Žive naj vsi jeziki

V slovenskem jezikovnem prostoru je močno zakoreninjena samoumevna enačba med maternim jezikom in jezikom literarnega ustvarjanja: umetniško snovanje v maternem jeziku naj bi bilo edino pristno in organsko. Zlasti se ta ideja kot po najzanesljivejšem voznem redu odmevno pojavlja ob mednarodnem dnevu maternega jezika.

To pojmovanje temelji na vsaj dveh nepreiskanih predpostavkah: prvič, da je samoumevno, kaj je materni jezik, kar nadalje predpostavlja enojezičnost kot osnovni izhodiščni položaj; drugič, da je umetniško ustvarjanje v tako opredeljenem maternem jeziku nekaj naravnega, prirodnega, tako rekoč prirojenega, organskega.

Globalno gledano je enojezičnost manjšinska pozicija.

Ker se kot prevajalka poklicno ukvarjam z literarnim ustvarjanjem, ki v veliki meri nastaja zunaj takšnega okvira, se z njegovimi predpostavkami in omejitvami redno soočam. Tako postane vidna tudi njihova politična, geografska in zgodovinska naddoločenost. Drugače povedano: enačba med maternim jezikom in jezikom literarnega ustvarjanja, obogatena z vrednostnim hierarhiziranjem, je specifičen ideologem, za katerega bi bil čas, da se ga nehamo oklepati.

*

Že hiter ošvrk sociolingvistične literature pokaže, da je ta soglasna: globalno gledano je enojezičnost manjšinska pozicija. Ocene trenutnega deleža enojezičnih govork¹ se gibljejo okrog 40 %, pri čemer vemo, da so med najpomembnejšimi dejavniki jezikovnega poenotenja urbanizacija, državne izobraževalne in druge jezikovne politike ter mediji – kar so vse razmeroma moderni pojavi. Drugače rečeno, delež enojezičnih govork v svetu je zdaj kvečjemu večji kot nekoč, enojezičnost pa v svetovni zgodovini prej izjema kot pravilo. Dvo- in večjezičnost se v praksi pojavlja v najrazličnejših konfiguracijah: jezik ožje skupnosti / uradni jezik; jezik vsakodnevnih stikov / trgovski ali diplomatski jezik; dvo- ali večjezične družine; jezik družine / jezik šolanja / sporazumevalni jezik zunaj doma; govorni jezik / pisni jezik …

Tako ti različni jeziki, ki jih uporablja ta ali ona oseba, največkrat izpolnjujejo različne funkcije in se torej njene kompetence v njih medsebojno dopolnjujejo, namesto da bi bile nujno vzporedne (lahko pa tudi so). Vsakodnevno življenje med temi različnimi jezikovnimi kodi zahteva tudi tekoče preklapljanje med njimi (code switching) glede na različne družbene situacije in obravnavane teme.

V tej luči lahko razbiramo tudi pogosto grajano in obžalovano prakso mlajših generacij, t. i. digitalnih domorodk, ki rade prehajajo med slovenščino in angleščino. Na internetu, ki je postal neizogiben del našega družbenega okolja, pač močno prevladuje prav angleščina; ta je tako postala eden od vsakdanjih jezikov zlasti mlajših generacij in lahko prevzema celo primat pri vsebinah, s katerimi se najintenzivneje srečujejo prav tam. Mešanje in preklapljanje kodov je v takih okoliščinah, sociolingvistično gledano, povsem normalen pojav. Moraliziranje tu ne pomaga – če že, bi ga morali uperiti proti temu, kako smo odrasli kolektivno in osebno soustvarjali jezikovno-družbeni ekosistem, v katerem se oblikujejo nove generacije govork. Energijo pa je najbrž bolj produktivno usmeriti v razvijanje njihovih jezikovnih in medjezikovnih veščin kot pa v normativno vztrajanje pri specifični obliki enojezičnosti, katere zgodovinski trenutek je, kot kaže, že prešel.

Identitetna funkcija je le ena od mnogih funkcij jezikov v družbenem življenju neke osebe. Pa še to si zlahka deli več jezikov; to si najlaže predstavljamo pri ljudeh iz jezikovno mešanih družin.

Identitetna funkcija je pač le ena od mnogih funkcij jezikov v družbenem življenju neke osebe. Pa še to si zlahka deli več jezikov; to si najlaže predstavljamo pri ljudeh iz jezikovno mešanih družin. Ljudje lahko v teku življenja celo zamenjajo svoj primarni jezik, npr. zaradi migracije (še ena kategorija izkušenj, ki jo pogosto neupravičeno obravnavamo kot izjemo).

Na enojezičnosti ni, skratka, prav nič samoumevnega, kakor tudi ne na ostri ločnici med maternim in tujim.

*

Nič samoumevnega ni niti na pisanju samem po sebi, ki je zgodovinsko gledano precej nova jezikovna tehnologija; večino zgodovine je večina človeštva živela – in besedno ustvarjala – zunaj pisave. Na naši točki v prostoru in zgodovini je pisanje nekaj tako samoumevnega, da tudi na to zlahka pozabimo (tako, pa smo mimogrede našli še eno nepreiskano predpostavko). Pišemo večinoma v jezikih, v katerih smo se naučili pisati, še sploh to velja za literarno pisanje – saj pri tem ne gre le za jezik sam, ampak za dolgo socializacijo v literarno izročilo, ki ga nosi. Prestop v drug jezik pisanja je mogoč – opravili so ga navsezadnje tudi pionirji knjižne slovenščine –, a zahteven in vse prej kot samoumeven. Nasprotno, zahteva velik intelektualni napor, mnogo eksperimentiranja, lahko pa tudi trdo delo razvijanja ciljnega občinstva. Izjave številnih pisateljic v dvajsetem in enaindvajsetem stoletju, za katero imamo več dokumentacije kot za pretekla, pričajo o tem, da identitetni jezik ni nujno prva ali celo možna izbira za pisanje.

Ogromen del svetovne literature tako nastaja v »drugih« jezikih. Pa ne le danes; pomislimo le na vlogo latinščine v evropski zgodovini. Dejansko k vsakemu dominantnemu, L.-J. Calvet bi rekel super- ali hipercentralnemu jeziku, gravitirajo piske, ki jim ta jezik ni nujno prvi, ki so se ga naučile (čemur bi mi rekli »materni jezik«). Te v pisno izročilo vnašajo nove ideje, teme, estetike, tehnike, poglede na sam jezik. Danes si npr. literature v angleščini ali francoščini ni mogoče zamisliti brez tokov, ki so se začeli kot »odpisovanje« imperija svojemu središču. Ogromno teh avtoric je večjezičnih, kar se v njihovi literarni praksi kaže na različne načine, bodisi kot soprisotnost različnih jezikov v formalno gledano enojezičnem besedilu ali kot pisanje v več jezikih.

V Sloveniji lahko pomislimo vsaj na prekmurščino. Kateri jezik je torej tu materni? In če narečni govor, katera njegova različica?

Poleg dvo- in večjezičnosti pa nam enostavnost izhodiščne slike kazi še večnarečnost. Knjižni oziroma zborni jezik je jezik, v katerega se večina ljudi socializira šele skozi šolski sistem, knjige in medije; odvisno od tega, koliko je domače narečje oddaljeno od njega, lahko to doživljajo kot učenje še enega jezika. In to ne le v jezikih z ogromno govorci in široko geografsko razprostranjenostjo, kot je arabščina; že v Sloveniji lahko pomislimo vsaj na prekmurščino. Kateri jezik je torej tu materni? In če narečni govor, katera njegova različica? Kakšno je razmerje med »narojenim« govorom in zbornim standardom in kaj se v tehtanju med tem zgodi z idejo o pristnosti in naravnosti pisanja v maternem jeziku?

Tako večjezičnost kot izrazita večnarečnost (med tema pojavoma je v praksi kontinuum, saj sama definicija jezika v nasprotju z narečjem ni enoznačna) spodbijata samoumevno razmerje do jezika pisanja: avtorica se zanj dejavno odloča in ga uzira vsaj delno od zunaj, od strani ali tudi od spodaj. Naj je to razmerje konfliktno, kot v odnosu do (nekdanjega) kolonialnega jezika, ali zaznamovano z občutki izgube in negotovosti, kot v odnosu do morda nepopolno usvojenega (a nepopolno po katerem kriteriju?) identitetnega jezika v manjšinskih okoliščinah, je lahko umetniško izredno produktivno. Saj kaj pa razlikuje literarno besedo od vsakdanje, če ne ravno to, da pri prvi jezik z vso družbeno prtljago, ki jo nosi, postane materija in orodje umetniške obdelave, ki ravno implicira korak odmika od vsega samoumevnega in samoumevno izrekljivega, da bi izbrskali ali skovali nove možnosti izrekanja ali izpopolnili stare? Potujitev jezika, kot bi temu rekli ruski formalisti, ni skratka nič umetniški besedi nasprotnega, prej obratno, pisanje prek jezikovnih meja pa nujen in nadvse dinamičen del svetovne literature.

*

Od kod smo torej vzeli te predstave o maternem jeziku, če so tako problematične, brž ko podrezamo vanje? Možna hipoteza (ki jo delim tudi sama) je, da so dediščina romantičnih, herderjanskih idej. V herderjanski prizmi je narod naravna entiteta z lastno kulturo, jezikom in »duhom«, ne pa politična skupnost.

Devetnajstemu stoletju, ki je sila rado biologiziralo kulturo, se imamo zahvaliti tudi za še vedno zelo živo dediščino metodološkega nacionalizma, ki naturalizira nacionalno državo kot osnovno enoto analize in ki v literarni vedi proizvaja enačaj materni jezik = nacionalni jezik = jezik nacionalne literature. Zveni znano?

Mimogrede, devetnajstemu stoletju, ki je sila rado biologiziralo kulturo, se imamo zahvaliti tudi za še vedno zelo živo dediščino metodološkega nacionalizma, ki naturalizira nacionalno državo kot osnovno enoto analize in ki v literarni vedi proizvaja enačaj materni jezik = nacionalni jezik = jezik nacionalne literature. Zveni znano?

Morda bi bil v enaindvajsetem stoletju vendarle čas, da presežemo devetnajsto.

*

Nič od tega kakopak ne pomeni, da je (to, kar doživljamo kot svoj) materni jezik nekaj nepomembnega in pogrešljivega. Nasprotno: jeziki, ki jih uporabljamo, so globoko zvezani z našimi občutki pripadnosti skupnosti(m), zgodovini (zgodovinam), za pišoče seveda tudi intelektualni(m) in umetniški(m) tradiciji (tradicijam). Za bitje, ki je skozinskoz družbeno – in če lahko o tem, kakšen je človek po naravi, rečemo kaj gotovega, je to to, da je po naravi, prav po svoji biologiji, skozinskoz družbeno bitje –, so njegovi jeziki neobhoden vidik bivanja v svetu.

Pomeni pa, da maternega jezika kot takega, in še zlasti ne umetniškega ustvarjanja v njem, ne gre ne mitologizirati ne naturalizirati. Razumeti je treba, da je realnost jezikovnih praks in izkušenj, ker gre pač za družbene prakse in izkušnje, kompleksna, včasih kontradiktorna in (lahko) ravno v svojih protislovjih izzivalna in produktivna. To gre sicer težje v predalčke, ki se jim zlasti izobraževalni sistem težko odpove – iz delno razumljivih razlogov, vendar s problematičnimi posledicami za tiste v njem, ki štrlijo iz teh predalčkov v nepredvidene smeri.

Na srečo lahko seveda tudi s tem razumevanjem spoštujemo in negujemo svoj jezik – pravzaprav menim, da lahko to razumevanje skŕbi zanj in uveljavljanju naših jezikovnih pravic le koristi. Pa ne le skŕbi za jezik, v katerega smo se socializirali sami po spletu zgodovinskih okoliščin svojega rojstva; enako bi morali spoštovati tudi temeljne jezikovne potrebe in pravice drugih.

Pa jih? Pomislimo za trenutek samo, kakšen je v Sloveniji status romskega jezika. Ne le da nanj nenehno pozabljamo, da je javno neviden; neviden je kot materni jezik; neviden je kot del jezikovnih kompetenc njegovih dvo- in večjezičnih govorcev. In to je samo mikrokozmos tega, kako v svetu razvrščamo jezike med tiste, ki jih je bolj ali manj vredno znati (ali pa njihovo znanje sploh ne šteje kot znanje, ampak morda celo kot neznanje – med vrsticami: neznanje tistega naslednjega bolj zaželenega jezika na hierarhični lestvici).

*

Pomemben dejavnik pri oblikovanju ne le osebnih jezikovnih drž, temveč tudi jezikovnih politik, je jezikovni nacionalizem. Tu je ključno razlikovati med jezikovnim nacionalizmom od spodaj in tistim od zgoraj. Oba lahko opazujemo kar v zgodovini slovenščine, ki je bila velik del svoje zgodovine dominiran jezik, ki je dolgo veljal tudi za manjvrednega (če nas je Prešeren česa naučil, nas je tega, koliko so vredne sodbe o zmožnosti posameznih jezikov za to, da nosijo vrhunsko umetniško besedo). Od konca osemnajstega do začetka dvajsetega stoletja je določena mera jezikovnega nacionalizma odigrala emancipatorno vlogo odpora proti notranjim imperialnim procesom v tedanji Evropi. Če lahko čas Jugoslavije glede tega najbrž štejemo kot nekakšno prehodno obdobje, je z vzpostavitvijo samostojne RS slovenščina dokončno pridobila ekskluziven status v svoji »matici« in je torej v odnosu moči do drugih jezikov na ozemlju države. To pa pomeni, da je položaj njenih govork znotraj Slovenije bistveno drugačen od položaja tistih zunaj nje, na primer na Tržaškem. Zato pa se drža do jezika, ki je onkraj meje nujna drža odpora in samoohranitve, ne more preslikovati v uradno držo znotraj slovenske države, ne da bi sama postala problematično zatiralska. Kar spet ne pomeni, da ne more biti plodnega dialoga, solidarnosti in podpore prek te meje – nasprotno. Pomeni pa, da je pomembno vselej reflektirati položaj, s katerega se izrekamo o jeziku – in reflektirati zgodovinsko določena razmerja moči in prestiža med jeziki, o katerih se izrekamo (ali ki jih to izrekanje zamolčuje).

Vsako izrekanje o jeziku je, če to hoče ali ne, če je to izrecno ali ne, izrekanje o jezikih. Ni Jezika z velikim J. Je babilonsko vrvenje naših jezikovnih praks, norm, prisil in uporov, ki je enako zapleteno in neenakopravno kot drugi vidiki globalne človeške realnosti.

Vsako izrekanje o jeziku je namreč, če to hoče ali ne, če je to izrecno ali ne, izrekanje o jezikih. Ni Jezika z velikim J. Je babilonsko vrvenje naših jezikovnih praks, norm, prisil in uporov, ki je enako zapleteno in neenakopravno kot drugi vidiki globalne človeške realnosti. In tudi na tej neenakosti ni nič vnaprej danega in naravnega, ampak je rezultat delovanja družbenih akterk – katerega del so tudi državne jezikovne politike in, v manj vplivni meri, pozicije, ki jih zavzemajo stanovska in strokovna telesa. Slišijo se morda abstraktno, učinki pa so povsem konkretni.

*

Za konec še beseda o prevajanju, na katero vsakoletne samoumevnosti o maternem jeziku prav tako pogosto pozabljajo. Če je večina ljudi na svetu dvo- ali večjezičnih, vpetih v večjezična okolja, in to ne od danes, ampak skozi zgodovino, to pomeni, da je prevajanje prastara praksa (tako rekoč materni jezik človeštva, če bi hoteli biti nekoliko vzneseni), ki jo sodobne literarne prevajalke samo formaliziramo na poseben način. Med najstarejšimi pisnimi spomeniki so dvojezična besedila; pisna izročila so se v pomembni meri razvijala s prevajanjem (kar velja tudi za razvoj knjižne slovenščine). Skrb za svoje jezike in skrb za prevajanje sta neločljivo povezani. Govorim kakopak, to je danes treba poudariti, o prevajanju, ki teče skozi človeške možgane, ki so del socializiranega, historičnega človeškega telesa in v tem procesu medčloveške komunikacije (lahko) sodelujejo ne le s svojo izkušnjo in razumevanjem sebe in družbenega in materialnega sveta okrog sebe – ampak tudi s svojo kritično mislijo, ustvarjalnostjo, domišljijo in vizijo.

—

1 Ženske slovnične oblike veljajo za vse spole. (op. avt.)

Naslovna fotografija: DM.