Filozofi, oboroženi z molkom
Univerza Bar Ilan v Izraelu tesno sodeluje z izraelsko obveščevalno službo Šin Bet in izraelsko vojsko. V tem seveda ni edina, ni pa zato nič manj problematična.
Univerza Bar Ilan med drugim zaposluje znanega filozofa Noama Jurana, ki sicer v Izraelu velja za razmeroma kritičen glas. Resnično življenje je pač v praksi komplicirano in tudi filozof mora od nečesa živeti.
Genocid je take vrste dejanje, ki ga nezavzemanje stališča de facto normalizira, če že ne podpira; javni molk o genocidu ga vzpostavlja kot »business as usual«.
Noam Juran – na straneh Cankarjevega doma beremo, da gre za enega vodilnih teoretikov kapitalizma – je napisal knjigo Seksualna ekonomija kapitalizma, ki je v slovenskem prevodu Marka Miočića lani izšla pri Društvu za teoretsko psihoanalizo v Ljubljani.
Društvo za teoretsko psihoanalizo je, kot vemo, Jurana v sodelovanju z založbo Beletrina povabilo na gostovanje v Sloveniji v programskem sklopu festivala Fabula, ki sliši na ime Fabula v teoriji.
*
Tu začne škripati, kajti domnevno nekje med idejo, da bi to knjigo izdali v slovenščini, in njenim dejanskim izidom je v odziv na napad Hamasa izraelska vojska iz prvega odstavka tega teksta, s katero sodeluje Juranov delodajalec, začela genociden napad na celotno prebivalstvo Gaze, ki še vedno traja. Genocid pa je take vrste dejanje, ki ga nezavzemanje stališča de facto normalizira, če že ne podpira; javni molk o genocidu ga vzpostavlja kot »business as usual«. Je tudi take vrste dejanje, od katerega naj bi se bilo zelo lahko ograditi in ga obsoditi, če z njim nimaš nič.
Kljub temu je Festival Fabula s soorganizatorji šele na družni poziv več organizacij v najavo dogodka dodal disclaimer, da Noam Juran prihaja v Ljubljano na lastno pest in brez finančne podpore izraelske države in njenih institucij. Čeprav nekoliko pozna in pospremljena z nerodnim vsegliharskem uravnovešanjem nasilja »dveh strani«, kakor da gre za kakorkoli simetričen spopad, se je zdelo (ali vsaj upalo), da je to vendarle pozitivna poteza.
Ne gre seveda za to, da bi bil Noama Jurana kdo osebno krivil za napad na Gazo. Gre za to, da je v okoliščinah, ko tvoja univerza ne le še vedno stoji, temveč sodeluje pri epistemicidu v Gazi, kjer so med drugim zravnane z zemljo tudi univerze, ko tvoji tamkajšnji vrstniki in vrstnice zato tudi nimajo možnosti hoditi na takšna mednarodna gostovanja in ko obenem univerze v tretjih državah zatirajo izrekanje proti genocidu med svojim študentstvom in osebjem, refleksija lastne pozicije izrekanja pač pomembna.
Seveda je to nelagodno, a potrebne je nekaj perspektive. Koliko bolj nelagodno je preštevati mrtve svojce ali pisati svojo zadnjo pesem. Koliko bolj nelagodno je biti ugrabljen ali ubit, ker si pesnik ali novinarka ali humanitarna delavka ali zdravnik.
V dneh pred festivalom se je nabrala ohlapna skupina ljudi, ki nas prek osebnih vezi, strokovnega raziskovanja ali aktivističnega delovanja dogajanje v Gazi še posebej zaposluje. Moj vstop v to dogajanje je predstavljalo dolgoletno ukvarjanje z zgodovinami in zapuščinami kolonializma ter z marginaliziranimi literarnimi glasovi; tako sem začela prevajati palestinsko poezijo, zlasti sodobnih pesnic in pesnikov iz Gaze, kot protistrup medijskemu poročanju v Evropi, ki Palestinke in Palestince pretežno obravnava kot nediferencirano gmoto brez imen, ki redko pride do besede. Z avtoricami in avtorji sem vzpostavila tudi osebne stike. Sledim jim na družabnih omrežjih, kjer se ob poeziji vrstijo objave o ubitih družinskih članih, prijateljih, sosedih. Pričevanja. Posnetki. Pozivi svetu zunaj, naj neha molčati. Če ni objave na Facebooku, po WhatsAppu preverjam, ali je moja avtorica še živa, preden jo prosim za avtorizacijo prevoda. Na javnih branjih prevajalke povemo, kdo od pesnic in pesnikov, ki jih beremo, je zunaj Gaze, kdo je še živ, kdo je bil ubit. Občutek nujnosti in nemočnega zaletavanja z glavo v zid me včasih spomni na Costa-Gavrasov film Amen, v katerem se protagonista spopadata z neznosno ravnodušnostjo vatikanske hierarhije do holokavsta, ki je v polnem teku.
Zastavilo se je torej vprašanje, kako, če sploh, se odzvati na Juranovo gostovanje. Bojkot se glede na to, da je prišel kot zasebnik, ni zdel potreben, in po informacijah, napaberkovanih na spletu, vendarle ni šlo soditi vnaprej, kakšno držo bo zavzel (ali kakšne ne bo). Pa tudi na Društvo za teoretsko psihoanalizo se menda lahko nekoliko zanesemo; Žižek se je navsezadnje že javno izrekal o Gazi. V vsakem primeru se tu odpira kup relevantnih vprašanj, povezanih s »seksualno ekonomijo kapitalizma« kot naslovno temo Juranove knjige, ki jih lahko zastavimo, če jih moderatorja in gost ne bodo načeli sami.
*
Sovoditelja pogovora v Cankarjevem domu sta bila Alenka Zupančič in Slavoj Žižek. Potekal je dva dni po brutalni izraelski enostranski prekinitvi premirja in na večer, ko so na Gazo (spet) deževali letaki s selfijem Trumpa in Netanjahuja ter napovedjo dokončnega etničnega očiščenja ozemlja za potrebe njunih sanj o luksuzni »gazanski rivieri« – kaj bi lahko bolje od te trumpovske domislice ilustriralo umazano zgodovinsko zraščenost kapitalizma, naselniškega kolonializma in genocida? In kaj bi se tematsko bolje vklopilo v pogovor o kapitalizmu, v katerem je beseda med drugim tekla o naravi luksuzne potrošnje in tem, česar denar ne more kupiti? Žal se je sodeč po slišanem odgovor z odra glasil: relevantnejše je vse drugo, vključno z raznovrstnimi zastranitvami in pokanjem neobveznih dovtipov o seksu, prostituciji, teologiji in žižkovski »swiss army wife«. Večji del občinstva se je prešerno hahljal, nekateri so po več kot uri istega odhajali.
Edward Said – Palestinec, ki je, zgodovinska ironija, poučeval na univerzi Columbia v ZDA – nas je naučil, da je to, kar ni izrečeno ali zapisano, prav toliko zgovorno kot to, kar je; takemu razbiranju besedila »proti dlaki« je rekel kontrapunktno branje. V pogovoru z Juranom na Fabuli pa je bil najglasnejši element točno tisti molk, o katerem piše pesnik Mosab Abu Toha:
»Utapljamo se v vašem molku.
Kričimo,
toda vi ste si sneli ušesa.
Spravili ste jih v etui za slušalke.«
Abstraktni mehurček sogovornikov, varno odmaknjenih od surove realnosti najhujših ekscesov kapitalizma, je predrla šele intervencija iz občinstva po dobri poldrugi uri, ko smo s kolegicama ugotovile, da uradnega časa za vprašanja očitno sploh ne bomo dočakale, omembe Palestine pa tudi ne.
Reakcija z govorniškega podija – presenečenje nad prekinitvijo je bilo samo po sebi presenetljivo, saj je govorcem nekako uspelo povsem prezreti kefije v prvih vrstah občinstva – je bila defenzivna: kako lahko »to« očitamo prav Žižku, mar ne vemo, da, itd.? (Vemo, zato smo tudi prišli z določenimi pričakovanji.) Ter da v resnici nismo prišli spraševat, ampak samo povedat svoje, kar je poželo uslužen aplavz občinstva. Nadalje da konkretno s svojim vrtanjem v zgodovinsko odvisnost kapitalizma in kolonializma ter genocid kot mehanizem naselniškega kolonializma vnašamo z Juranovo knjigo nepovezane teme (aplavz). Voditelj in voditeljica sta postavila tako defenzivno črto, da gostu skoraj ni bilo treba ničesar reči. Povedal je le, da je volivec komunistične stranke, ki sicer vključuje tako Izraelce kot Palestince. Sicer pa da o zgodovinski soodvisnosti kapitalizma s kolonializmom ter o tesni povezanosti zlasti naselniškega kolonializma in genocida, kar sem posebej izpostavila, po lastnih besedah ni poučen in se zato o tem ne bo izrekal. (Pustimo za zdaj ob strani, kako nenavadna je taka izjava za pomembnega strokovnjaka za kapitalizem, sploh če je iz države Izrael, ki predstavlja tako rekoč vzorčni primer sodobnega rasnega kapitalizma.)
Žižek je povedal, da so diskusije, kakršno smo poslušali, pomembnejše od ponavljanja stališč o Gazi, ker da pripomorejo k našemu razumevanju širše slike, katere del je tamkajšnje dogajanje; retorični manever, ki predpostavlja, da se to dvoje kakorkoli izključuje.
Vendarle smo potem izvedeli še nekaj stvari. Na primer da je bila ideja o molku po njegovih lastnih besedah Žižkova. Izvedeli smo tudi (spet Žižek), da so diskusije, kakršno smo poslušali, pomembnejše od ponavljanja stališč o Gazi, ker da pripomorejo k našemu razumevanju širše slike, katere del je tamkajšnje dogajanje; retorični manever, ki predpostavlja, da se to dvoje kakorkoli izključuje. In naposled smo izvedeli, da Žižka zaradi znamenitega frankfurtskega govora na temo Gaze zdaj marsikje bojkotirajo. Hja, res nevšečno. Skoraj tako nevšečno, kot če si
»zunaj slehernega mesta, ki ga poznam
zunaj vsega prostora in izvržena iz časa
v dimenzijo Gaze« (Hiba al-Aga).
A dotlej lahkotno razpoloženje abstraktnega kramljanja o kapitalizmu ob spremljavi glažkov in stekleničk preplačane pijače, ki so vsake toliko zarožljale po tleh med vrstami občinstva v udobnem Klubu Cankarjevega doma, se je spremenilo. Žal je med Žižkovim vijuganjem med nekaj povsem umestnimi komentarji o rešitvi dveh držav kot premikanju terena debate ter o kampanji BDS kot gibanju, v katerem so pomembno soudeleženi judovski akterji (kjer bi se spet zlahka navezal tudi na vprašanja kapitalizma vključno z ekonomijo vojne, pa se ni), mimogrede padlo še nekaj neslanosti o nostalgiji po apartheidu v Južni Afriki, brez vsakršnega ozira na ključno točko – plenjenje afriških virov v svetovnem kapitalističnem ustroju –, tako da so stvari analitsko spet zvodenele. Dogodek se je naposled pod časovnim pritiskom zaključil s spravljivo mislijo predstavnika Festivala Fabula, da ta ostaja »mesto dialoga«.
Prav tistega intelektualnega dialoga, ki po mnenju organizatorjev festivala »ne sme biti podrejen geopolitičnim pritiskom, temveč mora ostati prostor neodvisne misli, razprave in kritike«. To bi bilo zelo lepo; problem je le v tem, da ga geopolitične danosti vsekakor temeljno sooblikujejo. To se kaže na primer v tem, da na takšnih mainstreamovskih festivalih umanjkajo ravno palestinski misleci, ki so spet in spet potisnjeni v prostor »alternative« (v Sloveniji npr. festival Grounded, ki je lani prinesel izjemen nabor kritičnih glasov). To seveda velja za tiste, ki živijo v diaspori ali na Zahodnem bregu ali znotraj meja samega Izraela. Tisti iz Gaze zdaj potujejo samo med severom in jugom, pač glede na grožnje z napadi, ukaze o razselitvi in obljube premirja, in ne z letali in avtomobili, ampak peš ali z osli, ki ne tečejo na bencin, ki ga že davno ni. Kot piše pesnica Nur Hindi: »Kolonizatorji pišejo o cvetju.« Kolonizirani, stisnjeni v kot kletke v Gazi, imajo druge skrbi. Govoriti o intelektualnem dialogu, osvobojenem geopolitičnih pritiskov, je vsaj zelo naivno.
*
Dan po pogovoru v Cankarjevem domu je Noam Juran gostoval v Mariborski knjižnici – ustanovi, ki je lani odklonila soorganizacijo obiska Ahmeda Masuda, češ da bi bilo to »preveč politično«. Ahmed Masud ni politična osebnost, temveč dramatik in pisatelj. Je pa – uganili ste – Palestinec, za povrh še iz Gaze, in ga genocid, ki ga v živo spremljamo v medijih, osebno zadeva. Gostiti takega Palestinca je torej v tem trenutku preveč politično. Gostiti Izraelca, zaposlenega pri izraelski javni instituciji, ki sodeluje pri genocidu v Gazi, pa očitno ni politično. Toliko o geopolitični neobremenjenosti intelektualnega dialoga v praksi.
Pomembno je razbrati dvojnost meril, ker primer ni osamljen; gre za vzorec, čeprav morda nenameren, tega, koga se utišuje in komu se daje platformo, dostikrat s polnimi usti odprtosti in človekovih pravic.
Pomembno je razbrati to dvojnost meril, ker primer ni osamljen; gre za vzorec, čeprav morda nenameren, tega, koga se utišuje in komu se daje platformo, dostikrat s polnimi usti odprtosti in človekovih pravic. Podobno je bilo na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023 naenkrat nezamisljivo podeliti že prisojeno nagrado Adaniji Šibli za izjemni roman Zgolj detajl in hkrati samoumevno v programu povečati prisotnost izraelskih glasov. Če človek ne bi spremljal novic, bi še mislil, da je genocid uperjen proti slednjim.
Mariborski pogovor, ki ga je vodil Mladen Dolar, je spet potekal ob enako oglušujoči spremljavi molka. In tega so spet – povsem predvidljivo, razen očitno za organizatorje – razbila vprašanja iz občinstva, ki je tokrat celo prišlo do mikrofona.
Tokrat so bila ob temi naselniškega kapitalizma v ospredju vprašanja o tem, kako Juran z vidika seksualne ekonomije kapitalizma umešča vprašanja spolnega in reproduktivnega nasilja nad Palestinkami in Palestinci. Obrambno kritiko takih vprašanj kot »napadanja« gosta je tu prevzelo predvsem osebje knjižnice kot soorganizatorja, preden so večer raje kar zaključili.
Noam Juran se je sam retorično postavil v vlogo žrtve: da se ne bo izjasnjeval, ker ima občutek, da ga ne sprašujejo, temveč zaslišujejo in napadajo. Gre za manipulativni premet v žrtveno pozicijo, s katerim se problem premesti s problema na osebo, ki nanj opozori.
Zgovorna novost v primerjavi z ljubljanskim pogovorom je bila ta, da se je tokrat Noam Juran sam retorično postavil v vlogo žrtve: da se ne bo izjasnjeval, ker ima občutek, da ga ne sprašujejo, temveč zaslišujejo in napadajo. Ta manipulativni premet v žrtveno pozicijo, s katerim se problem premesti s problema na osebo, ki nanj opozori, fokus pogovora pa s tarč nasilja na osebne občutke nagovorjenega zaradi domnevno premalo prijaznega nagovora, je prav toliko prozoren, kolikor je samozaverovano aroganten.
Medtem pa:
»Naslednji trenutek tvojega doma ni več.
Naslednji trenutek sta tvoja najboljša prijatelja mrtva.
Naslednji trenutek je mrtva sestra z vso družino.
…
Naslednji trenutek nove granate, nove eksplozije, nov pokol …« (Basman Aldiravi)
Mladen Dolar se je potrudil trenutek zgladiti s pripombo, da je njegovo stališče znano in da je pomembno sklepati zavezništva s kritičnimi izraelskimi glasovi. Toda ravno tega, da bi bil ta konkretni izraelski glas kritičen, v obeh pogovorih sploh nismo slišali. Ko je na to opozoril kolega iz mariborskega občinstva: strinjamo se, ravno zato vsa ta vprašanja – radi bi, da ta kritični glas o teh temah kaj pove tudi tukaj –, se je Noam Juran še poslednjič oklenil vloge užaljenca: ne, pa ne bom. Kakšno zavezništvo je to? Primerjajte to s sodelovanjem izraelskih in palestinskih ustvarjalcev z oskarjem nagrajenega filma Edina zemlja, katerega izraelski sorežiser je, prav ko to pišem, objavil vest o napadu izraelskih naselnikov na svojega palestinskega sodelavca na Zahodnem bregu in njegovi ugrabitvi.
*
Jasno je, da je javno kritično izrekanje o zločinih svoje države za nekoga na Juranovi poziciji tvegano; Izrael ni pretirano prijazen do svojih državljanov, ki zavračajo soudeležbo v njih. A če se v tem času odloča za takšna gostovanja, h katerim ga navsezadnje nihče ne sili, mora takšna vprašanja pričakovati. Sploh če hoče na njih predavati o kapitalizmu in njegovih mehanizmih. Pri tem je treba reči, da so mu medvedjo uslugo naredili tudi slovenski gostitelji; če bi ga pripravili na reakcijo dela občinstva, ki bi jo morali pričakovati vsaj po pisnem pozivu Fabuli, in če bi skupaj z njim razmislili, kako se teh tem lotiti, mu ne bi bilo treba improvizirati.
Preberite tudi: Neja Berger: Marketing vojnih zločinov.
Pa vendarle. Če bi zmogel vsaj toliko integritete, da bi rekel: oprostite, o tem se ne morem izrekati. Med vrsticami bi sami razbrali priznanje avtocenzure. Ploskali ji ravno ne bi, bi jo pa vsaj nekoliko razumeli.
Namesto tega smo najprej z nepripravljenostjo organizatorjev in potem z užaljeno defenzivnostjo gosta dobili nehoteno, nereflektirano, a mogoče najboljšo ilustracijo letošnjega gesla Festivala Fabula: »izkrivljena resničnost«. Razkorak med deklarativnimi krilaticami o intelektualnem dialogu in zavezništvu ter realnostjo udobnega molka o genocidu ni bil še nikoli bolj grenek.
*
Fabula je festival, na katerega večkrat zahajam in pri katerem sem v preteklih letih kot prevajalka in moderatorka sodelovala tudi sama, ko je povabil eno od »mojih« avtoric. Društvo za teoretsko psihoanalizo je prav tako med naročniki mojih prevodov. Ravno zato se mi je zdelo toliko pomembneje, da kritične opredelitve do poteka gostovanja Noama Jurana ne prepuščam le drugim.
Kdaj, če ne takrat, ko kot filozof javno sediš za mizo z intelektualcem, zaposlenim na instituciji, dejavno soudeleženi v okupaciji, apartheidu in genocidu, je čas, da te stvari poimenuješ z njihovimi pravimi imeni?
Dokler vsaj na ravni EU ne vlada soglasje o zločinih proti človeštvu, ki jih izvaja izraelski režim, dokler ga EU ne neha oboroževati in za povrhu še servisirati njegov diskurz genocida v Gazi v imenu samoobrambe in etničnega čiščenja Zahodnega brega v imenu biblične predpravice do te mere, da se v državah, kot je Nemčija, vsako kritiko političnega sionizma in njegovih posledic samodejno označi kot antisemitizem, tudi če je kritik Jud, celo Izraelec – dokler države EU ne vzamejo resno svojih obveznosti, ki izhajajo iz Konvencije o genocidu – je vztrajno in dosledno javno izrekanje o tem dolžnost vsakogar v Evropi, ki resno jemlje tisti slavni »nikoli več«. Ob tem, da v Sloveniji s tem ne tvegaš ničesar bistvenega.
Kdaj torej, če ne takrat, ko kot filozof javno sediš za mizo z intelektualcem, zaposlenim na instituciji, dejavno soudeleženi v okupaciji, apartheidu in genocidu, je čas, da te stvari poimenuješ z njihovimi pravimi imeni in svoja orodja družbene analize uperiš tudi vanje? Ali, če sogovornik tega noče ali ne zmore – kako lahko potem z njim javno sediš za isto mizo in zbijaš vice, medtem ko se v medijih in na družabnih omrežjih vrstijo sprotne podobe prav teh zločinov proti človeštvu?
—
Naslovna fotografija: Jernej Čampelj.
