»Skoraj vsak kreten na internetu si domišlja, da ve, kakšno je življenje na Kubi«
»Vse oči naj bodo uprte v Kubo,« že od začetka letošnjega leta pozivajo progresivne sile po vsem svetu. Kuba se je z vrnitvijo Donalda Trumpa v Belo hišo znova prisiljena soočati s sovražnostjo Združenih držav Amerike in zaostrenimi odnosi med državama. Prvi obraz gibanja MAGA je že prvi dan svojega drugega mandata najprej preklical Bidnovo omilitev sankcij proti Kubi, potem pa stopnjeval pritisk z vrsto gospodarskih omejitev in diplomatsko izolacijo. Letos januarja je Kubo razglasil za »izredno grožnjo« nacionalni varnosti ZDA ter s tem ustvaril pravne pogoje za sekundarne sankcije in pritisk na države (predvsem na Venezuelo in Mehiko) ter podjetja, ki Kubi dobavljajo nafto in sodelujejo z njenim energetskim sektorjem.
Rezultati te hibridne vojne ZDA proti Kubi so znani: država, ki za normalno delovanje potrebuje 45 do 70 večjih tankerjev letno, je letos prejela eno samo pošiljko nafte, in sicer konec marca, ko je v pristanišče Matanzas vplul ruski tanker s približno 730.000 sodčki. Vse do danes Kuba na naslednjo pošiljko še čaka. Na otoku ne manjka le goriva za avtomobile, avtobuse in letala, pač pa je zaradi pomanjkanja dizla prišlo do skoraj popolnega kolapsa javnega prometa. Vlada je prisiljena varčevati z elektriko, zaradi česar redni izklopi po občinah, mestih in četrtih včasih trajajo dobršen del dneva. Motnje vplivajo na delo bolnišnic in šol, onemogočajo normalno prehransko oskrbo in turizem, ustavljajo industrijo ter še poglabljajo inflacijo in splošno humanitarno krizo kot kronično stanje kubanske družbe, ki dobrih šest desetletij kljubuje ekonomskemu vojskovanju in splošni sovražnosti ZDA.
Sredi maja je zvezno tožilstvo ZDA objavilo kazensko obtožnico proti nekdanjemu kubanskemu predsedniku Raúlu Castru, ki se nanaša na dogodek iz leta 1996, ko so kubanska vojaška letala sestrelila dve civilni letali kubansko-ameriške organizacije Brothers to the Rescue (Bratje na pomoč) s sedežem v Miamiju in pri tem ubila štiri osebe. Washington trdi, da sta bili letali sestreljeni nad mednarodnimi vodami, Havana pravi, da sta kršili njen zračni prostor. Objava obtožnice ima predvsem simbolno in politično težo, saj je Raúl Castro star 94 let, Kuba pa svojih voditeljev ne izroča drugim državam. Havana to očitno politično motivirano eskalacijo razume kot obliko stopnjevanja pritiska na Kubo, tudi od zunaj pa je vse bolj očitno, da želi Trumpova administracija z gospodarsko krizo poglobiti socialno nezadovoljstvo, s tem pa dokončno obračunati z dediščino kubanskega socializma.
Kuba ni le ena od socialističnih držav 20. stoletja, pač pa je tako rekoč edina na zahodni polobli, torej na »ameriškem dvorišču«, ki je socializem uspešno prepeljala v 21. stoletje. Četudi so daljša ali krajša socialistična poglavja spisale mnoge latinskoameriške države, je bila Kuba prva domina zahodne hemisfere, ki je postala socialistična in to tudi ostala. S tem ostaja eden najmočnejših simbolov odpora proti ameriški hegemoniji v Latinski Ameriki. Če pade Kuba, pade upanje, da je to na zahodni polobli sploh še mogoče.
Primerjave z njeno ideološko sestro iz geografske soseščine, socialistično Venezuelo, niso na mestu. Medtem ko je ta v začetku tega leta z ameriško ugrabitvijo Nicolása Madura padla, nihče ne verjame, da bi se lahko enako zgodilo na Kubi. Progresivna gibanja po vsem svetu v njeni zgodovini vztrajanja vidijo dokaz, da se je mogoče zoperstavljati pritisku Združenih držav in preživeti. Poleg številnih poskusov ekonomske destabilizacije in politične izolacije je Kuba preživela tudi neuspešno invazijo ZDA v Prašičjem zalivu, Fidel Castro pa je bil po nekaterih podatkih tarča več kot 600 zamisli in načrtov za atentat, od tega jih je okoli deset dejansko izvedenih preživel. Kubanska revolucija je skozi desetletja zrasla v politični in kulturni mit, katerega obraz ostajata Fidel Castro in Che Guevara kot univerzalna simbola antiimperializma. Dalo bi se reči: z morebitnim padcem Kube bi se 20. stoletje zaključilo še enkrat, tokrat dokončno, socializem kot državna ureditev pa bi se moral tudi uradno začeti izumljati na novo.
V takšno politično ozračje se je s približno 100 kilogrami zdravil za pomoč Kubancem odpravila skupina slovenskih študentov in aktivistov v akciji z imenom Prebijmo embargo. »Kubanska pinjata« – tako je veliko vrečo z zdravili, ki je na nekem mestu počila, tako da se je na tla skotalilo nekaj škatlic, poimenovala ena od medicinskih sester v havanski bolnišnici, kjer se osebje razveseli vsake posamezne pošiljke solidarnosti, ne glede na njen obseg. Udeleženci odprave Luka Rotar, Jan Vajgl, Erik Žnidaršič, Lovro Marinčič in Tinkara Rakovec so se na Kubi zadržali deset dni in se med drugim udeležili mednarodne prvomajske delovne brigade, kjer se tradicionalno srečajo solidarnostne delegacije z vsega sveta. Letos okoli 40 organizacij iz prav toliko držav: med njimi tudi ameriške organizacije za solidarnost s Kubo, pa latinskoameriški sindikalisti, venezuelski podporniki bolivarskega gibanja in evropske leve stranke – od nemške DKP do belgijske PTB – ter italijanski in španski sindikati. Slovanske barve je zastopala prav slovenska peterica. Po povratku v Ljubljano sta njihovo izkušnjo ter razlike med predstavami o Kubi in kubansko resničnostjo opisala Luka Rotar in Jan Vajgl.
Kako se je vajino osebno zanimanje za Kubo postopno razvilo v konkretno politično in humanitarno akcijo Prebijmo embargo?
Luka Rotar: Ideja o obisku Kube je med nami obstajala že dlje časa, čeprav precej abstraktno. Takšno potovanje je študentom praviloma težko finančno dosegljivo, a potem sem nekega dne povsem naključno opazil, da so se letalske karte precej pocenile. Našli smo povratne karte za približno 700 evrov, kar je komaj polovica običajne cene za enosmerni let. Tako sem poklical Jana in mu rekel: »Si za eno akcijo? Bi šli na Kubo?« In je bil takoj za. V tistem času se je položaj na Kubi že opazno slabšal. Posledice ameriškega embarga so bile vse hujše, obenem pa je ameriška administracija dodatno zaostrovala sankcije in neposredno pritiskala na državo. Zato sva začela razmišljati, da se ne bi šla kriznega turizma, ampak bi skušala obisk povezati z dejansko pomočjo ljudem. Na tisti točki se nama je pridružil še tovariš Erik, prav tako študent politologije na FDV. Skupaj smo nato razvili idejo akcije Prebijmo embargo z dvema ključnima ciljema. Prvi je bil zelo konkreten: na Kubo smo želeli spraviti čim več zdravil in medicinskega materiala. Sprva smo načrtovali let s Turkish Airlines, kjer ima vsak potnik pravico do dveh velikih kovčkov, težkih do 23 kilogramov. Če bi potovali trije, bi to pomenilo šest velikih kovčkov oziroma približno sto kilogramov zdravil. Kasneje je Turkish Airlines let odpovedal, zato smo morali pot preusmeriti prek Benetk z Air Europo, kjer smo morali prtljago dodatno doplačati, saj je bila do takrat kampanja že v teku.
Jan Vajgl: Humanitarni vidik je bil samo en del zgodbe. Drugi del je bil politični oziroma propagandni v pozitivnem smislu besede. Embargo proti Kubi ni zgolj materialna blokada. Ni samo vprašanje omejevanja trgovine ali prepovedi uvoza izdelkov, ki vsebujejo ameriške patente in materiale. Gre tudi za medijsko izolacijo. V slovenskem prostoru se o Kubi skoraj ne govori, če pa se že, je to pogosto zelo površinsko ali ideološko enostransko. Zdelo se nam je, da lahko glede na naše izkušnje nekaj prispevamo tudi na tem področju. Sam sem deloval kot odgovorni za odnose z javnostmi pri študentskem društvu Iskra. Luka je ravno prihajal iz kampanje za državnozborske volitve. Vsi skupaj imamo določen doseg na družbenih omrežjih. Zato smo se odločili, da bi lahko vzpostavili kampanjo, prek katere bi ljudem približali vsakdanje življenje na Kubi, posledice embarga in stvari, ki jih večina pri nas preprosto ne pozna. Kasneje smo izvedeli, da bo v podobnem času na Kubo odpotoval tudi Lovro, še en tovariš iz Iskre, skupaj s svojo partnerko Tinkaro, ki je bila takrat v Mehiki. Združili smo moči in naenkrat nas je bilo v akciji pet.
LR: Pomembno je omeniti še dve stvari, brez katerih bi bila akcija bistveno teže izvedljiva. Ravno v času naše kampanje so se na Placu odvijali kubanski filmski večeri, s katerimi smo lahko sodelovali in tam zbirali zdravila ter širili informacije o kampanji. To nam je zelo pomagalo pri organizaciji in prepoznavnosti. Poleg tega smo prejeli ogromno podpore kubanskega veleposlaništva na Dunaju. Posebej moramo izpostaviti tovarišico Lisset González López, ki nam je izjemno pomagala pri logistiki. Retrospektivno gledano sploh nismo imeli prave predstave, kako zapleteno bo vse skupaj v praksi na Kubi, zato smo bili njene pomoči res zelo veseli. Svetovala nam je glede carinskih postopkov, razložila, kako zdravila sploh prenesti v državo, povezala nas je s pravimi ljudmi in nam pomagala še pri številnih drugih organizacijskih vprašanjih.
Katerih zdravil na Kubi najbolj primanjkuje? Povejte več o poteku akcije in humanitarnem odzivu ljudi v Sloveniji.
LR: Seznam zaželenih zdravil in medicinske opreme smo objavili na družbenih omrežjih. Sicer pa ljudje praviloma vprašajo, preden zdravila dostavijo. Sprejeli smo vse, kar so prinesli. Odločili smo se le, da izločimo zdravila, ki vsebujejo morfij, ter povoje in podobno, saj zavzamejo veliko prostora in so manj nujni kot zdravila. Zelo zaželena so bila tako generična zdravila, kot je paracetamol, kot tudi specialna. Ni slabega zdravila, ki ga lahko neseš na Kubo. Nesli smo tudi epipen, ki smo ga dobili od Ambasade Rog. Z denarjem, ki smo ga dobili od Ženskega lobija Slovenije, smo kupili zdravila, ki pomagajo nosečnicam.
JV: Posebej bi izpostavil tudi Karitas, ki nam je doniral res veliko količino zdravil, med katerimi je bilo ogromno zelo specifičnih, ki jih niti ne znam našteti. Teh so bili v bolnišnici v Havani najbolj veseli in direktorica se nam je zanje posebej zahvalila. Ne morem opisati njihove evforije ob sprejemu zdravil. Prav poletela je do nas in nas objemala. To je bila zame najlepša izkušnja našega obiska. Paracetamol je na kubanskih ulicah vreden več kot zlato. Na črnem trgu seveda. Ljudje ga namreč ne morejo dobiti iz državnih lekarn, pač pa iz neke vrste mednarodnih, kjer lahko plačujejo samo z dolarji, mehiškimi pesi, evri, torej valutami, ki so večini nedostopne. Cene teh zdravil so v teh lekarnah zelo navite, tudi za naše standarde. Ena škatlica paracetamola stane 20 do 25 evrov.
Pri humanitarnih akcijah se pogosto zastavi vprašanje transparentnosti. Kako ste zagotovili, da so zdravila dejansko prišla do ljudi, ki jih potrebujejo? Kdo je bil vaš partner na kubanski strani?
JV: Tudi tu se moramo zahvaliti tovarišici Lisset, ki nas je povezala z državno organizacijo ICAP, Institut Cubano de Amistad con los Pueblos (Kubanski inštitut za prijateljstvo z narodi), s pomočjo katere smo zdravila dostavili v eno od bolnišnic ene od havanskih četrti. Sam po izkušnji s kubansko vlado tej zaupam, še prav posebej pa zaupam srednji birokraciji.
LR: Seveda smo se spraševali, komu dostaviti donacije. Pogosto se pojavi argument, da je najbolje oditi na ulico in jih razdeliti ljudem, da sami vzamejo zase. A smo sklenili, da je sistemsko bolje donirati prek institucije. Ker če deliš na ulici, ne vzamejo nujno tisti, ki so bolni in zdravila potrebujejo, pač pa bodo ljudje zdravila verjetno preprodali naprej. To je srce parajoče, a tako pač je. Pri specializirani organizaciji, kot je ICAP, pa je možnost, da bi karkoli ostalo v nepravih žepih, veliko manjša. Obenem pa ne gre za denarne donacije, ki bi se lahko kje izgubile. Gre za konkretna zdravila. Tudi če bi po poteh birokracije do zdravil prišel kdo z boljšimi zvezami , bi to pomenilo, da bi se potreba po tem zdravilu sprostila nekje drugje. Ena bolnišnica je sedaj pač bistveno bolje založena od mnogih drugih in to posredno pomaga tudi bolnišnicam in bolnim v drugih četrtih. Po pogovorih z zdravniki, ki so ta zdravila sprejeli v eni od havanskih bolnišnic, kjer je bilo pomanjkanje res hudo, nimamo niti kančka dvoma o tem, da so šla zdravila do tistih, ki jih najbolj potrebujejo.
Dostavili ste 100 kilogramov zdravil, kar je najbrž le kaplja v morje. So se vam ob tem zastavljala tudi vprašanja o vlogi in pomenu humanitarne pomoči v deželah globalnega juga? Pogosto deluje kot kompenzacija za odsotnost bolj sistemske solidarnosti in podaljšuje nevzdržne humanitarne razmere.
JV: Drži, naša pomoč je le kaplja v morje. Konvoj Nuestra America je na Kubo spravil štiri tone zdravil in tja je potovalo 400 ljudi, pa tudi to ni sistemska rešitev. Sistemska rešitev bi bila obnovitev nekoč močne farmacevtske industrije na Kubi, ki je onemogočena zaradi pomanjkanja nafte, kar je seveda posledica embarga. Pomen takih akcij zato vidimo tudi v tem, da Kubanci razumejo, da v tem boju niso sami. Velik del smisla akcije je v tem, da mi ov zvezi z bojem Kubancev naše ljudi osvestimo o tem, da je na Kubi velik problem, ter jih spodbujamo k participaciji in pomoči. Cilj je tudi ta, da izvajamo nekakšen javni pritisk na našo kompradorsko politično elito, ki je tudi sokriva, da dopušča, da Kubanci za paracetamol prosjačijo na ulicah.
Če se lahko tega loti nas pet študentov brez velike organizacijske mreže za sabo in na lastne stroške, potem lahko vsak človek naredi isto, ko potuje na Kubo in v druge deleže, ki potrebujejo našo solidarnost. – Luka Rotar
LR: Skušamo vsaj malo prodreti v ustaljen diskurz o Kubi in ga spremeniti. Pri tem smo bili relativno uspešni. Vsaj en dan se je zgodba vrtela okoli Kube.
JV: Postavili bi radi tudi precedens za druge, ki bi morda hoteli narediti kaj podobnega. Če se lahko tega loti nas pet študentov brez velike organizacijske mreže za sabo in na lastne stroške, potem lahko vsak človek naredi isto, ko potuje na Kubo in v druge deleže, ki potrebujejo našo solidarnost. Za vsakogar, ki se ima za socialista in antiimperialista, je mednarodna solidarnost dolžnost in edina prava izbira. Dati smo želeli zgled.
LR: Ker ne gre le za Kubo – cel kup takih držav je in razmišljati je treba širše. Če imamo možnost, moramo pomagati in nekaj doprinesti. Ena škatlica zdravila lahko nekomu olajša hude bolečine, komu drugemu pa reši komplicirano bolezen ali nevarno okužbo. Pri nas sploh več ne pomislimo, kako esencialna so zdravila, ker so za zdaj še relativno dostopna. A ko jih ni, se mnoge bolezni izkažejo za zelo nevarne in mukotrpne. Par tablet ali celo ena sama krema lahko človeku spremeni in včasih reši življenje.
Slovenski osrednji mediji so izrazito prozahodni in o Kubi poročajo skoraj izključno skozi prizmo pomanjkanja in hude gospodarske krize, precej manj pa skozi kontekst ameriškega embarga, zgodovinskih pritiskov in socialnih dosežkov države. Se vam zdi, da takšno poročanje odraža širšo ideološko pristranskost zahodnih in prozahodnih medijev do socialističnih projektov?
LR: Pri Kubi je še malo drugače, kot je pri sorodnih temah, kot so Palestina, Venezuela, Iran. V slovenskih medijih Kube sploh ni, v nasprotju z ameriškimi, ki o njej vendarle poročajo. Ni vsak teden neke zgodbe o tem, kako grozno da je na Kubi, ter zlajnanih zgodb o diktatorskem predsedniku. Pri nas samo preprosto ni zgodb. Kakšna informacija je objavljena, če Trump kaj konkretnega izjavi o Kubi, ni pa konteksta, analize, zgodbe. Kuba je deležna tudi medijskega embarga. Zgodba o Kubi je, da Kube ni, kar je enako problematično kot negativno poročanje. Na spletu je nekaj kar dobrih virov, kjer se je mogoče informirati in izobraževati o dogajanju na Kubi, a pogled sta mi poglobili šele odprava na Kubo in prvoosebna izkušnja.
Če bi si pogled na Kubo izoblikoval samo na podlagi slovenskih mainstream medijev, bi vedel le to, da je država revna in da imajo izpade elektrike, razumel bi tudi, da je tako zaradi ameriškega embarga, ne bi pa razumel, kakšna je zgodovina države in kako je do tega prišlo. Vedel bi tudi, da je komunistična država – karkoli to že pomeni. Slovenski mediji se namreč s tem ne ukvarjajo. – Jan Vajgl
JV: Če bi si pogled na Kubo izoblikoval samo na podlagi slovenskih mainstream medijev, bi vedel le to, da je država revna in da imajo izpade elektrike, razumel bi tudi, da je tako zaradi ameriškega embarga, ne bi pa razumel, kakšna je zgodovina države in kako je do tega prišlo. Vedel bi tudi, da je komunistična država – karkoli to že pomeni. Slovenski mediji se namreč s tem ne ukvarjajo. Iz slovenskih medijev ne bi izvedel niti tega, da je bilo v devetdesetih letih po vsem svetu več kubanskih zdravnikov kot iz celotne Svetovne zdravstvene organizacije. Ne bi vedel, da je Kuba skupaj z Venezuelo z očesnimi operacijami ozdravila vid več kot štirim milijonom ljudi. Ne bi vedel, da je Kuba v času pandemije covida-19 v Evropo poslala okoli 300 zdravnikov, da bi nam pomagali, četudi so bile razmere pri njih doma podobne. ZDA so se na vseh frontah potrudile predstaviti Kubo kot nekaj, kar ni, predstaviti kubansko revolucijo kot nekaj, kar ni. Malokdo ve, da se kubanska revolucija s Fidelom Castrom ni začela kot socialistična revolucija. Malo ljudi ve, da ni vsak predstavnik v kubanskem parlamentu predstavnik komunistične partije, da so ti pravzaprav v manjšini, da jih je le tretjina. Malo ljudi ve, da so njihove volitve skoraj oblika neposredne demokracije na ultra lokalni ravni.
To močno spominja na način, kako mediji enostransko obravnavajo Kitajsko, poročanje o kateri je prav tako dopustno le skozi prizmo domnevne avtokratskosti države in diskurza »nas proti njim«. Tako mediji kot spletni algoritmi izpostavljajo najbolj ekstremne in negativne vsebine o Kubi, medtem ko bolj niansirane in seveda pozitivne izkušnje brišejo. Kako si razlagate ta razkorak med dominantno medijsko podobo Kube ter izkušnjo ljudi, ki državo dejansko obiščejo?
LR: Banalen primer – ko smo iskali hotel in brali ocene, smo ugotavljali, da imajo vsi eno zvezdico. Neki uporabnik je v oceni zapisal, da je v sobi kača in da pridite v hotel le, če želite umreti. Preden so ga nacionalizirali, je bil to hotel Hilton. Sicer je star, a je daleč od tega, da bi se gost lahko nad čimerkoli pritoževal. Poskusi diskreditacij vsega kubanskega so prav načrtni.
JV: En odgovor – diaspora. Oni dejansko igrajo vlogo agitatorjev proti kubanski vladi. In pri tem res gredo v ekstreme. Tudi v Sloveniji imamo takšne agitatorje. Spomnim se, da smo dobili komentar nekega člana edine partije v Sloveniji, SDS, ki je napisal nekaj v smislu, da ima na Kubi prijatelja, ki bi prodal levo nogo, da bi se lahko izselil, in da je otroška prostitucija najbolj naravna stvar, ki jo lahko tam vidiš. V resnici revščina na Kubi še zdaleč ni ekstremna, četudi vlada pomanjkanje mnogih dobrin in police niso tako založene kot pri nas. Sami smo raziskovali različne soseske, tudi zelo revne, a nismo videli nič takega. Diaspora je vedno agitatorska in praviloma nevredna zaupanja, tudi v drugih komunističnih državah. Pred leti je kariero v ZDA iz svojega disidentstva naredila Severna Korejka Yeonmi Park, za katero se je potem izkazalo, da je glede marsičesa lagala. Med drugim o tem, da morajo ljudje menda potiskati vlake po tirih. Na Kubi je vse to potencirano na milijon. Skoraj vsak kreten na internetu si domišlja, da ve, kakšno je življenje na Kubi in kako grozna represija vlada tam. Mi smo videli realno sliko, ki se ne sklada z ničimer od tega, kar je mogoče prebrati na spletu in v medijih.
Kakšno je torej življenje na Kubi v resnici in kako se to, kar ste doživeli, razlikuje od pričakovanj, s katerimi ste prišli?
LR: Kljub temu da smo šli na Kubo z nekaj več znanja o zgodovini države, kot ga ima morda povprečen Slovenec, smo se vseeno pripravljali na precej hujšo realnost, kot se je izkazala v resnici. Nismo vedeli, kako bo z vodo, hrano in elektriko. Zato smo za prvih nekaj nočitev rezervirali hotel, četudi je na Kubi veliko bolj značilno, da greš v caso particular, neke vrste Airbnb. Te zasebne namestitve so povsem varne in preskrbljene z vsem potrebnim, kot smo ugotovili, ko smo jih preizkusili. Lahko rečemo naslednje – na Kubi je pomanjkanje in gotovo je marsikje tudi lakota, so tudi problemi z vodo in seveda z elektriko, a situacija navzven je predstavljena kot veliko hujša, kakor je v resnici. Kuba doživlja materialno pomanjkanje, ki se slabša, a ni na nivoju propada. Kakovost osnovne infrastrukture pod embargom postopoma pada, a kar nekako ne poči. Poudariti moramo tudi to, da je Kuba neizmerno varna. Prvi večer smo se do 3. ure zjutraj sprehajali po napol osvetljenih ulicah, in razen tega, da nas je kdo nevsiljivo prosil za denar ali nam ponudil kako substanco, se ni zgodilo nič. Na Kubi ni organiziranega kriminala. So smeti in so stavbe, ki so potrebne prenove, a to ne vliva strahu, kakršnega kdaj občutimo v državi, v kateri smo prvo noč. Vse skupaj je veliko bolj normalno, kot smo si predstavljali.
Ljudje vedno znova ponavljajo, da ne sovražijo ameriškega ljudstva, in poudarjajo, da se jim nikoli ne bodo maščevali, tudi po desetletjih embarga ne. – Luka Rotar
JV: Poleg občutka varnosti me je presenetilo tudi, koliko zasebnega sektorja je po ulicah Havane. Skoraj vsak človek v pritličnem stanovanju ponoči svoj dom spremeni v nekakšno bodego oziroma improvizirano trgovinico. V glavi sem imel predstavo, da je 90 odstotkov gospodarstva v državni lasti. To sicer velja za uradno, prijavljeno gospodarstvo, ob njem pa obstaja še obsežna neformalna ekonomija, ki jo država v določeni meri dopušča. Žalosten vidik tega je zelo omejena ponudba izdelkov v trgovinah. Spomnim se, da smo neki starejši gospe kupili riž in olje, pa nas je to v eni teh bodeg stalo skoraj toliko kot pri nas. Povprečna plača kubanskega delavca pa znaša okoli 20 dolarjev na mesec. Ravno osnovne stvari, ki bi ljudem najbolj koristile, so zelo drage, medtem ko sta alkohol in tobak precej cenejša od osnovnih živil. Opazen problem je bila tudi količina smeti na ulicah. Zaradi embarga in pomanjkanja nafte preprosto nimajo dovolj sredstev za redno odvažanje odpadkov, zato se smeti kopičijo. Presenetilo pa nas je tudi, da na Kubi ni nobene blokade interneta in na ulicah nenehno slišiš ogromno ameriške glasbe. Izmed večjih aplikacij mi ni delal le TikTok, vse ostalo pa brezhibno. Na televiziji so ameriški kanali in gledali smo ameriške šove. Pogovarjali smo se z nekim kulturno zelo amerikaniziranim dekletom, tovarišico iz podmladka kubanske komunistične partije, ki je govorila v tekoči angleščini in v slengu kot katerakoli 19-letna ameriška najstnica.
Preberite tudi: Karolina Babič: Kako biti socialistka.
LR: Tu se zelo odraža zgodovina, skozi katero sta se kubanska in ameriška kultura vedno mešali. Kuba je edina realsocialistična država, ki ima americano. Havana je zelo ameriško mesto, z velikimi ameriškimi avtomobili, širokimi ulicami, art deco stavbami, širokimi ulicami in starimi propagandnimi plakati v slogu americane. Ljudje tudi vedno znova ponavljajo, da ne sovražijo ameriškega ljudstva, in poudarjajo, da se jim nikoli ne bodo maščevali, tudi po desetletjih embarga ne. Prav kubanski zdravniški internacionalizem najbolj nazorno kaže pristno voljo Kubancev do preseganja samih sebe in zamer. Od tod odločitev Kube, da se vključi v antikolonialne boje v Afriki in Latinski Ameriki. Tako kot so se sami osvobodili odvisnosti od ZDA, so potem pri osvobajanju pomagali drugim narodom. Izjemno ponosni so na to, da so lahko ponudili roko pomoči celotnemu svetu in da se niso zaprli sami vase.
Kaj ste sami videli kot največje dosežke kubanske družbe, ki jih evropski mediji praviloma spregledajo?
LR: Revolucija je bila zelo uspešna pri izobraževanju. Takoj po revoluciji se je pismenost v nekaj letih dvignila z desetih odstotkov na zahodne standarde. Nivo splošne izobrazbe po naših izkušnjah ostaja izjemno visok in ogromno ljudi je nadkvalificiranih. To se pokaže pri vsakodnevnih stvareh, tudi v tem, da praviloma vedo, kje je Slovenija, in imajo neko osnovno idejo o njej. Kaže se tudi v odprtosti ljudi, ki k tujcem radi pristopijo, da bi malce poklepetali, iz radovednosti. Praviloma zastavljajo pametna vprašanja in kažejo iskreno odprtost ter željo po tem, da bi delili svoja opažanja in znanje.
Revolucija je bila zelo uspešna pri izobraževanju. Takoj po revoluciji se je pismenost v nekaj letih dvignila z desetih odstotkov na zahodne standarde. Nivo splošne izobrazbe po naših izkušnjah ostaja izjemno visok in ogromno ljudi je nadkvalificiranih. – Luka Rotar
JV: Enako sem opažal tudi jaz, ki sem to izkušnjo primerjal s svojim obiskom Uzbekistana pred časom, kjer ljudje praviloma ne vedo, kje je denimo Slovenija, in tudi za Jugoslavijo še niso slišali, pa so imeli v Sovjetski zvezi vrhunsko šolstvo, ki pa je bilo kasneje na žalost demontirano. Velik dosežek revolucije je tudi kulturni sistem, ki omogoča najširše kulturno udejstvovanje. Ogromno vlagajo v kulturno izobrazbo ljudi. Pred revolucijo je bilo na Kubi nekaj country klubov, ki so bili namenjeni izključno belskim prebivalcem. Celo Fulgencio Batista jih ni smel obiskovati, ker je bil mulat. Le v teh country klubih se je bilo mogoče naučiti baleta, igranja inštrumentov, opernega petja. Po revoluciji je Fidelova vlada te klube nacionalizirala in jih spremenila v kulturne centre. Povrh tega je zgradila vsaj en kulturni center v vsaki od 167 občin, v nekaterih več. Enega smo si ogledali v Havani in videli otroke, ki se učijo petja in baleta. Ti centri nudijo brezplačno izobraževanje vsem otrokom iz kateregakoli inštrumenta, baleta, gledališča, slikarstva. Kuba zaradi embarga sicer ne more proizvajati violin, kontrabasov, harf in drugih specializiranih inštrumentov, a ima vseeno odlično in mednarodno močno glasbeno sceno in kubanski glasbeniki so se s poti in turnej vedno vračali s podarjenimi inštrumenti, ki so jih donirali kulturnim centrom. Starši lahko inštrument za svojega otroka kupijo na črnem trgu, če hočejo, tistim, ki si tega ne morejo privoščiti, pa jih posoja lokalni kulturni center. Kljub temu del javnega sektorja, tudi v kulturi, trenutno ni zelo živ. Obiskati nismo mogli nobenega muzeja, morda so trajno zaprti zaradi pomanjkanja, morda le začasno zaradi varčevanja. A kulturni centri živijo in kultura je na Kubi stvar vseh, ne le belske elite.
LR: Na kinematografskem inštitutu so nam razlagali, da je Kuba ravno zaradi tega sistema izobraževanja kljub materialnemu pomanjkanju eden od centrov latinskoameriškega filma. Dva filma so nam konstantno priporočali: Jagode in čokolada ter Zgodbe podrazvitosti.
Kakšno vlogo ima na Kubi visoka tehnologija in kako je tam videti vsakdanje življenje v primerjavi z našim, ki je vse bolj digitalizirano in organizirano okoli potrošnje? Ga pametni telefon nadzira v tolikšni meri, kot nadzira naša življenja? Starodobnike že nadomeščajo cenovno dostopni kitajski električni avtomobili?
JV: Pametne telefone imajo, a nisem videl Applovih, pač pa predvsem Samsunge in Nokie, bolj ali manj tehnologijo zahodnih podjetij. Kitajske avtomobile pa je mogoče videti, v BYD-ju sva se tudi peljala. Najboljši avtomobili tam so ponavadi kitajski, ni jih veliko, a so. Verjetno ostajajo povprečnemu Kubancu bolj ali manj nedostopni in težko jih je spraviti na Kubo. Tudi solarni paneli so s Kitajske. Pomembno vlogo igra organizacija Made in Cuba, ki zbira denar za dobavo stvari s Kitajske. Tudi Iskra promovira, da gredo donacije k njim. Zelo slikoviti, veliki starodobniki pa ostajajo na ulicah, in četudi so gotovo nočna mora za vzdrževanje, so vsi lepo ohranjeni. Peljali smo se z enim iz leta 1955. Rdeče barve, z nameščenim zaslonom na dotik, spoliran, kot da bi bil kupljen včeraj. Avtomobili ostajajo religija. Videli smo tudi dosti Lad, novih in starih. Zahodni avtomobili pa so večinoma starejši, iz zgodnjih dvatisočih.
Kako se gospodarski in družbeni problemi odražajo v odnosu Kubancev do oblasti? Kako odkrito lahko državljani govorijo o politiki in problemih v državi? Ste zaznali samocenzuro, previdnost ali strah pri sogovornikih, ko je pogovor nanesel na oblast in sistem? Je mogoče biti kritičen do konkretnih težav in hkrati podpirati osnovne ideale revolucije?
LR: Da, Kubanci izjemno odkrito govorijo o problemih in kritizirajo oblast. Na vsakem koraku je kdo potožil, kako dolgočasen je njihov predsednik Miguel Díaz-Canel. Pogosto mu očitajo, da je že kar preveč dostopen, da deluje preveč kot navaden človek. To smo izkusili tudi sami, ko smo se na prvomajski paradi sprehodili mimo njega, ne da bi sprva sploh ugotovili, da gre zanj. Težko pa mu Kubanci karkoli očitajo glede gospodarskih težav, saj dobro vedo, da jim jih povzročajo ZDA s svojimi ilegalnimi sankcijami. Ljudje, ki so bliže vladi ali pa so funkcionarji podmladka, pogosto rečejo, da je sicer dober predsednik, a da ni tako karizmatičen, kot je bil Fidel Castro.
Kubanci vidijo svojo revolucijo manj kot socialistično, pač pa bolj kot drugo independistično revolucijo. Izjemno so ponosni na to, da so se odrezali od ZDA, in antiameriški sentiment med prebivalstvom je živ. – Jan Vajgl
JV: Ne vem, ali sem čisto konkretno koga slišal, da bi rekel, da je dober predsednik. Predvsem rečejo, da je predsednik v najtežjem možnem obdobju. Nastopil je leta 2019, tik pred pandemijo in ravno ko je Trump sprožil prvi val pritiskov na Kubo po obdobju odtalitev odnosov z Obamo. V vladi ni nekih internih načrtov za puč, a na ulici ne velja za karizmatičnega voditelja. Ogromno pa je pozitivnega govora o Fidelu in Cheju Guevari. Kubanci vidijo svojo revolucijo manj kot socialistično, pač pa bolj kot drugo independistično revolucijo. Izjemno so ponosni na to, da so se odrezali od ZDA, in antiameriški sentiment med prebivalstvom je živ. Spoznali smo nekega osnovnošolskega učitelja, ki meni, da je glavni problem Díaz-Canela, da verjetno ni zmožen mobilizirati naroda za to, da bi se bil pripravljen braniti proti potencialni ameriški invaziji. Prav zato je verjetno vlada v sklopu prvomajske parade predstavila rezultate peticije, kjer se je pokazalo, da je šest milijonov Kubancev pripravljenih prijeti za orožje, torej praktično vsi polnoletni ljudje. A na ulici se veliko govori o tem, da aktualnemu voditelju manjka neke gajstnosti, ki so jo imeli prejšnji voditelji vlade. Med ljudmi predsednik deluje šibko, ker ne more popraviti ali spremeniti niti manjših problemov. V zasebni hiši na obrobju Havane, kjer smo doživeli izpade elektrike, smo lastnike vprašali, ali kaj vedo, kako dolgo bodo trajali. To namreč niso divji izpadi, pač pa načrtovani izklopi s ciljem ekonomizacije porabe. Lastnica se je razjezila: »Ko se Díaz-Canel odloči in jo pričara nazaj!« Češ, on mora potegniti za veliko ročko, ki jo ima v El Capitoliu. Veliko ljudi nam je govorilo tudi o korupciji in prekomerni birokratiziranosti družbe. Frustriranost ljudi je razumljiva, saj kubanska vlada socialnih transferjev ne more zagotavljati tako učinkovito, kot jih je lahko v času revolucije.
LR: Ljudje dobro razumejo, da večina problemov izvira iz embarga. A na neki točki prevlada osebna materialna stiska. Ne morejo se povsem potešiti z razlago, da nimajo nobenega nadzora nad svojimi problemi in da z njihovimi življenji upravljajo sile od zunaj.
JV: Pred enim letom sem bil na Kitajskem, kjer smo imeli vodene oglede podjetij in tovarn v organizaciji kitajskega zunanjega ministrstva. Zanimivo mi je primerjati, kako govorijo na eni strani uradniki kitajske komunistične partije in na drugi strani kubanske. Kitajski govorijo, kot da bi živeli v utopiji, kot da ni problemov, in gledajo samo naprej. Na Kubi, ki je po materialnih okoliščinah seveda neprimerljiva, pa so uradniki veliko bolj kritični do oblasti ter hkrati ideološko pristni in zvesti idealom socialistične revolucije. Zavedajo se, da ima njihova revolucija probleme, da nikoli ni bila popolna, da je dialektični proces, v katerem je treba nenehno izvajati kritiko in refleksijo. Oblast kritizirajo, hkrati pa ne vidijo druge poti naprej kot skozi socializem in želijo še naprej zagotavljati kvalitetno brezplačno šolstvo, zdravstvo, infrastrukturo in socialne transferje.
Kakšno vzdušje ta hip prevladuje na Kubi, ko ji po mnenju mnogih grozi ameriška vojaška intervencija? So ljudje pripravljeni braniti svojo državo in družbenopolitični sistem z orožjem in svojimi telesi? In ali lahko ZDA pričakujejo tako lahko nalogo, za kakršno se je izkazala zamenjava oblasti v Venezueli?
JV: Debata je zelo prisotna. Polovica je prepričanih, da invazije ne more biti in da je Trump sicer lunatik, katerega dejanj ni mogoče predvideti, a da tako nor pa vendarle ni. Državni uradniki pa to jemljejo kot zelo resno možnost. Díaz-Canel v vseh govorih poudarja, da so pripravljeni na čisto vsak scenarij. V politično-birokratskem jeziku to pomeni, da vlada verjame, da se nekaj pripravlja. A naloga ne bo tako lahka, in to vedo tudi v ZDA. Lahko naredijo isti kiks kot v Iranu, kjer so verjeli, da so bo razsul celoten sistem, če ubijejo ajatolo. Američani resnično mislijo, da je v državah, kot sta Kuba in Iran, en človek diktator, da je oblast povsem piramidno strukturirana, saj imajo sami mentaliteto »top doga« na vrhu. V resnici pa je oblast na Kubi zelo horizontalna. Tudi če bi ubili ali ugrabili Díaz-Canela, ima sistem vgrajene varnostne mehanizme, ki zagotavljajo kontinuacijo oblasti. Díaz-Canel pa v nasprotju z ajatolo ne velja za ultra karizmatično figuro ali za legitimnega naslednika Castra, kot bil Maduro Chávezov, tako da je sploh zamenljiv. Kubanci bodo zgrabili za orožje, saj jih ni strah in so pripravljeni na karkoli.
LR: Sodeč po tem, kar smo videli in slišali, so na to pripravljeni. V bolnišnici, ki smo ji predali zdravila, smo se med drugim pogovarjali z visokim predstavnikom ministrstva za zunanje zadeve, ki je verjetno med bolje obveščenimi ljudmi v državi. Pretreslo nas je, ko je rekel, da bo vzel puško v roke in da ne bo pokleknil. In da ima občutek, da se zadnjič vidimo, to pa utemeljil z razlago, da če bodo Američani poskusili s čim takim kot v Venezueli, se to ne bo končalo na enak način, kot se je tam.
JV: Apeliral je na nas, ki smo v Sloveniji, organizirani ali ne, da protestiramo in dvignemo prah, če pride do tega, saj bo to njim največ pomenilo. Zelo so bili veseli, da je bila naša delegacija iz Slovenije. Ne zato, ker bi Slovenija v svetu pomenila kaj posebnega , pač pa zato, ker so vajeni, da podpora, ko pride, pride iz Latinske Amerike ali pa iz sestrskih socialističnih držav.
Kubanci že več kot šest desetletij vztrajajo pod pritiskom ameriškega embarga in politične izolacije. Kako ste na terenu občutili moč kubanske družbene solidarnosti in kolektivnega duha kljub izjemno težkim razmeram?
JV: Dve izkušnji imamo. Ena je s Callejon de Hamel, ulice, ki je v vseh vidikih podobna AKC Metelkova in kjer deluje avtonomni kulturni center z vrsto grassroots organizacij, ki obstajajo neodvisno od vlade. Tam so organizacije za medsebojno pomoč, predvsem afrokubanske in skupnosti LGBT. Sicer pa pomen lokalne skupnosti in kolektivnega duha odraža tudi kubanski politični sistem. Predstavnike v parlamentu volijo na striktno lokalni ravni, v občini ali četrti. Običajno izvolijo nekoga, ki je prepoznaven in aktiven v svoji skupnosti kot organizator dogodkov, pomoči in čistilnih akcij. Kubanski parlament je izjemno neideološki in samo tretjina predstavnikov ljudstva v njem je partijcev. Vsak zakon, ki ga skuša vlada sprejeti, mora iti skozi te skupnostne, občinske parlamente oziroma skupščine, ki obstajajo na lokalni ravni.
LR: Lokalne skupnosti imajo tolikšno moč, da bi lahko četrt Santa Clara teoretično jutri odpoklicala samega predsednika Díaz-Canela, saj je bil izvoljen tam.
Kaj lahko na Kubi realistično pričakujejo politični kandidati, ki ne izhajajo iz socialistične politične misli, in tisti, ki zagovarjajo proameriška politična stališča? Koliko je za takšne pozicije dejansko prostora v kubanski družbi?
LR: Kuba ni enopartijska država v smislu, da komunistična partija ni edina pot, po kateri greš lahko v politiko, je pa vseeno kot oblak nad politiko, neke vrste vodilna roka, ki državo usmerja, ko je to potrebno, bi lahko rekli. Ni pa Kuba po nobeni klasični definiciji avtoritarna, kaj šele totalitarna država, kot pogosto slišimo. Dostop do interneta je prost, policijski nadzor je primerljiv z mnogimi drugimi državami, ki jih na zahodu nimamo tako na piki kot Kubo, in opozicija ima vseeno možnost političnega udejstvovanja. Človek, ki povsem odkrito nasprotuje revoluciji, lahko kandidira na volitvah, in nekaj takih je vedno izvoljenih. Celo diaspora lahko glasuje prek ambasade. Tega sicer ne počnejo množično, a lahko bi.
JV: Predsednik odbora za zunanje zadeve, ki je član Komunistične partije Kube, to opisuje kot avantgardno silo, ki usmerja vse politične sile iz ozadja, v resnici je volja skupnosti in ljudstva tista, ki jo najbolj poudarjajo v političnem sistemu. Glavna ovira, ki se kaže kandidatom, ki niso socialisti, ni nekakšen represivni aparat, pač pa dejstvo, da ne razmišljajo o skupnosti in skupnostnem delovanju, zato za sabo nimajo ljudi, ki bi jih hoteli voliti.
Desetletje ekonomskih pritiskov je bilo dovolj, da so zlomili revolucionarnega duha Jugoslovanov in še posebej Slovencev. Tu se običajno pojavijo pojasnila, da je bila Jugoslavija etnično preveč raznolika, da je prihajalo do premnogih nesoglasij, da je Slovence na severni in zahodni meji preveč mamilo potrošništvo, da Slovenci preprosto niso kolektivistični, pač pa kot narod kmetov in malih obrtnikov izrazito individualistični. Zakaj prav Kubanci kljub veliko močnejšemu in dolgotrajnejšemu ekonomskemu pritisku vztrajajo pri revoluciji, varovanju njenih dosežkov in nadaljnjem revolucioniranju? Zakaj se neka skupnost oziroma neki narod hitro ukloni in prilagodi, drug pa vztraja desetletja?
LR: Razlog so druge okoliščine. Seveda na Kubi ni etničnih tenzij. A ključni razlog je pomanjkanje izbire, Kuba druge možnosti enostavno nima. Nahaja se pičlih 150 kilometrov od Floride, Američani za osvojitev Kube ne potrebujejo niti bombnikov niti hipersoničnih raket. Če Kuba ne bo vztrajala pri antiimperializmu, bo postala plen imperializma. In Kubanci se dobro zavedajo, da so najuspešnejši antiimperialistični projekt. Izjemno so ponosni na ta svoj status in dosežke revolucije, ki jih ni mogoče ločiti od nacionalnoemancipatornih, osamosvojitvenih. Nimajo ravno kake alternative, saj se nihče ne želi vrniti v čas pred tem. Niti kubanska diaspora, ki kritizira kubansko oblast iz tujine, si ne želi kompradorskega režima od prej in novega Batiste. Romantizirajo ga, a dobro vedo, da bi bil za Kubo poguben. Nihče ni tako nor, da bi si želel vrnitve v petdeseta leta 20. stoletja, ko je Batista po nekaterih ocenah ubil 20.000 ljudi. Še zadnja možnost za Kubance pa je ta, da jim kar Američani nastavijo novo vlado, tako kot so jo v Venezueli.
JV: Kuba je bila ves čas svojega obstoja ameriška kolonija. Socialistično revolucijo je treba razumeti v kontekstu ideološke fuzije s prvo independistično revolucijo. Kubanci zase pravijo, da so se dvakrat odcepili od imperija, in opustitev revolucije bi pomenila vrnitev v njegove klešče. Castro je Joseja Martíja postavljal na višji nivo simbolne figure kot Marxa in Lenina. Na trgu revolucije ima Martí kot oče naroda gigantski kip, medtem ko ima Che Guevara le slavno stensko upodobitev iz žice.
Podporo socialistične levice si zasluži vsaka država, ki se bori za uničenje ameriško dominantne zahodne hegemonije. Borba Kube, borba Palestine in borba Islamske republike Iran so zame ena borba. – Jan Vajgl
Vaša akcija temelji na ideji socialističnega internacionalizma, torej solidarnosti med vsemi narodi. Kako razumete pomen takšnih povezav med progresivnimi gibanji v različnih državah? Kakšno vlogo bi po vašem mnenju morala imeti evropska levica pri nasprotovanju embargu proti Kubi? Se vam zdi, da je v Evropi premalo razumevanja za posledice ekonomskih sankcij?
JV: Podporo socialistične levice si zasluži vsaka država, ki se bori za uničenje ameriško dominantne zahodne hegemonije. Borba Kube, borba Palestine in borba Islamske republike Iran so zame ena borba. Vse to so različne oblike boja za emancipacijo globalnega juga in za normativno osvoboditev od zahodno definiranih demokratičnih vrednot, ki so z ideologijo človekovih pravic definirale in legitimirale ameriško nadvlado in zahodno dominacijo svetu. Konec koncev se tudi o Kubi vedno govori iz te perspektive: češ, to je komunistična država, ki ima politične zapornike, ki zatira človekove pravice, kjer ne moreš kandidirati kot nesocialist, četudi to ni res. To proizvaja javni diskurz, ki trdi, da bi bila vojaška intervencija na Kubi ali menjava režima pravzaprav usluga Kubancem, da se znebijo svoje diktatorske in avtoritarne vlade. Varovanje človekovih pravic in izvažanje večstrankarske demokracije služita kot krinka za vzpostavitev svobodnega trga, ki ljudi seveda ne bo emancipiral, pač pa bo korporacijam omogočil plenjenje.
Svetovna levica Kubo pogosto idealizira in malikuje, ker je ostala načelna, uporniška in revna. Povsem drugačnega, bistveno bolj kritičnega odnosa je na drugi strani deležna Kitajska, preprosto zato, ker postaja družba srednjega razreda in ker Kitajci iz generacije v generacijo živijo bolje, potem ko je Komunistična partija Kitajske ugotovila, kako spojiti socializem in tržno ekonomijo. Ima sodobna socialistična levica slepo pego za države, ki jim je socializem dokončno uspel, četudi je bilo zanj treba ideale prilagoditi stvarnosti? Si država, če naj jo cenimo kot socialisti, nikoli ne sme opomoči, postati samozadostna, tako rekoč nedotakljiva in celo velesila, kot je postala Kitajska?
LR: Tu se, še posebej po tem obisku Kube, ne morem čisto strinjati. Seveda je dojemanje Kubancev in Kubank kot mučenikov samo zaradi težke ekonomske situacije, v kateri so se znašli in kateri navkljub se borijo naprej, neprimeren. A vendarle je na Kubi nekaj posebnega, nekaj,, kar je vredno obvarovati, vsaj po mojem mnenju. Še enkrat, Kuba se nahaja slabih 150 kilometrov od imperialne sile, ki ji vsakodnevno obljublja uničenje in okupacijo. Že samo to, če popolnoma odmislimo ekonomski propad, bi večini držav dalo tisoč in en izgovor, da bi opustile vsakršno načelnost in prešle v neke vrste stanje obleganja, z avtoritarno vlado in čistim ekonomskim pragmatizmom. Ampak Kuba tega ni storila. Kljub gospodarskemu propadu, kljub večnim grožnjam je ostala zavezana svojim humanističnim načelom. To ni idealizacija revščine, ampak pohvala globoki preobrazbi družbe in jasni viziji, ki jo je prinesla kubanska revolucija. Tu se moram pridružiti kritiki Kitajske in drugih realsocialističnih držav, četudi nisem čisto prepričan, ali si ta naziv sploh še zaslužijo. Kitajska 21. stoletja je nedvomno zgodba o uspehu – izničenje absolutne revščine v državi z več kot milijardo prebivalcev je velik uspeh. A to za ceno vsakršne načelnosti, tako gospodarske, ko je postala delavnica svetovnega kapitalizma, kot politično-etične. Ne pozabimo: lani je bila na primer Kitajska tretji največji izvoznik dobrin v Izrael in največji uvoznik iz njega, kljub genocidu. Pragmatiki so, in dobro zanje, naj bodo, tu Kitajske ne želim po krivem blatiti, a moramo se zavedati, da govorimo o drugi gospodarski sili sveta, morda v bližnji prihodnosti že prvi, zato morajo biti naši standardi višji. Z vso to pridobljeno močjo bi si Kitajska z lahkoto privoščila mnogo tega, kar veliko šibkejša Kuba že vsakodnevno prakticira. Končal bom s tem: ko vidim Kitajsko, vidim državo, ki ji je uspelo, ker se je prilagodila zgodovinskim okoliščinam, ko vidim Kubo, vidim možnost za boljši, lepši svet.
—
Kdo so udeleženci samoorganizirane humanitarne odprave »Prebijmo embargo!«?
Luka Rotar je študent politologije na Fakulteti za družbene vede, politično pa je aktiven v mladem forumu Socialnih demokratov ter v sindikatu Mladi plus. Kot nekoga, ki politiko študira in se angažira pri mnogih mednarodnih temah, ga je Kuba kot antiimperialistični projekt vedno zanimala.
Jan Vajgl je diplomant mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede, kjer zaključuje magistrski študij. Tri leta je delal kot novinar na Radiu Študent, primarno pa je politično aktiven v študentskem društvu Iskra. Opisuje se kot zaveden socialist in antiimperialist. Kuba je njegovo pozornost pritegnila s solidarnostnimi akcijami po svetu, še posebej na področju zdravstva.
Erik Žnidaršič je študent politologije na Fakulteti za družbene vede, v prostem času pa se ukvarja z glasbo. Akciji Prebijmo embargo! se je pridružil, ker verjame, da solidarnost ne sme ostati le pri besedah. »Vesel sem, da smo z akcijo uspešno opozorili na posledice ameriškega embarga, ki že desetletja duši Kubo in njenemu prebivalstvu omejuje dostop do najosnovnejših življenjskih potrebščin, ter da smo uspešno dostavili zdravila, ki bodo vsaj nekoliko olajšala vsakdanje stiske ljudi, ki jih najbolj potrebujejo. Hvaležen sem vsem, ki so nam izkazali podporo in pomagali, da je akcija dosegla svoj namen,« je povedal za Disenz.
Lovro Marinčič študira na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani in je član študentskega društva Iskra. V prostem času se ukvarja z nogometom in hodi v fitnes. Njegova motivacija za sodelovanje v akciji izvira iz prepričanja, da si Kuba zasluži našo polno podporo v boju proti imperialističnim pritiskom. »Čas je, da ji vrnemo solidarnost, ki jo je sama skozi zgodovino neutrudno izkazovala vsemu svetu.«
Tinkara Rakovec opravlja magisterij iz gozdarstva na Biotehniški fakulteti, svoj čas pa najraje preživlja zunaj in potuje. Kuba jo je s svojo edinstveno zgodovino vedno zanimala, novi pritiski ZDA nanjo pa so jo dodatno opozorili na to, kako zahtevna in negotova postaja tamkajšnja situacija ter kako se življenjske razmere za prebivalce še naprej slabšajo. »Na Kubi smo odkrili več kot samo lepe plaže in staromodne avte, imeli smo priložnost spoznati izjemno prijazne ljudi, ki zaradi političnih razmer ne morejo živeti normalno, njihovi iznajdljivost in trpežnost pa sta se mi zdeli izjemno navdihujoči.«
—
Foto: Črt Piksi in arhiv odprave Prebijmo embargo!.
