, da bo držal za nogo!« Otroci se režijo in drezajo drug drugega, ujeti v tistem vznemirljivem osnovnošolskem prostoru med fascinacijo in gnusom. Razredni frajer je vedno tisti, ki zna premagati odpor in prvi prijeti skrivnostni predmet gnusa – glisto, žabo, povoženega mačka, sošolkino mednožje … Lovec se v tem izvajanju svoje provokacije iz našemljenega predmestnega fotra spremeni v šamana, ki mulariji odpira vrata v temačni svet mesa.

Projekt liberalizma je simbolno očiščenje naše družbe nasilja, ne da bi nam bilo treba spreminjati nasilne narave našega produkcijskega sistema.

A tudi ta folklora ni več varna pred vplivi sekularne družbe, ki je med sabo in predelavo mesa pustila nepremostljivo razdaljo – organizatorji tabora v Renčah so se letos prvič znašli v sporu s starši otrok in celo naravovarstvenimi organizacijami. Na financerje dogodka, torej Ministrstvo za izobraževanje in Ministrstvo za obrambo, je namreč prispelo ostro protestno pismo združenih nevladnih organizacij za zaščito živali s celim seznamom očitkov. »Izpostavljenost nasilju lahko negativno vpliva na otrokov razvoj, otroci, ki sodelujejo pri lovu ali so priča razkosavanju živali, pa so bolj dovzetni za desenzibilizacijo do nasilja, kar lahko vodi v zmanjšano empatijo do drugih živih bitij in celo nasilna dejanja v prihodnosti« … Najbolj boleč pa je moral biti zadnji del: »Lovci predstavljajo le približno odstotek populacije. Večina ljudi nikoli ne sodeluje v lovu in ga ne dojema kot potrebno prakso preživetja. Zato vključevanje otrok v lovske dejavnosti ni niti družbeno reprezentativno niti skladno z vrednotami večine prebivalstva.« Skratka: lovci, vaš čas je minil.

Na očitke se niso odzvala le ministrstva, ampak tudi na tisoče komentatorjev, ki so v sporu med lovci in nevladniki našli popoln izraz svojih političnih občutij. Ljudstvo se je na spletu odločno razdelilo na dva tabora: trdokožce in mehkužce. Prvi so se zbrali pod geslom »Kaj pa je to takega? Ne smemo ovijat otrok v vato in jih delat nesposobnih za življenje«, drugi pa pod geslom »Kakšne psihopate vzgajajo! To se dela nove varde in vaške straže!« Debata je izzvala množico razgretih Slovencev, da so se javno postavili v enega izmed taborov ter ponosno izrazili svojo pripadnost v imaginarni internetni vojni. Ljudje, ki nikoli niso in nikoli ne bodo odrli divjega prašiča, so svoje identitete postavili na tem, kako se počutijo ob gledanju teh prizorov. Bi nas ti morali motiti ali bi morali v njih uživati? Te buljenje v ekstrakcijo svinjskega drobovja naredi pravega moškega ali psihičnega bolnika? Prešinilo me je, da še nikoli v življenju nisem videl bolj jasnega prikaza konservativne in liberalne ideologije. Naša politična nagnjenja se skoraj v popolnosti ujemajo z našim odnosom do vprašanja, kako nastane zrezek.

Problem tako trdokožcev kot mehkužcev je, da se povsem zavedajo svoje lastne nesposobnosti preživetja – svojo odtujenost od starih kmečkih veščin so zgolj preslikali na otroke, preko katerih razrešujejo lastne občutke nemoči. Bodimo iskreni, nihče izmed vpletenih ne bi znal »preživeti v divjini«, ne otroci ne starši ne lovci … posnemanje nekaterih potez izumrlih obrti na šolskih izletih tega dejstva ne more spremeniti. Težko bi preživeli že nekaj dni brez elektrike, da o internetu sploh ne govorimo. A preživetje v divjini ni tisto, kar razpravljavce zares skrbi. Resnična tesnoba internetnih komentatorjev je, da ne bi preživeli, če ne bi nekdo drug proizvajal namesto njih.

***

Ko se ozremo po naših stanovanjih, vidimo same izdelke, katerih izvor nam je skrivnost – najdlje, kolikor jim lahko sledimo, je do Spara, Big Banga ali Ikee. Tudi tistih 200.000 delavcev, ki so zaposleni v industriji, ostaja povsem izoliranih drug od drugega in od vseh ostalih procesov proizvodnje. Hrana, ki jo uživamo, energija, ki nas greje, tehnologija, ki nas ohranja žive, zato dobijo značaj tujosti – ne le na senzorični ravni, dejansko vse to prihaja iz nekih oddaljenih, nedostopnih krajev: naftnih polj v zalivskih puščavah, kongovskih rudnikov kobalta, polnih otroških sužnjev, zatohlih bangladeških sweatshopov, andaluzijskih plantaž zelenjave … In niže ko se spustimo po proizvodni verigi, bolj temačne postanejo te cone, ki se v svoji surovosti komaj še razlikujejo od industrijskih klavnic. Večina Slovencev ne bo nikoli stopila v katero izmed teh morišč ali spoznala kogarkoli, ki bi tam delal. Nobena šolska ekskurzija nas ne pelje na gradbišče ali plantažo, nobeno lovsko društvo nas ne uči, kako se pobije milijone prašičev na leto. Območja kapitalističnega nasilja, primitivne akumulacije in težke industrije, so nam zato neskončno tuja. To je tista divjina, v kateri ne znamo preživeti in ki nas neprestano opominja, da živimo v fantaziji.

Više na proizvodni verigi smo torej vsi postali občutljivi otrok, ki hoče med sabo in nasilnim izvorom naših zrezkov narediti čim več kilometrov. Vsi smo v vato zaviti pobalini, ki se igračkamo za ekrani, medtem ko nam nekdo drug pripravlja obroke. Ali je možen še kakšen hujši občutek nemoči? Ali obstaja bolj boleča oblika psihološke kastracije, kot je ta popolna odvisnost od tujega dela in trpljenja? V nasprotju z občutljivimi otroki pred nami nas ni travmatiziral proces proizvodnje, ampak odtujitev od nje. Arhetipski »pravi moški«, silak, ki je sposoben izvajati in prenašati nasilje produkcije, bi nam z lahkoto prerezal vrat … pa še prav bi imel. In tu imamo našo zagato: ljudje, ki se imamo za najnaprednejši del človeštva, se hkrati počutimo povsem nebogljene. Višje ko so naše poklicne kvalifikacije, bolj živimo v tesnobi pred lastno nesposobnostjo.

Večina produktov na naših policah vsebuje nešteto prisilnih nadur, uničenih hrbtov, odsekanih rok in scefranih živcev. Brez nasilja ni kapitalizma.

Konservativizem na to dilemo odgovarja s poveličevanjem nasilja – to naj bi nas zares šele naredilo krepostne in moralne posameznike. Desničarski imaginarij nas zato ves čas postavlja v fantazijski predindustrijski svet, ko so »moški še bili moški« in so »ljudje znali delati z rokami«. Tako so nastale bizarne kulturne prakse: paleo diete, ki naj bi naša telesa vrnile k pradavni harmoniji, popularizacija borilnih veščin in strelnega orožja, s katerim naj bi »varovali svoje družine«, kupovanje glomaznih terencev, v katerih lahko igraš vojaka na poti na fronto … Nastala je nova obsesija z mesarskimi obrtmi: v trgovinah najdemo najrazličnejše izdelke za hobi mesarje, občine so dobile mesarske tekmovalne festivale, Salamijade in Bogračfeste … hej, še buži restavracija v Centru Rog ponuja na meniju »tatarski jelenovega srca, ki ga je ustrelil kuhar sam«. Zahodna konservativna kultura je eno samo poveličevanje ekscesov kapitalistične ekstrakcije, buljenje v trupla in grizenje surovega mesa (a se še spomnite Liver Kinga?). Nič od tega seveda nima zveze s proizvodnjo, ampak s potrošnjo – vse to so različni lajfstajl fetiši, ki jih izbiramo s trgovinskih polic. So mehanizmi za lažje soočenje z odtujenostjo sodobnih moških – praskalniki za hišne mačke, ki nikoli niso bile v naravi.

Preberite tudi: Miha Blažič – N’toko: Zdravljenje od internetne politike

Liberalizem na isto dilemo odgovarja z zanikanjem nasilja. Nagovarja nas, naj enostavno gledamo stran od umazane realnosti proizvodnje in sprejmemo svoj fantazijski svet kot edino realnost. Kakšna proizvodnja neki? Tu živimo od programiranja aplikacij, od prodajanja storitev, od znanosti in kulture! Naš materialni svet ne raste iz prisile, ubijanja in izkoriščanja, ampak iz demokratičnega konsenza! In če kjerkoli zagledate kaj nedemokratičnega – otroške sužnje v rudnikih kobalta, nasilno razselitev staroselcev ali zakol divje svinje –, se je to zgodilo le zato, ker liberalizem še ni prišel do teh zarukanih krajev. Ti, pisarniški delavec iz slovenskega predmestja, nimaš nič s tem. Ti si dober človek, ker doniraš za Botrstvo in podpiraš širitev demokracije. Da bi ta ideja lahko živela, je seveda treba iz proizvodnih verig izbrisati vsako sled trpljenja, torej pripeljati odtujitev do njenih skrajnih implikacij: nihče ne sme videti, od kod je prišel zrezek. Vsako soočenje z izvorom naših produktov je tolmačeno kot travma, pred katero je treba naše otroke ubraniti, tako kot jih je treba ubraniti pred šolskimi pretepi (danes temu pravimo »medvrstniško nasilje«) in streljaškimi video igrami. Projekt liberalizma je simbolno očiščenje naše družbe nasilja, ne da bi nam bilo treba spreminjati nasilne narave našega produkcijskega sistema.

Tiste, ki so nas poklici odnesli nekoliko dlje od proizvodnih verig, je bolj nagovoril liberalizem, bliže industriji in na podeželju je prepričljivejši konservativizem – a obe poziciji sta le prazen odsev druga druge, postmoderni reakciji na problem modernosti. Tisti, ki dejansko občutijo nasilnost kapitalistične produkcije, pa znotraj te ideološke dihotomije sploh nimajo besede.

***

Po čistem naključju so se moje poti kasneje križale s tujimi delavci, ki so pristali v slovenskih mesnopredelovalnih obratih. Nekateri so tja pripotovali naravnost iz vojnih žarišč in begunskih taborišč, iz ene cone nasilja v drugo. Seveda pogovori nikoli niso nanesli na naše prehranjevalne navade – zanje meso ni stvar moralne drže ali identitete, je zgolj material, ki ga morajo obdelovati. Tudi v njihovi delovni rutini ni nobenega elementa, na katerem bi lahko človek gradil svojo osebnost, o ničemer iz službe se nimajo zares pogovarjati. Vse skupaj je le serija mehaničnih gibov, ki jih moraš nekako ponavljati osem ur, preostanek dneva pa se trudiš na to pozabiti … prijatelj mi je razlagal o delovnem dnevu pri domačem mesnopredelovalnem obratu, kjer osem ur režeš vratove kuram, ki drvijo mimo tebe z nogami obešene na tekočem traku. Nekateri rutino prenašajo laže, drugi teže, vsi pa pustijo te službe, takoj ko jih lahko – pobeg iz teh tovarn kmalu postane enako pomemben kot pobeg iz vojne.

Kjer srečamo nasilje nad okoljem, nad živalmi, nad drugimi, največkrat srečamo tudi nasilje nad delavci. Raziskave ameriške mesne industrije so na primer pokazale na visok odstotek fizičnih poškodb in obolenj na delu, delavci pa so podvrženi hudim duševnim motnjam, anksioznosti in PTSD-ju. Travmatiziranost delavcev, ki se usposabljajo za poklice v mesni industriji, je pri nas izvrstno analizirala Maša Blaznik. Na podoben način je delo v preštevilnih panogah fizična in psihološka tortura, ki se ji noben človek ne bi podvrgel po lastni izbiri. Vsi do zadnjega so morali biti v to prisiljeni. Za nekatere je prišla prisila v obliki lakote, za druge v obliki dolga, za tretje v obliki puške, s katero ti v glavo merijo plačanci tega ali onega režima. Denar, ki bi ga moral lastnik ponuditi, da bi zvabil svobodne ljudi v hladna morišča živine, bi se pregloboko zažrl v njegove profite – realni strošek izdelave svinjskega zrezka bi se povečal do te mere, da množični trg zanj ne bi bil dostopen. Seveda enaka logika drži tudi pri nabiranju zelenjave, proizvodnji pametnega telefona ali črpanju energetskih surovin. Da lahko sodobna, na množični potrošnji temelječa ekonomija sploh funkcionira, morajo izdelki nastati s pomočjo nasilja nad delavci – večina produktov na naših policah vsebuje nešteto prisilnih nadur, uničenih hrbtov, odsekanih rok in scefranih živcev. Brez nasilja ni kapitalizma.

Buržoazna ideologija je tako temeljito zatrla kakršenkoli izraz kolektivne delavske zavesti, da nismo več zmožni artikulirati najosnovnejšega interesa človeške vrste: da bi bilo vse to trpljenje dobro ustaviti.

Tuji delavci v mesni industriji na ravni Slovenije ustvarijo dobro milijardo prihodkov, njihov vpliv na politično in kulturno življenje države pa je tako rekoč ničen – jasno, celoten profitni model je zgrajen na tem, da so potisnjeni na rob družbe. Industrijskih klavnic niso vzpostavili, ker bi jih kdorkoli želel, ampak ker so dobičkonosne, dobičkonosne pa jih dela prav to, da do skrajnosti razvrednotijo delo živinorejcev in mesarjev – do te mere, da ti sploh niso več polnopravni člani katerekoli skupnosti. Da bi se ti profiti vzdrževali, je potreben na eni strani stalen dotok obupanih delavcev, vpetih v vedno brutalnejše industrijske procese, na drugi pa vedno večji bazen potrošnikov, ki žrejo nezdrave količine mesa, tudi če jih to ubije. Ideja, da kapitalizem proizvaja tisto, kar ljudje potrebujejo, ne bi mogla biti bolj zgrešena – edina potreba, ki jo zadovoljuje, je rast kapitala, vse ostalo pa je temu podrejeno.

Naši vladajoči poskušajo iz tega odurnega sistema razredne nadvlade iztisniti nekakšno moralno doktrino – liberalci prodajajo laž, da to nasilje ne obstaja, konservativci pa, da je to nasilje v resnici krepostno. A če vprašamo ljudi, ki s svojo delovno silo vzdržujejo ta celoten sistem, bo vsak prišel do istega moralnega zaključka: nasilje še kako obstaja in ni niti najmanj krepostno! Tega jih seveda že dolgo ni nihče vprašal. V družbi, ki ji vladajo lastniki, se lahko namesto o tem, kako proizvajamo in kdo si to lasti, pogovarjamo le o tem, kaj bomo kupili, na katere diete prisegamo in v katere hobije bomo prisilili svoje otroke. To ni osnova za politično orientacijo, ampak za množično shizofrenijo. Buržoazna ideologija je tako temeljito zatrla kakršenkoli izraz kolektivne delavske zavesti, da nismo več zmožni artikulirati najosnovnejšega interesa človeške vrste: da bi bilo vse to trpljenje dobro ustaviti.

***

Po tistih nesrečnih kolinah v Prečni sem se sprijaznil s svojo vlogo občutljivega otroka, spogledoval sem se celo z vlogo nekakšnega okoljskega aktivista – nekoč sem se na primer lotil reševanja drevesa na domačem dvorišču, in sicer tako, da sem skril očetovo motorko in sabotiral posek. Kasneje, nekje okoli leta 2001, sem naredil tudi naslednji logični kulturni korak: postal sem vegetarijanec. Za tem seveda ni bilo kakega zavednega političnega angažmaja, zgolj poskus odgovora na osebne moralne dileme. Po svoje sem zadovoljen, da se te diete še vedno držim – moralna samodisciplina verjetno mora imeti neko vrednost –, po drugi strani pa se zavedam skrajne banalnosti takšnih osebnih lajfstajl gest … moja dieta me danes umešča v skupni predal z Robertom Golobom in Tino Gaber (da o drugih slavnih vege-politikih iz svetovne zgodovine ne govorimo …), torej precej daleč od prvoborcev za pravičen in nenasilen svet. Izkazalo se je, da gresta lahko boj za nutrije in militarizacija družbe z roko v roki brez kakega posebnega moralnega trenja. Povsem mogoče je živeti v fantaziji o etični potrošnji, malih ekoloških kmetijah in skrbi za živali, medtem ko produkcija hrane okoli nas postaja vse brutalnejša, pa naj gre za klavnice ali plantaže.

Seveda se vsi trudimo poiskati življenjske sloge in agende, ki nam pomagajo čustveno preživeti v nemoralnem svetu, a v tem iskanju se pogosto izgubi pomembnejša resnica: dejanske solidarnosti z drugimi živimi bitji ne moremo izraziti kot potrošniki, ampak le kot proizvajalci.

Seveda se vsi trudimo poiskati življenjske sloge in agende, ki nam pomagajo čustveno preživeti v nemoralnem svetu, a v tem iskanju se pogosto izgubi pomembnejša resnica: dejanske solidarnosti z drugimi živimi bitji ne moremo izraziti kot potrošniki, ampak le kot proizvajalci. Kajti le naše delo je tisto, ki nas zares ločuje od izvajalcev nasilja, in le naše delo je tisto, kar nas povezuje z ostalimi ustvarjalci materialnega sveta. Noben nakup, noben hobi ali estetsko nagnjenje nas ne bo približalo ostalim proizvajalcem. In bolj ko smo vpeti v boje na lastnem delovnem mestu, znotraj lastne panoge, bolj jasno postaja, kje ležijo skupni interesi vsega delavstva. Konservativizem in liberalizem nas usmerjata stran od preizpraševanja lastnega dela in želita, da izražamo svoje politične interese zgolj kot kupci izdelkov – v resnici nista dve nasprotujoči si ideologiji, ampak dva različna kulturna izraza razreda lastnikov. Politični izraz delavskih razredov pa je socializem. Kajti tisto, česar si želi velika večina delovnih ljudi, od organizatorjev lovskih taborov do njihovih kritikov v nevladniških pisarnah, je odprava odtujenosti.

Če bodo zanamci v daljni prihodnosti dočakali nenasilno družbo, o kakršni sanjarijo liberalci, bo to lahko le družba, ki ji vladajo proizvajalci. In če naj bi bilo nasilje kadarkoli krepostno, kot nam pridigajo konservativci, bo to zgolj nasilje delavstva v borbi proti svojim zatiralcem – revolucionarno nasilje, ki se izvaja za odpravo razredne družbe. Kako bosta izgledali proizvodnja in potrošnja v takšni družbi, si danes ne znamo predstavljati, saj ne poznamo produkcije brez prisile. O tem, kako bo organiziran svet po revoluciji, nam ni vedel povedati niti Marx – vedel je le to, da bodo morale izginiti rigorozne delitve dela, da bodo morale pasti hierarhije proizvodnih verig. V družbi, kjer ne more nihče prisiliti drugega k opravljanju neprijetnih nalog, pa tudi ne bodo mogle obstajati poklicne identitete, kot jih poznamo danes. »[V] komunistični družbi, kjer ni, da bi vsakdo imel izključni krog dejavnosti, marveč se lahko izobrazi v vsaki poljubni panogi, družba uravnava občo produkcijo in mi ravno s tem omogoča, da danes delam to, jutri ono, da zjutraj lovim, popoldne ribarim, zvečer redim živino in po jedi kritiziram, kot mi pač prija, ne da bi kdaj postal lovec, ribič, pastir ali kritik.«