Razglednica iz Podgorice: Mali ulični fašizem neke daljne soseske

Rad imam mesta, katerih prebivalci ponosno izpostavljajo pripadnost svoji soseski. Berlin, v katerem živim, je eno takšnih mest. In takšno je tudi mesto, kjer sem se rodil. V primerjavi z Berlinom je moj rojstni kraj skoraj neopazno majhen. V njem živi približno 215.000 prebivalcev in je glavno mesto države, ki šteje toliko prebivalcev kot dve manjši berlinski četrti skupaj. To mesto se imenuje Podgorica, država pa Črna gora.

In vendar, pri kulturnih in subkulturnih fenomenih velike številke niso odločilnega pomena. Na prvi pogled se moje mesto marsikomu ne zdi posebej lepo, a gre dejansko za vznemirljiv kraj, za trdo okolje kontinentalno-mediteranskega tipa, kjer lahko najdeš vse, kar imajo mesta ponuditi, le da sorazmerno z lastno velikostjo. To je mesto, slabo uro oddaljeno od morja, kjer je poleti peklensko vroče, pozimi pa deževno in turobno. V njem pogosto prebivam, ker sem povezan s tamkajšnjo umetniško sceno, zaradi česar se hkrati vselej čutim tako prebivalca Berlina, kot tudi prebivalca Podgorice, od koder sem se pred dvanajstimi leti preselil, naposled pa se tja redno vračal.

Soseska, v kateri živim v Podgorici, meji na verjetno najzanimivejšo sosesko mojega mesta. Ta se imenuje Zabjelo. Nastala je na nekdanji periferiji, ob robu tedaj velike in uspešne tovarne aluminija. Nova soseska, namenjena preštevilnim delavcem in njihovim družinam, je bila zgrajena na travnikih, ki so tedaj obdajali mesto. Jugoslovanski socializem je bil v polnem razmahu, tovarne so bile v pogonu, delavci so živeli svoj kratkotrajni sen: od države so dobivali stanovanja, prejemali dostojne in stabilne plače, imeli plačane zimske in poletne počitnice …

Potem se je ta sen spremenil v dobro poznano nočno moro, Jugoslavija je razpadla, tranzicija v kapitalizem pa je nekdanje velike tovarne spremenila v ruševine, ki so jih kasneje za drobiž prodajali sumljivim poslovnežem po klasični tranzicijski shemi, s katero so mnogi zaslužili svoje prve milijone. V tem času so nekdanji delavci in večina povprečnega prebivalstva živeli v strahu pred vojno, v revščini.

Potem ko se je Slovenija odcepila od Jugoslavije, Hrvaška pa z orožjem bojevala za isti cilj, je skupina mladeničev in deklet iz Zabjela svojim someščanom predlagala, naj se tudi njihova soseska odcepi od Jugoslavije, in sicer tako, da se loči od glavnega mesta, kjer je bila »v temnici«, in postane Republika Zabjelo.

V devetdesetih, najbolj norem in najtemačnejšem desetletju, so se v vojskujočih se deželah oziroma v tistih, ki so bile na robu vojne (kot je bila Črna gora), pojavili različni kulturni fenomeni, alternativne kulturne in politične skupine. Ena od njih je nastala ravno v Zabjelu, v delavski soseski, ki je počasi razpadala. Šlo je za humoristično skupino, ki je svojo sosesko, v duhu razpadajoče Jugoslavije, razglasila za republiko. Potem ko se je Slovenija odcepila od Jugoslavije, Hrvaška pa z orožjem bojevala za isti cilj, je skupina mladeničev in deklet iz Zabjela svojim someščanom predlagala, naj se tudi njihova soseska odcepi od Jugoslavije, in sicer tako, da se loči od glavnega mesta, kjer je bila »v temnici«, in postane Republika Zabjelo. Ta projekt je izvabil veliko smeha, pa tudi številne zanimive lokalne ukrepe, med katerimi so se prebivalci Zabjela resnično naučili, kako se samoorganizirati, ščititi in ceniti svojo sosesko. Republika Zabjelo je še dandanes aktiven projekt samoorganizacije, zavesti o samoohranitvi (nogometni klub Zabjelo je edini črnogorski klub, ki je v lasti svojih navijačev), soseški lokalpatriotizem pa najmočneje vztraja prav v tem delu mesta.

Namen tako obširnega uvoda o neki majhni soseski, ki je bralci tega teksta najbrž nikoli ne bodo obiskali, je opis ne ravno prijetnega prizora.

Pretekli mesec sem imel v svojem mestu priložnost posneti celovečerni film, ki govori o mladih, njihovem življenju, težavah in odnosih v okolju, kjer živijo. Nekaj ​​prizorov našega filma smo posneli ravno v Zabjelu. Ko pa smo zaključili, se je na ulicah taiste soseske pričel zanimiv filmski festival, Džada Fest. Koncept festivala je na mestnih ulicah organizirati brezplačne projekcije sodobnih filmov z vseh koncev Evrope in sveta, prosto dostopno prebivalcem mesta.

Za občinstvo v Zabjelu so selektorji izbrali film Štorklja albanskega režiserja Ise Qosje. Qosja pripada starejši generaciji režiserjev, rojen je bil leta 1949, izobraževal se je v Jugoslaviji, na beograjski Akademiji dramskih umetnosti, njegov avtorski slog pa je zavezan predvsem tradiciji evropskega art filma. Nekateri filmi iz njegove filmografije so bili predvajani na vidnejših svetovnih festivalih. Režiser filma Štorklja se je rodil v Črni gori, kot pripadnik albanske manjšine na severu države, kjer se zgodba filma odvija. Film pa je seveda posnet v albanskem jeziku. To je eden od jezikov, ki se uradno uporabljajo v Črni gori, skupaj s črnogorščino, srbščino, bosansko in hrvaščino. Po popisu prebivalstva iz leta 2023 Albanci predstavljajo 4,97 % prebivalstva Črne gore.

Vendar pa je majhna skupina huliganov v Zabjelu albanski jezik razumela kot poziv k reakciji. Za zdaj še neidentificirana skupina, ki ji ni bilo mar za zaplet filma in je upoštevala zgolj svoja fašističnega nagnjenja, ta pa določajo, kdo ima pravico govoriti in kdo ne, je projekcijo filma na prostem prekinila. Odzvala se je tudi policija, toda ne z odstranitvijo huliganov, kar bi svobodnim državljanom omogočilo, da si film Štorklja ogledajo do konca, temveč tako, da so poskušali ostati »nevtralni«, zaradi česar so se organizatorji odločili, da projekcije ne bodo nadaljevali, ker bi bilo to preveč tvegano.

Mala, neidentificirana skupina, za katero upam, da jo bo tožilstvo identificiralo, je neprimerno večji skupini, celotni soseski, uspela zapovedati, kateri film si tisti večer lahko ogledajo. Sporočilo je bilo jasno: albanski jezik tukaj ni dobrodošel.

Film so zadnji dan festivala predvajali v Kinoteki, v zaprtem prostoru, kar je bilo praktično in simbolično priznanje poraza. Z odpovedjo projekcije so huligani zmagali. Mala, neidentificirana skupina, za katero upam, da jo bo tožilstvo identificiralo, je neprimerno večji skupini, celotni soseski, uspela zapovedati, kateri film si tisti večer lahko ogledajo. Sporočilo je bilo jasno: albanski jezik tukaj ni dobrodošel. Širše gledano pa pri teh istih ljudeh verjetno niso dobrodošli niti Albanci, s katerimi si delijo mesto, državo in zakone te države, ki se jih očitno da kršiti brez sankcij.

Ker sem želel preveriti lastne sume, sem si film Štorklja ogledal. To je zgodba o vasici na severu Črne gore, iz katere se Albanci že desetletja selijo na delo v Ameriko. Zgodba spremlja žensko, katere mož na začetku filma naredi samomor. Pa tudi moškega, ki v vas pripelje »novo ženo«, soprogo, ki jo je dobesedno kupil v sosednji Albaniji. (Postopek, ki v tej regiji ni neznan.) Zgodba torej govori o temačnih in težkih običajih nekega okostenelega okolja, o odnosu do žensk, o emigraciji in človeškem trpljenju, vse to pa z elementi humorja in ljubezni.

Vse skupaj pa pomeni, da omenjeni film ne vsebuje niti kančka dnevne politike, albanskega nacionalizma, česarkoli, kar bi lahko izzvalo antipod albanskega nacionalizma, se pravi srbski nacionalizem. Skupinica, ki je projekcijo filma prekinila, se je za to odločila, da bi dala vedeti – ne samo da politične teme neke z ustavo zaščitene manjšine nimajo pravice, da se jim prisluhne, temveč da te pravice nimajo niti običajne, vsakdanje človeške teme, vse dokler so v jeziku te manjšine.

Kot družba smo dolga desetletja brez jasnih levih političnih idej nemočno spremljali, kako je celotna delavska razredna množica po tranzicijskih ceveh kapitalizma iztekla naravnost v kanalizacijo nacionalizma in desničarskega nasilja.

Novica o prekinitvi filma Štorklja me je vznemirila na zelo osebni ravni. Kot človek, ki ima rad svoje mesto in v njem ustvarja umetnost, sem se počutil izdanega, bednega in razočaranega. Skratka, bilo me je sram, a ta sram ni izhajal iz registra liberalnih občutljivih dušic, temveč iz tega, da smo kot družba dolga desetletja brez jasnih levih političnih idej nemočno spremljali, kako je celotna delavska razredna množica po tranzicijskih ceveh kapitalizma iztekla naravnost v kanalizacijo nacionalizma in desničarskega nasilja.

Ta pot navzdol je ustvarila huligane, ki danes verjamejo, da lahko odločajo, katere filme smemo gledati. Ustvarila pa je tudi preostale prebivalce soseske, ki mirno spremljajo nasilje in se ne zmorejo distancirati od svojih lokalnih huliganov ter zaščititi pravice državljanov, da uživajo v ponujenih vsebinah. Ustvarila je tudi policijo, ki je reagirala bedno in dopustila, da je bila projekcija prekinjena. In vse to se dogaja v državi, ki še vedno sramežljivo in z drobnimi koraki reagira na omenjeni primer. Prav tako v državi, v kateri albanska stranka, ki bi morala zastopati Albance in Albanke v Črni gori, cinično vegetira na oblasti v koaliciji s stranko srbskih desničarjev.

Ne vem, zakaj se mi je zdelo pomembno, da ta mali, v resnici pa velik incident delim z bralkami in bralci, ki jih usoda morda nikoli ne bo popeljala v malo, lepo in zapleteno državo, ki je Črna gora. Bržčas menim, da je vsak tak primer treba deliti, saj je treba pisati in govoriti tudi o najmanjših izbruhih fašizma, ki si želijo s silo in mimo zakona odpravljati ljudi, rase ali jezike.

Toda za tiste, ki jih bo pot nemara zanesla v prestolnico Črne gore … Med vožnjo z letališča proti središču mesta boste na levi opazili velikega, zarjavelega velikana. To je napol propadla tovarna, Kombinat aluminija Podgorica. Zatem se boste peljali mimo obrobja soseske, o kateri smo govorili v tem besedilu. Videli boste številne stavbe, kjer prebivajo ljudje, ki so od svojega dela nekoč spodobno živeli. Ti ljudje so preživeli propad države, v kateri so živeli in delali, lopovsko kapitalistično tranzicijo, razcvet nacionalizma, nov in vse intenzivnejši vpliv pravoslavne cerkve. Otroci in vnuki teh ljudi danes hodijo po ulicah te soseske in mesta, nekateri od njih pa si drznejo odločati, kateri jezik je na »njihovih« ulicah dobrodošel in kateri ni.

In vendar – verjamem, da so takšni huligani v mojem mestu še zmeraj manjšina in da se jim je mogoče zoperstaviti s temeljnim državljanskim pogumom. Če že policija ne more zaščititi navadnega državljana pred nasiljem huliganov, se lahko navadni državljani organizirajo in distancirajo od tistih, ki skušajo vzpostaviti ulični teror. V primeru, da še ta odpor izgine, bo izginilo tudi mesto, v katerem je smiselno živeti.

—

Prevedel: Tim Senčar.

Naslovna fotografija: avtorjev arhiv.