Po vsej sili živ (odlomka iz knjige)
Res je, da sem odraščala na kmetiji pri babici in dedku. Starši so me z različnimi zvijačami – novim rdečim plaščkom, dežnikom z zvezdami, mehko punčko iz cunj – skušali zvabiti v vrtec, a je moje dveletno otroško telo vsakič znova protestiralo že na pragu vrtčevske igralnice in v hipu dobilo grozovito drisko z bruhanjem. Ko so me takšno, objokano in v krčih, še tretjič pripeljali nazaj v varstvo k babici, je dala moja oma roke v bok in rekla: »Če ta stvarčica danes ostane pri meni, bo tukaj do šole. Če pa vi še vedno mislite, da mora v vrtec, vas vabim, da vzamete dopust in jo kar sami porihtate. Jaz tako nesrečnega bolnega otroka ne mislim več spravljati k sebi.«
Od tistega dne me je mama vsako jutro namesto v vrtec odpeljala na kmetijo k omi. Moje sošolke so postale kure in mačke in moje vzgojiteljice ptice, drevesa in oblaki. A že kot otrok sem se od vsega na svetu najraje potepala in si izmišljala zgodbe. Niti še nisem znala zapisati svojega imena, ko sem na vprašanja, kaj bom, ko bom velika, odgovarjala, da bom brala knjige, čemur je sledilo prvo resno spoznanje mojega sveta: knjige je možno tudi pisati. Pisala sem ves čas, v zvezke in blokce, z barvicami in svinčnikom in z izmišljeno pisavo, ker prave nisem znala. Vsem, ki so me zgolj oplazili s pogledom, je bilo jasno, da bom svojo odraslost posvetila rečem, ki so daleč od zemlje in njenih sadežev. S tako tenkimi zapestji, s tako bledo kožo, stvarčica, kaj pa bo drugega.
Trije hektarji zemlje in hektar gozda, opuščen hlev brez fasade s puščajočo streho ter razpadajoča hiša iz zemlje in slame iz 19. stoletja. Posestvo brez tekoče vode in elektrike me je osvojilo, kakor se osvaja ljudi brez zrnca zdravega razuma.
Takoj ko je bilo možno, sem podeželje zamenjala za mesto. Berlin, kjer sem pristala pri enaindvajsetih, je bil logični plod sosledij in naključij na poti. Če bi življenje sledilo logiki …
Kmetija, ki sem jo pri triintridesetih prevzela od svoje mame, je stala tisoč kilometrov južneje od mojega doma v Berlinu, v Jurovskem Dolu, mojem rojstnem kraju. Ni bila kmetija moje babice in dedka, na kateri sem odraščala, niti zares kmetija moje mame, ki je vse življenje delala kot učiteljica in knjižničarka, živela pa v stanovanjskem bloku. Obdelovalno zemljo si je omislila nekaj let pred upokojitvijo, potem pa ugotovila, da zanjo nima ne časa ne denarja, kar je bila odlična priložnost, da čas in denar zanjo najde njena hči.
Trije hektarji zemlje in hektar gozda, opuščen hlev brez fasade s puščajočo streho ter razpadajoča hiša iz zemlje in slame iz 19. stoletja. Posestvo brez tekoče vode in elektrike me je osvojilo, kakor se osvaja ljudi brez zrnca zdravega razuma. Enkrat med študijem sem pač naletela na socialno ekologijo, potem pa pomislila, da lahko z direktno akcijo in ljubečimi knjigami Vandane Shiva rokujem z nečim tako blaznim, kot je kmetija, ki jo je treba šele vzpostaviti.
***
Ko sem svoji babici povedala, da bom začela kmetovati, je rekla: »Ampak kmetje morajo delati.« Nisem najbolj vedela, kaj naj naredim s komentarjem, ki se mi je zdel eno samo izzivanje, zato sem omine besede zapisala v knjigo: roman o kmetovanju. Ker je šlo za avtobiografsko pripoved, sem morala v istem odstavku zapisati tudi, kar je moja babica rekla nekaj minut kasneje, ko je nad svojo veliko kuhinjsko mizo rezala kruh. Vse skupaj sem zapakirala v prvo poglavje romana, ki sem mu dala naslov Primerljivi hektarji, in čakala, kaj bo.
Roman je Liza prevedla v nemški jezik, Verbrecher Verlag pa ga je izdal z naslovom Verfluchte Misteln. Bil je april, ko so me iz literarnega krožka tamkajšnje delavske zbornice povabili, naj pridem knjigo predstavit v Bremerhaven, pristaniško mesto na Severnem morju, od koder so ljudje nekoč množično zapuščali Evropo, da bi našli prijaznejši in lepši kraj pod soncem na drugi strani Atlantika. V Bremerhavnu zato stojita nemški center za emigracije in ladijski muzej, v katerem lahko vidiš najbolj ekscentrična plovila vseh časov, ki so jih ljudje zbijali skupaj za svoje potovalne dogodivščine, pogosto iz pustolovske radovednosti ali tehniške podjetnosti, še največkrat pa iz nuje.
Če se od ladijskega muzeja v Bremerhavnu na kratko sprehodiš v smeri sever, prideš do velikanske zgradbe, ki spominja na nogometni stadion, vendar ni stadion, ampak Klimahaus. Znanstveno-razstavni center o globalnem segrevanju. Skoraj 12 tisoč kvadratnih metrov razstavnih površin želi obiskovalcem približati bistvo klimatskih sprememb, jih seznaniti z njihovimi vzroki od začetka sveta do danes ter z njihovimi posledicami za ljudi in druga bitja v bolj ali manj kratkoročni prihodnosti.
Osrednja razstava v hiši je Potovanje okoli sveta po poldnevniku 8°34´vzhodno. Gre za resnično pot, ki jo je v začetku tisočletja opravil arhitekt Axel Werner, idejni pobudnik razstavišča. Od Bremerhavna do Bremerhavna po poldnevniku 8°34´ prek krajev, ki ležijo na tej namišljeni črti. Isenthal v Švici, Seneghe na Sardiniji, Kanak v Nigru, Ikenge v Kamerunu, Queen Maud Land na Antarktiki, Satitoa v Samoi, Gambell na Aljaski in Halligen Langeneß na severu Nemčije.
Kar je Axel Werner doživel med svojim popotovanjem, je v razstavišču poustvarjeno precej reportažno, izkustveno. Tabla ob vhodu pravi: občuti klimatske spremembe na svoji koži. Dobro, sem pomislila, to je teren, ki ga poznam. Na tabli piše tudi, da se bodo temperature v razstavnih prostorih spreminjale glede na kraj, o katerem bo določeni prostor govoril. Od minus deset na švicarskem ledeniku do plus petintrideset v puščavi. Spreminjala se bosta tudi vlaga in veter in ponekod bo težko dihati (piše: ni za ljudi z resnimi težavami srca in ožilja, pozor ob astmi).
Vse se začne z drsnimi vrati, ki spominjajo na vhod v dvigalo. Pred njimi stoji vljudna gospa v bombažni jopici, ki čaka, da se ob njej nabere dovolj velika skupina ljudi. Nato pazljivo razloži, kako je oblikovano razstavišče, kje so zasilni izhodi in kam je v vsakem nadstropju mogoče pobegniti po požirek pijače ali kos prigrizka. Pač, za primer, če pot postane prenaporna. Čisto na koncu obiskovalce povabi, naj svoje stvari pred potjo odložijo v garderobo.
Bilo je konec aprila, a čez morsko obrežje v Bremerhavnu je pihal leden severnik. Med sprehodom od ladijskega muzeja do klimatske hiše me je odnašalo na levo in desno kot peresce v orkanu, po obrazu, edini koži, ki je bila odkrita, pa me je veter bičal s takšno ostrino, da so mi ob vstopu v razstavišče lica rdeče žarela, po telesu pa me je stresalo v neusmiljenih premraženih sunkih. Niti približno si nisem mogla predstavljati, da bi lahko kamorkoli stopila brez svoje debele, mehke puhaste bunde, brez volnene kape, zamotanega šala in pletenih rokavic. Biljeter pri vhodu je trikrat ponovil, kje najdem garderobo, in zraven pomenljivo mignil z glavo, le le, gospa, kar kar. Vztrajala sem pri svojem in se z bundo, šalom, kapo in rokavicami postavila pred vrata v dvigalo, ob katerih je stala hostesa v jopici, ki me je zgolj nejeverno premerila s pogledom. Nad vrati je bila nameščena majhna digitalna ura, ki je odštevala čas, in ko je prišla do 00:00:00, je hostesa oznanila: »Zdaj lahko vstopite.«
Vstopili smo in bilo je dobro. Isenthal v Švici, prva postaja, kakšna sreča, da sem obdržala bundo. Temperature so se rahlo spustile in takoj je bilo jasno, da nismo prišli v običajen muzej s fosili in plastičnimi dinozavri, med katerimi visijo plakati ali interaktivne table s statistikami, fotografijami in video posnetki. Vstopili smo v svet, ki je skušal posnemati resnično življenje, in ozka markirana pot čez skale, ki se je ponekod spremenila v ferato, nas je pripeljala v votlinasto sobo, ki je spominjala na jamo. Čudež. Po stenah, stropu, povsod v votlini se je svetlikal resničen led, mrzel in moker in turkizno bel, kakor da je steklo, a ni bil steklo, bil je ledenik. Če si se ga dotaknil, ti je skozi telo švignila elektrika, mrzla, sunkovita, a navdihujoča.
Oh, kako zelo pogrešam sneg! Če ne bi bilo nikjer nikogar, bi na tisti led najbrž prav zares prislonila obraz, iztegnila jezik in zaprla oči, kot otrok, ki hoče jesti snežinke. Nikoli nisem marala snega, vsaj ne preveč, ker nikoli nisem marala mraza. Ampak: ta tišina! Ta svežina! Ta kristal! Kar malo sem se morala ustaviti.
Ferate so se spremenile v stopnice, stopnice v lesene mostičke, leseni mostički v travniški habitat, povečan do te mere, da se je zdelo, da so travnate bilke visoki nebotičniki, hroščki in gosenice pa večji od ljudi. V terarijih so nas gledali živi pajkci in kuščarji, in ker smo kar naenkrat prišli na Sardinijo, je povsod pihal veter. Pred kamnito hišo je bilo obešeno perilo in obiskovalci smo lahko vrteli stikalo, ki je spreminjalo vreme. Če si stikalo obrnil v eno smer, je perilo na vrvi obmirovalo in vse je spominjalo na navaden sončen dan. Če si stikalo zasukal drugam, je iz levega kota sobe pridivjal veter, perilo je završalo in vse v zraku je zatulilo, kakor bi zatulil volk.
Ko smo prišli v prostore z imenom Kanak, Niger, je vame bušnila takšna vročina, da sem se komaj obdržala na nogah. Povsod naokoli je bil pesek, rdeč puščavski pesek, ki je silil v čevlje, ob stenah pa golo, svetlo rjavo skalovje, ki je spominjalo na presušen kanjon. Na kanjonu je pisalo: nekoč sem bil morje.
Na tej stopnji mi je bilo že zdavnaj jasno, da so bunda, kapa, šal in rokavice napaka. Na srečo sem s sabo nosila tudi torbo, zato sem del oblačil stlačila vanjo in si jo oprtala na hrbet. Zadrgo na bundi sem odprla na stežaj in skušala zavihati rokave. Lase sem si spela v figo, kapo pa prijela v roko kot pahljačo. Bolj sem pahljala, manj je bilo zraka. Ko smo prišli v prostore z imenom Kanak, Niger, je vame bušnila takšna vročina, da sem se komaj obdržala na nogah. Povsod naokoli je bil pesek, rdeč puščavski pesek, ki je silil v čevlje, ob stenah pa golo, svetlo rjavo skalovje, ki je spominjalo na presušen kanjon. Na kanjonu je pisalo: nekoč sem bil morje.
Prišli smo v deželo Tuaregov in v tej deželi je stalo eno samo drobno, tenko, golo drevo. Nič ni bolj žalostnega od golega drevesca v puščavi, a nisem si mogla pomagati, da ne bi pomislila: »Joj, kako je lepo.« Drevo je bilo lepo, četudi je bilo mrtvo. Spominjalo je na pravljico. Njegova krošnja je bila prepredena z vejicami kot lovilec sanj, in ko se je za njim pojavilo temno modro nočno puščavsko nebo, bi lahko prisegla, da slišim, kako šepeta. Prisežem, drevo je šepetalo. Bilo je kot molitev, kot rotitev, kot zaklinjanje. Bila je pesem. Tako presunljiva, tako lepa in tako obupana, da je nemogoče (sem pomislila), da na vsem svetu ni nikogar, ki bi jo mogel uslišati.
Nekaj korakov naprej sem jo zagledala. Bil je video čez vso steno; nemogoče se mu je bilo izogniti. Na njem je bil šotor, pred šotorom pesek, v pesku pa je sedela starka z dolgimi lasmi, črnimi kot vran in močnimi kot štrik. S temi besedami sem nekoč, v neki svoji knjigi, opisala svojo babico, ki je svoje močne dolge črne lase ostrigla veliko pred mojim rojstvom. A nekoč sem videla njeno fotografijo iz nižje realke, na kateri je stala v poletni senci pod jonatanom, njeni črni lasje so bili speti v dve debeli kiti, ki sta ji segali čez pas, njena koža pa se je bleščala od beline, čista in gladka kot jasno nebo.
Tuareška starka, ki je sedela v pesku pred svojim šotorom, je imela kožo zgubano in rjavo; glavo je rahlo nagibala k ramenu, mirno gledala naravnost v kamero, zelene oči kot živ alabaster, zraven pa je pripovedovala v jeziku, ki ga nisem razumela. V pesek pred sabo je od časa do časa narisala podobe, križce, krožce, linije in vijuge, ko pa je prišel trenutek, je vse, kar je narisala pred sabo, jadrno izbrisala z enim samim gibom.
Risba. Gib. Izbris.
Risba. Gib. Izbris.
Stvaritev. Hip. Uničenje.
Dolgo sem strmela vanjo, potem pa ugotovila, da na visokem zidu nad prostorom visijo prevodi njenih besed v nemškem in angleškem jeziku.
»Ko sem bila mlada, sem videla jelene, žirafe, noje, želve, antilope. Danes jih ne vidim več.«
»Ko sem bila mlada, sem videla dež, ki je zmeraj padal tako dolgo, da je med sipinami naredil reko. Po vsakem dežju je prišlo obilje. Hrana. Danes ni dežja, zato ni hrane.«
»Lačni smo, kako naj bomo srečni? Lakota in sreča: to dvoje ne gre skupaj.«
Morala sem se prisiliti, da nisem omedlela. To je 35 stopinj v zimski bundi, sem si rekla. Blede se mi. A ni se mi bledlo. Besede, ki jih je izgovarjala tuareška babica iz vasice Kanak v Nigru, so bile do pikice iste kot besede, ki jih je izrekla moja babica, ko sem ji povedala, da bom začela kmetovati.
Povsem ob strani je bil zapisan zadnji citat iz njenega dolgega govora. Zazdelo se mi je, da mi bo zmanjkalo zraka. Takole je šlo: »In veter. Joj, kakšen veter imamo. Jaz se vetra bojim. Takšnega vetra ne pomnim. Odnaša vse, kar smo imeli, kar imamo, kar bomo imeli. Zemljo odnaša in krajino poka in jemlje življenje vsemu in vsem.«
Morala sem se prisiliti, da nisem omedlela. To je 35 stopinj v zimski bundi, sem si rekla. Blede se mi. A ni se mi bledlo. Besede, ki jih je izgovarjala tuareška babica iz vasice Kanak v Nigru, so bile do pikice iste kot besede, ki jih je izrekla moja babica, ko sem ji povedala, da bom začela kmetovati.
Bilo je v njeni snažni stari kuhinji, nad njeno veliko leseno kuhinjsko mizo. V eni roki je držala kruh, v drugi nož, potem pa je rekla: »Lakota bo prišla, poslušaj, kaj ti govorim. Že zdaj se vidi, suša bo še hujša suša in poplave bodo še hujše poplave in mraz bo še hujši mraz in veter, joj, veter bo še hujši veter in odnesel bo vse, kar smo imeli, kar imamo, kar bomo imeli, jaz se vetra bojim, takega vetra ne pomnim, zemljo bo odnesel in njive bodo popokale …«
Dve babici, skoraj osem tisoč kilometrov narazen. Ena sredi slovenske Štajerske, druga sredi nigrskega sahela. Iste besede. Iste do pikice. Veter, lakota. Z eno samo razliko: časom.
Tuareška babica je govorila v sedanjiku. Moja babica je govorila v prihodnjiku.
Pred sedmimi leti, ko sem ji povedala, da bom začela kmetovati: »Lakota bo prišla, zapomni si, kaj ti govorim.«
Večer kasneje sem o dveh babicah pripovedovala na literarnem dogodku v mladinskem centru v Bremnu. Ob prihodu iz Bremerhavna sem v mestnem parku srečala šotore in transparente ljudi, ki so tam že mesece kampirali v protest zaradi pomanjkljivega ukrepanja regionalne in zvezne vlade proti globalnemu segrevanju; zahtevali so zaprtje bremenskega letališča, manj avtomobilov in bolj skrbno ravnanje s hrano. Ko sem iz hotela odhajala proti mladinskemu centru, so pred šotori glasno tolkli na bobne.
Zdelo se mi je, da je takšen kraj dober kraj za pripoved o dogodku, ki se me je dan poprej tako dotaknil. A že ko sem odprla usta in rekla »klimatska hiša«, se je mlajši del občinstva vidno zdrznil in zaslišala sta se rahlo razdražena uf in oh. Moderatorka mi je pojasnila: tudi njej se je zdelo nenavadno, da bom pripovedovala o klimatski hiši iz sosednjega mesta.
»To je turistični, ne pa znanstveni center!«
V očeh občinstva je šlo za še enega od mnogih premišljenih in ekstravagantnih poskusov spretnih podjetnežev, da z realno globalno krizo, zapakirano v všečne zelene koncepte, pretočijo denar iz tujega v svoj žep. Na oder so se usule besede »stereotipno«, »centralistično«, »unifikatorsko«, »zahodnocentrično«, neko dekle pa je dvignilo roko in na dolgo spregovorilo o živalih, ribah, žuželkah in plazilcih, ki so bili v klimatski hiši v ujetništvu.
Razvila se je dolga in pisana razprava o tem, kako govoriti o resnosti ekološke kondicije planeta Zemlja, ne da bi zapadli antropocentričnosti, patetiki, pretirani znanstvenosti ali zaslužkarstvu. Moderatorka je vztrajala, naj svojo zgodbo vendarle povem do konca.
Mlad človek iz tretje vrste je prekinil tišino in vsa dvorana je bruhnila v nenaden, odrešujoč smeh. Šele zdaj sem opazila, da moderatorka ob meni joka.
Situacija je bila posebna, kajti občinstvo je tuareško babico poznalo. Vsi so že bili tam, v puščavi. Obisk klimatske hiše je običajen del severnonemškega šolskega kurikuluma. Ni mi bilo treba razlagati, kako mi je ob vstopu v pesek zakuhalo v bundi. Kako mi je jemalo sapo. In kakšen pogled je imela starka, ko je govorila o lakoti. Dogajanje sem torej zgolj na hitro povzela, potem pa odprla svoj roman in prebrala odlomek iz prvega poglavja, ki se je v tako izrezani, identični obliki ponovil ob mojem obisku »zabaviščne znanstvene atrakcije«.
V mali črni dvorani mladinskega centra Bremen je nastopila tišina.
Dolga … dolga … absolutno predolga tišina.
Fiasko! Stisnilo me je v grlu in nemočno sem pogledala moderatorko. Kakšna grozna napaka v presoji! Kakšna ošabna, pretirana zagledanost vase (in v mojo babico)!
»Mogoče pa sta babici prijateljici na Facebooku!«
Mlad človek iz tretje vrste je prekinil tišino in vsa dvorana je bruhnila v nenaden, odrešujoč smeh. Šele zdaj sem opazila, da moderatorka ob meni joka.
Ženska iz vasi Jurovski Dol v Sloveniji in ženska iz vasi Kanak v Nigru nista potrebovali družabnega omrežja, da bi bili povezani. Povezani sta bili, ker sta videli, kar je bilo mogoče videti z odprtimi očmi, slišali, kar je bilo mogoče slišati s pozornimi ušesi, in pogrešali, kar je bilo mogoče pogrešati z natančnim zavedanjem, koliko lepega je v toku enega samega človeškega življenja izginilo s sveta. Kaj je bilo in česa več ni in kaj točno to pomeni za vse, ki smo še vedno tu.
—
Prebrali ste dva odlomka iz knjige Po vsej sili živ Nataše Kramberger, letošnje nominiranke za Rožančevo nagrado za najboljšo zbirko esejev.