Osamosvojitev je bila napaka

Napočil je čas osamosvojitvenih pravljic. V medijih se bomo te dni naposlušali preživetih zgodb o uresničitvi tisočletnega sna Slovencev o samostojni državi, očaki nekdanjega Demosa nam bodo pripovedovali o rešitvi iz jugoslovanske ječe narodov in vladni politiki bodo zopet nakladali o hrabrem uporu zoper komunistično diktaturo in vrnitvi malega zatiranega naroda v naročje civilizirane Evrope. Tudi ostareli liberalci iz 80. let ne bodo ostali tiho; pripovedovali nam bodo o rojevanju napredne civilne družbe, o vlogi panka pri načenjanju avtoritarne družbe in o začetkih političnega pluralizma. Spričo nedavnega povratka janšizma na oblast bo marsikdo izmed njih nato verjetno še trpko pripomnil, da se ob protestih na Roški za takšno Slovenijo nismo borili. Zagotovo pa si kljub domnevnemu pluralizmu mnenj nobeden izmed njih ne bo drznil spregovoriti ključnih besed, ki si jih žal dandanes upajo izdaviti zgolj najbolj nori politični odpadniki. Čas je, da ob tej priložnosti vsaj tisti, ki naj bi o zgodovini bojda nekaj vedeli, odkrito spregovorimo: razpad Jugoslavije je bila ogromna človeška katastrofa in nepopravljiva zgodovinska napaka.

V uničujočih vojnah, ki so prizadele predvsem Bosno in Hrvaško, je življenja izgubilo najmanj 130.000 ljudi, globoka ekonomska kriza in socialna beda pa so opustošile večino nekdanjih jugoslovanskih republik. Hrvaška je spričo krvavega razpada nekdanje države tako v letu 2014 dosegala enak bruto družbeni proizvod kot leta 1980, Srbiji pa je to ponovno uspelo komaj pred šestimi leti. Najhujši demografski kolaps sta doživeli Bosna in Kosovo, ki imata danes kar za četrtino manjše prebivalstvo kot pred vojno. V primerjavi z neizmerno tragedijo, ki je jugoslovanski prostor zajela v devetdesetih letih, se zdi ekonomska kriza, ki je Jugoslavijo zajela v osemdesetih letih, zgolj manjši ekonomski pretres.

Nikdar v svoji zgodovini ni Slovenija razvojnega zaostanka za svojo severno sosedo in nekdanjo gospodarico uspela zmanjšati bolj kot prav v času socialistične Jugoslavije, z umestitvijo samostojne Slovenije na kapitalistično periferijo pa naše gospodarstvo tega zaostanka nikakor ne more več nadoknaditi.

Privrženci nacionalnega egoizma bi lahko dejali, da vse to morebiti res velja za naše južne brate (in sestre), medtem ko je Slovenija devetdeseta leta prebrodila z manjšimi žrtvami kot preostanek nekdanje države. Slednje zagotovo drži, saj smo se pravi vojni izognili ter se uspeli nekaj let po odcepitvi vrniti na pot gospodarske rasti, ki naj bi bojda dvignila naš življenjski standard. Na televizijskih poročilih nam tako ob dnevu državnosti skoraj vsako leto znova servirajo en in isti prispevek, v katerem izvemo, da dandanes za kilogram kruha delamo manj časa kot ob odcepitvi. Ob tem novinarji največkrat pozabijo povedati, koliko časa smo morali za odplačilo nepremičninskega kredita delati tedaj in danes, koliko večji delež našega dohodka požre najemnina in koliko dopust. Spričo dejstva, da so bili krediti mnogo ugodnejši, najemnine nižje, počitnice pa so mnogi preživljali v sindikalnih domovih, je seveda povsem razumljivo, da so za nakupe hrane naši starši nekoč brez večjih težav porabili večji delež svojega dohodka kot sedaj. Na ta dan prav tako ne boste slišali poročil o višji intenzivnosti dela in izkoriščanju zaposlenih, manjši socialni varnosti in poglobitvi ekonomske neenakosti.

Zagovornikom liberalnega kapitalizma in kritikom jugoslovanskega samoupravljanja, ki jim za egalitarizem in socialno varnost ni kaj dosti mar, lahko v resnici najlažje odgovorimo z njihovim lastnim orožjem – s klasično meščansko ekonomijo. Uveljavljeni britanski ekonomist Angus Maddison je namreč pred leti izračunal slovenski bruto družbeni proizvod na prebivalca v letu 1979. Ta naj bi tedaj znašal 12.752 mednarodnih dolarjev. Avstrija je na primer ob istem času dosegala 13.448 mednarodnih dolarjev. Socialistična Slovenija je imela torej ob koncu t. i. sedemdesetih let glede na življenjske stroške kar 94,8 odstotka avstrijskega BDP. Petintrideset let po odcepitvi in ponovnem odboju gospodarske rasti Slovenija kljub temu dosega po kupni moči zgolj še 77,4 odstotka avstrijskega BDP. Nikdar v svoji zgodovini ni Slovenija razvojnega zaostanka za svojo severno sosedo in nekdanjo gospodarico uspela zmanjšati bolj kot prav v času socialistične Jugoslavije, z umestitvijo samostojne Slovenije na kapitalistično periferijo pa naše gospodarstvo tega zaostanka nikakor ne more več nadoknaditi. Teh podatkov in primerjav v osrednjih poročilih ob dnevu državnosti seveda nikoli ne slišite. Kot vsako leto boste namesto tega ponovno slišali Kučanovo vižo o dovoljenih sanjah in patetično označevanje desetdnevnega konflikta za osamosvojitveno vojno.

Nekaj (proti)osamosvojitvene zgodovine

Kmalu z nastopom osemdesetih je Jugoslavijo po treh desetletjih naglega razvoja zajela globoka gospodarska kriza. Kritiki samoupravnega socializma krivdo za stagnacijo danes radi povsem enostavno pripišejo tedanjemu političnemu sistemu, a v resnici so ekonomskemu pretresu botrovali predvsem zunanji dejavniki. Revoluciji v Teheranu in pričetku iransko-iraške vojne je namreč sledil nagel dvig cen energentov na svetovnih trgih, naftna kriza pa je močno zadela tudi Jugoslavijo. Odločilni udarec nam je zadala ameriška centralna banka, ki je kmalu po začetku naftne krize dvignila obrestne mere, da bi zaustavila visoko inflacijo. Žrtev ameriške finančne politike pa je med drugim postala tudi Jugoslavija, ki je spričo naglega dviga obrestnih mer postala nesposobna vračati svoje zunanje dolgove. Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in druge finančne institucije so v naslednjih letih v zameno za denarno pomoč od Jugoslavije pričele terjati ostre varčevalne ukrepe in reforme. Jugoslovanski zunanji dolg v začetku 80. let je znašal zgolj približno 20 milijard dolarjev, kar je še zmeraj neprimerno manj kot današnji javni dolg male Slovenije, ki v letu 2026 znaša 46 milijard evrov. Ostri ukrepi mednarodnih finančnih ustanov proti Jugoslaviji tako niso bili nikakršna ekonomska nujnost, temveč predvsem politična odločitev zahodnih institucij.

Ostri ukrepi mednarodnih finančnih ustanov proti Jugoslaviji niso bili nikakršna ekonomska nujnost, temveč predvsem politična odločitev zahodnih institucij.

Kriza v osemdesetih letih je sicer bolj kot Slovenijo prizadela ostale pokrajine, gospodarske razlike med republikami pa so še dodatno podžgale nacionalizme ter bistveno poglobile politične napetosti v državi. Slovenska nacionalna mitologija – tako med desničarskimi nacionalisti, še bolj pa med starimi jugonostalgiki – kot osrednjega zgodovinskega krivca za politični razkroj nekdanje države pogosto izpostavlja eno samo osebo: Slobodana Miloševića. Ta je leta 1986 prevzel vodstvo Zveze komunistov Srbije in se med drugim zavzel za ponovno centralizacijo Jugoslavije, s katero bi Beograd zopet pridobil del pristojnosti, prenesenih na republike in avtonomni pokrajini. Do nekdanjega srbskega voditelja in njegovega podpihovanja etničnega nacionalizma seveda ni mogoče gojiti nikakršnih simpatij. Kljub temu pa je pogled, ki vso težo odgovornosti za razpad skupne države prelaga na zgolj enega samega političnega akterja, zagotovo precej enostranski.

Ne smemo namreč spregledati, da se v 80. letih nacionalizem ni krepil zgolj v Srbiji. Tudi v Sloveniji sta se prav v tem obdobju močno razpasla nacionalni egoizem in šovinizem. Vedno bolj se je namreč pričela uveljavljati šovinistična ideja o Sloveniji kot molzni kravi nerazvitih jugoslovanskih republik. Dobički pregovorno delavnih Slovencev naj bi se preko t. i. sklada za nerazvite stekali na manj bogati jug, leni južnjaki pa naj bi v skladu s to idejo izkoriščali trud pridnih in marljivih Janezov. Teza nacionalnih egoistov seveda ni zares držala, saj je Slovenija prav zaradi šibkejše industrije v južnih republikah lahko v te kraje izvozila velik del svojih proizvodov, slovensko gospodarstvo pa se je krepilo prav na račun neenake menjave. Kot pregovoren primer se spomnimo zgolj ajdovskega Fructala, ki je v Bosni kupoval poceni slive ter nato izvažal tja iz Slovenije precej dražje sadne sokove. Ta vidik so slovenski nacionalni egoisti že tedaj bržkone spregledali.

Tudi sicer se zdi, da se je slovenski nacionalizem v tem obdobju v mnogočem na novo oblikoval. Če se je v 19. in v prvi polovici 20. stoletja slovenska nacionalna identiteta vzpostavljala v opoziciji do prevladujočega nemštva, so od osemdesetih let naprej domači nacionalisti glavnega nasprotnika uzrli v t. i. južnjakih, jugičih oz. »čefurjih«. Nacionalistom se je končno pričelo razodevati, da resnični dom Slovencev nikakor ne more biti divji komunistični Balkan, temveč zgolj civilizirana srednja Evropa, kjer dobro veš, kdo pije in kdo plača po kapitalističnih računih.

V ozračju razpihovanja nacionalizma in krepitve kontrarevolucionarnih teženj širom Jugoslavije je tudi pri nas prišlo sredi osemdesetih let do preobrata v vodstvu slovenske partije, saj se je na to mesto zavihtel predstavnik desnega krila tedanje Zveze komunistov Slovenije, Milan Kučan. Zamenjavi vodstva je sledil skoraj neoviran razrast liberalizma ter nacionalističnih in secesionističnih tendenc v slovenski družbi. Do konca desetletja se je Zveza komunistov Slovenije tudi dokončno preoblikovala v meščansko stranko, že pred odcepitvijo pa se je pričel začetek divje privatizacije družbenega premoženja. V ozračju strupenega nacionalizma in protisocializma so aprila 1990 tudi pri nas na volitvah slavile secesionistične sile, združene v antikomunistični koaliciji Demos. Nekaj mesecev pozneje se je tudi celotna politična elita dokončno opredelila za odcepitev in organizirala plebiscit, ki bi to odločitev z glasovanjem tudi potrdil. Šele s tem dejanjem je v Sloveniji nastopila prava in zares globoka kriza.

Zgolj v odcepitvenem letu 1991 smo predvsem zaradi izgube jugoslovanskih trgov beležili skoraj devetodstotni padec v recesijo, kmalu pa je sledil val stečajev in ogromen porast brezposelnosti.

Zgolj v odcepitvenem letu 1991 smo predvsem zaradi izgube jugoslovanskih trgov beležili skoraj devetodstotni padec v recesijo, kmalu pa je sledil val stečajev in ogromen porast brezposelnosti. Manj kot leto po osamosvojitvi se je pri nas odvila opozorilna splošna stavka, v kateri je sodelovalo kar 400.000 nezadovoljnih delavcev in delavk. Inflacija, redukcije energije in nakupi Slovencev čez mejo v zloglasnih 80. letih niso bili tako nič proti socialni eksploziji, ki je odjeknila v začetku 90. let. Spričo osamosvojitvenega pompa in tedanje odcepitvene histerije je ta kriza precej spregledana, namesto tega pa se poskuša uveljaviti narativ o Sloveniji kot zgodbi o uspehu, ki naj bi s pomočjo gradualizma Slovencem prihranila težke tranzicijske muke. Obsežna privatizacija in tajkunizacija družbenega premoženja je kljub temu že zelo kmalu ustvarila novi razred kapitalistov in veleposestnikov, med katerimi se je znašla tudi rimskokatoliška cerkev, ki si je povrnila številna nekdanja bogastva in privilegije. Javna stanovanjska politika je bila de facto odpravljena, oblasti pa so iz registra stalnih prebivalcev izbrisale več kot 25.000 jugoslovanskih državljanov, med katerimi jih je bilo največ iz Bosne in Srbije.

Pošten obračun s samim seboj in vlogo Jugoslovanske ljudske armade pri razpadu nekdanje države je pred leti podal nekdanji obrambni minister SFRJ, Branko Mamula. Nekdanji partizanski prvoborec je mesto zveznega sekretarja za ljudsko obrambo opravljal do leta 1988, kot vrhovni predstavnik vojske pa je republiške oblasti večkrat opozarjal pred nevarnostjo separatizma in posledično krvavega razpada države. Mamula je pozneje v svoji avtobiografiji Slučaj Jugoslavija priznal odgovornost tedanjega vojaškega vodstva, ki ni izvedlo zamenjave oblasti in odstavilo nacionalističnih in secesionističnih republiških vodstev, ko je bil za to še čas. Po letu 1988 je namreč Milošević v Srbiji svojo politično moč tudi dokončno uspel konsolidirati, posledično pa sta slovenski in hrvaški separatizem potisnila vojsko nepovratno v naročje srbskih nacionalistov, ki so JLA za svoje namene nato tragično izkoristili v uničujoči vojni.

Da bi primerno počastili dan državnosti, slovenskim delavcem in delavkam namesto posnetka državne proslave priporočam obisk McDonaldsa, ki je kmalu po odcepitvi zakraljeval na Čopovi, ali pa, kolikor prisegate na sodobnejše pojavnosti kapitalizma, dostavo hrane preko Wolta, če si to lahko privoščite. Med jedjo lahko na hitro ošinete cene stanovanj in najemnin na spletni strani nepremičnine.net ali pa na aplikaciji zVEM ponovno preverite, koliko dni boste še morali čakati na zdravniški poseg. Nato preglejte urnik voznih redov javnega potniškega prometa, ki je vsako leto krajši, in preračunajte dolgi čas poti do svojega izkoriščevalskega šihta, kjer debelite denarnico svojemu delodajalcu. V vsem tem je mnogo več resnice kot v napihnjenem patosu včerajšnje proslave.

—