Časi so taki, da je bolje biti bogat kakor reven

Ni še dolgo, kar se je stotine migrantov utopilo v Sredozemlju, ko je potonila prenatrpana ladja. Nikogar ni brigalo.

Tristo teh ljudi je bilo revežev iz Pakistana. Bili so sonarodnjaki očeta in sina, milijarderjev, ki sta izgubila življenje v podmornici, s katero sta se namenila ogledati razbitino Titanika. O dvojici bogatašev vemo vse: koliko denarja sta imela, vemo za melodramo, ki je spremljala njun odhod, to, kako sta se počutila pred potopom, kaj je rekla teta, na koncu še kaj meni svakov sine.

Smrt ljubljene osebe je tragedija; smrt milijona je statistika. Poznate to? Kdorkoli je to rekel, je povedal resnico. Kot je resnica, da je smrt bogataša tragedija, smrt siromaka pa statistika.

Življenjske zgodbe tristo revnih Pakistancev medijev niso zanimale. Koga briga, kako se je pred potjo počutil prebivalec sluma, v svoji hiši iz kartona in pločevine?

Karkoli si že mislite o ravnodušju: ob lažnem sočutju je vredno zlata. Pomanjkanje empatije je mnogo znosnejše kot pomanjkanje okusa – kar patetično priseganje na pravico vsekakor je. Človeka s pomanjkanjem empatije lahko ignoriraš in izobčiš; tistih s pomanjkanjem okusa ne moreš. Slednji zmeraj najdejo način, da na vsa usta razglašajo svojo grozljivo antiestetiko in antietiko. Svet teh ljudi je sranje, kar je že dovolj slabo. Še slabše je to, da vse okrog sebe silijo s svojim sranjem kot z Mozartovo kroglico. Ne le da zaudarja, tudi kičasto je.

Preberite tudi: Andrej Nikolaidis: Delavci in kmetje.

Se spomnite fotografije migrantskega otroka, ki se je utopil v Sredozemlju, njegovega majhnega, krhkega telesca, naplavljenega na obali? Dečku je bilo ime Alan Kurdi. Rojen v Siriji. Ko je umrl, je bil star dve leti.

Pa se spomnite tudi kolumnističnih in evroposlanskih tožb in zaklinjanja, »da se to nikdar več ne sme zgoditi«, da »je treba storiti vse, da se otroci ne utapljajo v morju pred obalami Evrope«?

Očitno se sme; očitno ni treba. Ali veste, koliko otrok se je od takrat utopilo na migrantskih ladjah, ki so potonile v Sredozemlju? In koliko otrok je bilo na ladji, s katero je potonilo tudi 300 revnih Pakistancev?

Poleg tega, da so brezimni in revni, so ti otroci tudi muslimani, kar je, ne lažimo si, v oziru evropskega rahločutnega javnega mnenja dodaten razlog, da revni in brezimni tudi ostanejo.

Za nas ti otroci nimajo niti imena: toliko nam je mar zanje. Tragedija se začne z imenom: ni imena, ni tragedije. Smrt brezimnih je statistika. Poleg tega, da so brezimni in revni, so ti otroci tudi muslimani, kar je, ne lažimo si, v oziru evropskega rahločutnega javnega mnenja dodaten razlog, da revni in brezimni tudi ostanejo.

Smrti revežev nikogar ne zanimajo. Kot jih ne zanimajo tudi njihove ljubezni.

Bogastvo za ljubezen ni pogoj, a revščina je zanjo ovira. Velike ljubezenske zgodbe praviloma govorijo o ljubezni premožnih. Romeo in Julija sta otroka vplivnih družin. Če je ona siromakinja, kot Pepelka – je on princ, tako da bo s poroko postala princesa.

V knjigarnah in hladnih knjižnicah ni slikanic, v katerih bi otroci spoznali romance pohabljenih, hudo bolnih siromakov.

Srednji razred obožuje ljubezen, a le ljubezen bogatih: ta mu pomaga, da se počuti plemenito, za razred več.

Kdo hoče gledati film o zaljubljenem paru, ki nima čiste vode, ima pa zato kronično diarejo? Kdo hoče gledati tak romantični prizor: oba na umazani žimnici, obžrti od podgan, medtem ko jima po hiši paradirajo kokoši iz soseske, po njunih smrdljivih telesih pa skačejo muhe? Ona joka, on jo nežno poljublja, zanju ni večje sreče …

Srednji razred obožuje ljubezen, a le ljubezen bogatih: ta mu pomaga, da se počuti plemenito, za razred več.

Iz istega razloga srednji razred z največjim vznemirjenjem spremlja tudi smrti bogatih.

Strinjam se: življenje zna biti grdo in težko se je spomniti smiselnega razloga zanj. Pa vendar, ni vseeno, ali ga preživiš na jahti ali na ribiški barki. Kakor ni vseeno, ali ga boš končal na ladji, na katero si se vkrcal, ker si bil željan nečesa drugega; ali v podmornici, v katero si se spustil, ker si že sit vsakega užitka in razkošja, tako da ti zadovoljstva ne nudi več nič razen poleta na Mars in potopa na dno oceana.

—

Prevedel: Miha Zemljič