Zablode antipopulizma

V očeh liberalnega komentariata je populizem danes najstrašnejši in najnevarnejši sovražnik civiliziranega sveta. Politični analitiki, novinarji in izobraženci nas v medijih vsakodnevno zasipavajo s skrbmi nad politično kulturo, ki jo načenjajo hujskaški demagogi in netilci sovraštva. Celoten razsvetljenski svet ječi v strahu pred topoumno rajo, ki, opremljena z lažnimi novicami, volilne lističe namenja skrajnežem in ekstremistom, ki ponujajo enostavne odgovore na zapletene težave sodobnosti. Tovrsten boj proti populizmu povezuje celo nekatere nekdanje konkurente – žlahtno meščansko desnico, sile ekstremnega centra in vse bolj hirajočo socialdemokracijo. Slednje politične grupacije namreč vedno bolj združuje dejstvo, da so jim horde jeznih volivcev, ki jim ni mar za politično omiko, pravno državo ter uveljavljena pravila, pokazale sredinec ter jih počasi, a vztrajno pošiljajo na smetišče zgodovine.

Sodobni populizem ni nikakršno gibanje s programom in koherentno ideologijo, temveč je zgolj meščanski konstrukt, ki poskuša na isti imenovalec spraviti vsakršen odpor liberalizmu, pa naj ima ta obraz reakcionarnega fašizma ali pa naprednega boja za socializem.

Danes se zdi, da liberalni komentariat vojno s populizmom bije že od nekdaj, a v resnici smo se pričeli z dotičnim pojmom pogosteje srečevati šele pred slabim desetletjem. Junija 2015 je Donald Trump najavil predsedniško kandidaturo in tako med drugim dodobra pretresel tudi naš politični besednjak. Po njegovi izvolitvi je cambriški slovar razglasil »populizem« za besedo leta, politični izvedenci pa so pričeli s pomočjo tega pojma vedno pogosteje interpretirati našo politično krajino. V teh dneh je tako posebno številko o populizmu izdal tudi levoliberalni tednik Mladina, naslovnico pa kakopak krasijo podoba aktualnega ameriškega predsednika in kup imen domnevnih populističnih voditeljev. Kljub neprestani medijski obravnavi populizma pa so njegovi kritiki pogosto zgolj površno seznanjeni z resnično zgodovino tega političnega gibanja ter njegovimi prvotnimi idejami.

Moderna raba pojma »populizem« se je na Zahodu prvič množičneje razširila v devetdesetih letih 19. stoletja. Takrat je namreč na ameriško politično prizorišče z velikimi koraki stopila Ljudska stranka (People’s Party), ki pa se je v splošni rabi uveljavila z imenom Populistična stranka (Populist Party). Združevala je različna ljudska gibanja, med njimi male kmete in delavce, ki so se borili za agrarno reformo in delavske pravice. Ob nastanku leta 1892 se je bila mlada stranka primorana postaviti proti hegemoniji Demokratov in Republikancev, ki so jim Populisti očitali podrejenost velikemu kapitalu in korupcijo. Populisti so se v politični retoriki jasno zavzeli za interese brezpravnega ljudstva, izkoriščanega s strani politične elite in bankirjev z monopolnimi trusti na čelu. Ob nacionalizaciji železnic in druge ključne infrastrukture so se zavzemali tudi za pravičnejše davke in večjo obremenitev bogatih ter osemurni delavnik. Nekatera napredna stališča so Populisti izražali tudi v zunanji politiki, saj so nasprotovali imperialistični politiki ZDA in oporekali ameriškemu militarizmu.

Nekateri populisti na ameriškem Jugu so pričeli naslavljati tudi potrebo po sodelovanju belih in temnopoltih revnih kmetov v boju proti bankirjem in elitam. V več zveznih državah so Populisti pred volitvami imenovali temnopolte kandidate in se aktivno potegovali za črne glasove. Poleg tega so Populisti med prvimi pričeli v svoje vrste vključevati tudi političarke in so vse glasneje zahtevali žensko volilno pravico. Leta 1892 je Linda Slaughter, aktivistka za pravice žensk, kot prva ženska glasovala na konvenciji katerekoli vseameriške stranke, kjer so potrdili predsedniško kandidaturo Jamesa B. Weaverja. Ta je na volitvah prejel skoraj desetino vseh glasov, Populisti pa so celo osvojili Kolorado, Kansas, Nevado, Idaho in Severno Dakoto.

Kljub nekaterim uspehom in celo izvolitvi nekaterih guvernerjev so Populisti ostali razdrobljeni in neenotni, ob odsotnosti jasne politične in ideološke smeri pa sta se med voditelji širila oportunizem in preračunljivost. Na Jugu so nekateri celo podlegli rasističnemu hujskaštvu. Zaradi notranjih konfliktov je stranka do konca desetletja razpadla, številni vidni člani pa so se pridružili Demokratom. Vseeno se je del levega krila Populistov uprl povezovanju s starimi nasprotniki. Leta 1901 je bila tako ustanovljena Socialistična stranka, njen prvi obraz pa je postal nekdanji sopotnik populističnega gibanja, Eugene V. Debs. Socialisti so nato izoblikovali mnogo koherentnejši program, ki je izhajal predvsem iz razredne analize družbe. Cilj novega gibanja tako ni bil več zgolj boj proti velikim monopolom, oderuškim bankam in skorumpirani politični eliti, ki naj bi se zarotila proti ljudstvu, temveč je med nekdanjimi populisti dozorelo spoznanje o nujnosti odprave samega kapitalizma, ki je tovrstne družbene anomalije in neenakosti sistemsko ustvarjal.

Populisti so v manj kot desetletju dodobra pretresli politiko čez lužo ter postali glavna tarča političnega in ekonomskega establišmenta, stranka pa se je vseskozi soočala z najrazličnejšimi očitki s strani političnih elit in medijev. Njeni pripadniki so bili tako običajno označeni za nevarne radikalce in ekstremiste, ki z napadi na politike in uspešna podjetja lastnoročno uničujejo ameriško gospodarstvo, njihove zahteve po regulaciji monopolov pa so pogosto zavračali kot golo nepoznavanje ekonomije in prostega trga.

Meščanski tisk je obubožane kmete vztrajno prikazoval kot neuke in zabite omejence, ki jih žene razredna zavist do uspešne poslovne elite, ki je zaslužna za ekonomski napredek v državi.

V očitkih Populistom je bil izjemno prisoten tudi močan prezir in pridih t. i. razrednega rasizma do neizobraženih revnih kmetov in delavcev, ki naj bi nasedali demagoškim lažem in teorijam zarot o mogočnežih z Wall Streeta, ki da nadzorujejo podkupljive politične veljake. Meščanski tisk je obubožane kmete vztrajno prikazoval kot neuke in zabite omejence, ki jih žene razredna zavist do uspešne poslovne elite, ki je zaslužna za ekonomski napredek v državi, z izvolitvijo populističnih demagogov pa bi ti plebejski razcapanci povzročili uvedbo diktature, ki bi naposled odpravila zasebno lastnino, pravno državo in s tem tudi demokracijo.

Pravzaprav je ravno večja demokratizacija in politizacija širokih množic v 19. stoletju omogočila vzpon gibanj, ki so pričela nagovarjati družbene razrede, ki se nikakor niso poistovetili z interesi družbenih elit. Resnični strah predstavnikov takratne elite tako ni tičal v bojazni pred krahom demokracije kot ureditve, v kateri politične odločitve z večino sprejemajo vsi državljani. Družbene elite so v prvi vrsti želele zaščititi predvsem meščanski oziroma liberalni značaj političnega sistema, ki je varoval zasebno lastnino in njene lastnike pred demokratično voljo ljudstva.

Vse do petdesetih let 20. stoletja se je v ZDA izraz »populizem« tako pretežno nanašal na Populistično stranko in njene ideološke naslednike, ki so zastopali interese nižjih družbenih slojev. Šele leta 1954 je meščanski sociolog Edward Shills objavil članek, v katerem se je zavzel za uporabo termina »populizem« kot pojma, ki mora antielitistične trende v družbi zaobjeti širše. Pojem elit torej ni bil več v tolikšni meri razredno definiran, temveč je v novi rabi pričel zaobjemati še javnomnenjske voditelje, kulturne elite, izobražence, intelektualce, akademike, znanstvenike itd. Po posodobljeni definiciji novi populisti tako niso več nujno udrihali po bogataših in obsojali razkola med peščico najpremožnejših ter preostalo rajo, saj razredni element preprosto ni več zasedal ključnega mesta. Shillsove ideje so med meščanskimi sociologi v naslednjih letih naletele na velik odmev, izraz populizem pa je z leti postopoma zopet pričel prihajati v nekoliko širšo rabo. Poglavitne predstavnike antipopulizma je bilo moč najti predvsem med predstavniki in apologeti izobraženega malomeščanstva, ki so v populizmu prepoznali oporekanje vrednotam razsvetljenega srednjega razreda in napad na njegov socialni in kulturni prestiž. V preoblikovanju svojega pomena se je populizem tako iz zgodovinskega gibanja, ki je zagovarjalo materialne interese malega kmetstva in delavstva, vedno bolj spreminjal v politično strategijo demagogov, ki z iskanjem grešnih kozlov med pripadniki dozdevnih družbenih elit obljubljajo ljudstvu všečne, a nevarne politike. Ko so meščanski sociologi popačili izvorni pomen populizma, tako niso zlorabili zgolj dotičnega gibanja iz 19. stoletja, temveč so kot nevarnega in zmotnega prikazali tudi vsakršen domnevno radikalen ter neliberalen politični projekt, ki bi se v boju proti vladajočim družbenim elitam naslonil na podporo ljudskih množic.

Ko so meščanski sociologi popačili izvorni pomen populizma, niso zlorabili zgolj dotičnega gibanja iz 19. stoletja, temveč so kot nevarnega in zmotnega prikazali tudi vsakršen domnevno radikalen ter neliberalen politični projekt, ki bi se v boju proti vladajočim družbenim elitam naslonil na podporo ljudskih množic.

Meščanski kritiki populizma se je že takrat zoperstavil tudi del levice, nekateri socialisti pa so populizem kot strateški koncept celo odkrito posvojili. Najbolj znana zagovornika levega populizma na intelektualni sceni sta zagotovo postmarksistična teoretika Ernesto Laclau in Chantal Mouffe. V svojem delu Hegemonija in socialistična strategija iz leta 1985 sta namreč razvijala definicijo populizma, ki sta ga označila za pozitivno in napredno silo v prizadevanjih za emancipacijo podrejenih družbenih skupin, saj slednjim omogoča politično mobilizacijo v boju proti dominantnim strukturam oziroma elitam. V skladu s to idejo sta socializem označila za najvišjo obliko populizma ter pozvala levico k povezovanju in gradnji mostov z različnimi marginalnimi in zatiranimi družbenimi skupinami, ki ne bi vključevale le klasičnega industrijskega proletariata. Z upadanjem razredne zavesti v drugi polovici 20. stoletja naj bi se morala po njunem mnenju tako levica tudi z diskurzom prilagoditi novi družbeni situaciji in kot »ljudstvo« nasloviti tiste, ki se s klasičnim delavskim razredom identitetno ne istovetijo več, vendar prav tako dobro vedo, da niso del bogate »elite«. Med mnogimi marksisti so sicer levopopulistične ideje požele nemalo kritik, saj so njihovi zagovorniki med drugim puščali ob strani razredno analizo, zato so gibanje mnogi ocenili za zgodovinsko preseženo, ker naj bi se površno osredotočalo bolj na pohlep bogatašev kot pa na sistemsko kritiko samega kapitalizma.

Liberalni komentariat danes vzdihuje za nekdanjimi državniki, četudi se ti, če izvzamemo Trumpove protievropske politike, od sedanjega voditelja vsaj vsebinsko niso tako zelo razlikovali.

A resnično množičen medijski izbruh je populizem doživel šele leta 2015, z vstopom Donalda Trumpa na republikansko politično sceno. Kljub temu da se nastopaški milijarder niti retorično ni spuščal v konflikt s predstavniki bogatih ameriških elit, temveč je raje nasprotoval delavskim pravicam in dvigu minimalne plače ter zagovarjal celo pregon brezdomcev v Los Angelesu in San Franciscu, se je Trump uveljavil kot najbolj znan primerek sodobnega populizma. Na drugi strani je velik del ameriškega liberalnega komentariata za populista označil tudi senatorja Bernieja Sandersa ter ga ožigosal za levičarski ekvivalent Trumpovega populizma. Vseeno so bila seveda ravno sporočila progresivnega demokratskega kandidata v veliko večjem sozvočju z dediščino Populistične stranke kot program ameriških Republikancev. Sodobna trumpovska desnica v mnogih bistvenih pogledih namreč ne predstavlja velikanskega vsebinskega odmika od tradicionalnih konservativcev in liberalcev, ki so se izmenjevali na oblasti zadnja desetletja. Z davčnimi politikami za bogate in kapital ter napadom na socialno državo je namreč pričenjal že Reagan, proti pravici do splava se je srdito boril Bush starejši, spolni škandali in afere so pretresali Clintonovo administracijo, podpora imperialističnim vojnim pohodom ni bila v ničemer tuja niti Bushu mlajšemu, migrante je v množicah iz Amerike podil tudi demokrat Obama, medtem ko je Biden v protekcionistični maniri nadaljeval z uvajanjem ameriških carin. Liberalni komentariat danes vzdihuje za nekdanjimi državniki, četudi se ti, če izvzamemo Trumpove protievropske politike, od sedanjega voditelja vsaj vsebinsko niso tako zelo razlikovali. Bistven razkorak med Trumpom in predhodniki je v resnici predvsem v njegovi nastopaški megalomaniji in njegovem nefiltriranem ter agresivnem retoričnem stilu, a temelj njegove desničarske politike še naprej ostaja služenje interesom najbogatejših. Ker je sodobna meščanska definicija populizma reducirana na slog politične komunikacije ali včasih zgolj na vsakršen dozdeven radikalizem, ki naj bi načenjal status quo, se v košu populizma danes znajdejo ideološko najrazličnejši primerki: tja je liberalnemu komentariatu uspelo zabrisati tako kričaškega milijarderja, ki z lažmi hujska proti revežem vseh barv in narodnosti, levičarskega politika, ki gromovniško napada pohlep bogatašev, in celo akademske marksiste, ki šepetaje in v suhoparni profesorski maniri kritizirajo ustroj kapitalizma. Tovrstnim idejam ni ušla niti Mladina v že omenjeni populistični številki, saj lahko poleg Trumpa na naslovnici vidimo imena, med katerimi se znajdejo tako Hitler, Mussolini in Janša kot tudi Lenin in Tito ter po izjemno inovativni logiki celo nemški socialdemokratski kancler Willy Brandt.

Z utrditvijo kapitalistične hegemonije v družbi je nekdanji razredni boj nadomestila kulturna vojna, na katero preostanek meščanskih strank ne zmore ponuditi prepričljivega odgovora.

Ognjevita in preprosta retorika, ki je nekoč podžigala bes Populistov proti mogočnežem, se je danes v veliki meri pretvorila v jezo nad migranti, muslimani, levičarji, kulturniki, feministkami, geji in trans osebami, tarča pa so po novem postali tudi javni sektor, davki in socialna država. Z utrditvijo kapitalistične hegemonije v družbi je nekdanji razredni boj tako nadomestila kulturna vojna, na katero preostanek meščanskih strank ne zmore ponuditi prepričljivega odgovora. Družbene frustracije, ki so posledica kapitalizma in razrednih neenakosti, se tako žal usmerjajo v povsem napačno tarčo, socialisti pa ljudske jeze vsaj povečini niso sposobni preusmeriti k pravemu naslovniku. Antisistemska levica, ki javno pogosto rokuje z racionalnim in akademskim diskurzom, morda lahko prepriča peščico kulturnikov ter študentov humanistike in družboslovja, vendar bi se morala podobno kot lažni populisti na desnici zavedati, da je v političnem boju žal treba nagovoriti tudi manj prijetna čustva ljudi. Teh čustev ni mogoče zadovoljiti zgolj s teoretičnimi marksističnimi argumenti o naravi kapitalističnega sistema, temveč jih je treba jasno in vztrajno preusmerjati h krivcu v bolj poosebljeni podobi. Ni dovolj le načelno nasprotovanje nečemu tako abstraktnemu, kot je ekonomski sistem, temveč je treba ljudem vedno znova dopovedovati, da šef, ki je lastnik ugledne firme, živi v veliki vili in preko Airbnbja oddaja svoja preostala stanovanja, ni nikakršen uspešen podjetnik, temveč je njihov razredni sovražnik, ki se mu je treba zoperstaviti z vsemi sredstvi. Kritiki bi takšno ožigosanje bogatih brez dvoma označili za sovražni govor, ki med liberalnim komentariatom kakopak velja še za enega izmed naglavnih grehov populizma, toda dan, ko bodo pričeli najstniki iz poklicnih šol na ulici tuliti za mimoidočimi japiji in rezati gume pregrešno dragim mercedesom, bo najbrž obenem tudi dan, ko se bo lahko trans ženska končno mirneje in z manj strahu sprehodila po mestu.

Ni dovolj le načelno nasprotovanje nečemu tako abstraktnemu, kot je ekonomski sistem, temveč je treba ljudem vedno znova dopovedovati, da šef, ki je lastnik ugledne firme, živi v veliki vili in preko Airbnbja oddaja svoja preostala stanovanja, ni nikakršen uspešen podjetnik, temveč je njihov razredni sovražnik, ki se mu je treba zoperstaviti z vsemi sredstvi.

Sodobni populizem ni nikakršno gibanje s programom in koherentno ideologijo, temveč je zgolj meščanski konstrukt, ki poskuša po zgledu podobnih liberalnih konceptov, kot je npr. »teorija podkve«, na isti imenovalec spraviti vsakršen odpor liberalizmu, pa naj ima ta obraz reakcionarnega fašizma ali pa naprednega boja za socializem. Kolikor so med sodobnimi populisti tudi takšni, ki ohranjajo izvorno misel tega gibanja, ti zagotovo ne morejo biti iz vrst politične desnice. Populizmu je namreč treba priznati, da je kljub napakam in mnogim zablodam gradil na preprosti ideji, da manjšina ljudi poseduje večino moči v družbi ter izkorišča ljudske množice, ki te moči nimajo. Slednja ugotovitev zagotovo ne more biti daleč od resnice. Bolj ko liberalni komentariat predstavnike kvaziantisistemske desnice slika kot populiste, večjo podporo bodo pri ljudstvu ti domnevni populisti tudi želi. Kolikor želi levica še kdaj nagovoriti delavski razred, bi morala dokončno opraviti z vojno proti populizmu, v kateri se odraža prezir do širokih ljudskih množic. Če socialisti v svoji retoriki tu ne uspemo potegniti jasne ločnice med seboj in liberalnim komentariatom, bomo zgolj prispevali k temu, da se bo tudi elitistični meščanski diskurz še naprej utrjeval tudi po naši zaslugi.

—

.