Dokončna rešitev nemškega vprašanja

Antifašisti in levičarji smo v zadnjih dveh letih Nemčijo ponovno zasovražili iz dna duše. Osemdeset let po padcu Tretjega rajha se je Nemčija znova znašla na udaru levih gibanj in naprednega dela civilne družbe. Razlog je seveda jasen – Zvezna republika Nemčija ostaja neomajen in najpomembnejši evropski partner v izraelskem genocidu nad Palestinci, ki se kljub dogovorjenemu premirju v oktobru brez omahovanja nadaljuje. Nemčija, ki vseskozi srdito nasprotuje sankcijam proti Tel Avivu, ostaja največja evropska dobaviteljica orožja Izraelu, izvoz bojne opreme v to zavezniško državo pa celo subvencionira z državnim denarjem.

Spričo vpletenosti Nemčije v genocid in preganjanja tistih, ki proti tem zločinom protestirajo, se je tako poraženka druge svetovne vojne primorana ponovno soočati z neprijetnimi obtožbami rasizma in fašizma. Pod krinko liberalne demokracije in antisemitizma namreč Nemčija v boju proti aktivistom za pravice Palestincev uporablja prijeme, ki niso dosti drugačni od prijemov domnevno avtoritarnih in represivnih režimov, ki jih današnja Nemčija tako rada kritizira.

Kar Nemčiji ni uspelo z zgodovinskim nacizmom in teritorialno ekspanzijo, ji je desetletja pozneje pod okriljem Evropske unije uspelo z neoliberalizmom in ekonomskim kolonializmom.

Čeprav smo na vprašanje nemško-izraelskih odnosov postali večinoma zares zelo pozorni šele po 7. oktobru 2023, nas fašistoidne prakse, ki jih uporablja nemški represivni aparat, nikakor ne bi smele presenetiti. Rasistična in sionistična drža te države namreč vztraja že dolga desetletja. Zgolj nekaj mesecev pred Hamasovim napadom je na primer policija v Berlinu nasilno zatrla protest v podporo Palestini in aretirala kar 170 ljudi. Zgolj zaradi kritike Izraela in podpore pravicam Palestincev je nemška policija vklepala miroljubne protestnike ter jim naložila drakonske finančne kazni. Tovrstna dejanja nemških represivnih sil niso bila za podpornike Palestine ne včeraj in ne danes nikakršni ekscesi, temveč njihov politični vsakdan.

Podpora sionizmu in izraelskemu režimu je v resnici zgolj vrh nemške ledene gore. Kljub iluziji denacifikacije po drugi svetovni vojni Zvezna republika Nemčija v resnici nikdar ni zares opravila ne s svojo fašistično preteklostjo ne z imperializmom. Prenekateri nemški grehi tako ostajajo še danes neodplačani, nemška država pa svojo zgodovinsko dediščino v drugačnih okoliščinah nadaljuje tudi danes.

SEDEM NAGLAVNIH GREHOV NEMČIJE

Prvi greh – nacizem

Nemški fašizem v podobi nacizma se leta 1933 ni zavihtel na oblast s pučem ali vojsko, temveč je bil najčistejši produkt buržoaznega parlamentarizma tedanje weimarske Nemčije. Zgodovina uči, da je Nacistična stranka oblast osvojila na večstrankarskih volitvah, a največkrat pozabimo omeniti, da Hitlerju vseeno ni uspelo osvojiti absolutne večine glasov v nemškem parlamentu. To so nacisti v začetku svojega vladanja dosegli s pomočjo drugih strank iz meščanskega tabora, ki so se volji novih oblasti zlahka uklonile. Ko je Hitler marca 1933 v Reichstag poslal t. i. »Zakon o pooblastitvi«, s katerim je skušal dokončati svoj pogrom nad levičarskimi gibanji, nacisti niso bili edini, ki so ta predlog podprli. Poleg zaveznikov iz manjših konservativnih strank je začetek nacističnega terorja nad levo opozicijo podprla na primer tudi Nemška sredinska stranka – Zentrum –, ki je veljala za eno ključnih sil weimarske Nemčije. Zakonu so se z glasovi zoperstavili zgolj socialdemokrati, medtem ko je komuniste nova oblast do tedaj že pregnala iz parlamenta. Nacistični teror tako ni bil izbira ene same stranke, temveč zasilna rešitev skoraj celotne meščanske politike v Nemčiji, ki je v strahu pred socializmom in izgubo svojih razrednih privilegijev raje izbrala grožnjo rasističnega genocida, vojne in ubijalskega nacionalizma. Manj kot šest let po nacističnem prevzemu oblasti so se pričele vse naštete grožnje tudi dokončno uresničevati.

Drugi greh – nepoplačani vojni dolg

Po koncu morije druge svetovne vojne so zavezniške sile Nemčiji odredile kazen za njene zločine ter pričele terjati vojno odškodnino za uničenje, ki ga je zakrivila nacistična država. Prvih nekaj let so Nemci vojne reparacije še odplačevali v skladu z dogovorom, leta 1953 pa je podpisani Londonski sporazum dogovorjeno odškodnino močno zmanjšal, plačevanje dolga pa deloma celo zamrznil. Zavezniki so se namreč štiri leta po razdelitvi nekdanjega Rajha na Vzhodno in Zahodno Nemčijo odločili zaustaviti reparacije, vse dokler ne bi bil sklenjen »končni mirovni sporazum«, ki pa se je v praksi uresničil šele leta 1990, z zahodnonemško priključitvijo Nemške demokratične republike (NDR). Toda novi združitveni Sporazum 2 + 4 kljub vsemu nadaljnjih reparacij ni več predvidel. Države upnice so tako naletele na odgovor, da je bilo vprašanje nemških reparacij že ustrezno razrešeno in dokončno zaključeno.

Nemčija v boju proti aktivistom za pravice Palestincev uporablja prijeme, ki niso dosti drugačni od prijemov domnevno avtoritarnih in represivnih režimov, ki jih današnja Nemčija tako rada kritizira.

Nekatere države se z izmikajočimi nemškimi trditvami še danes ne strinjajo povsem. Leta 2016 je grški parlamentarni odbor ugotovil, da jim Nemčija še zmeraj dolguje več kot 300 milijard evrov vojne odškodnine. Tri leta zatem je Helenski parlament Nemčijo tudi uradno pozval k plačilu vojne škode, a se Zvezna republika na grške pobude ni odzvala. V zadnjih letih je Nemčijo k plačilu vojne škode večkrat pozvala tudi Varšava. Poljski predsednik Karol Nawrocki je tako ravno septembra, ob 80. obletnici 2. svetovne vojne, vlado v Berlinu opomnil na njene nerazrešene dolgove.

Z nemško ignoranco se pravzaprav sooča tudi Republika Slovenija, vendar v nasprotju z nekdanjima grško in poljsko vlado predstavniki slovenskih oblasti te odškodnine nikdar niti niso poskušali izterjati. Sklep o terjatvi dolgov je slovenski parlament sprejel že februarja 1994, vendar nobena slovenska vlada te pobude ni dejansko uresničila. Poleg tega se Zvezna republika Nemčija že leta izgovarja, da sama sploh ni neposredna naslednica Tretjega rajha. Nekdanji sredinski predsednik vlade Miro Cerar se je pred desetletjem na pobudo leve opozicije, ki je terjala poplačilo reparacij, odzval z besedami, da so slovenske oblasti po priključitvi Evropski uniji leta 2004 opustile izterjavo večmilijardnega dolga, saj lahko tako »pokažemo, da tudi mi začnemo na ta način kot del združene Evrope presegati zgodovinsko delitev in dediščino 2. svetovne vojne«. Ironija zgodovine je poskrbela, da je ravno tedaj nemška vlada v zameno za evropska posojila od socialno opustošene Helenske republike terjala milijardne dolgove.

Tretji greh – ordoliberalizem kot nemški predhodnik neoliberalizma

Zahodna Nemčija, ki se je uspešno izogibala plačevanju reparacij, je svoj povojni gospodarski model utemeljila na ideji tako imenovanega »ordoliberalizma«. Ime te ekonomske teorije se nanaša na akademsko revijo ORDO, v kateri so svoje tekste objavljali zagovorniki liberalnega gospodarstva in prostega trga. Francoski teoretik Michel Foucault je prve začetke neoliberalizma postavil prav v to obdobje, saj se je povojna gospodarska obnova Zahodne Nemčije v veliki meri naslonila na ideje ordoliberalnih ekonomistov. A ordoliberalizem se v nasprotju s poznejšimi neoliberalci ni zavzemal za popolno ločitev države in gospodarstva, temveč je v veliko večji meri poudarjal moč regulatornih mehanizmov države pri utrjevanju prostega trga in preprečevanju monopolov in kartelov. Zahodna Nemčija je tako po vojni vpeljala povsem drugačen ekonomski model kot npr. Francija in Britanija, ki sta nacionalizirali obsežen del gospodarstva ter v primerjavi s predvojnim obdobjem okrepili javne storitve, delavske pravice in državo blaginje. Tudi zato velja ordoliberalizem danes za nekakšno nemško različico neoliberalizma, ki je predhodil tako Pinochetov eksperiment v Čilu kot vzpon thatcherizma v Britaniji in Reaganovo konservativno revolucijo v ZDA.

Četrti greh – neizvedena denacifikacija Zvezne republike Nemčije

Bolj kot na področje gospodarstva pa je zahodnonemški režim posegal v delovanje povojnega parlamentarizma v državi. Kljub domnevni denacifikaciji je Zahodna Nemčija kmalu po svoji ustanovitvi pričela zatirati številna antifašistična in levičarska gibanja. Čeprav danes velja splošno prepričanje, da naj bi po vojni v Zahodni Nemčiji negovali liberalno demokracijo in človekove pravice, je v resnici država z opozicijo iz delavskega tabora surovo obračunavala. Že leta 1956 so oblasti celo prepovedale politično delovanje komunistov, njihove simpatizerje pa soočile s pregonom in represijo.

Nacistični teror ni bil izbira ene same stranke, temveč zasilna rešitev skoraj celotne meščanske politike v Nemčiji.

V teh letih je prišlo tudi do začetkov povojnega zbliževanja nekdanje Zahodne Nemčije in Izraela, to pa je sprva služilo predvsem kot moralni in politični odgovor na holokavst ter prizadevanje za obnovo nemške verodostojnosti v mednarodni javnosti. Sprva še previdni odnosi so se postopoma poglabljali in šele leta 1965 prerasli v uradne diplomatske stike. V naslednjih desetletjih se je razvila usodna povezava, v kateri je podpora sionistični državi postala moralno jedro nemške identitete, obstoj in varnost sionistične državne tvorbe pa sta postala kljub izraelskemu etničnemu čiščenju in politiki apartheida razumljena kot neobhoden del nemškega državnega interesa.

Kljub sionistični drži pa so se v Zahodni Nemčiji nekdanji nacisti še dolgo trdno oklepali političnih funkcij in zasedali najpomembnejša mesta v zahodnonemški družbi. Mesto vladnega kanclerja je leta 1966 tako zasedel celo nekdanji polnopravni član nacistične stranke Kurt Georg Kiesinger, ki je v času Tretjega rajha zasedal politično funkcijo na ministrstvu za zunanje zadeve, poleg tega pa dejavno sodeloval tudi z zloglasnim šefom ministrstva za propagando Josephom Goebbelsom. Diplomatski odnosi med Zahodno Nemčijo in Izraelom kljub temu niso močno trpeli.

Nemški nacizem je bil zgodovinsko resda poražen, a nekateri cilji, ki si jih je zastavil Hitlerjev rasistični režim, so se vseeno uresničili. Večina evropskih Judov je bila med vojno okrutno pomorjenih, nekdanje nacistične sanje o Nemčiji brez Judov pa so se kljub vojaškemu porazu nato uresničevale tudi po zaslugi sionističnega gibanja, ki mu je s selitvijo Judov v kolonizirano Palestino uspevalo uresničevati stare želje Tretjega rajha – izginjanje Judov v Evropi.

Peti greh – priključitev Vzhodne Nemčije

Spričo dejstva, da Nemčija nikdar ni resnično obračunala z nacizmom in fašizmom, nas ne more čuditi dejstvo, da se je po padcu Berlinskega zidu francoski predsednik Mitterrand sprva prestrašil zahodnonemške priključitve svoje vzhodne sosede. Kot nekdanji vojni ujetnik, ki se je med drugo svetovno vojno pridružil francoskemu odporu proti fašizmu, se je Mitterrand zavedal nevarnosti prevelikega nemškega vpliva na Evropo in grožnje, ki bi jo lahko v prihodnosti ponovno pomenila njena novopridobljena moč. Nekdanji francoski voditelj je tako ocenil, da bi združena Nemčija z osemdesetimi milijoni prebivalcev in močno industrijo prav lahko zopet usodno prevesila ravnovesje moči na celini v svojo korist.

Kljub temu da je Mitterrand skupaj z nekaterimi drugimi evropskimi voditelji na koncu popustil ter jeseni 1989 retorično podprl priključitev in naslednje leto tudi priznal zahodno aneksijo Nemške demokratične republike, so se marsikateri Mitterrandovi poprejšnji strahovi pozneje izkazali za utemeljene.

Šesti greh – ekonomski kolonializem Nemčije

V letih po izbruhu velike svetovne gospodarske krize 2008 se je Nemčija postavila na čelo evropskih institucij, ki so članice dolžnice prisilile v brutalne varčevalne ukrepe in negospodarno privatizacijo strateških državnih podjetij. Mnoge prisilne prodaje so nemški državi koristile celo neposredno. Poveden primer je nemški Fraport, ki je v večinski državni lasti; Nemčija je namreč preko tega podjetja pokupila mnoga letališča, ki so bila v letih najhujše krize razprodana močno pod ceno. Grčija je bila prisiljena tako preko Fraporta Nemčiji pod ceno prodati kar 14 svojih letališč, podobna usoda pa je doletela tudi Slovenijo, ki je bila leta 2014 prisiljena v prodajo brniškega letališča nemškemu podjetju. V letih gospodarske krize sta se tako najbolj očitno in transparentno razgrinjala polkolonialni odnos in podložnost številnih evropskih držav nemškemu kapitalu.

Sedmi greh – fašizem široke politične sredine

Osemdeset let po tem, ko so zavezniške sile Tretji rajh z velikimi žrtvami spravile na kolena, lahko danes celo v liberalnih mainstream medijih poslušamo novice o ponovnem obujanju nacističnih idej v Nemčiji. A glavni razlog za padec priljubljenosti Nemčije v liberalnih medijih ni njeno podpiranje genocida, temveč silovit vzpon priljubljenosti skrajno desne stranke Alternativa za Nemčijo (AfD), ki ji sedanje javnomnenjske raziskave pripisujejo celo relativno zmago na naslednjih volitvah. Vzpon reakcionarnega gibanja, kakršno je AfD, nas seveda lahko upravičeno skrbi, a ne moremo si zatiskati oči pred dejstvom, da je fašizem v Nemčiji še kako živ in prisoten tudi brez te zloglasne stranke. Tudi današnjega pregona antifašistov in ostalih podpornikov Palestine ne izvaja opozicijska AfD, temveč državni aparat pod centristično oblastjo Krščansko-demokratske unije (CDU) in Socialnih demokratov (SPD).

Celo velik del levičarjev se v Nemčiji ni pripravljen brezkompromisno postaviti na stran palestinskega ljudstva in njegovega odpora proti sionističnemu okupatorju. O tem pričajo številni spori znotraj nemške stranke Die Linke (Levica), ki naj bi bila vodilna stranka demokratičnega socializma v tej državi. V desetletjih po holokavstu se je namreč sionizem tako zažrl v nemško nacionalno ideologijo, da se mu niso zmožne celovito zoperstaviti niti domnevno napredne in antiimperialistične sile. O nemških političnih razprtijah in sionizmu, ki se je tako močno prepletel z povojno nemško identiteto, da je prežel celo tamkajšnjo politično levico, je tako za Radio Študent že lani pisal tudi filozof Arne Kušej.

NEMŠKA POKORA

Dve desetletji po združitvi je Nemčija postala nesporna vladarica Evrope. Kar Nemčiji ni uspelo z zgodovinskim nacizmom in teritorialno ekspanzijo, ji je desetletja pozneje pod okriljem Evropske unije uspelo z neoliberalizmom in ekonomskim kolonializmom. V tretjem tisočletju je Nemčija še okrepila svoj hegemoni položaj gospodarskega in političnega centra na celini, njeni uspehi pa so v veliki meri temeljili na ekonomski podrejenosti in izkoriščanju evropske periferije. Na to periferijo zagotovo spada tudi Slovenija z gospodarstvom, ki je v veliki meri odvisno od nemškega kapitalskega stroja, s katerim evropski hegemon drži v šahu tudi našo domačo politiko. Trenutna slovenska vlada, ki se razglaša za politični branik pred fašizmom in neonacizmom, se namreč nemški državi po mednarodni sodni poti ni pripravljena postaviti po robu ter zahtevati materialnega plačila za njene nepoplačane nacistične zločine. Nemčija evropske dolžnike čvrsto drži za vrat, čeprav ni sama nikdar finančno obračunala s svojimi bremeni.

Neomajna vladna podpora izraelskemu režimu, ki nad Palestinci kljub premirju izvaja neprekinjene poboje, je pravzaprav le najaktualnejši primer globoko rasistične in islamofobne politike nemške države, ki fašizmu nikdar ni resnično pomahala v slovo. Vseeno pa nemška podpora Izraelu ni le (ne)moralna dediščina holokavsta, temveč tudi rezultat globoko prepletenih kapitalskih in strateških interesov. Berlin in Tel Aviv povezujejo med drugim tudi tehnološka partnerstva, skupni interesi v energetiki in varnosti, izvoz vojaške opreme ter milijardni orožarski posli.

Domnevno zmerna politična sredina in fašizem zgodovinsko prav dobro hodita skupaj z roko v roki – v Nemčiji še toliko raje.

Če nič drugega, lahko Nemčiji priznamo talent, da se ji uspe vsakič znova postaviti na napačno stran zgodovine. Država, ki je nekoč v imenu nemštva že izvajala okruten genocid nad semiti, se tako danes v imenu judovstva postavlja ob bok novemu genocidu nad njimi, tokrat sicer arabsko govorečimi. Ker se nemška državna represija tokrat namesto k mračnjaškim sloganom nemštva zateka h geslom sionizma, oblast še laže nadaljuje svoj obračun s priseljenci iz islamskih dežel in antifašisti ter poskuša s svojim domnevnim bojem proti antisemitizmu pred nemško liberalno javnostjo zakrivati lastna rasizem in islamofobijo. Konec koncev nemški represivni aparat tudi tokrat počne to, kar je v svoji neslavni zgodovini počel že dostikrat – preganja nezaželene protinemške elemente in levičarje. Za dokončni triumf fašizma v Nemčiji je tako prevlada AfD v resnici nepotrebna. Pravzaprav ne bi smeli biti presenečeni, če bosta vladajoča CDU in skrajna desnica že v nekaj letih premostili drobne razlike, ki ju razdvajajo. Domnevno zmerna politična sredina in fašizem zgodovinsko prav dobro hodita z skupaj z roko v roki – v Nemčiji še toliko raje.

—

Foto: Nina Hočevar.