O družini, ki ni nikoli gradila

To poletje sva z mamo sedela na balkonu njenega stanovanja, ko je ona, sicer nagnjena k introspekciji, brez velikega pompa in brez uvoda izrekla preprosto dejstvo: »Naša družina žal nikoli ni gradila.«

Misel je precej jasna, na videz ne zahteva dodatnih pojasnil. A tudi ko je izrečena na udobnem balkonu, sredi lenobnega poletja, za trenutek odmaknjena od sveta, je globoko ukoreninjena v družbeni kontekst – četudi jo je moja mama izgovorila bolj z vero v usodo kot v politiko.

Zato so določena pojasnila vendarle neogibna. Kajti če se za neko družino reče, da »žal nikoli ni gradila«, se je treba nujno vprašati – zakaj? Pa tudi – kje je ta družina preživela svoje negraditeljsko življenje? Tu stvari postanejo zanimivejše, vsaj za pripadnike razpadlega srednjega razreda v prostoru, ki ga pogosto imenujejo »postjugoslovanski«.

Naša »postjugoslovanska« družina je bila nekoč preprosto jugoslovanska, in sicer v trenutku, ko se je druga Jugoslavija dvigala iz druge svetovne vojne. Za družino moje mame je to predstavljalo optimizem, ki je bil očitno imanenten preživelim – še posebej mladim, sposobnim za izobraževanje, delo in življenje, novim Jugoslovanom.

V nasprotju z mojo mamo in njeno generacijo, ki ji je manjkalo poguma, da bi svojo revščino priznala in se podala v boj s pozicije, na kateri vsaj ničesar več ni mogoče izgubiti, svečano priznavam, da sem po standardih neoliberalne ekonomije (in zaradi nje) reven – in da me tega ni sram.

Njen oče je bil eden od desetih otrok, posestvo in hišo na vasi pa je deveterica prepustila enemu izmed bratov, hribovcu, ki se je odločil, da ne bo sedel na vlak modernizacije, v nasprotju z ostalimi, ki so si »boljše življenje« poiskali v izobraževanju, si v mestih ustvarili družine in postali suvereni državljani nove Jugoslavije. Materin oče, moj ded, je pošteno opravljal svoj pravniški poklic, za svoje delo dobil stanovanje in pokojnino, nato pa zmeden spremljal razpad Jugoslavije in mirno dočakal smrt, medtem ko so se ruševine države, o kateri je verjel, da ji na svetu ni para, še vedno nalagale in pripravljale na tako imenovano »tranzicijo«.

Tako kot je življenje mojega deda svoj vrhunec doseglo v nekaj zlatih desetletjih jugoslovanskega modernizacijskega projekta, je življenje moje mame svoj obratni vrhunec doseglo v mračnih desetletjih vojn, sankcij, embarga in že omenjene tranzicije. To pomeni, da za svoje pošteno opravljeno delo nikoli ni dobila stanovanja, kot ga je njen oče; namesto tega je s svojo novooblikovano družino življenje nadaljevala v stanovanju svojega očeta. To stanovanje se je po smrti njenih staršev razdelilo, nato spremenilo v drugo, manjše, ki si ga bova po vsej verjetnosti nekoč razdelila moj brat in jaz (oba emigranta) – in tako bova našo negraditeljsko družino, ki je bila sposobna zgolj pretakati iz votlega v prazno, dokončno pripeljala do tega, da v rojstnem mestu ne bo več imela prostora za življenje.

Moja mama je v upokojitvi počela edino, česar jo je sistem naučil: razporejala drobiž in se preživljala iz meseca v mesec – na tak način, da lastne revščine nikoli ni pogledala naravnost v oči.

Do takrat bo v tem edinem družinskem stanovanju živela najina mama, upokojena profesorica matematike, ne da bi se zavedala absurdnega dejstva, da po skoraj petdesetih letih napornega dela nikoli ni imela priložnosti, da bi se »ustalila«, si ustvarila prihranke ali začutila, da sistem, h kateremu je kot delavka prispevala, kakorkoli priznava njen trud in delo.

Namesto besa, usmerjenega v sistem, ki jo je izkoristil in pustil na cedilu, je moja mama izbrala razumevanje svoje družbene pozicije kot usode, in ne toliko kot neposredne posledice neoliberalne politike, ki je prežvečila in izpljunila družbo, h kateri so ona in njej podobni poskušali prispevati. Tako bo svoje razmišljanje o naši »družini, ki žal nikoli ni gradila«, izrekla, kot da je nad nas vrženo prekletstvo – čeprav se je v resnici nad nami zrušila konstrukcija celotnega srednjega razreda, ki se je sesul in postal reven, ne da bi si to kdaj pošteno priznal, kot bi si morali priznati vsak poraz. Tisti poraz, iz katerega je vsaj mogoče začeti novo bitko.

Namesto bitke je razpadli srednji razred – ali vsaj tisti njegov del, ki zatočišča ni našel v nacionalistični histeriji – izbral status quo in pasivnost. Trpljenje kot mistično kvaliteto in upanje, da se bodo stvari spremenile same od sebe. In ko je to upanje vse bolj bledelo, so se prepuščali predvsem ravnodušnosti, prepričanju, da se stvari tako ali tako ne morejo spremeniti, da tisti, ki odločajo, živijo v višavah, nedosegljivih onim, o katerih usodah odločajo. Tako je v statusu quo in v želji, da se stvari ne bi spreminjale, ker bi bilo lahko še slabše, moja mama, tako kot mnogi njej podobni, dočakala upokojitev – potem pa v upokojitvi počela edino, česar jo je sistem naučil: razporejala drobiž in se preživljala iz meseca v mesec – na tak način, da lastne revščine nikoli ni pogledala naravnost v oči.

Kaj pa smo izbrali midva, njena otroka, in otroci njej podobnih? V primeru naše »družine, ki žal nikoli ni gradila«, sva izbrala odhod. V emigracijo sva odšla tako, kot se gre na izlet. Odhod »na Zahod« se je prodajal kot življenjski uspeh. Generacije pred nami so ljudje odhajali, da bi postali gastarbajterji in zaslužili denar, ki so ga pošiljali domov ali pa z njim zgradili hišo. Midva, sinova naše matere, moj brat in jaz, sva odšla – povsem v duhu gastarbajterjev 2.0 –, ne da bi o sebi razmišljala kot o prihodnji poceni delovni sili. Odšla sva odločena, da se bova ukvarjala z umetnostjo, da bova porabljala svoj čas in energijo ne da bi ob tem kaj prida zaslužila. Vsekakor ne dovolj, da bi denar »pošiljala domov« ali zgradila hišo. V mojem primeru, kot se bo izkazalo, ne bo dovolj niti za preživetje.

Prišel je trenutek, da se v to zgodbo vključi tudi moja usoda, saj sem pripadnik tretje generacije te »družine, ki žal nikoli ni gradila« – jaz, ki pišem ta tekst s pozicije prekarnega delavca na tako imenovanem kulturnem polju. V nekem trenutku je bil umetnikom in umetnicam status freelancerja predstavljen kot privilegij. Sprejel sem ga z odprtimi rokami, odločen, da se bom ukvarjal s svojim delom in da bom sam svoj »poslovodja«. Ta pozicija je bila od začetka predstavljena kot zavestna izbira negotovosti, ki ima za ceno vse, kar k negotovosti sodi – predvsem anksioznost in stalen občutek eksistencialne katastrofe. Misel na stalno službo in delavske pravice me skoraj niti oplazila ni. Vse muke prekarnega dela sem sprejel tako, kot moja mama sprejema usodo.

Misel na stalno službo in delavske pravice me skoraj niti oplazila ni. Vse muke prekarnega dela sem sprejel tako, kot moja mama sprejema usodo.

In tako me je to poletje, ko sem že petič stopil v freelancersko jesen in se vprašal, koliko časa je sploh še mogoče prenašati to raven nestabilnosti in negotovosti, misel moje mame o »družini, ki žal nikoli ni gradila«, začela intenzivno obsedati. Razlog je bila predvsem osebna kriza: jesen sem spet dočakal v dolgovih, z grožnjami zdravstvenega zavarovanja, ki neposredno vplivajo na moje predrago zdravje, z organizatorji poletnih festivalov, ki tradicionalno zamujajo s honorarji in se slabo odzivajo na moje poskuse, da bi jih prisilil v izplačilo. Medtem ko si birokrati umetniških institucij lahko privoščijo zamujanje s plačili, jaz s plačilom najemnine in zdravstvenega zavarovanja ne smem zamuditi niti enega dne. To pomeni, da vsak prihodnji mesec prinaša tveganje, da bom dobesedno ostal brez osnovnih pogojev za življenje.

Naslednja misel, ki me je v tem položaju začela obsedati, je bila: Sem jaz sploh reven? Imam sploh pravico zase reči, da sem reven? In ali je izjava moje matere o naši družini, ki žal nikoli ni gradila, pravzaprav njeno prvo in edino priznanje, da smo bili revna družina, a je revščina v njenem okolju, enako kot v mojem, tabu – življenjsko dejstvo, ki v družbi pokvari vajb, tistega, ki jo izgovori, pa naredi še bolj ranljivega?

Za ublažitev neprijetnega občutka, da naziv »revščine« kradem tistim, ki jim bolj pripada, sem preveril uradne stopnje revščine, predvsem v Nemčiji, kjer živim in pišem ta tekst. Statistika hitro potrdi tisto, čemur sem vsakdan že dolgo priča: da, draga mama, dragi bralci in bralke, avtor tega teksta v Zvezni republiki Nemčiji zasluži krepko pod mejo, ki je potrebna za osnovne življenjske pogoje. To ne pomeni le, da kulturno udejstvovanje, kino in gledališče, niso več opcija (statistika te aktivnosti navaja kot dobrine, ki so revežem nedostopne). To pomeni tudi, da se lahko vsak prihodnji mesec zgodi, da ne bom imel denarja za najemnino ali zdravstveno zavarovanje – kar pisca teh vrstic in njemu podobne samodejno prepušča milosti prijateljev in nemilosti služb, ki bodo prišle izterjat dolgove.

Kako naj zdaj sprejmem »naziv« reveža, ki mi po nemški statistiki pripada, ne da bi pri tem znova doživljal občutek frustracije in slabe vesti, anksioznost zaradi občutka, da se rinem v skupino, ki ji ne pripadam?

Na srečo si je knjige in filme še vedno mogoče brezplačno izposojati v knjižnicah. Na srečo se prijatelji še vedno zbirajo po stanovanjih, tako da za druženje ni vedno potreben denar. Vseeno pa v malem sociološkem eksperimentu, ki ga izvajam med prijatelji in znanci, poigravajoč se z novoozaveščeno osebno situacijo, opažam, da moje odkrito priznanje revščine včasih povzroči nelagodje, kot da razkrivam nekaj, kar bi moral zadržati zase. Nekaj, o čemer je mogoče vendarle bolje molčati. In sprašujem se, sprašujem: ali srednjemu razredu revščina smrdi, še preden zares začne smrdeti? Ali niti to, da se še vedno redno tuširam, ne pomaga proti negativni, skoraj telesni reakciji na neko življenjsko stanje?

In kako naj zdaj sprejmem »naziv« reveža, ki mi po nemški statistiki pripada, ne da bi pri tem znova doživljal občutek frustracije in slabe vesti, anksioznost zaradi občutka, da se rinem v skupino, ki ji ne pripadam? Skratka: prekarni umetniški delavec ne more razglasiti niti bankrota in biti reven, ne da bi se počutil, da kvari vajb na kapitalističnem žuru, na katerem se je, domnevno po lastni izbiri, znašel v situaciji, za katero si je sam kriv.

Ko poskušam svojemu mestu na družbeni lestvici pogledati naravnost v oči, se vprašanje nesmiselnosti dela pojavi samo od sebe. Enako kot vprašanje, ali dejstvo, da kljub realnosti freelancersko revščino zavestno izbiram, namesto da bi opustil umetniško delo in izbral kakega od fizičnih poklicev, za katere sem sposoben, in si tako omogočil vsaj stabilnega minimalca, pomeni, da sem izbirčen? Verjamem, da bi moja mama, poštena delavka (in še posebej moj pokojni oče, še en pošten delavec), rekla – da, saj fizično delo za minimalca pomeni vsaj nekaj stabilnega, vsaj varno je, tako rekoč. Njun edini privilegij je bila in ostala vera v stabilnost in varnost dela, četudi sta živtarila na ruševinah sistema, ki ju je zavrgel. To vero v varnost in stabilnost pa je naslednja generacija, tista, ki je spoznala novi prekariat, zavrgla ali pa ji je bila najprej odvzeta.

Vrnimo se še enkrat na balkon stanovanja moje mame – tistega stanovanja, katerega polovica bo nekoč za kratek čas postala moja. Materina misel o družini, ki žal nikoli ni gradila, se mi nenadoma zdi skoraj kot potrditev kvalitete neke družine, ki se je odločila, da ne bo sodelovala v velikih in malih ropih tranzicije. To, da je navzven, medtem ko se je preživljala z večnim ničelnim finančnim stanjem okoli vratu kot rešilnim pasom srednjerazrednega dostojanstva, kljub temu izbrala pasivnost, samoprevaro in politično slepoto, je edina velika napaka v tem surovem procesu.

Zaradi vsega tega si ne morem niti predstavljati, da bom prekinil negraditeljsko tradicijo svoje družine, se »ustalil« na podlagi lastnega dela, si z delom, ki ga opravljam in za katero verjamem, da je pošteno in dobro, prislužil svojo »streho nad glavo«. O tem navsezadnje niti ne razmišljam več, saj me takšna varnost sploh ne zanima – vsaj ne v svetu, v katerem je lastna streha nad glavo mogoča samo, če je zgrajena na tuji nesreči.

Kljub temu še vedno naivno verjamem v dve že obrabljeni, a vendar politično subverzivno prepojeni splošni mesti: tisto Gramscijevo o »pesimizmu razuma in optimizmu volje« in tisto iz oseminšestdesetega – »bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče«.

V nasprotju z mojo mamo in njeno generacijo, ki ji je manjkalo poguma, da bi svojo revščino priznala in se podala v boj s pozicije, na kateri vsaj ničesar več ni mogoče izgubiti, svečano priznavam, da sem po standardih neoliberalne ekonomije (in zaradi nje) reven – in da me tega ni sram. To priznanje poraza uporabljam predvsem kot olajšanje in gorivo za nadaljnji boj. Odnehati s pisanjem bi pomenilo odnehati z bojem. In odnehati z bojem pomeni konec. Še en triumf kapitalizma, ki si želi, da smo ali mehanizmi za proizvodnjo tuje presežne vrednosti ali pa mrtvi.

Pa vendar smo še tukaj. Hodimo po Dunaju. Strašimo gospodo. Kajti reveži ne vzbujajo samo gnusa, ampak tudi strah. In prav pri tem strahu pred revščino – lastno in tujo – moramo začeti.

—

Prevod in naslovna fotografija: Dijana Matković.