Lana Bastašić: “Prej ko slej bomo vsi prišli na vrsto za boj”

Lana Bastašić je avtorica nekaj pesniških zbirk in zbirk kratkih zgodb, njena evropska literarna kariera pa se je pričela z romanom Ujemi zajca, ki je bil do danes preveden že v več kot dvajset jezikov, med drugim tudi v slovenščino (Sanje, 2021, prevedla Dijana Matković). Uspeh romana je avtorico na neki točki pripeljal tudi v Berlin, na prestižno enoletno štipendijo DAAD, kjer se je odločila ostati in graditi literarno kariero v glavnem mestu Nemčije. Ravno iz Berlina se je Lana Bastašić podala v odkrit boj z nemškim kulturnim in javnim prostorom skozi kritiko nemške podpore izraelski invaziji na Gazo. Ta gesta podpore Palestini se je v javnosti izkazala za nezaželeno. Sledili so burni odzivi, odpovedi in vrsta potez, ki so jih poleg nemških medijev spremljali tudi mediji z območja nekdanje Jugoslavije. Z Lano Bastašić sva govorila o njenem odnosu do evropskih kulturnih krogov, o njenih izkušnjah s pisanjem, povezavah med življenjem in literaturo …

Od začetka invazije na Gazo do danes je tvoj odnos z evropskim kulturnim prostorom prešel skozi več različnih faz. Objavila si članek v Guardianu, javno odpovedala sodelovanje z založbo S. Fischer Verlag, ker ni obsodila izraelske invazije na Gazo, nato si javno objavila več odpovedi, ki si jih prejela od vodstev literarnih festivalov. Si predvidevala, da se bo zadeva končala s tvojim odhodom iz Berlina?

Ne. Bila sem ena tistih umetnic, ki v Berlin vstopajo z zaupanjem in spoštovanjem. Z zaupanjem, da bo v njem umetniška svoboda pomembnejša od sistemskih političnih tokov. S spoštovanjem do prostora, ki ga nudi, v katerem naj bi se ta svoboda izvajala. Zelo hitro po svojem prihodu v Berlin, torej dolgo pred 7. oktobrom 2023, sem uvidela, da je moje videnje Berlina zelo naivno. Moj veliki, svobodni, glasni Berlin je bil svoboden in glasen le do tiste točke, ko njegova svoboda in glasnost nista oporekali sistemu. Poleg tega je bil moj Berlin bel – ne glede na površinsko raznolikost, s katero se mesto hrani, v svojem bistvu še vedno privilegira belce. V pogovorih s prijatelji iz Sirije, Palestine, Egipta, Indije, Pakistana, Singapurja, Tajske, Etiopije itd. sem ugotovila, da obstaja še en, zame dotlej neviden Berlin, kjer so sovražni govor, sistemski rasizem in ksenofobija vsakodneven pojav.

Zame kariera ni smisel obstoja, zlasti če so odločitve, ki jih sprejemam zaradi te kariere, v nasprotju z mojimi temeljnimi prepričanji in vrednotami.

Stališča, ki si jih javno izrekla v nemškem kulturnem prostoru o izraelski invaziji na Gazo in nemškem odzivu na kritike Izraela, so se izkazala za poteze, ki prinašajo posledice. Nam lahko na kratko opišeš izkušnje, ki si si jih nabrala od trenutka, ko si se javno izpostavila? Ti je kdo, bodisi javno bodisi zasebno, svetoval, naj ne drezaš v osje gnezdo? Si imela kaj podpore?

Ko sem na Instagramu delila prvo objavo o razmerah v Palestini, mi je dobronamerna prijateljica takoj poslala zasebno sporočilo, v katerem mi je svetovala, da naj, če želim imeti kariero v Nemčiji, ne govorim o Izraelu. Povedala mi je, da je tukaj Palestina prepovedana beseda. Vendar pa jaz nisem Nemka. Sem iz Bosne. Ne sprejemam, da so nekatere teme prepovedane, tako kot tega nisem sprejela v Banjaluki, kjer so zame osebno posledice bile in so še vedno precej nevarnejše. Po drugi strani pa zame kariera ni smisel obstoja, zlasti če so odločitve, ki jih sprejemam zaradi te kariere, v nasprotju z mojimi temeljnimi prepričanji in vrednotami. Ko je bil v Guardianu objavljen tisti moj članek, je sledilo (pričakovano) discipliniranje, tako s strani profesorjev Humboldtove univerze, kjer bi morala imeti javno branje, kot tudi s strani kolegov iz nekdanje Jugoslavije, ki so medtem postali poslušni Nemci oziroma Nemke in se po hitrem postopku javno distancirali od mojih stališč. Sedem dni po potrditvi rezidence v Avstriji sem bila obveščena, da so mi jo odpovedali. Odpovedano je bilo tudi moje branje v knjigarni Leseglück in nihče mi ni znal povedati, od kod je prišla ta odločitev. Nič od tega ni grozno, pa tudi jaz v kontekstu vsega tega nisem bog ve kakšna žrtev. Medtem sem spoznala resnične žrtve nemške protipalestinske politike: Arabce in Jude, ki so si drznili kritizirati pobijanje otrok.

Za Nemce je zgodba o naših vojnah pravzaprav zgodba o neciviliziranih divjakih. Najraje imajo, če jim omenjamo rakijo, sirnico, kólo in porušene džamije. Malo ​​smeha, malo solz, vse to pa dovolj daleč stran od njihovih varnih in urejenih življenj.

Je vse to znak, da ima celotna megastruktura štipendij, skladov in »kulturne izmenjave« pravzaprav od nekdaj jasna pravila, nekoliko evrovizijska: »gost« naj prinese kanček eksotike prostora, iz katerega prihaja, govori naj o svojih »travmah« in drugih zanimivih temah, o perečih vprašanjih sveta pa naj molči, saj ima gostitelj za to svoje intelektualce, tudi kadar jih nima? O tem je pisala Dubravka Ugrešić, o tem je pisal tudi Kiš, morda edina jugoslovanska pisatelja, ki sta samozavestno zahtevala pravico do ukvarjanja s »svetom« in si to pravico tudi izborila.

Vsekakor. S svojim romanom in zbirko kratkih zgodb sem prepotovala skoraj vso Nemčijo in kmalu ugotovila, da obstaja nekakšna bolestna katarza, ki jo nemški bralci občutijo, ko jim pripovedujemo o Balkanu. Zanje je zgodba o naših vojnah pravzaprav zgodba o neciviliziranih divjakih. Najraje imajo, če jim omenjamo rakijo, sirnico, kólo in porušene džamije. Malo ​​smeha, malo solz, vse to pa dovolj daleč stran od njihovih varnih in urejenih življenj. Drugi del te publike so naši ljudje, ki živijo v izseljenstvu in gojijo posebno vrsto nostalgične paralize. Do neke mere jih razumem, ker so prestali travmatične izkušnje. Ne glede na individualne razloge pa takšno bralstvo in založništvo puščata prevedenim balkanskim pisateljem zelo omejen prostor. To je tisto, čemur jaz pravim smodnik, baklava in Bregović. Če v kader priteče kakšna kokoš, toliko bolje. Njih zgodovina zanima kot oddaljena anekdota, ne pa kot živ sistem, v katerem aktivno sodelujejo z vsakim evrom, ki ga plačajo za davke.

Dubravka Ugrešić je zame nenehen opomnik, da samo privilegirani licemerci zahtevajo ločenost literature od življenja in da knjige niso le zbirka lepih stavkov, temveč tudi pričevanja o ljudeh, o človečnosti v določenih času in prostoru.

Ko že omenjava Ugrešić in Kiša – kako pomembna sta zate?

Neizmerno. Zame, ne le kot pisateljico, ampak tudi kot človeka, je bilo pomembno, da imam vzornike, ki so onkraj provincialnega in nacionalnega, onkraj folklore. To so ljudje, ki se niso uvrščali v kategorije, ljudje, katerih literarna genetika je bila bogata in raznolika in ki se jim je na ta način uspelo vključiti v svetovni literarni dialog. Ugrešić mi je morda bliže zato, ker sva se poznali in ker mi je velikokrat na različne načine pomagala. Poleg tega je oseba, ki je odkrito pisala o hrvaškem nacionalizmu v devetdesetih letih, kar je moja družina izkusila na lastni koži; zaradi tega pisanja je morala tudi zapustiti isto mesto, ki smo ga zapustili mi. V tem smislu je Ugrešić zame nenehen opomnik, da samo privilegirani licemerci zahtevajo ločenost literature od življenja in da knjige niso le zbirka lepih stavkov, temveč tudi pričevanja o ljudeh, o človečnosti v določenih času in prostoru.

Prihajaš iz jugoslovanskega kulturnega prostora. S katerimi drugimi avtorji in avtoricami, poleg že omenjenih, čutiš poetično ali po-etično (D. K.) bližino? Kako pomemben je zate vpliv literature jezika, v katerem pišeš, oziroma »svetovne literature«, napisane v drugih jezikih?

Kiš je zapisal, da je literatura ena in nedeljiva, in v to tudi sama globoko verjamem. Zame Andrić ne more biti pomembnejši od Joycea ali obratno. Literatura, ki sem jo brala v španščini, je močno vplivala na mojo predstavo o realizmu kot širšem in celovitejšem literarnem izrazu. Potem so tu Gilgameš ali Metamorfoze, knjige, napisane v jezikih, ki se več ne govorijo. Zame je vseeno, v katerem jeziku je knjiga napisana, saj je tisto, kar v knjigah iščem, vedno univerzalno, nit, ki povezuje ali vsaj poskuša prikazati univerzalnost človeške izkušnje. V tem smislu je zame literarna genetika, ravno tako kot biološka, ​​človeška, vedno močnejša, kadar je bolj raznolika.

Zdi se, da si do nedavnega živela sanje številnih balkanskih pisateljev in pisateljic: ugledna zahodnoevropska založba, štipendije, s katerimi se lahko kot avtorica v miru posvetiš pisanju, široka prepoznavnost knjig … Trenutno skorajda ni boljše sogovornice na temo nenadnega obrata v tem na videz udobnem svetu, odprtem za različnost. Kulturna izmenjava je počila, vmešala si se v »tuje zadeve« in pokvarila multikulturni žur. Kakšen je torej občutek?

Ko sem pri 24 letih izdala svojo prvo knjigo, se ni zgodilo nič. Ko sem izdala drugo knjigo, se spet ni zgodilo nič. Enako je bilo s tretjo in četrto. Na žalost ljudje štejejo uspeh od trenutka, ko se je zgodil, pri čemer pozabljajo ali ignorirajo vsa leta pred tem. Zelo dobro vem, kako je pisati brez kariere, in brez težav se vračam v to obdobje. Lahko bi celo rekla, da je v tem nekaj osvobajajočega. Po drugi strani pa je nemški literarni trg dovolj aroganten, da misli, da izven njega ne obstaja nič. Moj roman še vedno obstaja v dvajsetih drugih jezikih in moj mali založnik v Romuniji je zame enako pomemben kot tisti veliki založnik v Nemčiji. Poznam veliko pisateljev in pisateljic, ki so v tem trenutku izbrali kariero. Kot sem rekla eni izmed njih: vsak od nas ima svoj moralni kompas in naj se ravna po njem.

Ko sem pri 24 letih izdala svojo prvo knjigo, se ni zgodilo nič. Ko sem izdala drugo knjigo, se spet ni zgodilo nič. Enako je bilo s tretjo in četrto. Na žalost ljudje štejejo uspeh od trenutka, ko se je zgodil, pri čemer pozabljajo ali ignorirajo vsa leta pred tem. Zelo dobro vem, kako je pisati brez kariere, in brez težav se vračam v to obdobje.

Berlin ni bil tvoj prvi mednarodni naslov. Živela si v Barceloni, kjer si bila aktivna tudi na kulturnem področju … Je ta izkušnja podobna tej trenutni v Berlinu?

Ne preveč. Katalonska literarna scena je majhna, a izjemno bogata. Veliko prevajajo, praznujejo Dan knjige, organizirajo festivale in sejme. Barcelona je mesto vključevanja in boja. Dan po terorističnem napadu leta 2017 je bil v središču Barcelone organiziran shod z naslovom Stop islamofobiji. Takšno mesto je to. Če govorimo o balkanskih pisateljih, je prevodov iz naših jezikov v katalonščino, kot tudi obratno, žal malo. Običajno do takšnega sodelovanja pride po prevodu v katerega izmed »večjih« jezikov, kot sta angleščina in francoščina. Toda Katalonce literatura še vedno zanima kot literatura, ne zgolj kot sredstvo nekakšne identitarne tokenizacije. Moja zbirka zgodb je bila kljub svoji tematiki v katalonščino prevedena skoraj takoj po izidu.

Ne mislim, da je moja literatura nekakšen božji dar, ki bi ga morala postavljati nad svojo človečnost. »Delati v miru« zmorejo tisti, za katere je to, v čemer živimo, mir.

Vrniva se za trenutek h Kišu. V svojih esejih je pogosto obravnaval temo homo politicus vs. homo poeticus, sopostavil je Orwella in Nabokova. Kako pa se ti, v tem po-etičnem smislu, počutiš v tem trenutku?

Na splošno ne maram zvajanja pisateljev na kakršnekoli kategorije: literatura je dodatek, zato mislim, da ima vsak pravico pisati, o čemer hoče. Nikoli ne bi nikomur govorila, kako naj piše o tem ali onem. Napiši, kar čutiš, da moraš napisati, vse ostalo je kalkulacija. Kot bralka najbolj uživam v knjigah, ki jim uspe oboje: da se ozrejo v določen zgodovinski trenutek in to opravijo vrhunsko. Z branjem sonetov o cvetju nimam težav, vendar se je treba vprašati, kdo, v katerem trenutku in zakaj je imel priložnost napisati sonet o cvetju in kdo ne. Moj prijatelj Mosab Abu Toha ne piše samo o cvetju, saj njegovo družino in prijatelje trenutno bombardirajo. Pravzaprav, če se popravim, kadar je v njegovih pesmih prisotno cvetje, je tam bombam navkljub. Zdi se mi, da ravno v tem navkljub tiči moč sodobne palestinske poezije.

Na kakšen način vse dogajanje po svetu in vse javne razprave, v katerih si sodelovala, vplivajo na tvoje pisanje? Je mogoče v miru pisati novo knjigo, medtem ko nas po ves ljubi dan preplavljajo podobe grozot z več front?

Pisanje mi ni bilo prioriteta, ne mislim, da je moja literatura nekakšen božji dar, ki bi ga morala postavljati nad svojo človečnost. »Delati v miru« zmorejo tisti, za katere je to, v čemer živimo, mir. Že deset mesecev sem vsak dan deležna najbolj grozljivih medijskih vsebin. V nekem trenutku gledam posnetek obglavljenega otroka, v drugem berem, koliko orožja je Nemčija poslala Izraelu. Poznam kolege, ki so se od vsega tega odklopili, se zatekli k svojemu miru in se ukvarjajo s pisanjem. Ne zamerim jim, čeprav jih ne razumem. Zame je nekaj globoko kapitalističnega v tem spuščanju žaluzij, da ne bi videli sveta: na tisoče knjig za samopomoč, ki izidejo vsako leto, priča o tem prizadevanju. Vse zato, da pozabimo, kam gredo naši davki in v čem sodelujemo.

Preberite tudi: Mustafa Jayyousi: »Pod vprašajem je človečnost sveta« (intervju s palestinskim terapevtom in aktivistom).

Ali morda že imaš novega nemškega založnika in ali v bližnji prihodnosti načrtuješ izid nove knjige?

Nimam novega nemškega založnika, pa tudi ne mudi se mi glede tega. Tudi če bi se mi mudilo, do mene in mojega agenta ni prispela nobena nova ponudba. Moj prejšnji založnik je izjemno vpliven in le redkokdo si želi, da bi se mu kakorkoli zameril. Vendar, kot sem že povedala, Nemčija ni literatura, literatura pa ni Nemčija. Pišem počasi, toda pišem. Z izidom se mi ne mudi. Všeč mi je ta naša beseda – da je knjiga »izdana«. Res gre za nekakšno vrsto izdaje v trenutku, ko se literatura spremeni v izdelek. Ta proces je neizogiben in neizbežen, vendar ne vpliva na hitrost mojega pisanja.

Za konec, če ni preveč osebno: v katerem mestu je tvoj trenutni naslov in ali boš svoje vsakodnevne boje prenesla tja?

Trenutno sem med mesti. Čaka me veliko festivalov in gostovanj po Srednji Evropi in tega se veselim. Ne maram deliti svojega trenutnega naslova, takoj ko to storim, se počutim, kot bi si zacementirala stopala. Poleg tega rada uživam v nedosegljivosti, kadar je le mogoče, saj živimo v svetu hiperdostopnosti vsem in vsakomur. Moje prijateljice se pogosto šalijo, da me, ko se oglasim, ne vprašajo, kako sem, ampak kje sem. To je morda tudi boljše vprašanje: kje smo? Včasih imam tudi odgovor nanj. Boj pa se vedno nadaljuje, ne glede na to, ali v njem sodelujem jaz ali kdo drug. Prej ko slej bomo vsi prišli na vrsto.

—

Prevedel: Mišo Mićić.