Vzpon fašistične internacionale

V romanu Človek v visokem dvorcu Philipa K. Dicka (toplo priporočam tudi njegov roman Ubik) sta Japonska in Nemčija v drugi svetovni vojni zmagali in zdaj vladata Ameriki. Roman je lep primer tega, čemur v literarni/filmski teoriji pravimo psevdozgodovinska metafikcija. Kot večina reči s fensi imeni tudi ta ni posebej zapletena. Sintagma je nastala z združitvijo dveh terminov. Prvi je psevdozgodovina, s katerim označujemo lažno zgodovinsko znanost, ki je osnovana na ponaredkih: približno to, kar smo na teh prostorih prisiljeni trpeti od sredine osemdesetih do danes – »znanost«, na kateri neprenehoma jezdita evropska in ameriška desnica. Drugi termin je zgodovinopisna metafikcija, kot jo je koncipirala teoretičarka postmodernizma Linda Hutcheon, označuje pa spoj metafikcije z zgodovinsko fikcijo (torej: namišljena zgodovina; torej: psevdozgodovina). Da ne bo dvoma: z metafikcijo označujemo prozo, ki bralko ali bralca ves čas opominja, da bere fikcijo – prozo, ki se ne pretvarja, da ima mimetično kvaliteto – prozo, ki vztraja pri tem, da ni reprezentacija stvarnosti. Najbolj slaven primer metafikcije je, neposvečeni bralec bo presenečen, Cervantesov Don Kihot.

Usoda demokracije bo znana v naslednjih desetih letih. V tem trenutku se zdi, da zmaguje globalizacija po meri oligarhov.

Dick se je ga odlamljal s halucinogenimi drogami, ki so s svojim delovanjem odgovorne za obliko njegove proze, če ne tudi za njen obstoj. Toda niti zadrogirani Dick si ni mogel zamisliti nacifikacije Amerike, kakršni smo ravnokar priča. Celo v njegovi prozi multimilijarder in najožji sodelavec ameriškega predsednika na odru, pred izbranimi uradniki, ki to molče, če ne z veseljem, opazujejo, roke ne dvigne v nacistični pozdrav. Celo pri Dicku ideolog ameriškega predsednika in ameriške desnice na zborovanju konservativnih strank ne izvede Sieg Heil pozdrava, kot je nedavno storil Stave Bannon na CPAC-u.

Ko sem pred osmimi leti pisal, da je Bannon fašist, so me obtoževali, da prehitro lepim etikete. Prišli smo do tega, da se je Bannon opredelil sam – ne za fašista, ampak nacista. Negov Sieg Heil se je zagnusil celo vodji francoskih fašistov, ki po Bannonovem posvetilu Hitlerju v znak protesta na tem istem zborovanju konservativcev ni hotel nastopiti.

Že slišim Trumpove podpornike: če je kdo dvignil roko v nacistični pozdrav, še ne pomeni, da je nacist. Če se je kdo obdal z nacisti in predlaga nacistične politike, ne pomeni, da je nacist. Za trumpovce, ki niso fašisti, vendar mislijo, da lahko fašizem pomaga njihovemu boju, njihovim partikularnim ciljem, ki niso drugega kot nabor najnižjih strasti in najbolj brezsramnih umazanih fantazij, imam zelo preprosto sporočilo: vse, kar boste nasrali med obrambo Trumpa, boste kasneje požrli. Toda prepozno bo, za vašo koprofagijo pa ne bo nikomur mar. Ko bo vsega konec, konca pa ne bo brez veliko prelite krvi, bo to, kar podpirate, del univerzalne zgodovine sramote.

Samo podlež in tepec ne vidita vzpona nove fašistične internacionale. Res je, besedo fašizem ljudje uporabljajo preveč zlahka in preveč pogosto. To je deloma posledica prizadevanj liberalov, da bi skrili tisto, česar ni mogoče skriti: fašizem je otrok kapitala.

Samo podlež in tepec ne vidita vzpona nove fašistične internacionale. Res je, besedo fašizem ljudje uporabljajo preveč zlahka in preveč pogosto. To je deloma posledica prizadevanj liberalov, da bi skrili tisto, česar ni mogoče skriti: fašizem je otrok kapitala. Liberalna kritika fašizma je neučinkovita, ker je lažna. Vztraja pri obsojanju avtoritarnih tendenc in nacionalizmov, a namerno zamolči, da sta kapitalizem in imperializem nosilna stebra fašizma. To, čemur smo priča, smo že videli. Ko se zahodni kapitalizem znajde v krizi, se požene v nedrje države in prosi za njeno pomoč. Tej fazi kapitalizma je Mussolini rekel superkapitalizem. Naslednja faza je, ko kapital podpre avtoritarnega vodjo, ki suspendira demokracijo, kot sredstvo uresničevanja imperialnih ciljev pa namesto ideološkega brainwashinga, ki za dokončanje dela več ne zadošča, uvede golo nasilje.

Več razlogov je, zaradi katerih je dvojec Trump-Musk potencialno bolj nevaren od para Hitler-Krupp. Pravim potencialno, ker izid ni povsem določen, četudi možnosti za dobro niso velike.

Del teh razlogov je naštel skrivnostni kolektiv, ki se podpisuje kot The Structural Lens in katerega manifeste vam res najtopleje priporočam v branje. Takole pravijo:

V nasprotju z velikim kapitalom v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja – torej ljudmi, ki so financirali prihod Hitlerja na oblast, kot na primer Krupp in Thyssen, ki sta v tisti dobi suverenizma primarno delovala znotraj nacionalnih meja – današnji tehnooligarhi, v postglobalni dobi, delujejo globalno. Moč današnjih oligarhov, kakršen je Musk, ne izhaja iz industrije, kot jo tradicionalno pojmujemo, ampak iz njihovega nadzora nad moderno komunikacijsko in trgovinsko infrastrukturo. Gre za tisto, čemur pametni ljudje pravijo kognitivni kapitalizem.

Tu bi dodal naslednje: za razumevanje tega, kar Musk dejansko počne, je ključen Neuralink, podjetje iz njegovega portfelja. Ki je obenem tudi popolna ilustracija pošastnosti kognitivnega kapitalizma. Če me spomin ne vara, je bil Neuralnik, preden ga je kupil Musk, majhno švicarsko podjetje. Prek tega podjetja namerava Musk storiti naslednje: človeške možgane neposredno spojiti z internetom. Torej ustvariti ne internet vseh stvari, ampak internet vseh možganov. Online kognicija, podvržena neskončnemu nadzoru in manipulaciji. Seveda tudi eksploataciji. Jasno: vse to se upravičuje s pomenom, ki bi ga imel aparat kognitivnega avtoritarizma za medicino. Vedno ista zgodba. Ustvarijo ga, da bi vas zdravili, izkoristijo ga, da bi vas zasužnjili. Distopične implikacije človeških možganov, ki so eno z internetom, so neskončne. To je konec zasebnosti. To je korporacija, ki, kot Bog v bajkah, dejansko pozna vsako vašo misel. To je konec izobraževalnega sistema: čemu, če lahko tisti, ki si to finančno lahko privoščijo, preprosto downloadajo podatke, ki bi jih dobili v šoli? Itd. itd. To je popoln, online nadzor človeških možganov, ki jih je mogoče privesti in se jih tudi bo privedlo do sklepov, o katerih boste napačno menili, da so vaši lastni – tako učinkovito, kot si tega kak goebbelsovski propagandni aparat ni mogel niti zamisliti.

Količina državne pomoči, ki jo dobiva Musk, je enormna: država je njegov največji delodajalec. Obenem je on tisti, ki je zadolžen za to, da iz državnega aparata odstrani »odvečne ljudi« – na primer tiste, ki motijo njegove posle.

Tehnološki oligarhi današnjo fašistično internacionalo podpirajo, ker pričakujejo, da bo ukinila demokratske zahteve po ekonomski redistribuciji in regulaciji.

Tehnološki oligarhi današnjo fašistično internacionalo podpirajo, ker pričakujejo, da bo ukinila demokratske zahteve po ekonomski redistribuciji in regulaciji. Toda kot izpostavljajo The Structural Lens, citiram, »Tisto, zaradi česar je današnja situacija posebej nevarna, je konvergenca treh zgodovinskih trendov, ki so se prej pojavljali ločeno: transnacionalne moči kapitala (podobne situaciji s konca 19. stoletja), zveze med bogatimi in avtoritarnimi vodji (kot v tridesetih letih 20. stoletja) in doslej nepredstavljive možnosti družbenega nadzora. Ta konvergenca ustvarja možnost avtoritarnega nadzora, kakršnega si prejšnje generacije ne bi mogle niti zamisliti«. Preprosto povedano, sredstva, s katerimi razpolaga današnja tehnofašistična aliansa, daleč presegajo vse, s čimer je fašizem kadarkoli razpolagal. Govorimo o algoritemskem avtoritarizmu, sistemu absolutnega nadzora družbe prek digitalnih omrežij in manipulacije s podatki.

Reči pa se odvijajo hitro in vse hitreje. Usoda demokracije bo znana v naslednjih desetih letih. V tem trenutku se zdi, da zmaguje globalizacija po meri oligarhov, kar pomeni svobodno gibanje kapitala in resursov med zavezniškimi avtokrati, ob vse strožjem nadzoru prebivalstva, kar bo neizpodbitno privedlo do nove vrste koncentracijskih taborišč in celotnih območij, spremenjenih v koncentracijska taborišča na prostem.

Oni teptajo. Vedno teptajo. Toda: tudi upor bo.

Paradoksalno ali ne, upor se začne na periferiji, od koder se bo, morda pa ne, razširil v center.

Množični protesti v Srbiji se po svoje zdijo kot blast from the past: so povsem neznačilni za duh novega časa, neznačilni za zeitgeist, ki ga najbolj oblikuje fašistična internacionalna.

Nevarna kriza v Bosni in Hercegovini, ki je dobesedno pred novo vojno, je neposredna posledica nove politike ameriškega imperija. Kot tudi dogajanj v Srbiji.

Študentje v Srbiji v osnovi zagovarjajo liberalno-demokratično državo – jasno razdelitev oblasti na tri neodvisne veje, ki se medsebojno nadzirajo, ter vladavino prava. To počnejo v času, ko Trumpova administracija in krdelo psov iz fašistične internacionale izvajata frontalni udar na vse vrednote demokracije. Študentje se v času avtoritarnih vodij borijo proti avtoritarnim vodjem. Medtem ko diktatorji po vsem svetu postajajo močnejši, je srbski vse šibkejši, kar je neposredna posledica študentskih protestov. Ki ne uživajo ne podpore EU ne ZDA. Prav zato so tako močni in za Vučića uničujoči: ker niso konstrukt, niso financirani od zunaj, ampak so evolutivni obrambni odziv srbske družbe na Vučićevo divje zločinsko vladavino.

Nevarna kriza v Bosni in Hercegovini, ki je dobesedno pred novo vojno, je neposredna posledica nove politike ameriškega imperija. Kot tudi dogajanj v Srbiji.

Po eni strani je očitno, da se skuša Vučić na oblasti obdržati tako, da odpira krizo v Bosni in Hercegovini, ob tem pa državljane Srbije poziva k enotnosti pri obrambi Srbov v Bosni in ohranitvi entitete Republike Srbske – seveda pod njegovim vodstvom. Kdo se bo ukvarjal z demokracijo, ko so ogroženi nacionalni interesi? To je čas, ko se nacija združi pod avtoritarnim voditeljem. To je Vučićev plan. Milorad Dodik, vodja bosanskih Srbov, je po drugi strani ocenil, da je prav zdaj trenutek, da konča proces secesije Republike Srbske iz Bosne in Hercegovine – za kar si prizadeva že več kot desetletje.

Že od konca vojne v Bosni je jasno, da ta konflikt ni bil trajno zaustavljen, temveč zgolj dan na pavzo. Že dolgo je jasno, da se bo Republika Srbska ob prvi priložnosti, ko bo Dodik ocenil, da so geopolitične okoliščine za to ugodne, poskušala odcepiti od Bosne in pripojiti k Srbiji.

Zdaj je ta trenutek. Imperij zapušča svoje stare politike, tudi tiste v naši regiji. Zapušča stare zaveznike in išče nove. Dodik je v tem videl možnost. Ob tem pa ni mogel več čakati in odlašati, saj je bil na bosansko-hercegovskem sodišču zaradi svojih secesionističnih odločitev obsojen na leto dni zapora in prepoved političnega delovanja.

Odzval se je tako, da je vsilil zakone, po katerih svoj teritorij – Republiko Srbsko – izvzema iz pravnega reda BiH, zaradi česar odločitve sodišč v Sarajevu tam niso več veljavne. V izogib aretaciji je v svoji entiteti uvedel prepoved delovanja državne policije in obveščevalne službe.

S tem je secesija tako rekoč končana: preostaneta le še zavzetje mej in razglasitev neodvisnosti – kar je uresničljivo v eni sami noči.

Dodik je računal na naslednje. Kot prvo, na Trumpovo naklonjenost tiranom, ki so zmožni hitro in brez pogovorov storiti tisto, kar od njih zahteva, brez izgubljanja časa in energije z demokratičnimi postopki. Kot drugo, računal je na Trumpovo podporo Rusiji in Putinu, ki Dodika podpirata – zaveznik mojega zaveznika je tudi moj zaveznik. Kot tretje, računal je na pomoč celotne rastoče fašistične internacionale, od Trumpa in Putina na vrhu preko Orbana, od katerega je dobil pomoč celo pri oboroževanju, do vseh malih fašistov za tipkovnicami, ki bi širši javnosti diseminirali Dodikov narativ o krščanskem narodu (Srbih), podvrženem asimilaciji in terorju muslimanov (Bošnjakov), zaradi česar morajo nujno zapustiti »muslimansko državo«.

V tem trenutku so nadzorovani spopadi v Bosni v interesu tako Dodiku kot Vučiću. Toda »nadzorovani spopadi« zlahka preidejo v nenadzorovane, kot je splošno znano.

Vendar pa je naredil napako. Zaletav je. Trumpova administracija je skozi usta državnega sekretarja Marca Rubia Dodikove akcije obsodila in podprla suverenost ter celovitost Bosne in Hercegovine. Trump še ni dokončal arhitekture sveta avtoritarnih vodij in gole sile, v kateri je prostor za tisto, kar se je namenil storiti Dodik. Tako se je Dodik znašel v ofsajdu.

Od tod ni vrnitve. Zaradi česar je situacija še posebej nevarna. Glede na to, da se Dodik ne more umakniti, ker ga v tem primeru čaka zapor, spopade v Bosni vidi kot način obstanka na svobodi.

V tem trenutku so nadzorovani spopadi v Bosni v interesu tako Dodiku kot Vučiću. Toda »nadzorovani spopadi« zlahka preidejo v nenadzorovane, kot je splošno znano.

Vse bo jasno v naslednjih nekaj tednih. Trenutno se zdita najbolj verjetni dve možnosti: da Dodik pobegne (recimo v Moskvo) ali da začne s spopadi.

Če bo tako, bo postal Balkan, po Ukrajini, prva velika žrtev novih politik Imperija.

—

Prevedla: DM.