Kolonialni duh svetovnega nogometnega prvenstva

Libanonska športna sociologinja in novinarka Assile Toufay je pred začetkom letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu na svojem Instagram profilu zapisala, da ne ve točno, kako naj se počuti ob tem prvenstvu – morda navdušeno, jezno, zadržano ali celo revolucionarno? Kajti to prvenstvo se nedvomno čuti nekoliko drugače. Dogaja se v senci ameriškega militarizma in vse bolj agresivne migracijske politike, ki se izvaja pod taktirko predsednika Donalda Trumpa. Ameriška oblast svetovno prvenstvo uporablja za racije, pridržanja in deportacije priseljencev. Nogometni dogodki so postali osrednja točka dejavnosti Ameriške zvezne agencije za priseljevanje in carino – ICE –, ki preganja igralce, trenerje, starše mladih športnikov, navijače in novinarje. Četudi je predsednik Fife Gianni Infantino to svetovno prvenstvo označil za »največji dogodek, kar jih je človeštvo kdaj videlo«, in ga prikazal kot najbolj vključujoče, gostoljubno in povezovalno doslej, je realnost drugačna. Spremljamo daleč najdražje, najbolj onesnažujoče in izredno politizirano svetovno prvenstvo, ki poteka v duhu izključevanja afriških in muslimanskih držav, prav tako pa je letošnje svetovno prvenstvo videti kot obračun, ki se z vojaških bojišč širi na nogometna igrišča – prvič v zgodovini se je zgodilo, da je država gostiteljica (ZDA) v vojni z eno izmed držav udeleženk prvenstva (Iran), ki ji je bila udeležba na prvenstvu skorajda preprečena.

Ameriški predsednik Trump je po lanskem šoku in razočaranju, ker za svoja prizadevanja za vsesplošno družbeno-politično in varnostno destabilizacijo ZDA in sveta ni prejel Nobelove nagrade za mir, decembra lani prejel posebno »nagrado za mir« kar od predsednika Fife, ki je s to politično gesto začrtal politično usmeritev letošnjega prvenstva. FIFA je sicer v isti sapi reprezentanco Haitija prisilila, da je le nekaj dni pred svetovnim prvenstvom zamenjala drese svojih igralcev – na sprednjem desnem delu dresa je bila upodobljena zadnja bitka za neodvisnost Haitija, v ospredju pa je bila podoba revolucionarnega voditelja Jean-Jacquesa Dessalinesa, ki je strgal beli trak s francoske zastave in ustvaril novo zastavo »prve svobodne črnske republike na svetu«. Predstavniki Fife so izjavili, da je to »preveč politično«. Toda kaj je preveč ali premalo politično?

Izraz želje po nogometni tekmi med Izraelom in Palestino, ki naj bi simbolno veljala za nekakšno spravo med okupacijsko genocidno silo in okupiranim palestinskim ljudstvom, medtem ko se genocid nemoteno izvaja naprej, je znak tragedije, ki se vse bolj sprevrača v farso.

Craig Foster, nekdanji kapetan avstralske ekipe Socceroos in borec za človekove pravice, pravi, da je to svetovno prvenstvo »globoko politizirano«, četudi naj bi politika ostala zunaj nogometnih igrišč. Razen seveda v primerih, ki ustrezajo Fifi in njenim (politično-ekonomskim) sodelavcem. Fifi je pri spoštovanju lastnih predpisov že večkrat spodletelo, svoja načela pa uveljavlja zelo selektivno. Infantino je poudaril, da mora nogomet delovati tudi kot sredstvo za spodbujanje »miru in svetovne enotnosti«, in je želel na 76. kongresu Fife v Vancouvru predsednika Palestinske nogometne zveze Jibrila Rajouba prisiliti v rokovanje s podpredsednikom Izraelske nogometne zveze Basimom Šejkom Sulimanom. Izraz želje po nogometni tekmi med Izraelom in Palestino, ki naj bi simbolno veljala za nekakšno spravo med okupacijsko genocidno silo in okupiranim palestinskim ljudstvom, medtem ko se genocid nemoteno izvaja naprej, je znak tragedije, ki se vse bolj sprevrača v farso. Seveda ne gre za simbolno gesto prijateljstva, ampak za željo po normalizaciji genocida.

Četudi naj politika ne bi imela mesta v nogometu, je nogomet inherentno in zgodovinsko političen. Zaradi svojih globalnih razsežnosti se nenehno prepleta z družbenimi strukturami moči, hkrati pa nogomet ni zgolj in samo igra, četudi smo ga mnogi kot takega spoznavali že kot otroci. Nogomet skozi zgodovino osvetljuje pomembna družbena in politična vprašanja, mnogi voditelji pa ga uporabljajo za dosego svojih političnih ciljev. Spomnimo se svetovnega prvenstva v Italiji leta 1934, ko je Benito Mussolini nogomet uporabil za promocijo fašizma; ali pa svetovnega prvenstva v Španiji leta 1973, ko je Sovjetska zveza zavrnila kvalifikacijsko tekmo na nacionalnem stadionu v Santiagu v Čilu, ki ga je Pinochetov režim uporabljal kot koncentracijsko taborišče za množične usmrtitve; ali pa svetovnega prvenstva leta 1978 v Argentini, ki je potekalo sočasno z mučenji in usmrtitvami; ali pa ko so leta 2006 na svetovnem prvenstvu v Nemčiji neonacistične skupine prvenstvo izkoristile za širjenje rasistične propagande. Nogomet je vedno političen, »tema« tokratnega svetovnega prvenstva pa je nedvomno evropski kolonializem, ki je globoko zapisan v ta šport.

Kako naj torej razumemo letošnje svetovno prvenstvo, kjer na eni strani odseva čudovita igra nogometa, ki pri ljudeh sproža močna čustva, združuje ves svet, ustvarja katarzičen spektakel in nam do neke mere omogoča, da za trenutek igre pozabimo na vse bolj zaostreno in zastrašujočo globalno situacijo, po drugi strani pa se v realnem času pred nami razstira zemljevid dvojnih meril, neenakih razmerij med globalnima severom in jugom ter zločinski zgodovinski obraz kolonializma, kapitalizma, rasizma, diskriminacije in vse hujšega sovraštva, ki ga vse teže spregledamo?

Kolonializem in nogomet

Frantz Fanon, psihiater in revolucionar, je v mladosti na Martiniku rad igral nogomet, kasneje pa je v psihiatrični bolnišnici Blida-Joinville v Alžiriji nogomet uporabljal kot terapevtsko orodje. Za svoje psihiatrične bolnike je organiziral tekme in jim pomagal, da so prebili institucionalne bariere in se vključili v lokalno skupnost. S tem je spodbudil socialno interakcijo, zaupanje in avtonomijo, vendar pa je Fanon, ob svoji neverjetni psihiatrični ekspertizi, svetu ponudil tudi eno najostrejših analiz uničujočih družbenih in psiholoških struktur kolonializma. Četudi je Fanon o nogometu govoril kot o praksi osvoboditve, je razumel, kako je naš svet (še danes) ujet v okvire zgodovinskega kolonializma. Fanon kolonializma ni videl zgolj kot politični sistem, ampak kot totalizirajočo strukturo, ki dehumanizira tako kolonizirane kot kolonizatorje. Nogomet po eni strani združuje na milijone ljudi po vsem svetu, po drugi strani pa nogometne stadione, lige in prvenstva še vedno oblikujejo meje, dvojna merila, odnosi moči, ki so še vedno zakoreninjeni v kolonialnih hierarhijah.

Nogomet prinaša milijarde prihodkov, ki so praviloma skoncentrirani na globalnem severu.

Na vprašanje, kako se kolonializem kaže v nogometu, odgovarja Leon Moosavi, ki nam predoči svetovno lestvico Fife. Med desetimi najboljšimi ekipami na svetu so države, ki so veljale za kolonialne velesile: Francija, Italija, Španija, Anglija, Portugalska, Nizozemska, Nemčija in Belgija. Te evropske države so dolga stoletja izkoriščale in zasužnjevale druge države in ljudstva. Četudi je kolonializem za mnoge stvar preteklosti, je to zasužnjevanje in izkoriščanje ustvarilo temelje za gospodarsko, politično in institucionalno blaginjo, ki omenjenim državam danes prinaša velike koristi, tudi v nogometu. Nogomet namreč prinaša milijarde prihodkov, ki so praviloma skoncentrirani na globalnem severu. Kot ugotavlja Joseph Massad, jordanski akademik, specializiran za bližnjevzhodne študije, v svoji knjigi Independence: The Ruse of Settler-Colonialism, številnim državam, ki so poskušale sprejeti in ponotranjiti koncept neodvisnosti, ni uspelo vzpostaviti ekonomske neodvisnosti, ki je ostala v domeni kolonizatorja. »Kolonizirane države namreč pogosto ne morejo ponuditi enakih kariernih priložnosti in finančnih spodbud, kar pa le še povečuje obstoječe razlike v mednarodnem nogometu.«

Pred kratkim je raziskovalna skupina z Univerze v Zürichu pripravila poročilo o tem, da imajo v luči aktualnega prvenstva nekdanje kolonialne sile neprimerljivo večje možnosti in koristi, medtem ko imajo »nekdanje« kolonije precej manjše možnosti za uspeh. V poročilu so zapisali, da evropske kolonialne sile že dolga stoletja izkoriščajo vire, ki so si jih nasilno prisvojile; strukture, ki so bile vzpostavljene v kolonialnem obdobju, še danes oblikujejo številne vidike evropske družbe, ta zgodovinski moment pa opazimo tudi v mednarodnem nogometu, kjer veliko število igralcev iz koloniziranih dežel igra za reprezentance nekdanjih kolonialnih velesil. Posledično osem glavnih nekdanjih evropskih kolonialnih sil velja za najuspešnejše reprezentance na svetu. Številne od teh ekip imajo korist od igralcev, katerih družine izhajajo iz nekdanjih kolonij. V poročilu so raziskovalci zapisali, da »če bi igralci s kolonialnim ozadjem zastopali svoje izvorne države, bi te države dosegle bistveno boljše rezultate kot sicer. Sočasno pa bi se uspeh nekdanjih evropskih kolonialnih sil precej zmanjšal.« Če bi bilo tako, bi npr. Kylian Mbappé namesto za Francijo igral za Kamerun, Lamine Yamal bi namesto za Španijo igral za Ekvatorialno Gvinejo, Marcus Rashford bi namesto za Anglijo igral za Jamajko itd. Na podlagi tega poudarka je v tem trenutku Francija ekipa, ki ima največ možnosti za zmago na svetovnem prvenstvu, če pa bi iz francoske reprezentance izvzeli igralce, ki izvirajo iz nekdanjih kolonij, bi se njene možnosti za zmago na tem prvenstvu skoraj prepolovile. Uspeh nekdanjih kolonialnih sil pa bi se zmanjšal tudi, če bi sodniki svoje delo opravljali pošteno in neodvisno. Egipt je le ena od prikrajšanih držav, ki jim je sodnik s sporno odločitvijo o razveljavitvi ključnega gola onemogočil uvrstitev naprej. Portugalska nogometna ikona José Mourinho je to razveljavitev pospremil z besedami, da gre za »rop pri belem dnevu«, hkrati pa je poudaril, da je sramota, »v kaj se spreminja nogomet«.

Številne od ekip imajo korist od igralcev, katerih družine izhajajo iz nekdanjih kolonij. Če bi igralci s kolonialnim ozadjem zastopali svoje izvorne države, bi te države dosegle bistveno boljše rezultate kot sicer.

Da bi jasno videli, kako in zakaj je kolonializem tema tega svetovnega prvenstva, se sprehodimo skozi nogometni primer nekdanje afriške kolonije Kongo, nato se podajmo v afriško diasporo Haiti, potem pa obiščimo še aktualni zgodbi Palestine kot okupiranega območja ter Irana, ki je v vojni z ZDA.

DR Kongo in Lumumba

Na tekmi med Demokratično republiko Kongo in Kolumbijo smo lahko opazili najbolj prepoznavnega navijača Konga, elegantno oblečenega, nepremično stoječega Michela Kuko Mboladingo (imenovanega Lumumba Vea ali »Lumumba živi«), ki je z dvignjeno roko opozoril nase. Ameriška oblast mu je zavrnila vizum za tekme s Portugalsko, Uzbekistanom in Anglijo. Razlog: ebola. Pravi razlog: simbolna gesta protikolonialnega upora. Michel je posnemal držo kipa Patricea Émeryja Lumumbe, ki stoji v Kinšasi, in se s tem poklonil borcu za osvoboditev Konga izpod belgijske kolonialne nadvlade. Lumumba je namreč eden največjih simbolov boja proti kolonializmu ter boja za identiteto države. Njegovo sporočilo živi še danes; dostojanstvo, suverenost in svoboda za kongovsko ljudstvo in celotno Afriko. Ko Michel nepremično stoji na tribuni, se spominja zgodovinske rane, časti utišano zgodbo, sočasno pa opozarja na zločine, ki se v Kongu dogajajo v tem trenutku. Obstaja razlog, zakaj so se snemalci izogibali njegovi podobi na tribunah. Kdo je torej Lumumba in kaj predstavlja?

Da bi razumeli Lumumbov pomen, se moramo vrniti v obdobje, ko je bil Kongo (tedanji Belgijski Kongo) še pod belgijsko kolonialno nadvlado; najprej pod kraljem Leopoldom II., ki velja za enega najbolj brutalnih kolonialnih vladarjev v vsej človeški zgodovini, nato pa kasneje še pod Brusljem, ki je vzpostavil strogo strukturno rasno hierarhijo. Kongo je neodvisnost dosegel leta 1960, petintridesetletni Patrice Lumumba pa je bil prvi demokratično izvoljeni premier v njegovi zgodovini. Njegovo stališče je bilo jasno: politično svobodo morata spremljati gospodarska suverenost in socialna pravičnost, država pa mora imeti nadzor nad svojimi bogatimi naravnimi viri. Lumumba je osvoboditev Konga videl kot del širšega vseafriškega boja proti kolonializmu. Le nekaj mesecev po izvolitvi so Lumumbo odstavili in postavili pred strelski vod, nato pa njegovo telo razkosali in raztopili v kislini. Od Lumumbe je ostal le zlat zob, ki ga je belgijski policist dolga leta hranil kot trofejo. Za njegov umor nikoli nihče ni odgovarjal, Belgija pa je kasneje le priznala svojo moralno odgovornost in je leta 2022 DR Kongu vrnila zlati zob, ki je Lumumbi končno omogočil državni pokop z vsemi častmi. Kljub temu da je bila njegova vladavina kratka, njegova vizija samoodločbe, suverenosti in gospodarske pravičnosti še danes navdihuje gibanja za dekolonizacijo in globalno pravičnost, kajti zapuščina belgijske vladavine je v Kongu še vedno prisotna, Leopoldova kolonialna grozodejstva pa se nadaljujejo tudi po njegovi smrti.

Nepremična poza, ki smo jo videli na tekmi, je poklon voditelju, ki je s svojim življenjem plačal za idejo o svobodi Konga, hkrati pa je opozorilo na trenutne zločine, ki se dogajajo v Kongu. V tem trenutku v Kongu potekajo številni oboroženi konflikti, zaradi katerih je razseljenih skoraj šest milijonov ljudi, ZN pa poročajo o zločinih proti človeštvu. Več kot šest desetletij pozneje se izkoriščanje in plenjenje kongovskih bogatih naravnih virov in delovne sile s strani zahodnih držav in korporacij nadaljuje; kongovski kobalt je izredno dragocen, saj poganja naše pametne telefone in električne avtomobile, Kongovci pa se posledično soočajo z vojno, razseljevanjem in molkom mednarodne skupnosti. Ko torej rečemo, da se kolonializem nikoli ni končal, mislimo na to – to je pravi obraz kolonializma, ki je v teku. Vendar moramo na tej točki opozoriti na detajl, ki so ga mnogi spregledali. Potem ko so Michelu Mboladingi zavrnili vizum in ga skušali odstraniti s tribun, ga je nadomestil Enock Kabwende iz Atlante. Kabwende je prav tako kakor Michel nepremično stal na tekmah z Uzbekistanom in Anglijo, ob tem pa je dejal, da želi uresničiti sanje, zastopati Kongo in počastiti Lumumbo, ki za mnoge Kongovce, pa tudi za večino Afričanov, tako v Afriki kot v diaspori, pomeni simbol protikolonialnega upora in ostaja ena najbolj spoštovanih osebnosti v afriški zgodovini.

Haiti in verski kolonializem

DR Kongo in Haiti imata v nogometu nekaj skupnega. Leta 1974 sta se Haiti in Kongo (tedanji Zaire) uvrstila na svetovno prvenstvo v Zahodni Nemčiji in tako postali prvi dve večinsko temnopolti državi, ki jima je to uspelo. Glede na to, da je takratna Evropa z izgubo afriških in azijskih kolonij postala precej »omejena«, je bil nogomet še eno redkih področij, kjer je Evropa lahko uveljavljala svoje kolonialne apetite. Artemio Franchi, takratni predsednik UEFA, je predlagal, da se »države v razvoju« izključi iz kvalifikacijskega procesa, Stanley Rous, takratni predsednik Fife, pa je v istem duhu predlagal, da se v predhodnih fazah »loči zrnje od plev«. Kot piše Matt Robertshaw, je bila njuna želja, da bi ob osamosvojitvi nekdanjih kolonij kaznovali Afričane, ker si »drznejo sanjati«. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi pred tem svetovnim prvenstvom, ko je Italijanski selektor Gennaro Gattuso kritiziral uvrstitev devetih afriških držav na prvenstvo ter podal rasistično izjavo, da je zadeva »ušla izpod nadzora« in da si Afrika zasluži manj mest, ker njene reprezentance »ne bodo imele pomembnega vpliva«. Navsezadnje je Gattuso za izpad Italije obdolžil kar afriške ekipe, čeprav ga je na mesto, ki si ga zasluži, postavila reprezentanca Bosne in Hercegovine, ki je ne samo dosegla zgodovinsko uvrstitev in poskrbela za slavje na širšem območju nekdanje Jugoslavije, ampak je s tem poskrbela tudi za simbolni udarec rasističnim izjavam.

Zgodba Haitija nosi enega najglobljih zgodovinskih in kulturnih pomenov v afriški diaspori. Gre za prvo neodvisno črnsko republiko na svetu, ki je bila ustanovljena leta 1804. Haitijska revolucija je postala svetilnik osvoboditve za marginalizirane ljudi po vsem svetu. Ime česa je torej haitijska revolucija, ki je več kot samo zgodovinski dogodek in ki opozarja na aspekt kolonializma, ki smo ga videli na nogometnih igriščih, pa o njem redko govorimo?

Haitijska revolucija velja za enega najbolj izjemnih dogodkov v svetovni zgodovini; za edini uspešen upor sužnjev, ki je privedel do rojstva suverene države. Začela pa se je nekoliko neobičajno – z duhovno vudu ceremonijo Bwa Kayiman 14. avgusta 1791. Na njej je sodelovalo več kot 200 voditeljev sužnjev, ki so uspešno združili obsežno mrežo Afričanov, mulatov, plemičev, poveljnikov, hišnih sužnjev, poljskih sužnjev in svobodnih črncev. Slovesnost Bwa Kayiman so sužnji sklenili z vudu ritualom, ki je združil udeležence v slovesni zaobljubi, da se bodo uprli zatiranju in se borili za svobodo, pri čemer so za pričo poklicali kar samega »vrhovnega boga«. Ob tej ceremoniji so se odločili, da bodo »na dani signal sistematično požgali plantaže in sprožili vsesplošno vstajo sužnjev«. Francozi so tedaj imeli ves denar, vojsko in orožje, ki so jih potrebovali za zmago nad sužnji, vendar jim je manjkala duhovna komponenta. Zasužnjeni Afričani so to prepoznali in ugotovili, da samo človeški napor ne bo zadostoval za osvoboditev, bili so namreč razdrobljeni, zatirani in pravno popolnoma nemočni. Le nekaj dni po ceremoniji je izbruhnila revolucija, ki je bila v prvi vrsti duhovno dejanje in je kot taka neposredno oblikovala potek dogodkov, ki so privedli do zmage sužnjev nad francoskimi kolonizatorji v bitki pri Vertièresu 18. novembra 1803. Francozi so bili ogorčeni zaradi izgube svoje nekdanje kolonije, Združene države pa so se bale, da bi dogodki na Karibih spodbudili upor sužnjev v ZDA, in so si prizadevale Haiti tako gospodarsko kot politično ohromiti.

Evropski verski kolonializem

Ena od prvih stvari, ki so jih sicer evropski kolonialisti naredili, še preden so svetu pokradli zemljo in naravne vire, je ta, da so pretrgali vezi, ki so jih ljudje imeli s svojimi duhovnostmi, in jih nadomestili z »evropsko« lažno podobo belega moškega boga, ki se ga je treba bati. Suženjstvo, iz katerega so se Haitijci z uporom osvobodili, je temeljilo prav na vrhovnem pojmu »ubogaj svojega vrhovnega gospodarja«, kolonizatorja ali boga. Na tem svetovnem prvenstvu smo tudi sicer videli, kakšen je odnos do afriških duhovnosti, ki ga spremljata rasizem in ksenofobija – pred eno od tekem Gane smo denimo videli, kako so navijači v ritualih uporabili bel prah, ki je simbol zaščite in povezanosti s predniki ter se uporablja za duhovno očiščenje, javnost pa se je na to odzvala z zaničevanjem in nerazumevanjem. Ob tem je vredno poudariti, da je ameriško Ministrstvo za obrambo pod Trumpovo administracijo število priznanih sistemov verovanj in prepričanj z več kot 200 zmanjšalo na le 31. Ta sprememba je utrdila ali odstranila približno 180 verstev in verovanj, kar je izraz kolonialnega odnosa do duhovnosti in verskih prepričanj domorodnih ljudstev sveta. Vendar moramo pri tem opozoriti, da so Evropejci, še preden so se podali na pot zavojevanja, zasužnjevanja in uničevanja po svetu, to isto delo opravili v Evropi – prekinitev vezi z našimi evropskimi predkrščanskimi duhovnostmi ostaja še danes ena najhujših in najglobljih ran, s katero se (vede ali nevede) soočamo kot družba in kot posamezniki.

Haiti se na letošnje prvenstvo uvrstil 51 let po svojem prvem, in to prav 18. novembra, na obletnico bitke pri Vertièresu. Ker Haitijci menijo, da simbolika teh dogodkov in obeležij ni naključje, so želeli na svojih dresih nositi simbol revolucije. FIFA je ob tem »ugotovila«, da zgodovinska umetniška dela kršijo njene predpise.

Uvrstitev Haitija na to svetovno prvenstvo pa je globoko simbolična še po eni plati. Haiti se na letošnje prvenstvo uvrstil 51 let po svojem prvem, in to prav 18. novembra, na obletnico bitke pri Vertièresu. Ker Haitijci menijo, da simbolika teh dogodkov in obeležij ni naključje, so želeli na svojih dresih nositi simbol revolucije. FIFA je ob tem »ugotovila«, da zgodovinska umetniška dela kršijo njene predpise. Mnogi pa po vsem, kar smo videli, dvomijo o trditvi Fife, ki visoko opeva politično nevtralnost, in predsednika Fife Giannija Infantina obtožujejo dvoličnosti. Mehičani namreč na svojih dresih lahko nosijo podobe, ki se nanašajo na politične in zgodovinske dogodke. Dvojna merila in politična pristranskost so na tem prvenstvu očitni, tudi na aktualnih primerih Palestine in Irana.

Palestina in atleticid

Zaradi izraelske okupacije, genocida in zločinov proti človeštvu je za Palestino skorajda nemogoče sestaviti nogometno ekipo. Ne glede na zločine, ki jih izvaja Izrael, ljudje v Gazi letošnje svetovno prvenstvo spremljajo v improviziranih prostorih, ki so jim še ostali od porušenih domov. Palestinski pisatelj in novinar Mohammed R. Mhawish pravi, da dokler obstaja nogomet, obstaja upanje, da se bo nekega dne življenje vrnilo na običajne tirnice.

Al Džazira je pred kratkim objavila članek o tem, kako so ljudje v Gazi spremljali tekmo med Španijo in Združenimi arabskimi emirati. Medtem ko mnogi Španijo vidijo kot nekdanjo kolonialno velesilo, za Palestince trenutni zavezniški glas Španije predstavlja enega redkih, ki se jim še postavljajo v bran. Palestinci so jasno izrazili, da je njihova odločitev o tem, koga bodo podprli na tem svetovnem prvenstvu, vezana na stališče države do genocida v Gazi. Gesta zvezdnika Barcelone Lamina Yamala, ki je večkrat javno izrazil svojo podporo Palestincem, potem špansko priznanje države Palestine leta 2024, pa tudi uradna španska stališča o vojni, ki vključujejo prošnjo kralja Filipa VI., ki je Izrael pozval, naj preneha s svojimi »gnusnimi dejanji«, so za Palestince veliko bolj pomembni kot pozicija ZAE, države, ki je geografsko in kulturno bliže Palestini. ZAE namreč ostajajo vodilni arabski trgovski partner Izraela, in čeprav želijo igrati vlogo enega »največjih humanitarcev«, tesno sodelujejo z Izraelom in podpirajo njegove projekte uničevanja palestinskega ljudstva. Razumljivo je, da Palestinci v svetovnem prvenstvu vidijo tudi priložnost, da podprejo tiste, ki nasprotujejo genocidu. Abdullah Masoud, ki si tekme ogleduje v enem od šotorov, je glede španske podpore Palestini izjavil, da morda ne govorijo »našega jezika, a njihova humanitarna stališča so nas dosegla bolj kot stališča kateregakoli drugega naroda na svetu. Zato se jim mnogi tukaj počutijo blizu.«

FIFA se ni odzvala, ko so izraelske sile pred dnevi ubile dvaintridesetletnega palestinskega nogometnega vratarja Saleema Al-Ashqarja. Prav tako se ni odzvala, ko so izraelske okupacijske sile ugrabile in nezakonito pridržale dve članici palestinske ženske nogometne reprezentance, Rand Halawani in Natalie Abu Dayeh.

Izrael je od oktobra 2023 ubil že več kot 1000 športnikov, od tega vsaj 567 nogometašev. Turški minister za šport Osman Askin Bak je na družbenem omrežju X 567 umorjenih palestinskih nogometašev primerjal s 572 nogometaši, ki igrajo na tem svetovnem prvenstvu. Izrael je ubil tudi veliko število trenerjev in sodnikov ter uničil več kot 280 športnih objektov v Gazi. Špansko-maroška športna novinarka Leyla Hamed je zapisala, da FIFA skoraj »vsak teden suspendira nogometne zveze, vendar vedno znova zavrača izključitev Izraela«. Namesto tega želi FIFA izpeljati ‘prijateljsko’ nogometno tekmo, kot nekakšno spravo med državama. FIFA se prav tako ni odzvala, ko so izraelske sile pred dnevi ubile dvaintridesetletnega palestinskega nogometnega vratarja Saleema Al-Ashqarja. Prav tako se ni odzvala, ko so izraelske okupacijske sile ugrabile in nezakonito pridržale dve članici palestinske ženske nogometne reprezentance, Rand Halawani in Natalie Abu Dayeh. Palestinska nogometna zveza je to ostro obsodila in zapisala, da »njuna aretacija ni osamljen incident, temveč del dobro dokumentiranega vzorca sistematičnega napadanja palestinskih športnikov, ki se nadaljuje, ne da bi zanj kdorkoli odgovarjal«.

Izrael se v tem trenutku ne ponaša zgolj z genocidom, ekocidom in ostalimi »-cidi«, ampak tudi z nečim, čemur rečemo atleticid. Gre za konceptualni izraz, ki ga športni strokovnjaki in aktivisti uporabljajo za opis sistematičnega uničevanja ali zatiranja športa, športne kulture in športne infrastrukture v določeni državi. Izraz se uporablja za opis uničujočega vpliva državnega nasilja, priseljenskega kolonializma in vojne na kulturo športa. Ta koncept pa je v akademskih in raziskovalnih krogih dobil veliko pozornosti prav z genocidom v Gazi, saj opisuje namerno ciljanje športnikov in uničevanje športnih objektov v okupirani Palestini.

Iran in dvojna merila

Leta 2017, med Trumpovim prvim mandatom, je Infantino namignil, da je prepoved potovanja v ZDA za državljane šestih večinsko muslimanskih držav nezdružljiva s predpisi o prvenstvu in da bi lahko upanje ZDA, da bi gostile letošnje prvenstvo, zaradi teh prepovedi padlo v vodo. »Ko gre za tekmovanja Fife, je jasno, da mora imeti vsaka ekipa, vključno z navijači in funkcionarji ekip, ki se uvrstijo na svetovno prvenstvo, dostop do države, sicer svetovnega prvenstva ne bo,« je opozoril Infantino. BBC je poročal, da se ne samo reprezentance, ampak tudi navijači iz več kot četrtine držav, ki sodelujejo na tem svetovnem prvenstvu, soočajo s prepovedmi potovanja, strožjimi omejitvami ali visokim deležem zavrnjenih vizumov. Številnim novinarjem in navijačem je bilo potovanje v ZDA popolnoma ali delno prepovedano. Bela hiša je ob prepovedih izjavila, da gre za »varnostno grožnjo«, četudi za to ni nobene realne osnove. Med države, za katere veljajo prepovedi, spadajo poleg Haitija še Senegal in Slonokoščena obala ter navsezadnje Iran, ki je v vojni z ZDA.

Minister za domovinsko varnost Markwayne Mullin je za Fox News povedal, da je iranska delegacija v državo poskušala pretihotapiti nekoga z »neposrednimi povezavami« z iranskim korpusom Islamske revolucionarne garde, in Trumpu pripisal zasluge za to, da je preprečil aktiviranje terorizma na ameriških tleh. Kakšen neverjeten heroj. Seveda dokazov za to ni. Trump je sicer že marca letos izjavil, da se mu ne zdi primerno, da bi Iran sodeloval na svetovnem prvenstvu, ob čemer je navedel »varnostne razloge«. Njegov posebni odposlanec je celo predlagal, naj Iran nadomesti kar Italija, ki je sicer izgubila tekmo z Bosno in Hercegovino.

Mnogi pravijo, da Trump iransko nogometno reprezentanco uporablja kot mesto za obračun, ker se njegova vojna proti Iranu ne odvija, kot bi si želel.

Trumpova administracija kasneje ni odobrila zadostnega števila vizumov za iransko reprezentanco. Mnogi pravijo, da Trump iransko nogometno reprezentanco uporablja kot mesto za obračun, ker se njegova vojna proti Iranu ne odvija, kot bi si želel. Iranska reprezentanca bi morala imeti svoj bazni tabor za treninge in nastanitev v Arizoni, vendar so ZDA zavrnile izdajo vizumov članom iranske delegacije, zato so se bili prisiljeni preseliti v Tijuano v Mehiki. Mehiška predsednica Claudia Sheinbaum je izjavila, da Združene države Amerike ne želijo, da iranska reprezentanca biva v Združenih državah Amerike. Iranski reprezentanci je bilo sicer v ZDA dovoljeno vstopiti le dan pred načrtovanimi tekmami in državo je morala zapustiti takoj po tekmi. Trumpova izgubljena vojaška bitka se je torej razširila na nogometna igrišča, in ker Irana kljub grožnjam, da ga bo spremenil v prah, ni mogel »premagati« na bojišču, je svojo moč uveljavil tam, kjer jo je še lahko. Kot je zapisal eden izmed analitikov, je tako videti vedenje poraženca, ki povzroča vedno nove vojne.

Novinarji so v času novinarskih vprašanj zasliševali iranske igralce, vendar se skoraj nobeno vprašanje ni dotaknilo nogometa. Fatima Bhutto, Pakistanska pisateljica in kolumnistka, se je ob tem retorično vprašala, ali je morda kapetana ameriške nogometne reprezentance kdo vprašal o tem, kako ZDA financirajo in omogočajo genocid v Gazi, ali pa o bombardiranju dekliške šole v Iranu, kjer je bilo na prvi dan Trumpove vojne ubitih več kot 100 deklic. Seveda ne.

Iranska nogometna zveza je sporočila, da je bila njena dodelitev vstopnic za navijače v skupinskem delu preklicana, in dodala, da to »sproža resna vprašanja o vmešavanju nešportnih in političnih vidikov v organizacijo največjega nogometnega dogodka na svetu«. FIFA je sporočila, da si prizadeva »za čim večje možnosti iranskih navijačev za udeležbo na tekmah«, a obljubo o tem, da prvenstva ne bo v ZDA, če bo za državljane nekaterih muslimanskih držav veljala prepoved potovanja v ZDA, je prelomila. Kot še marsikatero drugo. Ni naključje, da se ZDA, kot tudi Kanada, imenujejo »kolonije naseljencev«. Tovrstne države imajo stroge vstopne pogoje, ki pogosto spominjajo na kolonialne hierarhije, saj dajejo državljanom globalnega severa prednost pred državljani globalnega juga.

Želja Haitija, da bi na svojih nogometnih dresih nosil podobe haitijske revolucije in simbole osvoboditve, prošnja Palestine, naj FIFA izključi in sankcionira Izrael in obsodi genocid ter množični poboj palestinskih športnikov, želja Konga, da na nogometnih tekmah na tribunah stoji njihov simbol upora proti kolonializmu, želja Irana, da bi bil obravnavan tako kot ostale nogometne reprezentance, ter številne druge želje in v tem eseju izpuščeni odlični in prav nič manj pomembni primeri, so za Fifo nesprejemljivi – kajti tudi v nogometu »morajo« razmerja moči med globalnim severom in jugom ostati nespremenjena, vsak simbol upora proti imperializmu in kolonializmu pa je zatrt skozi prepovedi, ki jih izvajajo tudi nogometne institucije. Vidimo, da je svetovno prvenstvo veliko več kot le nogometno prvenstvo, je eden najmogočnejših spektaklov na svetu, ki ne samo ustvarja masovne dobičke, ampak oblikuje naracije in krepi legitimnost Fife, ki vedno znova dokazuje svojo pristranskost in politično usmerjenost, ki je na tem prvenstvu več kot očitna. To smo jasno videli tudi v primeru, ko je Donald Trump poklical predsednika Fife Giannija Infantina in zahteval, naj se prekliče rdeči karton, ki ga je ameriški napadalec Folarin Balogun prejel na tekmi proti Bosni in Hercegovini v osmini finala. FIFA je Trumpu seveda ugodila, kar je v nogometnem svetu povzročilo veliko jeze in odpora.

Mnogi so pozvali k bojkotu tega svetovnega prvenstva, a ne k bojkotu, ki bi bil usmerjen proti nogometu kot športu ali proti igralcem, ampak prav proti institucijam, ki dopuščajo takšne nezaslišane odločitve.

FIFA je že večkrat pokazala, da je pripravljena ukrepati, kadar želi. Po ruskem napadu na Ukrajino so bile ruske ekipe v nekaj dneh izključene iz mednarodnih tekmovanj. Sporočilo, ki ga je dala FIFA, je, da se nogomet ne more nadaljevati, medtem ko se krši mednarodno pravo. Palestinska nogometna zveza je že večkrat pozvala Fifo, naj se odzove na izraelske zločine, vendar se ni zgodilo nič. Vedeti moramo, da načela, ki se uporabljajo selektivno, niso načela, ampak so orodja moči. Nobena institucija ne bi smela biti odvezana odgovornosti samo zato, ker omogoča zabavo in spektakel. Palestinski nogomet ni le prekinjen, ampak se sooča z izbrisom, medtem ko FIFA poziva, naj svet praznuje to prvenstvo, kot da se nič ne dogaja.

—