Kompleksno je, pravijo, kar pomeni: ne imenujte zločina

Med Palestino in Izraelom ni konflikta. Je kolonialna okupacija. Med Gazo in Izraelom ni vojne. Je vojaški napad okupacijskih sil na celotno prebivalstvo Gaze; je genocid. V Gazi ni premirja. Je nadaljevanje genocida, z odrekanjem vsega potrebnega za življenje, stiskanjem prebivalcev v vse manjši zapor in – še vedno – aktivnim pobijanjem, pa tudi sistematičnim izbrisovanjem kulture in vednosti (epistemicid) ter uničenjem naravnega okolja (ekocid). Če je med Palestino in Izraelom konflikt, je to konflikt za zgodbo, za narativ.

Ustanovitev Izraela kot specifično judovske države na palestinskem ozemlju, z mejami, ki še vedno niso uradno definirane, je za palestinski narod nakba – katastrofa. Ne zato, ker drugim ne bi privoščili doma, ampak ker je ta zgrajen na ruševinah njihovega. Niti ne na ruševinah: Izraelci so se dobesedno vselili v domove približno tri četrt milijona Palestink_cev, ki so jih v tistem utemeljitvenem letu sistematično izgnali in jih odtlej še naprej izrivali in stiskali na vse manjše in vse bolj razdrobljene delčke njihove zemlje. Esej Edwarda Saida »Sionizem s stališča njegovih žrtev« je po skoraj pol stoletja še vedno temeljno in žal sploh ne zastarelo branje. Čisto sveža knjiga Molly Crabapple o judovskem Bundu Here Where We Live Is Our Country zato toliko bolj boleče priča o tem, da bi bila mogoča tudi drugačna zgodovina in da sionizem nikdar ni bil edini možen judovski odgovor na zgodovino antisemitizma – evropskega problema, katerega reševanje in ceno zanj je Evropa s podporo sionističnemu projektu olajšano naprtila Palestinkam_cem.

Pravica Izraela do samoobrambe, pravijo, kar pomeni rušilni ekvivalent šestih hirošim v majceni oblegani Gazi. Terorizem, pravijo, kar pomeni oborožen osvobodilni boj proti okupatorju ali pa le uničenje nekaj vojaške opreme za genocid ali pa le izrekanje gesel proti genocidu.

Nakba po 78 letih še vedno traja: brez pravice do vrnitve begunk_cev na svoj dom, s sabotiranjem pravice do samoodločbe palestinskega naroda, s kriminalizacijo odpora proti okupaciji, s pospešenim razlaščanjem in razkosavanjem palestinske zemlje na Zahodnem bregu, naraščajočim državnim in zasebnim nasiljem nad Palestinkami_ci (ki se na Zahodnem bregu tako ali tako zlivata v eno), s sistematičnim razčlovečevanjem in utiševanjem Palestink_cev, po potrebi z državnim umorom, kot se je zgodilo stotinam medijskih delavk_cev samo v Gazi, in v zadnjih letih s stopnjevanjem v genocid. Vse ob ravnodušnosti ali nemoči ali dejavnem navijanju in sodelovanju dobršnega dela »mednarodne skupnosti«; ni je bolj disfunkcionalne družine od »družine narodov« na tem edinem planetu, ki ječi pod kapitalocenom. Sostorilka je tudi naša širša domovina EU – ob polnih ustih zavzemanja za mir, človekove pravice in mednarodno pravo. Kajti alternativa – vsaj minimalno ukrepanje, ki bi ga zahtevalo že obstoječe mednarodno pravo s področja preprečevanja genocida – bi terjalo nekaj neudobnega soočanja z lastnimi preteklimi dejanji in, bognedaj, morda celo žrtvovanje kakšnega ekonomskega interesa.

Kaj sta izraelski genocid v Gazi in naše pristajanje nanj naredila jeziku, vrednosti besed, ki jih uporabljamo?

Sklicujejo srečanja,

ne da bi nas nahranili,

temveč da hranijo iluzije.

»Prekinitev ognja,« pravijo, kar pomeni odlašanje.

»Pogajanja,« trdijo, kar ne pomeni nič.

Upanje uprizarjajo kakor igro …

(Ruba Halid, »Ko strada še molk«)

Pravica Izraela do samoobrambe, pravijo, kar pomeni rušilni ekvivalent šestih hirošim v majceni oblegani Gazi. Terorizem, pravijo, kar pomeni oborožen osvobodilni boj proti okupatorju ali pa le uničenje nekaj vojaške opreme za genocid ali pa le izrekanje gesel proti genocidu.

Pogajanja, soobstoj, rešitev, pravijo – in zahtevajo od Palestink_cev, kot opozarja Diana Buttu, naj se z lastnim krvnikom pogajajo o tem, da bi mogoče le nehal izvajati genocid nad njimi. Če bodo najprej dovolj pridni. Če bodo »popolne žrtve«, kot piše Mohammed el-Kurd – take, ki ne bodo zase zahtevale nič, ki pa bodo neskončno razumevajoče do svojih krvnikov, ne kazale nobene jeze in naposled – privolile v lastno izginotje. Dokončno rešitev.

Nikoli več, so rekli, kar pomeni: nikoli več za nas. Lahko pa za druge.

Ailton Krenak, staroselski aktivist in mislec iz tistega dela Abja Jale, kjer se je ugnezdila sodobna Brazilija, v knjigi Jutrišnji dan ni naprodaj piše, da se ne počuti kot del človeštva. Da je človeštvo laž, s katero smo se oddvojili od celovitosti planeta, ki ga krha, kosa in požira kapitalocen. Laž pa je še v nečem: človeštvo je univerzalno, pravijo, v resnici pa je ekskluziven klub. Ljudje se delimo na človeštvo in podčloveštvo. In človekove pravice so pridržane za klub. Palestinsko ljudstvo zlahka umestimo na Krenakova razdrobljena planetarna obrobja, kjer se to podčloveštvo še oklepa zemlje.

Sami se prepoznavajo v boju drugih staroselskih skupnosti, ki so jih naselniške kolonije, izpostave Evrope, izrinile na rob, v svetove smrti (Achille Mbembe) ali v neobstoj. Kajti staroselci so naselniškemu projektu vedno v napoto. Če so v ekstraktivistični koloniji še lahko zatiran vir delovne sile, je v naselniški logiki njihova vloga le še izginotje, razen morda par sledi za dekoracijo. Pravna fikcija nikogaršnje zemlje, na kateri je zrasla današnja Avstralija, in geslo o deželi brez ljudstva za ljudstvo brez dežele, na katerem se je zgradil sodobni Izrael pod okriljem britanske mandatne uprave, kar ni drugega kot kolonialna uprava z lepšo pentljico, sta del istih naselniških procesov, širjenja »življenjskega prostora« za dele evropske populacije v okviru modernega zahodnega imperializma. Ta je še kako živ, kot nazorno in zgoščeno prikaže Kehinde Andrews v knjigi The New Age of Empire: How Racism and Colonialism Still Rule the World. Oblike izvajanja moči so se morda nekoliko spremenile (a ravno Palestina kaže, da manj, kot bi si mislili), obenem pa se njegova temeljna logika le še pospešuje in – znova – uvija navznoter, v sama središča imperija. Ta proces je za drugo svetovno vojno že pred več kot sedemdesetimi leti boleče prodorno analiziral Aimé Césaire, ampak kdo razen nekaj čudakov specialistov ga je takrat poslušal, intelektualca iz kolonij? In vendar je njegova Razprava o kolonializmu, v kateri pokaže, da ni bil nacizem nikakršen novum, ampak le prenos kolonialnih logik in tehnik na domača evropska tla, še danes temeljno branje. Tudi za Palestino, kjer se je izraelski režim izkazal za predobrega učenca svojih nekdanjih pokroviteljev – britanskega imperija – in nekdanjih rajhovskih krvnikov judovskega prebivalstva Evrope.

Preberite tudi: Achille Mbembe: Tehtanje življenj: O ekonomiji in o živih bitjih

Palestina danes je matrica in laboratorij globalnih razmerij in tehnik oblasti. Kar se zgodi v Palestini, ne ostane v Palestini. Ne tehnologija, preizkušena »na bojišču«, ki se potem uporablja za nadzor prebivalstva v zahodnih državah. Ne logika nenasitnega ozemeljskega širjenja in genocidnega praznjenja ozemlja. Ne dejstvo, da kolonialno nasilje »decivilizira […] dobesedno ‘poživini’« same kolonizatorje, kot je zapisal Aimé Césaire, in njihove pajdaše in podpornike, ki jim ne prizanaša Baldwinova prodorna misel: »Ne moreš drugemu odrekati človeškosti, ne da bi sam postal manj človek.« Ne rasizirano razvrščanje vrednosti človeških življenj: kdo sme imeti interese, kdo »sme« biti izkoriščan, kdo »sme« biti pahnjen v neobstoj.

To je svet, ki si ga morda nismo izbrali, a v katerem moramo izbirati.

To je svet, ki si ga morda nismo izbrali, a v katerem moramo izbirati. Za Palestinke_ce je že golo ostajanje, obstajanje in spominjanje upor, s katerim so motnja snu svojih kolonizatorjev – Mahmud Darviš je to dobro vedel, ko je pisal o strahu zavojevalcev pred spomini. Za nas zunaj pa je pasivno obstajati in dobro misliti samo po sebi brez vrednosti, če se ne prevede v delovanje.

To delovanje ima veliko oblik: od potrošniškega bojkota, akademskega, kulturnega in športnega bojkota, pritiska za sankcije, kot je evropska državljanska pobuda za zamrznitev trgovinskega sporazuma med EU in Izraelom, donacij ali druge pomoči humanitarnim organizacijam, kot je Medical Aid for Palestinians, ali neodvisnim palestinskim medijem in platformam, kot sta Al-Shabaka in Palestine Deep Dive, ali pravnim organizacijam, kot je Fundacija Hind Radžab, preko stavk vse do direktne akcije. Ne more vsak vsega, odvisno od zmožnosti, priložnosti in strateških izbir, vsak pa lahko kaj od tega.

Brez tega koraka se ne glede na vso dobromiselnost človek de facto postavlja na stran genocidnega statusa quo. Brez tega koraka so branje palestinskih knjig in gledanje palestinskih filmov in vsa občutja ob tem le instrumentaliziranje travme drugih za dekorativen dozdevek lastne osebnostne rasti. To ni stvar sočutja, je v nedavnem pogovoru pribil novinar iz Gaze Abubaker Abed. Je stvar dolžnosti. Abed že ve. Novinar je postal med genocidom in zaradi genocida, o katerem je od znotraj poročal leto in pol. Tako se je moral pri dvajsetih letih soočiti z brutalnim vprašanjem o lastnem poklicu: od koga razen od palestinskih novinark_jev je svet kdaj zahteval, naj sam poroča o lastnem genocidu – in je pri tem še »nevtralen« in ne prizadene čustev izvajalcev genocida?

Vprašanje izraelskega izbrisovanja Palestine z njeno preteklostjo in prihodnostjo vred je enako temeljno, kot je bilo v nekem drugem času vprašanje o južnoafriškem apartheidu. V resnici je isto vprašanje – vprašanje, ali normaliziramo ali zavračamo rasistično kolonialno logiko dominacije in razčlovečenja. In odgovor nanj se ne tiče samo Palestine; in nanj ne odgovarjamo samo v Palestini. Veliki palestinski pisatelj Gasan Kanafani, ki ga je leta 1972 umoril Mosad, je zapisal:

»Imperializem je položil svoje telo čez ves svet, z glavo v Vzhodni Aziji, srcem na Bližnjem vzhodu, z žilami, ki segajo v Afriko in Latinsko Ameriko. Kjer koli mu zadaš udarec, ga poškoduješ in tako služiš svetovni revoluciji.«

Danes to na svoj način izrekajo mnoga gibanja za pravičnejši svet, ki prepoznavajo, da sta palestinski odpor in njihov boj neločljiva. Palestina, pravijo, kar pomeni: mi, ki tvorimo Kanafanijeve »izkoriščane in zatirane množice našega časa«.

—

Naslovna fotografija: Črt Piksi.