Pasje mame
Hišni ljubljenčki dandanes izpodrivajo otroke in nadomeščajo človeške partnerje. Samo po sebi se razume, da so moški pasji, a kaj naj bi pomenilo to, da so psi zdaj moški?
DINK-i (ang. Double/Dual Income, No Kids: pari, ki se prostovoljno odrečejo otrokom, op. prev.) so stvar preteklosti; napočila je doba nove ekonomske sile – to je DILDO (ang. Dual Income Little Dog Owners: pari, ki so lastniki manjših psov, op. prev.). Zlasti med milenijci je priljubljena izjava, da so hišni ljubljenčki novi otroci. Veliko medijev, posvečenih visoko izobraženim prebivalcem urbanih okolij, objavlja članke s slogani, kot so »Normalno je gledati na ljubljenčke kot na otroke«, »Zakaj je upadanje rodnosti v ZDA senzacionalna novica za panogo oskrbe hišnih ljubljenčkov« ali pa »Psi: najboljši otroci, kar si jih lahko zamislite«. Medtem ko stopnja rodnosti v ZDA dosega rekordno nizko raven, pa to vrzel zapolnjujejo ljubljenčki. Podatki pritrjujejo temu argumentu: Urad za statistiko dela poroča, da so izdatki za hišne ljubljenčke med letoma 2013 in 2021 zrasli za 78 %, kar je porast za več kot sto milijard ameriških dolarjev.
Splošna mentaliteta med milenijci je, da imajo zaradi vedno slabših ekonomskih obetov in neobstoječe mreže socialne varnosti otroke pozneje v življenju – če jih sploh imajo –, v vmesnem času pa impulze po skrbi zadovoljujejo z živalmi.
Zdi se, da se ta trend samo še krepi. Po izračunih Ameriškega združenja za izdelke za hišne ljubljenčke »je leta 2023 panoga hišnih ljubljenčkov zagotovila skupni gospodarski prispevek v višini 303 milijard dolarjev, kar je 16-odstotno povečanje z 260 milijard dolarjev leta 2022«. Na spremembo pa ne kažejo samo stroški – ljudje svoje hišne ljubljenčke občutijo kot kosmate otroke in o njih tako tudi razmišljajo. Nedavna anketa Raziskovalnega centra Pew poroča, da skoraj vsi lastniki hišnih ljubljenčkov v ZDA (97 %) pravijo, da so njihovi ljubljenčki »del družine«, pri čemer več kot polovica lastnikov hišnih ljubljenčkov meni, da so ti »v enaki meri del družine kot človeški člani«.
Splošna mentaliteta med milenijci je, da imajo zaradi vedno slabših ekonomskih obetov in neobstoječe mreže socialne varnosti otroke pozneje v življenju – če jih sploh imajo –, v vmesnem času pa impulze po skrbi zadovoljujejo z živalmi. Kot piše Amanda Mull za The Atlantic:
»Psa sem kupila, ker sem bila razočarana nad vsem drugim. Privzgojena merila za to, kaj pomeni biti prava, spodobna odrasla oseba, so se mi zdela tuja, čeprav sem imela že 32 let, ravno pri teh letih pa je moja mama, ki je bila takrat že poročena lastnica nepremičnine in zaposlena pri delodajalcu, pri katerem je potem ostala do konca kariere, zanosila z menoj.«
Za Mull lastništvo hišnega ljubljenčka ne izpolnjuje le želje po skrbi za druge, ampak je tudi »znak čustvene zrelosti« in »označevalec razreda ter način obvladovanja globoke statusne tesnobe«. Njena psička Midge »ni niti približno tako draga kot otrok ali enodružinska hiša, je pa pokazatelj, da obvladujem dovolj elementov lastnega življenja, da lahko vanj vnesem nekaj veselega kaosa«. Hišni ljubljenčki so torej nekakšna tolažilna nagrada v svetu, v katerem so ameriške sanje vse teže uresničljive.
Vendar pa nekateri dvomijo v ta narativ. Najvidnejši pasji starši so pogosto univerzitetno izobraženi in družbeno mobilni navzgor, zato nekateri menijo, da izbira ljubljenčkov namesto otrok morda ni vedno – oziroma da je redko – odziv na ekonomske ovire. Heidi J. Nast trdi, da za urbane in visoko izobražene posameznike ljubljenčki ne pomenijo kapitulacije pred ekonomskimi stiskami, temveč izbiro ekonomske svobode. V svojem pozivu h Kritičnim študijam hišnih ljubljenčkov Nast piše:
“Medtem ko številni analitiki jasno izpostavljajo, da bogati postajajo vse bogatejši in revni vse revnejši, pa redkeje opažajo, da je v večini narcističnih kontekstov vzgoja otrok ovira za posameznikovo svobodo gibanja in potrošnje, kar številne napeljuje k zavračanju starševstva; ni namreč lahko krožiti po avenijah potrošnje in privilegiranega dela z otroki na grbi. Danes torej ideje o dobrem življenju pogosto ne vključujejo družine in otrok.”
Kot trdi Nast, so ljubljenčki manj zahtevni, z njimi je enostavneje potovati, ne odgovarjajo in jih je laže posvojiti (ali oddati), kakor pač ustreza posameznikovemu življenjskemu slogu. »V tem smislu hišni ljubljenčki (zlasti psi) priklicujejo in vključujejo povsem novo vrsto družbenosti in ljubezni, ki je bolje prikrojena mobilnosti in narcizmu postindustrijskih življenj kot otroci.« »Ljubljenčki niso postali nadomestek za otroke,« sklene Nast, »izpodrinili so jih.«
Tu Nast poudarja drugo plat iste medalje. Za Američane iz delavskega razreda so viri in stabilnost, potrebni za stabilno družinsko življenje, vse bolj pičli, zato v hišnih ljubljenčkih vidijo primeren kompromis. Američanom iz srednjega razreda pa ljubljenčki omogočajo priokus domačega življenja, ne da bi jih zato ovirali pri vključevanju na, kot to imenuje C. Wright Mills, trg profesionalnih osebnosti, ki se prilagajajo povpraševanju po »pozornih, pokornih marionetah, preko katerih se distribuira blago«.
Scooby Doo kot ideal ega
Psihoanalitiki že dolgo trdijo, da materinske prakse odražajo družbo in obratno, v smislu, da družinska dinamika naznanja in reproducira zahteve določene družbene strukture. Eric. H. Erikson v svojem delu Otroštvo in družba pripoveduje o zgodovini materinstva in vzgoje otrok v Severni Ameriki, vključno z domorodnimi ljudstvi, kot so Suji in Juroki, družinami anglosaškega porekla na zahodni meji v času širitve Združenih držav Amerike proti zahodu kontinenta ter priseljenskimi skupnostmi med industrijsko revolucijo. V vsakem izmed teh primerov izpostavi določen niz osebnih ciljev in vrednot, pri katerih je treba vztrajati, da družba obstane, pri čemer morajo biti te vrednote usvojene že v zgodnjem otroštvu.
Suji so bili denimo zgodovinsko gledano nomadsko ljudstvo, ki se je preživljalo z lovom, zato so potrebovali strokovnjake za preživetje, ki so lahko hitro sodelovali in harmonično delovali v manjših, tesno povezanih skupnostih. Za Suje »prvi strogi tabuji, izraženi verbalno in uveljavljani s pomočjo tesne mreže posmehljivih govoric, niso zadevali telesa in telesnosti, temveč sorodnike in vzorce družbenega občevanja«. Vrednote, kot je velikodušnost, so bile med Suji izjemno čislane, in Erikson trdi, da so jim bile vcepljene že v zgodnjem otroštvu, z njihovim pristopom k dojenju, pri čemer je veljala navada, da se dojenčkom nikoli ne sme odreči dojke in da tega ne smejo storiti niti ženske, ki niso njihove matere.
Erikson nadaljuje, da je industrializacija v družbi prinesla »mehanično« vzgojo otrok na domu, »kot da bi se ta novi svet strojev, ki ga je ustvaril človek in ki naj bi nadomestil ‘segmente narave’ in ‘plenilske zveri’, v obvladovanje ponujal le tistim, ki so se z njim povsem poistovetili, kakor so se Suji z bizoni, Juroki pa z lososi«. V tem smislu so morali otroci industrijske revolucije »postati« stroji; zahteva industrijskega življenja je bila točnost in prilagodljivost. »Na tak način se je,« piše Erikson, »začelo gibanje v vzgoji otrok, ki je težilo k temu, da se človeški organizem že od samega začetka prilagaja točnim urnikom in tako postane standardiziran podaljšek industrijskega sveta.« Toda, kot ugotavlja Erikson, ta »mehanizacija« vzgoje otrok prinaša tveganja: »Posledično se je pojavila nevarnost, da bi namesto individualizma ustvarili masovno proizvedeno masko individualnosti.«
Psi so manj zahtevni in zahtevajo manj umskega napora, da ostanejo zdravi in srečni. Kot psihična bitja pridejo psi k nam že popolnoma izoblikovani in nam vračajo čustva, ki jih vanje projiciramo.
Če sprejmemo Eriksonov narativ o materinstvu, lahko njegovo tezo razširimo na idejo, da psi v postindustrijski dobi »izpodrivajo« otroke. Kot trdi Nast, so psi laže obvladljivi, cenejši, manj zapleteni in se zlahka prilagajajo ekonomskim imperativom. A prav tako je pomembno, da so manj zahtevni in zahtevajo manj umskega napora, da ostanejo zdravi in srečni. Kot psihična bitja pridejo psi k nam že popolnoma izoblikovani, četudi je to preveč poenostavljeno, in nam vračajo čustva, ki jih vanje projiciramo. Tako kot so otroke nekdaj učili, naj »postanejo« bivoli, lososi ali stroji, moramo tudi mi – otroci postindustrijske družbe – »postati« psi, in sicer tako, da se z veseljem prilagajamo zahtevam, da smo veseli in ubogljivi.
Psi ljubezni
Argument, da hišni ljubljenčki izpodrivajo otroke, lahko peljemo še naprej. Danes hišni ljubljenčki ne zagotavljajo le nadomestnega trga za otroke, temveč so lahko tudi priročen približek medčloveškim odnosom nasploh. Derek Thompson v svojem eseju »Zakaj so se Američani nenadoma nehali družiti« zlasti opaža, kako so Američani v prostem času zamenjali prijatelje s hišnimi ljubljenčki. Povprečni čas, ki ga Američani preživijo s svojimi ljubljenčki, se je v zadnjih 20 letih podvojil. Po Thompsonovih besedah »je leta 2003 tipična lastnica hišnega ljubljenčka preživela veliko več časa v druženju z ljudmi kot v igri s svojo mačko ali psom. Do leta 2022 se je to obrnilo in povprečna ženska zdaj preživi in se ’aktivno ukvarja’ s svojim hišnim ljubljenčkom več časa, kot pa ga porabi za druženje v živo s soljudmi, ne glede na dan.«
Hišni ljubljenčki pa ne nadomeščajo samo prijateljstev. Psi, pravi Tammy LaGorce v New York Timesu, so lahko zadovoljiv nadomestek za moža ali fanta. Alexandra Clayton, 36-letna samostojna filmska ustvarjalka iz Los Angelesa, ki jo je LaGorce intervjuvala za članek »Ko ima vaša boljša polovica štiri noge in kožuh«, ne hodi več na zmenke, »ima pa čas za sto poljubčkov na dan z Roojem, svojim osemletnim in dvanajstkilogramskim ‘supermešančkom’.« Clayton je dejala, da je tesnobnost zmenkarjenja, ki jo je leta razjedala, pustila za seboj, njeno življenje pa še nikoli ni bilo tako izpolnjeno kot zdaj. Zdaj ko ji namesto človeškega partnerja ob strani stoji Roo, »sem vstopila v obdobje, ko sem dejansko varna in srečna«.
V raziskavi iz oktobra 2023, ki jo je sponzoriralo podjetje za oskrbo hišnih ljubljenčkov Rover, je več kot 20 % ameriških lastnikov hišnih ljubljenčkov izjavilo, da so »namenoma preložili ali prestavili zmenke, romantično razmerje ali celo poroko« zaradi globoke vezi, ki jo imajo s svojimi ljubljenčki.
Podobno velja za »54-letno Elizabeth Robinson, ki se ni nikoli poročila in že več kot 10 let ne hodi na zmenke. S tem je povsem zadovoljna, saj si stanovanje deli s psom Watsonom, ‘rešenčkom’, in mačko Legs, ki jo je podedovala od preminule sosede«. Clayton in Robinson nista edini. V raziskavi iz oktobra 2023, ki jo je sponzoriralo podjetje za oskrbo hišnih ljubljenčkov Rover, je več kot 20 % ameriških lastnikov hišnih ljubljenčkov izjavilo, da so »namenoma preložili ali prestavili zmenke, romantično razmerje ali celo poroko« zaradi globoke vezi, ki jo imajo s svojimi ljubljenčki.
Ekskurz o mojem psu
Kot milenijec brez otrok se čutim dolžnega uporabiti psihoanalitične uvide tudi na svojem lastnem odnosu z ljubljenčki. Ko sva z ženo dobila prvega psa, je bil nekastriran, zato sva se sporekla glede tega, ali naj ga dava kastrirati ali ne. Ker se nisva strinjala, sva se posvetovala s prijateljico, ki je veterinarka. Prijateljica se je postavila na ženino stran in svetovala kastriranje. Njen prvi argument je bil, da se s tem zniža tveganje za razvoj raka na testisih. To je najbrž po svoje smiselno, vendar po mojem mnenju tudi odstranitev debelega črevesa zmanjša tveganje za rak debelega črevesa, pa kljub temu ne bi hotel, da bi mi ga kirurško odstranili.
Njen naslednji argument je bil, da bo kastracija odpravila tveganje, da bi naš pes oplodil kakšno psičko. To je res, sem se odzval, toda ali mu ne bi raje naredili vazektomije? Menila je, da bi bilo to mogoče, a zelo nenavadno. Njen zadnji argument je bil, da bi kastracija prinesla vedenjske koristi. Najin pes je bil res siten, ampak edini trenutki, ko ni lajal na druge pse, so bili takrat, ko se je lizal, zato se mi je zdelo, da bi kastracija odstranila tisto edino reč, ki ga je odvračala od agresivnega vedenja.
Nikoli se nisem zmogel otresti občutka krivde ob tem, da sem moral pristati na kastracijo lastnega sina, da bi zadovoljil željo njegove matere po nadzoru njegovega libida.
Čeprav se mi niti to ni zdel dovolj dober razlog, sem končno popustil in dala sva ga kastrirati. Toda nikoli se nisem zmogel otresti občutka krivde ob tem, da sem moral pristati na kastracijo lastnega sina, da bi zadovoljil željo njegove matere po nadzoru njegovega libida. Moj pes je bil moj sin, ki sem ga kastriral, da bi zadovoljil svojo ženo, ki je bila tudi moja mati, ki mi je grozila s kastracijo kot kaznijo zaradi masturbacije. Moja edina tolažba je bilo upanje, ki ga je artikuliral tudi Freud, da živali nimajo nezavednega in da zato moj pes ni obremenjen s takšnimi nevrozami kot jaz. Morda ljubitelji psov cenijo ravno to njihovo nezapletenost. Kot bi brez dlake na jeziku rekel Freud: »Psi ljubijo svoje prijatelje in grizejo svoje sovražnike.«
Psi zgube
Če, kot trdi Freud, naš odnos do ljubljenčkov pogosto odraža ojdipski konflikt, potem se lahko vprašamo, kako se ta teorija spreminja z zatonom patriarhalne družine. Morda je pomembno omeniti, da so v članku LaGorce o hišnih ljubljenčkih kot boljših polovicah vse intervjuvanke ženske – natančneje ženske, ki so postale razočarane nad moškimi, ki so jih srečevale v aplikacijah za zmenke. Številne med njimi izražajo željo po stabilnem, ljubečem odnosu, vendar se jim ta v trenutnih okoliščinah, kjer so moški, ki jih srečujejo, nezanesljivi, nezreli ali celo nasilni, ne zdi mogoč.
Morda obstaja dober razlog, zakaj je strah pred kastracijo prišel do izraza v mojem odnosu s psom. Živimo v času, ko je moškost vse bolj preživeta. V povojni dobi so se kritični teoretiki, kot so Christopher Lasch, Joel Kovel in filozofi Frankfurtske šole, ukvarjali z novo vrsto paternalizma, v katerem so bili očetje večinoma odsotni – kjer so patriarhalno avtoriteto zamenjali birokracija, uradniki in pooblaščeni strokovnjaki. V skladu s to novo paradigmo so bili biološki očetje večinoma odsotni iz domačega življenja in potisnjeni v zgolj ekonomsko funkcijo. Toda danes je celo ta status hranitelja v veliki meri izginil. Ker ekonomski status ameriških moških usiha, usihajo z njim tudi število porok, stopnja rodnosti in univerzalnost nuklearne družine. Kot povzame urednik in sodelavec časopisa Damage Benjamin Y. Fong: »Nekdanji garaški in redkobesedni oče, figura, ki smo ji zamerili, a jo tudi spoštovali, se je umaknil libidinalno preobremenjenemu, nezanesljivemu luzerju.«
Preberite tudi: Benjamin Y. Fong: K socialističnemu minimalizmu.
Hišni ljubljenčki so torej dandanes v Ameriki, kjer postaja pojem »družine« vse strožji in obenem vse ohlapnejši – strog v smislu, da je ideja o družini togo »nuklearna«, ter ohlapen v smislu, da v postindustrijskih razmerah prihaja do razkroja tradicionalne patriarhalne družine – izjemno uporabni. Shell pravi, da postaja v teh okoliščinah seks vse bolj dopusten – brez patriarhalne prepovedi –, a obenem tudi manj možen. Amerika je dežela protestantskega verovanja v enakost in zdaj je čas brez očetov; oboje skupaj pomeni, da so »vsi moški naši bratje« in zato spolno prepovedani. Ta kultura, trdi Shell, »izvaja posebne pritiske na sorodstveno strukturo družine«. Toga družinska struktura ni vzrok tabuja incesta; v tem razumevanju ščiti posameznike pred njim tako, da zarisuje jasno razmejitev med družino in nedružino. Brez nuklearne družine ni jasne razmejitve sorodstvenih odnosov, zato je »vsak spolni odnos v enaki meri tabu«, v smislu, da »smo v svojem bistvu vsi bratje in sestre in so zato spolni odnosi med nami prepovedani«. Morda torej ni naključje, da je novi razred pogrešljivih moških odpravljen s poimenovanjem »bratje« (ang. bros, op. prev.): izginotje redkobesedne očetovske figure žuljavih rok in njena zamenjava s podzaposlenim moškim otročajem izzove najbolj temeljen seksualni tabu.
V preteklosti je bilo gospodinjstvo širši pojem, ki je vključeval širšo družino, pestunje, sosede in gospodinjske delavce, ki so zagotavljali »varnostne ventile« za družinske napetosti. Toda »Morda so hišni ljubljenčki boljši varnostni ventil kot metasorodstvo naše lastne vrste,« nadaljuje Shell, saj lahko
»hišnega ljubljenčka ljubimo bolj neovirano kot sužnja, pestunjo ali služabnika, ravno zato, ker sam po sebi tabu bestialnosti (s hišnim ljubljenčkom, ki ni pripadnik človeške vrste) povzroči, da postane tabu incesta (s hišnim ljubljenčkom, ki je član družine), ki bi si ga v splošnem lahko želeli, nezamisljiv. Tabu bestialnosti tako privede do nepotrebnosti še bolj represivnega eksplicitnega tabuja incesta. S pobegom od človeka k živali in od spolnosti k aseksualnosti človek z vzdihom olajšanja pride do družinskega ljubljenčka«.
V tem smislu, sklene Shell, družinski ljubljenček predstavlja rešitev za tabu incesta.
Naši odnosi s hišnimi ljubljenčki lahko potrebo po ljubezni, ki je večinoma nedostopna, zadovoljijo tako, da nam omogočijo, da se izognemo zahtevam in tesnobnosti medčloveških odnosov.
Toda kot vsak psihološki simptom tudi taka rešitev ni nikoli popolna. Naši odnosi s hišnimi ljubljenčki lahko potrebo po ljubezni, ki je večinoma nedostopna, zadovoljijo tako, da nam omogočijo, da se izognemo zahtevam in tesnobnosti medčloveških odnosov, pri čemer dobimo nekaj, kar delno izpolni željo po intimnosti. Hišni ljubljenčki so bolj predvidljivi kot ljudje in ne morejo komunicirati ali postavljati zahtev, kot to počnejo ljudje. Še pomembneje pa je, da vemo, da ne bomo razočarani nad njimi, ko ne bodo izpolnili naših pričakovanj o stabilnem, varnem in zanesljivem partnerju. Ko s hišnimi ljubljenčki ravnamo kot z ljudmi, se odrekamo lastni osamljenosti, soodvisnosti in ranljivosti.
To fantazijo zadovoljstva in samozadostnosti izraža Alexandra Clayton v svoji trditvi, da je »vstopila v obdobje, ko je dejansko varna in srečna« s svojim psom namesto soproga. Toda Elizabeth Robinson, ki je bila intervjuvana za isti članek, se nekoliko bolj obotavlja in priznava: »Če moram sprejeti pomembno odločitev, se nimam s kom posvetovati,« … »Po drugi strani,« dodaja, »pa se mi, če moram sprejeti pomembno odločitev, tudi ni treba z nikomer posvetovati.« Po mnenju Robinson se, ko smo odvisni od hišnih ljubljenčkov, in ne od drugih ljudi, soočamo z nelagodno svobodo – svobodo od drugih ljudi, svobodo, da počnemo, kar hočemo. Adam Curtis je nekoč dejal, da nam družba danes obljublja: »Lahko ste svobodni, vendar boste tudi sami.« Hišni ljubljenčki nam pomagajo prenašati lastno svobodo z manj osamljenosti, ne morejo pa nam pomagati pri premagovanju bistvene ambivalentnosti v srčiki te svobode.
—
Prevedel: Mišo Mićić
Angleški izvirnik eseja je objavljen v sveži tiskani številki revije Damage Mag, ki je posvečena tematiki mater. Za objavo na Disenzu smo esej nekoliko skrajšali.
Naslovna fotografija: Canva.
