Mustafa Jayyousi: »Pod vprašajem je človečnost sveta«
»Čeprav ni svetlobe, imamo upanje,« je v polnem Pritličju dejal palestinski aktivist Mustafa Jayyousi. Dodal je, da cilj ostaja ponovno povezati in okrepiti palestinsko družbo. Rojen je bil v palestinski vasi, kjer še vedno ostaja del njegove družine in kjer je izraelski apartheidski zid zarezal v življenja in načine, kako se ljudje preživljajo. Vaščanke in vaščani so od leta 2002, ko se je začela gradnja betonskega zidu razlaščanja, odrezani od treh četrtin zemljišč – nasadov oljk, njiv … Istega leta so v Jayyousu potekali prvi mirni protesti palestinskih, izraelskih in mednarodnih aktivistov zoper gradnjo zidu – neuspešno.
Mustafa Jayyousi je v Nablusu študiral psihologijo, nato delal v Ramali s palestinskimi begunci pri Agenciji Združenih narodov za palestinske begunce (UNRWA). Pred dobrimi petnajstimi leti se je preselil na Norveško, kjer je študiral psihoterapijo, trenutno pa nadaljuje z izobraževanjem pri priznanem zdravniku Gaborju Mateju. V Ljubljani smo se z njim pogovarjali tik pred razglasitvijo Meddržavnega sodišča, da je izraelska okupacija palestinskih ozemelj, ki traja že desetletja, nezakonita in da mora Izrael Palestinkam in Palestincem zagotoviti reparacije za vse kršitve.
Palestinski psihoterapevt je skupaj z občinstvom v lokalu Pritličje razmišljal, kaj pomeni duševno zdravje v času, ko se svet zdi nor, in kako preseči kolonialno logiko Zahoda, ki si poskuša podrediti tudi ta vidik naših življenj. Na julijskem preddogodku festivala Grounded, ki bo letos potekal med 22. in 24. avgustom, je Mustafa Jayyousi pojasnil, zakaj je jeza neizražena žalost, in zakaj je upor že to, da ne pristanemo na »normalnost« sedanjega sistema.
Sredi julija je organizacija Gaza Community Mental Health Programme objavila poročilo v katerem opozarja, da duševne stiske zaradi genocidnega izraelskega uničevanja, ki traja od oktobra lani, presegajo poznano. Vse to spremljamo tako rekoč v živo, zato ne moremo trditi, da tega ne vemo. Kaj z vašimi izkušnjami dela s palestinskimi begunkami in z begunci v sredozemski regiji vidite sami?
Začel bom s travmo. Palestinke in Palestinci preprosto ne pridemo do točke posttravmatskega stresnega sindroma (PTSD), saj nimamo časa, da bi se sprostili in umirili. Vseskozi doživljamo travme, travmatični dogodki si sledijo drug za drugim. Začelo se je pred letom 1948, z britansko okupacijo Palestine, glavna travma pa je Nakba, katastrofa, ko so Palestinke in Palestinci izgubili življenja, domove, domovino – nenadoma so postali begunci v sosednjih državah. Sledile so vojne leta 1956, 1967, nato 1973 in 1987. Potem je leta 2002 iz Osla prišlo do dogovorov in gradnje zidu, druga intifada pa je trajala od leta 2000 do 2005. Obleganje Gaze in blokada, ki ju Izrael izvaja od leta 2006 ter to, kar vidimo v zadnjih devetih, desetih mesecih, novice, ki jih spremljamo, vse to vpliva na Palestinke in Palestince v Palestini, ki to doživljajo na lastni koži; obenem pa tudi na tiste, ki so del solidarnostnega gibanja, na Palestince po svetu, na vse ljudi, ki so in smo tako ali drugače povezani s Palestino.
Jeza je žalost, ki ni našla poti, da bi se izrazila. Lažje je izraziti in pokazati jezo kot pa žalost, solze ali strah. Kot strokovnjaka me zanima, kaj je za občutkom jeze.
Vsakogar, ki mu je mar za človečnost, se ti dogodki dotaknejo. Manj spimo, manj jemo, bolj smo jezni, bolj smo žalostni, ne živimo, kot smo pred zadnjim napadom na Gazo. To je splošni okvir palestinskih izkušenj.
Če pogledam samo na polje psihologije ali terapije, je ena od osnov, ki jih moraš kot terapevt ali kot strokovnjak zagotoviti, varno okolje. V Gazi tega ni, podobno je na Zahodnem bregu. Še posebej, če delaš z otroki ali študenti in pride do vpada izraelske vojske, streljanja ali uporabe solzivca. Kot psiholog si izgubil zaupanje. Hkrati se moraš kot psiholog ali terapevt sam dobro počutiti, da lahko drugim sploh pomagaš. V primeru Palestine potrebujejo pomoč tudi psihologi in terapevti. A trenutno je glavna skrb, kako preživeti in živeti. Duševno zdravje je potisnjeno na stran. O njem ne govorimo dosti.
Preberite tudi: Gal Kirn: Mir v času okupacije.
Na Zahodnem bregu se prav tako stopnjuje nasilje nezakonitih izraelskih naseljencev.
Na Zahodnem bregu je bilo od oktobra lani ubitih okoli 700 ljudi, večina v nekaj mestih: Jeninu, Nablusu, Tulkarmu … tamkajšnji prebivalci so v vsakodnevni nevarnosti vojaških vpadov. Več kot 9500 ljudi so aretirali in zaprli. Med ubitimi in zaprtimi so tudi otroci, zoper večino oseb v zaporih ni vloženih obtožnic. Izraelska vojska vdre v hiše, aretira ljudi – morda zaradi objave na družabnih omrežjih –, ki lahko v zaporu ostanejo več let. Zato je zares težko govoriti o duševnem zdravju, saj ljudem ne moremo pomagati, ne moremo se svobodno gibati in ne moremo ponuditi varnega okolja. Na Zahodnem bregu vidimo, da nezakoniti izraelski naseljenci napadajo vasi, požigajo hiše, nasade oljk, pobijajo ljudi … To delajo ob podpori izraelske vojske, ki tudi sama izvaja nasilje. Zahodni breg ima 5.600 kvadratnih kilometrov, 60 odstotkov je pod popolnim nadzorom Izraela znotraj cone C. Na Zahodnem bregu je 144 naselbin, ki jih izraelsko sodstvo priznava kot upravičene. Poleg teh je še 12 naselbin v predelu Jeruzalema. Te naselbine povezujejo ceste, ki jih palestinsko prebivalstvo ne sme uporabljati. Na cestah, ki jih lahko uporabljamo, pa je okoli 840 vojaških nadzornih točk. Izraelska vojska lahko kadarkoli vdre kamorkoli, tam ubije ljudi, jih aretira, muči, okrade … ni varnosti. In vidimo, kaj se dogaja v Gazi. Zadnjih devet mesecev je nastopilo po 67 letih okupacije, izgube zemlje in trpinčenja.
Delali ste v Ramali. Omenili ste strah, jezo, izraelsko vojsko, ki pogosto aretira otroke pred očmi staršev, ki jih ne morejo zaščititi. Izraelske sile otroke nemalokrat prisilijo v podpis različnih lažnih priznanj, jih izsiljujejo. V Jeninu v organizaciji Freedom Theatre pravijo, da želijo skozi dramo in igro mladim ponuditi način, kako se soočiti z jezo, nemočjo. Kako vi pristopate k temu v okolju, kjer je, kot pravite, negotovost del vsakdana?
Jeza je žalost, ki ni našla poti, da bi se izrazila. Lažje je izraziti in pokazati jezo kot pa žalost, solze ali strah. Kot strokovnjaka me zanima, kaj je za občutkom jeze. A če je moje izhodišče palestinska skupnost, potem iščem načine, kako ljudem pomagati živeti in shajati s situacijo, kakršna je, saj je ne moremo spremeniti – na okupacijo nimamo vpliva, aretacij otrok ne moremo preprečiti. Ljudem pomagamo spregovoriti o svojih občutjih in najti načine, kako se spopasti s travmo in kako se soočiti z lastnimi čustvi. V Palestini ni preprosto govoriti o čustvih – ne zato, ker ne bi čutili, ampak ker vemo, da se tudi ostali soočajo s podobno težkimi občutji, da so v podobni stiski … Delamo v skupinah, vzpodbujamo izražanje skozi igro, glasbo, risanje … To deluje, dokler ne pride do novih travm. Procesi so zelo dolgi in na nek način ne bodo uspeli, ker glavni razlog za duševne stiske ostaja. Če želimo spremeniti stanje celotne skupnosti, bo to terjalo veliko časa, tudi ko pride do osvoboditve in svobode. Vemo, koliko časa je trajalo po napadih z atomskima bombama v Hirošimi in Nagasakiju, kako dolgotrajna je travma Armencev po genocidu … travma se ne konča, ko se konča nasilje, ki je razlog travme, in včasih trajajo ti procesi dve ali tri generacije. A po najboljših močeh se trudimo delati z ljudmi, vključevati nove metode in načine dela. K sreči palestinska skupnost ni skrenila proti drugim načinom spopadanja s problemi, kar vidimo v nekaterih drugih skupnostih, kjer je veliko nasilja in zlorab drog.
Palestinska skupnost je v arabskem svetu najvišje in najbolje izobražena. Ljudje veliko delajo, s težavami se spopadajo tudi na ta način.
V palestinski skupnosti se s travmo borimo tako, da veliko študiramo. Tudi naša skrb drug za drugega ima svoje specifike. Vsak, ki obišče Palestino, vidi, kaj so ljudje prestali, a vendar še vedno premorejo gostoljubnost. Občutek varnosti in dobrodošlice v majhnem obsegu, ki ju lahko nudijo ljudje, tudi če sami nimajo nič, kako širijo ljubezen, podelijo, kar imajo – tudi to so načini, kako se spopadamo z razmerami, v katerih smo. Ne gre za idealno družbo, imamo svoje probleme, ljudi, ki niso dobri, a palestinska skupnost je v arabskem svetu najvišje in najbolje izobražena. Ljudje veliko delajo, tudi na ta način se spopadajo s težavami.
Je to tudi odziv na rasizem in vztrajne predsodke na Zahodu? Pravite, da je duševno zdravje politično, da je terapija družbeni aktivizem in da je aktivizem vseživljenjska zaveza. Kaj to pomeni v razmerah, ki jih opisujete, in kako je to povezano tudi z dekolonizacijo duševnega zdravja?
Vsa tri izhodišča, ki jih omenjate, dekolonizirajo duševno zdravje. To, da je aktivizem vseživljenjska zaveza, so besede Malcoma X-a. Moje aktivno prizadevanje za človekove pravice ne more biti prostočasna dejavnost, ki se ji posvetim za vikende, med tednom pa se s tem ne ukvarjam. Hkrati ni treba, da se popolnoma iztrošim, da zaradi posvetitve nekemu boju zapustim svojo družino. Vseživljenjska zaveza pomeni, da verjameš v to, kar počneš. Če se izpolni upanje in bo Palestina svobodna, bomo kot aktivisti, kot osebe, ki si prizadevamo za svobodo in pravičnost, našli drug boj, ki ga je potrebno izboriti. Gre za nekaj, kar nam teče po žilah, določa, kako razmišljamo, je del našega življenja. Pomeni tudi to, da ne sprejemamo slepo, kar sporočajo mediji. V času vietnamske vojne je v Ameriki nek star gospod vsak dan sedel pred Belo hišo – zvečer je prižgal svečo in tam sedel. Novinar ga je vprašal, če misli, da bo njegova sveča ustavila vojno in spremenila sistem. Stari gospod mu je odgovoril: »Vem, da to ne bo ustavilo vojne in da ne bom spremenil sistema, a s to svečo skrbim za to, da sistem ne bo spremenil mene.« To je najpomembneje. Da ne sprejmemo, kar nam pripovedujejo, s čimer nas zastrupljajo – stereotipizacije Palestincev in Palestink. Pred nekaj leti bi na podlagi svojega videza obveljal za terorista: izgleda kot Arabec, jezen, je kot terorist. V tej sterotipizaciji sodelujejo mediji, filmi … a hkrati je toliko teroristov, ki nosijo obleke, ki so na pozicijah moči, ves čas jih gledamo na televiziji, vedo, kako uporabljati besede tako, da se sprejme genocid, ki se dogaja v Gazi, da se ga upraviči. Ponujajo izgovore za obstoj kolonije Zahoda v Palestini, ob tem pa nas kolonizatorji dnevno pobijajo. Prejšnji teden je izraelska vojska napadla šolo in ubila okoli 100 ljudi, toda v vseh zahodnih medijih so o tem poročali z naslovi, da je izraelska vojska poskušala ubiti vodjo Al-Qassam brigad v Gazi, zaradi česar naj bi bilo bombardiranje šole upravičeno.
Preberite tudi: Neja Berger: Marketing vojnih zločinov.
Drugo izhodišče, to, da je duševno zdravje politično, se dotika posledic, do katerih pride, če sprejemamo sporočila medijev, sedanjega sistema, oblasti, ki s prevladujočo govorico individualizma posegajo tudi na področje duševnega zdravja: »utrujen sem, moram se umakniti«, »moram se izogibati toksičnih ljudi, jeznih ljudi«. Če sledim temu, bom na koncu sam. Toksični so morda moj oče, mama, moja partnerka ali moj prijatelj – in to, da so toksični, sem sklepal, ker sem sledil tej osredotočenosti na duševno zdravje v medijih in na družabnih omrežjih.
Skrb za duševno zdravje ni bila nikoli osredotočena na ustvarjanje dobičkov ali na poslovanje ali na slavo. Gre za to, da si prizadevamo pomagati ljudem, da si lahko sami pomagajo. V to verjamem in zato v celoti zavračam idejo duševnega zdravja kot ekonomske kategorije. Ne ponujam čarobne rešitve. A pripravljen sem pomagati ljudem, ki želijo pomagati sami sebi.
Vse vlade so sedaj postavljene pred vprašanja, ki jim jih zastavljajo ljudje na ulicah: je to demokracija, o kateri govorite; so to človekove pravice, o katerih ste nas učili; je to lepota naših družb in skupnosti – ali pa gre za veliko sistemsko laž?
Dekolonizacija duševnega zdravja se zato začne s tem in izhaja iz tega, da če ne odpravim izhodiščnega problema v skupnosti in če ne razumem, kako pomembno vlogo ima skupnost, mi ne bo uspelo doseči točke, kjer se posameznik počuti dobro in je zadovoljen, tudi s seboj. Občutek tujosti in odtujenosti od svoje skupnosti bo vztrajal. Osredotočenost na individualizem in posameznika pomaga samo sistemu – da nas vse nadzira. Morda zveni, kot da sem proti sistemu, a ne gre za to – gre za to, da sistema, kot je, ne sprejemam in da vztrajam pri tem, da bi se moral spremeniti. Moral bi sprejeti in upoštevati to, da smo vsi del skupnosti. Že mesece smo na ulicah in kričimo: “Ustavite genocid!” Niti ena vlada se ni postavila na stran ljudi in upoštevala njihovih pozivov.
Tako Norveška kot Slovenija sta Palestino priznali …
A kaj pomeni, da so nekatere države priznale Palestino? V to smo jih prisilili ljudje na ulicah, na terenu pa se ni nič spremenilo. Genocid se nadaljuje, okupacija še vedno traja kot tudi sodelovanje z okupacijo in pri njej.
Če rečem, da je terapija družbeni aktivizem, govorim o tem, da moja stabilnost v mojem razmisleku krepi tudi varnost skupnosti. Če delam s posamezniki za dobrobit njih in njihove skupnosti, bo to pomagalo tudi pri tem, da se skupnost razvija v pravo smer. Posamezniki, ki se dobro počutijo in so vključeni v skupnost, ustvarjajo družine, ki so bolj zadovoljne, ustvarjajo družbo, ki bolje deluje – in ki nato pozitivno vpliva tudi na posameznike.
Vaša družina je še vedno na Zahodnem bregu in v zadnjih letih vam je uspelo vzpostaviti sodelovanje s kmeti v vaši vasi in po Zahodnem bregu, da lahko njihovi izdelki pridejo tudi v Evropo. Kako pomembno je to zanje in kakšne so ovire pri tem? Trenutno je veliko pozornosti na pozivih k bojkotu, umiku investicij in sankcijam Izraela, dokler ne začne spoštovati mednarodnega prava (gibanje BDS). Načini, kako neposredno pomagati in krepiti palestinsko družbo, pa ob tem ostajajo omejeni zaradi okupacije.
Projekt, po katerem palestinski izdelki iz vasi, v kateri sem odraščal, in z Zahodnega brega pridejo na evropski trg, se je začel pred dvema letoma in pol. Prvi cilj je bil pomagati dekletom, da zaključijo študij, hkrati pa pomagati palestinskemu gospodarstvu z izvozom palestinskih izdelkov na Dansko in Norveško. Če želimo krepiti globalno gibanje za bojkot, deinvesticije in sankcije, je pogosto pomembno, da ljudem ne povemo zgolj, kaj naj zavrnejo, ampak jim ponudimo tudi nekaj, kar lahko namesto tega podprejo. Palestinski datlji so odlična alternativa datljem, ki jih ponujajo sionistični nezakoniti naseljenci z nezakonito okupiranih palestinskih ozemelj – in ki prevladujejo na evropskem tržišču. To ni nič novega. Moja družina v vasi Jayyous prideluje olive in druge izdelke. Spoznal sem, da je tudi zanje precej lažje, če pomagam tako, da njihovo delo in izdelki pridejo na tržišče v Evropi in so za svoje delo pošteno plačani, kot pa če jim zgolj pošiljam podporo ali denar, saj mojo pomoč v skrbi zame zavračajo. Tudi ko si v največji stiski, so še vedno stvari, ki jih lahko daš – in tako deluje palestinska skupnost.
Naj nam vrnejo življenja, da jih lahko živimo, potem pa se lahko začnemo pogovarjati, kako Zahod in mednarodna skupnost vidijo našo Palestino.
V trgovanju s palestinskimi izdelki je ogromno tveganj, saj vse nadzoruje sionistična okupacijska oblast. Realna možnost je, da izdelki, ki jih pošljejo, do mene ne bodo prišli; lahko jih ustavijo že znotraj Palestine ali na carini. Izdelki včasih potujejo več mesecev. Stroški poti, vsi ovinki in prepreke pa bodo morda na koncu podvojili ceno. To je drago – v vseh pogledih, zato trenutno delujemo predvsem na »solidarnostnem« tržišču in ne znotraj trgovskih verig.
S čim se kmetje na Zahodnem bregu spopadajo, ko nadaljujejo z obdelovanjem zemlje?
K sreči sta v okolici Jayyousa zgolj dve nezakoniti izraelski naselbini, ki sta bili zgrajeni na delu naše zemlje. Z apartheidskim zidom pa smo izgubili velik del obdelovalnih zemljišč. Prebivalcem je vse težje priti do svoje zemlje. Včasih se zgodi, da izraelske oblasti mesec ali dva nočejo odpreti prehoda, ki je del zidu, skozi katerega gredo kmetje do svoje zemlje. Običajno se prehod odpre dvakrat dnevno za pol ure, ob pol sedmih zjutraj in zvečer. To pomeni, da morajo kmetje svoje delo načrtovati tako, da so ob točni uri pri zidu. Če si bil kdaj priprt ali si politično aktiven ali je aktiven kdo v tvoji družini, ne moreš dobiti dovolilnice za prehod. To je kolektivno kaznovanje, ki smo ga deležni. Ob judovskih praznikih prehodov ni – ali je potrebno pobrati pridelke, da ne zgnijejo, to jih ne zanima. Zgolj premikanje izdelkov od enega kraja do drugega, denimo od Jayyousa do Betlehema, mi je vzelo tri dni, čeprav traja pot zgolj dve ali tri ure z avtom. Palestinske avtomobilske tablice so drugačne barve kot tiste na avtomobilih nezakonitih izraelskih naseljencev in izraelska vojska te lahko kadarkoli in kjerkoli ustavi. Naseljenci pogostokrat zažigajo pridelke, v pol ure posekajo oljke, ki so stare tudi po več sto let. Kmetje tako izgubijo vse, saj so mnogi odvisni od zemlje in njenih pridelkov.
Preberite tudi: Andrej Nikolaidis: Wild Wild West Bank.
A vztrajate?
Da, ne glede na to, kaj se zgodi, vztrajamo, nadaljujemo in ne glede na vse ostaja to naša zemlja. In nič ne bo spremenilo našega boja, prepričanja in pripadanja tem oljkam in tej zemlji. Pripadajo nam in v to verjamemo. V zgodovini še ni bilo prikupne okupacije – okupacije želijo vselej uničiti tamkajšnje prebivalstvo, ga pobiti, uničiti zgodovino in vse sledi ljudi, ki živijo na okupirani zemlji. To vemo in od okupacije in okupatorja tudi pričakujemo – in to se dogaja s pomočjo vsega sveta. S pomočjo arabskega sveta in Zahoda. Slišali smo, da nas želijo poslati v Savdsko Arabijo, čeprav nimamo zveze z njo – zgolj to, da gre prav tako za večinsko arabsko državo. A sedaj vidimo, da je okupator popolnoma zagledan v Savdsko Arabijo in Emirate. Ne gre za versko vprašanje. Palestinci in Palestinke se bomo odzvali enako, ne glede na to, ali je okupator musliman, kristjan, ateist ali Jud. In danes je na svetu več muslimanskih in krščanskih sionistov kot je judovskih sionistov. Zato imamo probleme tako s sionizmom kot z okupacijo – in proti tej se bomo upirali, kolikor se bomo lahko, dokler ne dosežemo svobode, dokler ne bo Palestina svobodna: od reke do morja. Ne bom vljuden in ne bom govoril, kar bi ljudje želeli slišati. To je moja Palestina in tako jo vidim kot Palestinec. Kako začeti pogovore in pogajanja? Naj se nam vrne 67 let okupacije, izgub. Naj se mojima staršema vrne normalno življenje. Naj se vrne življenja ljudi, ki so bili ubiti zaradi okupacije. In potem se lahko pogovarjamo. Naj nam vrnejo življenja, da jih lahko živimo, potem pa se lahko začnemo pogovarjati, kako Zahod in mednarodna skupnost vidijo našo Palestino.
Ne verjamem v državo z imenom Izrael, ampak vidim sionistično državo, ki je kolonija Zahoda. Trdijo, da naj bi bila ta demokratična in judovska. A če želimo imeti demokratično državo, ki vse ljudi obravnava enakopravno in ki ni apartheidska, potem to ne more biti judovska država.
Ko omenjate sionizem, o čem govorite? O trenutni izraelski oblasti, ki temelji na ideji judovske nadvlade? Kneset je ravnokar sprejel resolucijo, ki zanika možnost nastanka palestinske države in jo označuje za grožnjo Izraelu. V Evropi imamo resne težave z antisemitizmom, o čemer priča tudi evropska zgodovina, a trenutno smo priča predvsem zlorabi te oznake, saj tistim, ki kritizirajo izraelske supremačistične ukrepe, rečejo, da so antisemiti. Kako vidite pot naprej?
Verjamem, da bo na koncu, kljub naši majhni moči, saj zoper okupacijo stojimo sami, Palestina svobodna. Čeprav se zdi naša vera nemogoča, to ne pomeni, da bomo okupacijo sprejeli. In čeprav svojih pravic trenutno ne moremo uresničevati, ne pomeni, da bomo sprejeli zanikanje in zatiranje. To nam zadošča. Za nas je preživetje boj. Boriti se za pravice in ohranjati naše sanje nam zadošča. Ob vseh pobojih, ob vsej ukradeni zemlji, ob vsem, kar se dogaja, nas ni mogoče izbrisati, ni možno vzeti Palestine iz nas. Še naprej bomo govorili, kako jo vidimo.
Zaradi nezakonitih naselbin in kraje zemlje ter zaradi kantonov, v katere so spremenili palestinska mesta, danes dve državi ne moreta obstajati. Sam tudi ne verjamem v državo z imenom Izrael, ampak vidim sionistično državo, ki je kolonija Zahoda. Trdijo, da naj bi bila ta demokratična in judovska. A če želimo imeti demokratično državo, ki vse ljudi obravnava enakopravno in ki ni apartheidska, potem to ne more biti judovska država. Radikalni izraelski naseljenci ne bodo pristali, da nimajo judovske države – to pa pomeni, da ni demokratična. Zato sam ne vidim niti, kako bi bila mogoča rešitev ene skupne države.
V vsakem drugem primeru bi že sprejeli sankcije – videli smo in vidimo, kako se lahko ukrepa zoper Rusijo, Iran, Severno Korejo, zoper države v Južni Ameriki, ki ne pristajajo na ameriško kolonialno politiko.
Trenutno rešitve ni. Po dogovorih iz Osla je edino, kar smo Palestinke in Palestinci izkusili, to, da nam je bilo ukradene še več zemlje, še več ljudi je bilo ubitih, zaprtih, palestinska skupnost pa je bila dodatno razdeljena. Neverjetno je, kako so v zadnjih tridesetih letih uspeli razdrobiti resničnosti Palestink in Palestincev glede na območje, kjer živimo. Med prvo intifado so nas poskusili razdvojiti na podlagi vere, a jim ni uspelo. In čeprav trenutno ni upanja, verjamem, da nam bo v prihodnje ponovno uspelo zgraditi našo skupnost, jo povezati. Čeprav ni svetlobe, imamo upanje – naš cilj je ponovna izgradnja palestinske družbe.
Če se to, kar se dogaja v Gazi, ne bo ustavilo, se bo v grozovitejši obliki zgodilo tudi na Zahodnem bregu. Če svet ne bo ukrepal, se bo situacija še poslabšala. Če bo svet še naprej zgolj prijazno spremljal okupacijo, bodo ljudi prisilno pregnali v Jordanijo. V vsakem drugem primeru bi že sprejeli sankcije – videli smo in vidimo, kako se lahko ukrepa zoper Rusijo, Iran, Severno Korejo, zoper države v Južni Ameriki, ki ne pristajajo na ameriško kolonialno politiko. Če svet sedaj ne bo ukrepal zoper okupacijo, bo za Palestinke in Palestince postalo še huje. Gre za vprašanje človečnosti sveta.
Vse vlade so sedaj postavljene pred vprašanja, ki jim jih zastavljajo ljudje na ulicah: je to demokracija, o kateri govorite; so to človekove pravice, o katerih ste nas učili; je to lepota naših družb in skupnosti – ali pa gre za veliko sistemsko laž? Veliko se govori tudi o privilegiranosti, zato bi želel, da vsak sam premisli in si odgovori – sem privilegiran? Kaj to pomeni? Ali lahko res uresničujem pravice, ki jih imam in ki bi jih vsi morali imeti možnost živeti?
—
Prebrali ste intervjujski zapis prve polovice pogovora, ki se je nadaljeval z vprašanji občinstva – posnetek celotnega pogovora je na voljo na spletu.
