Razglednica iz Labinske republike: kova je naša!

Še preden se je nočni avtobus končno ustavil v Pulju, mi je ob pogledu na istrsko obmorsko mesto po glavi neprestano odzvanjal en in isti Balaševićev napev: »Na stanici u Puli, pod vrelim suncem leta sam čekao autobus i svirao gitaro, tad sela je kraj mene i pitala da l’ smeta i znam li dobar hotel u Rovinju il’ Vrsaru. Oprosti mi, Katrin …« Ko sva z Nino izstopila na postaji, sem jo že v istem hipu hitel razposajeno prositi, naj me fotografira z namišljeno kitaro v rokah. Ko je našklocala kakšnih 1234 fotografij, sva odrinila proti glavnim turističnim znamenitostim starega rimskega mesta: Puljski areni, Avgustovemu templju, slavoloku Sergijevcev in na koncu, kakopak, na zasluženo plažo. Žal sem šele nekaj dni pozneje nekoliko razočaran ugotovil, da je avtobusna postaja iz mladih let Đorđa Balaševića v resnici stala povsem drugje.

Legendarni novosadski kantavtor je pesniški navdih pravzaprav večkrat prihajal iskat v Istro, saj se je na največjem jadranskem polotoku vselej počutil kot doma. Po krvavem razpadu Jugoslavije so ga Istrani zaradi njegovega nasprotovanja nacionalnim delitvam sprejeli še topleje, vojvodinski bard pa je nato še večkrat napolnil Puljsko areno – kar nekatere očitno še danes precej skeli. Ko je pred devetimi leti na praznik svetega Štefana, ki je menda med pobožnimi Hrvati precej pomemben datum, ponovno napolnil antični amfiteater, se je na priljubljenost srbskega »brezbožneža« med Istrani z odmevnim zapisom na družbenih omrežjih žolčno odzval tudi jezuit Ivan Mandurić. Če bi pater premogel nekaj obešnjašega duha, bi lahko dejal, da je krščanstvo v Puljski areni po padcu Rima umiralo že drugič. Prvič v gobcih divjih zveri, drugič pa ob Balaševićevih bogokletnih verzih.

V resnici imata Istra in Balaševićeva rodna Vojvodina marsikaj skupnega. Obe sta spadali med najbolj narodnostno mešana območja nekdanje skupne države, kjer so se skozi stoletja prepletali številni jeziki, kulture in narečja. Hrvaške in srbske nacionalistične ideje so se morda prav zato v zgodovini tu prijele nekoliko slabše kot drugod po »regionu«, kot danes nekateri odurno imenujejo preminulo skupno državo.

V zadnjih desetletjih se je kakopak marsikaj spremenilo in tudi panonska Vojvodina ni več avstro-ogrski talilni lonec, kakršnega lahko spoznavamo v Balaševićevih zgodbah in napevih. A vsaj za Istro še vedno velja, da strupeni nacionalizem tu nima prav veliko domovinske pravice. Tako kot primorski Slovenci so tudi Istrani po koncu prve svetovne vojne padli v zavojevalski objem Italije, zato obujanje fašizma in ustaško vzklikanje »Za dom spremni« tu še danes nista tako priljubljena kot marsikje drugje po »Lijepi njihovi«. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da so tiste Italijane, ki so gojili simpatije do Duceja, po drugi svetovni vojni brez večjega odlašanja nagnali iz nove države. Jugoslaviji tako po koncu vojne od Italijanov niso ostali le nekakšni odvečni fašistični ostanki, temveč tudi tisto najžlahtnejše, kar je ta mediteranski narod premogel v teh krajih: antifašisti in levičarji, ki so gradnjo socializma postavili pred svojo nacionalno identiteto.

V Labinu je spomladi leta 1921 izbruhnil upor rudarskih delavcev, ki so se pod zastavo komunizma uprli italijanski oblasti in kapitalističnemu izkoriščanju, prevzeli nadzor nad premogovniki ter razglasili Labinsko republiko.

Kljub občudovanju Pulja in njegove antične arhitekture sva se z Nino odločila, da že naslednji dan odrineva proti zgodovinskemu kraju. Mesto Labin se namreč ponaša z najstarejšo antifašistično dediščino v vsej Istri – pa i šire. Tu je spomladi leta 1921 izbruhnil upor rudarskih delavcev, ki so se pod zastavo komunizma uprli italijanski oblasti in kapitalističnemu izkoriščanju, prevzeli nadzor nad premogovniki ter razglasili Labinsko republiko. Revolucionarna knapovska komuna je vztrajala do aprila, ko jo je po dobrem mesecu dni italijanska vojska s silo zatrla. Ker z Nino žal ne premoreva ne avtomobila ne vozniškega izpita, sva se bila tudi tokrat primorana zateči na avtobusno postajo, na kateri opevana Katrin očitno nikdar ni prisedla k mlademu Đorđu.

Po enourni vožnji se je kmalu po prihodu v Labin pred nama iz avtobusa razprl pogled na jekleno rudniško dvigalo, ki je segalo visoko v nebo. Na vrhu modre konstrukcije se je nad mestom razprostiral napis TITO, poleg imena nekdanjega revolucionarja pa je bilo mogoče uzreti še srp in kladivo. Kljub zatohlemu duhu antikomunizma, ki že desetletja vlada v tej državi, sovražnikom vsega socialističnega očitno nikdar ni uspelo odstraniti prav vseh levičarskih simbolov s hrvaških ulic in trgov. Ko so napis pred sedmimi leti začasno umaknili, se je med ogorčenimi Labinčani hitro razširil nemir. Šele ko so lokalne oblasti razburjene občane pohitele miriti, da je bil napis pač deležen manjše in kratkotrajne obnove, se je rdeči prah v mestu nekoliko polegel. Že hiter pogled na rezultate zadnjih lokalnih volitev nam pokaže, da je HDZ, vodilna sila hrvaške desnice, v nekdanjem knapovskem mestu napaberkovala zgolj borih 5,71 odstotka glasov in se v mestni svet prebila kot pravzaprav edina lista s konservativnega pola. Za Labinčane izbira med dediščino Josipa Broza in Franja Tuđmana očitno res ni pretirano zahtevna.

Že ob vhodu v stari Labin obiskovalce na zidu pozdravi mozaik grba s socialističnim geslom »Kova je naša« – rudnik je naš. Nad napisom revolucionarni emblem krasita še podoba mesta na vzpetini in praznični datum razglasitve republike: »2. III. 1921«. Zavila sva proti renesančni palači, v kateri danes domuje mestni muzej. Ko sem fanta za blagajno povprašal, kaj vse si lahko tu ogledava, je na moje nemajhno razočaranje začel razlagati o prazgodovini, istrski folklori, zgodovini turizma in bog ve čem še. Šele ko sem ga pobaral o Labinski republiki, mi je končno odgovoril, da lahko v muzeju tudi o slednji izvem nekaj malenkosti.

V prvem nadstropju muzeja sem pod vitrino v osrednjem prostoru z olajšanjem uzrl čisto pravo zastavo Labinske republike, ki je bila pravzaprav edina omembe vredna revolucionarna relikvija v tem muzeju. Zastava male socialistične republike v nedrju Istre je bila stara in nekoliko načeta, njen odtenek pa ne klasični sovjetsko rdeč, temveč škrlaten. Bordojsko rdeča zastava je tako bolj kot na nekdanje sovjete delavcev in kmetov spominjala na katero od skoraj že preminulih novolevičarskih formacij, s Sirizo in španskim Podemosom na čelu. Na skoraj vijolično obarvanem blagu je bilo poleg srpa in kladiva s težavo mogoče razpoznati tudi že močno zdelano rdečo zvezdo, ki je bila prišita ob strani. Zraven je nad to samosvojo socialistično relikvijo bedel še doprsni kip delavskega voditelja uporniške republike Giovannija Pippana, s katerim se je revolucionarna zgodba v mestu pravzaprav tudi začela.

Ko je po prvi svetovni vojni Istra kot vojni plen pripadla Italiji, se tamkajšnje oblasti niso obotavljale z nasilno italijanizacijo novih ozemelj. Še preden se je Benitu Mussoliniju uspelo povzpeti na politični prestol, so fašistične tolpe v spregi s kapitalom napadale tukajšnje sindikaliste in delavske voditelje. Ob znašanju nad slovanskim življem so se pod italijansko oblastjo začele krčiti tudi že priborjene delavske pravice in plače. Svojevrstna ironija zgodovine je poskrbela, da je k pravcati boljševiški revoluciji v Istri svoje prispevalo tudi nespoštovanje tradicionalnih verskih praznikov s strani rudniškega podjetja. Ko novi kapitalistični lastnik labinskim delavcem ni hotel izplačati dodatka za februar, ker so zaposleni odšli na svečnico, čeprav je podjetje pred tem ukinilo prost dan za ta praznik, je rudarjem dokončno prekipelo. Prav takrat je na oder labinske zgodovine prikorakal že omenjeni sindikalni voditelj in tržaški socialist furlanskih korenin Giovanni Pippan.

Krvavi obračun fašistov je sodu izbil dno in že naslednji dan se je v bližnjem Vinežu zbrala ogromna množica delavcev. Od tam je nato peš krenila proti Labinu, zavzela mesto ter rudnike osvobodila iz rok italijanskega lastnika.

26-letni delavski aktivist je z vlakom prispel v bližnji Pazin, da bi se z jeznimi rudarji pogovoril in jih sindikalno organiziral, vendar so ga po naročilu lastnika rudnikov na železniški postaji napadli in pretepli italijanski črnosrajčniki. Krvavi obračun fašistov je sodu izbil dno in že naslednji dan se je v bližnjem Vinežu zbrala ogromna množica delavcev. Od tam je nato peš krenila proti Labinu, zavzela mesto ter rudnike osvobodila iz rok italijanskega lastnika.

Kljub temu bi bilo napak misliti, da je bil upor labinskih rudarjev zgrajen na temeljih hrvaškega boja proti Italijanom. Poleg Pippana je v prevratu pomembno vlogo namreč odigral tudi italijanski revolucionar Francesco Da Gioz. Ta je kmalu pristal na čelu novoustanovljene rdeče garde, ki je varovala uporniško mesto in njegovo okolico. Ključni osebnosti labinskega boja proti fašizmu in kapitalističnemu izkoriščanju sta bili torej italijanskega oziroma furlanskega porekla, večina rudarjev pa je bila pretežno slovanskega izvora. V labinskih rovih si tako lahko slišal preklinjanje izmozganih rudarjev v številnih srbohrvaških dialektih, z istrsko čakavščino na čelu, poleg tega pa so nemalokrat odmevale tudi slovenščina, češčina, slovaščina, madžarščina, poljščina in nemščina. Istrski rudarji tako nikakor ne bi potrebovali pokroviteljskega poduka o tovarištvu in bratstvu med narodi, saj so ga bili globoko pod zemljo vsakodnevno primorani živeti.

A zgodovinske okoliščine še niso bile zrele za oblast delavcev in kmetov v rdeči Istri. Po mesecu moledovanja kapitalističnih lastnikov pri italijanskih oblasteh so te v Labin poslale oboroženo vojsko, ki je delavski odpor zatrla. Na osvoboditev iz okovov fašizma so Labinci tako čakali še skoraj nadaljnjega četrt stoletja, vse do 28. aprila 1945, ko so Titovi partizani mesto dokončno osvobodili izpod tujega okupatorja.

Naposled sva le izstopila iz muzeja in se napotila do najbližje trgovinice s spominki, da bi ugotovila, ali je v mestu kje mogoče dobiti kakšno majico s simbolom Labinske republike na prsih. Našla sva primerno oblačilo, prijazna blagajničarka pa nama je povedala, da trenutno sicer nimajo nobene takšne majice na zalogi v primerni velikosti, vendar lahko, če se nama ne mudi, počakava na tisk. Ker sem si bombažni spominek res močno želel, sem na ponudbo seveda takoj pristal, vendar sem moral nekoliko zaskrbljeni gospe kar nekajkrat priseči, da se bom po majico tudi zares vrnil. Med čakanjem sva se ponovno sprehodila po renesančnih ulicah mesta, v katerih se je 16. stoletje križalo s srpi in kladivi, umetelno naslikanimi v enem od podhodov. Po kratkem oddihu v kavarni, od koder se je odpiral pogled proti bližnjemu Rabcu, sva se naposled le odpravila nazaj proti izložbi. Blagajničarko je skorajda presenetilo, da sva se dejansko vrnila. S prstom nama je nato pokazala na velikanski kup oblačil na svoji desni, ki so tam pozabljena čakala na nevestne turiste. Po kratkem in prijetnem pomenkovanju nama je gospa mimogrede še dejala: »Pa vi ste naši ljudi,« nato pa Nini podarila kemični svinčnik, ki si ga je prej ogledovala med artikli. Vse skupaj je začinila še z besedami: »Zato ča ste baš simpatičan par.«

Socializem v Labinu je doživel svoj konec, uporniški rudarji so že davno odšli s tega sveta in revolucionarnega duha najbrž že dolgo ni več na spregled. Ostali so spominki v izložbah, Titove podobe in stari komunistični napisi na fasadah. Kljub vsej mogočni proletarski folklori, ki jo mnogi Labinci še dandanes skrbno negujejo, pa niti še tako živo rdeče majice niti še tako visoko rudniško dvigalo socializma žal niso vrnili med žive. Pozneje, ko sva se vračala proti Pulju, se mi je v avtobusu začela peti ena izmed nekoliko manj znanih Balaševićevih pesmi, na katero me je pred kratkim ponovno spomnil Disenzov pospeševalec absurda Filip. Pevec je skladbo posvetil prav labinskim rudarjem, ki so bili, prosto po vojvodinskem pesniku, dan za dnem primorani s krampom v roki iskati pot v središče zemlje: »Knjiga piše da postoji mesto, usred zemlje neko sunce sja, tamo se može i s milion dvesto, tražim srce zemlje stare i sunce za rudare.«

—