Kako biti socialistka

K temu razmisleku me je spodbudil zapis Mihe Blažiča Zakaj biti socialist 2. maja 2026 na portalu Disenz. Njegov tekst me je nagovoril zelo osebno, saj se vse bolj in bolj počutim kot paraliziran politični subjekt, ki nemočno opazuje vse od brutalnega nasilja in genocida Izraela nad Palestinci do ameriškega bullying imperializma, do domačih uničujočih ekonomskih, družbenih in okoljskih javnih politik. Verjamem, da je Blažičev zapis podobno zadel občutenje mnogih, ki se identificirajo kot levičarji in/ali socialisti. Ne gre za to, ali se strinjamo ali ne z njegovimi predpostavkami, izvajanji in sklepi, ampak za to, da je postavil zelo dobro izhodišče za spraševanje. Katera vprašanja si moramo levičarji in/ali socialisti danes zastavljati ter kaj in kako početi, da se premaknemo iz paralize?

Preberite tudi: Miha Blažič: Zakaj biti socialist.

»Kako biti socialistka?« je vprašanje, skozi katero iščem praktičen odgovor, kako ravnati, kaj početi. Še prej pa moram razumeti, ali smo zdaj na poziciji, ko vemo, kaj je treba storiti, pa nimamo volje in/ali orodij za to, ali pa smo v situaciji, ko ne vemo, kaj storiti, imamo pa vsaj nekaj volje, ki se brezciljno zaletava in vodeni v melanholijo? V tej točki se deloma strinjam z Žižkom, ki preobrača znamenito Marxovo tezo, da so »filozofi svet le različno interpretirali, gre pa za to, da se ga spremeni«, v tezo, da je »20. stoletje poskušalo preveč na hitro svet spremeniti, zdaj pa se moramo vrniti k temu, da ga analiziramo in razumemo«. Ne gre toliko za odvračanje od angažiranega delovanja kot za vprašanje, ali res razumemo, kaj so skupni problemi in cilji levice. Brez tega imamo zgolj razpršene bitke za parcialne interese posameznih družbenih skupin. In tudi če bi vedeli, tudi ko bomo vedeli, kaj hočemo, bo težko vpreči voljo mnogih v skupni boj. Med vednostjo in voljo pač ni samodejne vezi, je pa možna dialektika. Prav tako ne gre predpostavljati, da lahko politično gibanje deluje samo v linearnem zaporedju, da najprej vemo, kaj je naš skupni cilj, in se potem kolektivno orientiramo k temu cilju. Povsem legitimno je razmišljanje, da se gibanje poveže okoli nečesa drugega, ne okoli ciljev. Zdi se mi, kot primer, da lahko takšno opcijo prepoznamo pri Giorgiu Agambenu, ki si tako zamišlja post-liberalnega subjekta in post-liberalno skupnost, ko pravi, »bitje, ki prihaja, je kakršnokoli bitje« in prihodnja skupnost je »postajajoča skupnost kakršnihkoli subjektov«. Gre za idejo post-identitetnega sveta, kjer vez skupnosti predstavlja prav ta »kakršnokolost«, vez skupnosti ni skupni cilj, ampak je vez vrednotna enakost, to, da vsako bitje, kakršnokoli že je, šteje oziroma je vredno prav takšno, kot je. Cilj in hkrati izhodiščna pozicija političnega gibanja je tukaj (zgolj) popolnoma egalitarna skupnost. Tak način razmišljanja mi daje dober odgovor na vprašanje, kako biti socialistka, tako da v vsakem trenutku vsako človeško bitje od vseh osmih milijard na svetu obravnavam kot enakovredno. A to tudi znam in zmorem? Ne.

Socializem in levica nista ista stvar

Nadalje se mi zastavlja nekaj vprašanj ob Blažičevih poudarkih, da levica ne najde skupne družbene baze, da levičarska teorija ne pomaga zares organizirati prakse ter da kapitalizem povzroča različne sistemske probleme, ki jih ne znamo nagovoriti z enotno alternativo. Vse to drži, to moram razumeti kot pogoje mojega »kako biti socialistka«.

Socializem je politično-ekonomski vidik levice, je pravičnost ekonomske organiziranosti, torej dostop do dobrin, lastništvo nad sredstvi produkcije, delavske pravice ipd. Moralni ali vrednotni vidik levice pa predstavlja brezkompromisno prepričanje v družbeno enakost vseh.

Najprej, socializem in levica nista ista stvar. To me v praksi močno paralizira. Socializem je politično-ekonomski vidik levice, je pravičnost ekonomske organiziranosti, torej dostop do dobrin, lastništvo nad sredstvi produkcije, delavske pravice ipd. Moralni ali vrednotni vidik levice pa predstavlja brezkompromisno prepričanje v družbeno enakost vseh, torej to, da so vsa človeška življenja enakovredna, da so torej avtokratski načini predpisovanja »ta pravih« načinov življenja nedopustni. To, da socializem in levica nista ista stvar, ni teoretsko dlakocepstvo, ampak dejstvo prakse in zgodovine. Na primer krščanski socialisti pred in med drugo vojno s ključno figuro Edvarda Kocbeka. Torej, ekonomsko levi, moralno desni. V 20. stoletju v Braziliji znameniti kritični pedagog Paolo Freire, ki ga lahko štejemo kar za krščanskega marksista, pa tudi njegov evropski kolega Ivan Illich, ki je bil duhovnik in predan socialist. Danes obstaja v Nemčiji šokantni mešanec Zveza Sahre Wagenknecht (Bündnis Sahra Wagenknecht) s socialistično gospodarsko politiko, a desničarskim odnosom do priseljencev, ekologije in queer skupnosti. In nenazadnje, stalinizem je bil sistem z levo ekonomsko politiko in desno avtoritarno vrednotno politiko. In tudi obratno, imamo številčno populacijo tistih, ki privzemajo leve moralne vrednote o svobodi načinov življenj in hkrati stavijo na ekonomsko svobodo, torej moralno levo, a ekonomsko desno; queer pač ni skregan s kapitalom.

Da se rešim iz te zagate, imam dve možnosti. Ali iščem neko vrednoto ali cilj, ki je skupen tako socializmu (kot ekonomski paradigmi levice) kot tudi moralni levici z enakovrednostjo vseh življenj. Ali pa se naučim živeti v kognitivni disonanci, z občutki notranje nekonsistentnosti (tako miselne kot čustvene), če se moram npr. za ekonomsko enakopravnost v družbi boriti z ramo ob rami s tistimi, ki verjamejo, da je krščanski družinski način življenja večvredna oblika življenja kot queer skupnosti ali kot prijateljske skupnosti ali kot ateistična drža. Ne vem, se pa nagibam k temu, da se moramo na ravni političnega gibanja zateči k prvi poti, torej poiskati tisti vrednotni minimum, ki je značilen tako za ekonomsko kot moralno levico. V oči bode, da je to egalitarnost oziroma enakost. Sicer ne gre pozabiti, da je bila egalitarnost tudi eno od gesel meščanske revolucije, ki je rodila kapitalizem, pa se je potem izkazalo, da so si meščani želeli enakosti zgolj z božjimi poslanci na zemlji, ne pa tudi s tlačani in proletarci. Če pa se sprašujemo, po drugi strani, na čem graditi levo gibanje, potem mora biti ta minimum tudi maksimum, ta princip egalitarnosti moramo razumeti kot good enough vez gibanja, sicer zapademo v levičarsko drobnjakarstvo. Good enough pomeni, da sem lahko del gibanja in skupnosti, tudi če tega sodelovanja ne čutim kot perfect match; ne gre za konsenz, gre za zmožnost, da v nekaterih partikularnih situacijah prenesem kognitivno disonanco, da prenesem nekaj tesnobe, ko ujemanje ni popolno, da me liberalna ideja o zvestobi sami sebi ne ustavi v skupnem boju. Dobro prakso v obvladovanju te tesnobe kaže recimo Stranka delavcev Belgije. Zna se zgoditi, kot primer, da bomo morali levičarji kmalu stopiti v boj skupaj s konvencionalnimi podjetniki, ker bomo ugotovili, kot pravi Varoufakis, da smo skupaj ujeti kot rentniki v krempljih oblačnih kapitalistov oziroma tehnofevdalcev.

Kapitalizem je ena od oblik zatiranja in izkoriščanja

Nadalje, mojo prakso pogojuje vprašanje, ali je socializem odziv na kapitalizem ali je odziv na izkoriščanje. Zgodovinarji se skoraj učbeniško strinjajo, da sta neenakost in izkoriščanje stalnici zgodovine, pa tudi Marx je genealogijo kapitalizma izpeljal iz zgodovine razrednih neenakosti in družbenih sistemov izkoriščanja. Zato se mi zdi socializem kot boj proti kapitalizmu samo del boja levice, del, ki se pojavlja kot sindikalizem, protikolonializem in protiimperializem. Lahko grem na proteste ali podpišem peticijo ali delujem v sindikatu, da sem del tega boja. Ampak kako naj se borim v svojem vsakdanjem življenju, na sestanku v službi, v prostem času, na družinskem pikniku, na vogalu ulice? Tu krivica ne nosi podobe kapitala, medtem ko sta sistemska neenakost in izkoriščanje vseprisotna. Za praktični napotek se lahko obrnem na, med drugimi, bell hooks, ki feminizem definira kot »gibanje za odpravo seksizma, seksističnega izkoriščanja in zatiranja«, kjer vidimo, prvič, da govori o gibanju »za nekaj«, ne o gibanju ali boju »proti nečemu«, ter da je podlaga izkoriščanja in zatiranja, tj. seksizem, sekundarna, stoji kot pridevnik osrednjega elementa, tj. izkoriščanja in zatiranja. Zato je hooks feminizem razumela kot gibanje, ki je možno samo ob hkratnem boju za odpravo vseh oblik izkoriščanja in zatiranja, tistih na podlagi rase, geografije, razredne neenakosti itd. Zatorej socializem, ki bije bitko za odpravo izkoriščanja v kontekstu ekonomskih razmerij, ne more stati sam v boju proti vsem oblikam zatiranja in izkoriščanja, še posebej ne proti tistim, ki jih vsebuje socializem sam v svojih vrstah, od šovinizma in rasizma do intelektualne vzvišenosti.

Socializem, ki bije bitko za odpravo izkoriščanja v kontekstu ekonomskih razmerij, ne more stati sam v boju proti vsem oblikam zatiranja in izkoriščanja, še posebej ne proti tistim, ki jih vsebuje socializem sam v svojih vrstah, od šovinizma in rasizma do intelektualne vzvišenosti.

Naprej, kako biti proletarka. Četudi prihajam iz delavske družine in delam v prekarnih pogojih, se ne morem identificirati s proletariatom, lahko pa prepoznam, da sem v nekaterih kontekstih zatirana in izkoriščana, v nekaterih pa zatiram in izkoriščam. Ne vem, kako naj si oblikujem razredno zavest proletariata, če upoštevam marksistične pojme mezdnega dela in alienacije. Če pa pojem dela in alienacije prikrojimo stasu sodobnih produkcijskih procesov, kjer že naša življenja kot taka služijo kot surovina in produkt procesov proizvajanja presežne vrednosti, potem lahko prepoznam mezdno delo in alienacijo kot elementa, ki me povežeta s skupnostjo izkoriščanih. Alienacija delavca migranta in izkoriščanih delavcev globalnega juga ter moja alienacija imata povsem različno zunanjo podobo, v obeh primerih pa je človek sistemsko obravnavan kot surovina produkcije in ne kot avtonomno in vredno človeško bitje. Jasno je, da se novodobni socialisti, ki jih/nas Blažič prepozna kot prepuščene udobju in teoretski samozadostnosti, ne moremo prepoznati v pojmu marksistične alienacije, razen če alienacijo razumemo tudi kot odtujitev od smiselnosti življenja. Kapitalizem osebno osmišljanje življenja, ki ga v središče postavi najprej liberalizem, nato pa tudi eksistencializem, danes uporablja kot produkcijski vir in kot produkt. Produkcijsko-potrošniški način je uzurpiral oblikovanje smisla. Tako se moja alienacija kaže kot izguba možnosti (upam, da ne tudi zmožnosti), da sodelujem pri zamišljanju sebe in skupnosti, pri grajenju smisla življenja. Če parafraziramo Sartra, misliti moramo »socializem kot zvrst eksistencializma«. Tu lahko najdem motivacijo, da se borim ob boku delavca migranta, delavca globalnega juga, in tudi ob boku situiranih zaposlenih v moji okolici, ki prepoznavajo, da so njihove službe, četudi solidno plačane in urejene, v resnici bulšihti, da s svojim delom ne počnejo nič koristnega, še več, da prispevajo k svetu, kot si ga niso zamišljali. Odtujenost se tako pojavlja v obliki nezadovoljstva v zbirokratiziranih in nesmiselnih zaposlitvah, v potrošniškem preživljanju prostega časa, v neskončnem skrolu in rezultira v osamljenosti. Tako razumljena alienacija je lahko vezni element upora množic.

Socializem, ki ponuja idejo boljšega sveta in se zateka v absolutni prav, privzema obliko religije in lepo paše v svet, ki se ni uspel sekularizirati.

In še, kako biti socialistka, če sem ateistka. Če ne verjamem v obstoj transcendentnih sil ali velikih podob, ki bi določale, kaj je človek in kaj smisel njegovega bivanja. Odkloniti moram socializem kot religijo. Socializem, ki ponuja idejo boljšega sveta in se zateka v absolutni prav, privzema obliko religije in lepo paše v svet, ki se ni uspel sekularizirati. Ko Blažič govori o nezmožnosti, da se sodobni socialisti damo na razpolago dolgotrajnemu zgodovinskemu procesu, ki presega dimenzije posameznega človeškega življenja, zadane v jedro tega vprašanja. Menim, da ta naša nezmožnost kaže, da se (končno) dogaja sekularizacija, da človek ni več samoumevno vpet med pogledom nazaj k izgubljeni rajski pradavnini (tudi če je to čas neumornih noči delavstva) in orientacijo naprej k idealni podobi v prihodnosti, pa naj bo to onstranski raj ali komunistična družba. Neoliberalizem, zdaj pa tudi digitalizacija, spreminja človeka v vse bolj epizodično, projektno in fragmentirano bitje, ki se vse težje prepozna v daljših linearnih naracijah. To ni nujno slabo, saj je človek, ki epizodično preskakuje med identitetami, manj dovzeten za ideološke in religiozne naracije, kjer zgodba sama slej ko prej prevlada nad dostojanstvom in vrednostjo človeka kot takega. Paradiži preteklosti in prihodnosti hitro pričnejo delovati kot cilji, ki opravičujejo sredstva, to pa je vselej recept za totalitarizem.

Kot ateistko me k akciji motivira socialistična naracija, ki ni podobna religioznim naracijam, ampak je podobna praznemu platnu, ki nas vse skupaj vabi, da ga vedno znova porišemo, ter v duhu eksistencializma prevzamemo odgovornost za zamišljanje prihodnosti. Religija pravi »prihodnost je taka in taka«, eksistencializem pa pravi »prihodnost rišemo vsak posebej in vsi skupaj z vsakim svojim dejanjem«. Morda bomo narisali nekaj še boljšega od socializma, ha. Če je podoba prihodnosti že določena, potem bo težko pritegniti množice liberalnih subjektov, individuumov, ki sebe vidimo kot avtonomne. Ne verjamem v recept »ubiti liberalca v sebi«. Ne moremo iti stoletja nazaj v pred-liberalizem, lahko gremo samo naprej v smer nekakšnega post-liberalnega subjekta, ki bo zmožen graditi in nositi lastno identiteto in individualnost brez da hkrati vrednoti to individualnost kot večvredno in vzorčno za vse ostale. Liberalni subjekt se verjetno ne more kar raztopiti v neko heterogeno skupnostno gmoto, lahko pa si zamišljamo individuuma, ki ni individualist, egoist in narcis. Verjetno post-liberalni subjekt ne bo več zmožen nastaviti svojega hrbta, da se zgodovina skotali čezenj, kot bi rekel Hegel, ker ni več zmožen kognitivno zapopasti takšnih linearnih naracij. Kar pa ne pomeni, da tak individuum, strukturiran skozi epizodičnost in fragmentiranost, ne išče umestitve v celoto, v nekaj, česar del bi bil, ker ga tja poganja odtujenost in osamljenost. V praksi to pomeni, da socialistično gibanje novih mladih članov, ki bodo vztrajali v gibanju, ne more ujeti na dolgo staro zgodbo, niti na kratko zgodbo ne, sploh ne na zgodbo. Ne vem, na kaj. Na nek fragment. Mem. Besedo. 67. Objem. Ne vem.

Vsak lahko bije le svoj boj

Praksa v nevladnem sektorju, kjer sem sodelovala pri razvoju številnih zadrug, socialnih podjetij in skupnostnih iniciativ, me je naučila, da ne moreš bojevati boja nekoga drugega, vsak lahko bije samo svoj boj. Če hočeš bojevati boj nekoga drugega, si mu lahko pomočnik ali plačanec ali humanitarec, ne bo pa to tvoj boj. Kot kaže primer Palestine, nekdo je lahko humanitarec, ki pomaga Palestincem v boju za njihove pravice, ne bo pa to njegov boj. Lahko pa boj Palestincev postane tudi moj boj, če prepoznam, da je njihov boj pravzaprav boj proti kolonializmu, imperializmu in razčlovečenju, in se zavem, da je to tudi moj boj, da se Palestinci borijo tudi zame, ki me prav tako požira imperializem in razčlovečenje, četudi v drugih pojavnih oblikah. Potrebujem praktično veščino, da identificiram, kaj je moj boj, kdaj pa bijem tuje boje, v katerih razen sočutja nimam nobene stave. Ko razumem svojo bolečino in svoj boj, lahko začnem iskati presečišča z drugimi. Kaj je naša skupna bolečina in naš skupni boj? Empatija je dovolj le za pomoč drugim, razumeti skupno bolečino in skupni interes pa je podlaga za oblikovanje gibanja in skupnega boja za drugačen svet.

Empatija je dovolj le za pomoč drugim, razumeti skupno bolečino in skupni interes pa je podlaga za oblikovanje gibanja in skupnega boja za drugačen svet.

Iz tega izhaja tudi vprašanje, ali lahko tak boj poteka skozi nevladne organizacije. Večinoma sem delala v NVO sektorju in vedno znova padla v neko profesionalno bojevanje, ne morem pa zanikati, da so NVO-ji zaradi sistema financiranja močno politično nevtralizirani, pogosto celo paralizirani. Sprašujem se, ali lahko nemara boj poteka samo v prostem času. Torej v času, ki ni niti delovni čas niti čas potrošnje v nedelovnem času. Tudi sindikati predstavljajo boj ob boku delovnega časa (razen sindikalnih sekretariatov). Verjetno se moramo najprej boriti za prosti čas, ne samo v kontekstu delovnih pogojev, ampak tudi v svojih glavah in telesih, saj se trošimo v potrošnji. Prakse profesionalnih bojevnikov in protestnikov se zdaj izkazujejo za neučinkovite, poleg tega pa lahko vključujejo samo tiste, kar opisuje tudi Blažič, ki si to kot pripadniki relativno premožnega razreda lahko privoščijo. Socializem pa terja, da se mu pridružijo množice. Zato mora biti boj organiziran kot prizadevanje ljudi v prostem času. Seveda to na vsakodnevni ravni ne izključuje subvertiranja in neustrašnega govora v službenih in drugih delovnih situacijah. A na ravni organizacije socialističnega gibanja stvar zahteva takšno organiziranost, da je vsakdo lahko aktiven član socialističnega gibanja v svojem prostem času, ne pa da poskušajo takšno gibanje nositi nevladne organizacije, najpogosteje zaciklane v logiko razpisnega financiranja.

Kako torej biti socialistka?

Zame je socializem tako ekonomska kategorija boja za odpravo neenakosti v dostopu do dobrin kot tudi etična pozicija, da so vsa življenja enakovredna. To sicer ne pomeni, da so mi všeč vsi stili življenja ali vse kulturne in družbene prakse. In še, socializma si v praksi ne znam predstavljati, ne da bi hkrati privzela držo eksistencializma, torej odgovornega določanja prihodnosti skozi sleherno dejanje vsakega posameznika v sedanjosti. Podoba človeškosti človeka ni dana skozi idejo, ampak skozi udejanjanje, smo to, kar počnemo, kot posamezniki in kot skupnosti. Vse ostalo je nakladanje. Če ne počnemo tega, kar govorimo, kmalu začnemo govoriti to, kar počnemo.

Podoba človeškosti človeka ni dana skozi idejo, ampak skozi udejanjanje, smo to, kar počnemo, kot posamezniki in kot skupnosti. Vse ostalo je nakladanje. Če ne počnemo tega, kar govorimo, kmalu začnemo govoriti to, kar počnemo.

Kot socialistka se moram torej boriti proti podstati kapitalizma, isti v vseh pojavih izkoriščanja. To v praksi pomeni, da se moram aktivno vključiti v razkrivanje in odpravljanje tako seksističnega in rasnega izkoriščanja kot izkoriščanja v produkcijskih procesih, kot cehovske neenakosti v poklicnih dejavnostih, kot velikih dohodkovnih neenakosti v korporacijah, kot ohranjanja mladih v nedoletnem stanju v primarnih družinah, kot oblastnosti in izkoriščanja med sodelavci, kot politične nevtralizacije otrok in študentov v šolah itd. Vse to so mehanizmi zatiranja in izkoriščanja. Verjetno to ni toliko boj proti kapitalizmu kot pa boj proti oblastnosti, egoizmu, omnipotenci in narcisizmu (tudi v nas samih). Predvsem pa gre za boj za egalitarnost. Pogoj takšnega boja je, kot vselej, najprej razkritje hegemonije, ki (nam) je socialistom zastrla socialistično zavest. Ves čas me spremlja stavek: »ne vem kaj, ampak nekaj moramo storiti«, če parafraziramo Gramscija, intelekt je zmeden, volja pa se zaletava. A vsaj do tega na koncu pridem, da sem lahko socialistka na način, da se povezujem z vsemi, ki se borijo za odpravo vsakršnih neenakosti ter za odpravo vsakršnega zatiranja in izkoriščanja, tako človeka, tudi samega sebe, kot drugih živih bitij in planeta. Ampak, ne vem, morda tega sploh več ne moremo imenovati socializem.

—