Metelkova mesto: strategije obleganja

»Tam, kjer je mesto, je še eno mesto,« pravi Jesih v eni svojih pesmi o Ljubljani, in s tem najbrž ne misli mesta, ki je nastalo na območju nekdanje vojašnice, ki se, takoj ko prečimo njegove polzaznavne meje, razpre v dobrohotno, darežljivo drugost; ali pač, morda pa mu je ravno ta drugost razprla pogled skoz meteže snežink te sijajne pesmi, v kateri se vse preslikuje in odseva. Neki italijanski pisateljici, ki me je pred letom izpraševala o mojih najljubših prostorih v Ljubljani in nasploh o odnosu do prestolnice – ta je vendarle že več kot desetletje tudi »moje« mesto, četudi bom, kot mnogi drugi, v njej za vedno prišlekinja –, sem na zemljevid seveda najprej odločno zakoličila Metelkovo, ne le zato, ker je bistveno vplivala na moj tako literarni kot značajski razvoj, me nešteto večerov sprejemala v svoje drobovje in pričevala zlomom in vrhuncem osebnega postajanja, temveč predvsem zato, ker Metelkova v Ljubljano vrašča tisto drugost, ki jo vsako resno mesto pač nujno potrebuje. Poleg Roga, zdaj izgubljenega in spremenjenega do neprepoznavnosti, in aktualnih poskusov na Placu je Metelkova mesto – drugo mesto, mesto drugosti – ljubljanska heterotopija, kraj, kamor človek gre, ko ne more in noče nikamor drugam.

Posegi v okolici Metelkove so del premišljene strategije, ki bo na dolgi rok zadušila enega zadnjih samoorganiziranih mestnih prostorov. Dogaja se, bi lahko rekli, obleganje Metelkove.

Ravno s prenovo tovarne Rog in posledično rušitvijo tamkajšnje skupnosti je mesto postavilo precedens, ki normalizira in upravičuje podobna ravnanja tudi drugje. Nekaj takšnega se je zgodilo z novim Šumijem, ki je z višino svojega venca zaprl pogled na grad in prekršil desetletja dolg nenapisani dogovor ljubljanskih arhitektov, obenem pa odprl zapornice za bodoče gradnje v mestnem središču, ki bi morda želele to potezo posnemati (eden izmed njih je najbrž že načrtovani NUK II, ki bo precej presegel višino okoliških stavb). Takšni posegi, ki jih morda sprva jemljemo za neponovljive izjeme, lahko delujejo kot učinkovito pogajalsko sredstvo ob prihodnjih spremembah OPN-jev in zakonodaje ter tako omogočijo posege, ki bi bili sicer nedopustni. Takšnih primerov v Ljubljani zadnje čase ne primanjkuje, pomislimo le na Ilirijo, če bo uresničena gradnja parkirnih garaž pod Plečnikovo tržnico, pa se najbrž lahko poslovimo še od zadnjih zadržkov, ki so preprečevali celovito opustošenje mestnega središča.

Tovrstno izkazovanje moči bi lahko jemali kot strategijo, podobno tistim, ki so jih vojskovodje izvajali ob vsakem obleganju in ki naj oblegano mesto ob srečanju z mnogo močnejšim nasprotnikom že vnaprej pripravijo na skorajšnji padec. To prvo strategijo lahko imenujemo ustrahovanje. Vsako mesto konec koncev vzdrži le toliko, kolikor so pripravljeni vzdržati njegovi prebivalci.

V začetku leta 2026 bo podjetje Corwin na Masarykovi v Ljubljani, na območju nekdanje tovarne Veletekstil, začelo z gradnjo 29 nadstropij visoke stanovanjske stolpnice, poimenovane Nordika, ki so jo zasnovali arhitekti iz priznanega norveškega biroja Snøhetta. Biro najbolje poznamo po operni hiši v Oslu, investitorje pa po dveh projektih, ki so jih v Ljubljani že developali: to sta t. i. Kvartet v Šiški in Vilharia na Vilharjevi. Pustimo za zdaj ob strani vprašanje, za koga in za koliko se gradijo ta stanovanja, komu so namenjena in zakaj, ter se raje posvetimo dejstvu, da bo Nordika stala v nenavadnem sosedstvu: naravnost nasproti in neposredno nad AKC Metelkova mesto. Mehki Anschluss slednje bo sicer z druge strani že letos izvedel ZD Metelkova: zaradi gradnje novega poslopja zdravstvenega doma naj bi bila nujna rušitev zidu in dela letnega vrta Gale Hale. Okoli območja, katerega obstoj naj bi aktualna mestna oblast na papirju sicer podpirala, se torej zlagoma zateguje čedalje tesnejša zanka, ki bi lahko na neki točki postala smrtonosna. Predlagani posegi v okolici so del premišljene strategije, ki bo na dolgi rok zadušila enega zadnjih samoorganiziranih mestnih prostorov. Dogaja se, bi lahko rekli, obleganje Metelkove.

Preberite tudi: Matija Pušnik: Razkroj urbanega prostora.

Morda je Metelkova mesto kljub vsesplošnim apetitom in bojem, ki ji zlagoma zatikajo prste v luknje ometa, tako dolgo preživela tudi zaradi svoje prostorske zasnove: orientirana je navznoter, pred ostalim mestom se sramežljivo zapira, s treh strani jo obdaja obzidje nekdanje vojašnice, s četrte se pred odprtim trgom brani z ozkim prehodom in spremembo nivoja. Ravno zato je morda obstala kot kapsula ali kot enklava; zdaj pa mesto s svojimi strategijami obleganja rahlja njeno prostorsko avtonomijo, skače čez zid in preči mejo.

Ko je leta 1993 takratna Mreža za Metelkovo zasedla prostore nekdanje vojašnice, je kljub navidezni naklonjenosti mestne vlade Mrežinim pobudam na objektih potekalo prikrito rušenje. Že leta 1998 je bila Metelkova, kljub vpisu celotnega območja kasarne v Register nepremične kulturne dediščine leto poprej, proglašena za degradirano mestno območje. Definicija degradacije po Janezu Koželju, ki je istega leta s sodelavci objavil raziskavo Degradirana urbana območja, pravi, da je to »proces zmanjševanja vrednosti zemljišča, ureditev stavb in naprav na njem od višjega k nižjemu stanju uporabnosti, ki lahko vodi tudi do opustitve predhodne aktivne rabe, ko jo je še mogoče obnoviti ali nadomestiti z drugo. Skrajna stopnja procesa razvrednotenja je stanje, ko je urbano območje tako iztrošeno in poškodovano, da na njem ni več mogoče vzpostaviti nobene ponovne rabe […]. O degradaciji lahko govorimo tudi tedaj, če obstoječe stanje okolja ni v skladu s pričakovanim stanjem oziroma se ne razvija proti načrtovanim stanjem.« Uveljavljanje mestne oblasti nad mestnimi ozemlji se torej kaže tudi v tem, da si jih ta jemlje pravico proglašati za degradirana – kot vedno se je namreč treba vprašati, kdo je ta, ki ob upoštevanju zgornje definicije odloča, kaj pomeni »zmanjševanje vrednosti«, kdaj rabe »ni mogoče nadomestiti z drugo« in kakšno je »pričakovano stanje«. Ko se stroka poroči z oblastjo, ali tedaj iz skupnih ust izjavlja stroka ali oblast? Relativnost teh izrazov je tisto, kar daje odločevalcem skoraj popolno moč, da zakonodajo uporabijo v svoj prid in za doseganje svojih ciljev, ki so definirani v skladu z vokabularjem, ki ga določajo oni sami. Je sprememba Metelkove iz vojaške rabe v kulturno središče degradacija, četudi gre za »nižje stanje uporabnosti, ki lahko vodi tudi do opustitve predhodne aktivne rabe«? Je s takšnim degradiranim območjem torej upravičeno ravnati drugače kot z mestnimi območji, ki se spreminjajo »v skladu s pričakovanim stanjem«? Tej strategiji obleganja bi lahko rekli prisvajanje narativa.

Pri zgodovinskem obleganju nekega mesta je cilj vedno odrekanje za življenje potrebne infrastrukture, bodisi deloma bodisi v celoti, pa naj gre za hrano, surovine, dostop do informacij ali pa zgolj svobodo gibanja. Oblegano mesto je od nečesa odrezano, saj oblegovalske sile že zgolj s svojo prisotnostjo onemogočajo komunikacijo, vse skupaj pa je tek na dolge proge: od pomanjkanja infrastrukture se namreč hira dolgo in počasi.

Revitalizacija je že sam po sebi hecen pojem, in kot nekdo, ki se pri svojem vsakodnevnem delu veliko ukvarja s prenovami in dediščino, ob njem vedno malce trznem: da bi kaj lahko revitalizirali, moramo to namreč proglasiti za mrtvo.

V izvrstni raziskavi Hrup z Metelkove iz leta 2003 piše njen avtor Bratko Bibič o zgodovini t. i. »bojev za prostor« ljubljanske alternativne kulturne scene, formulaciji, ki naj bi se uveljavila v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja ob ugotovitvi, da je za vsako alternativno ali neodvisno kulturno sceno »(ne)razpolaganje s prostorom eden od strukturnih problemov, s katerim se sooča neprestano, tako rekoč transgeneracijsko«. Znova gre za neko vladajočo skupino, neko mestno oblast, ki v načeloma raznolikem prostoru mesta uveljavlja možnost razpolaganja s prostorom, pri čemer ga nekim skupinam podeljuje, druge pa pri tem omejuje. Četudi so metelkovci danes aktivni upravljavci lastnih prostorov, pa niso njihovi lastniki, in če s tem načeloma ni prav nič narobe – saj ne zagovarjamo lastniškega modela kot optimalnega –, pa jim nasproti stoji ravno taista uveljavljena ideja lastništva, ki je pri nas zmožna preglasiti vse ostale oblike in načine povezanosti z nekim prostorom. Že omenjena Nordika bo kapitalsko naravnani mestni oblasti ponudila izgovor, da začne s čedalje močnejšimi pritiski preoblikovanja, praznjenja in gentrifikacije pod krinko trenutno popularnih izrazov, kot je denimo revitalizacija. Ta pojem je že sam po sebi hecen, in kot nekdo, ki se pri svojem vsakodnevnem delu veliko ukvarja s prenovami in dediščino, ob njem vedno malce trznem: da bi kaj lahko revitalizirali, moramo to namreč proglasiti za mrtvo.

Preberite tudi: Miha Zadnikar: Radost v gradnji skupnosti, solidarnosti, tovarištva.

A Metelkova je živa, Metelkova živi, življenje pa je spreminjanje. Z nekaj bojazni, da bi se moja zaskrbljenost brala kot tipično negodovanje pripadnice starajoče se generacije nad novostmi mlajših, ker pač ni več vse, kot je bilo, »ko smo bili mi mladi«, menim, da mora biti Metelkova glede sprememb previdna, pa pri tem ne više povzdigovati zidov, pač pa bolj koncizno čuvati svoje bistvo. (Bistvo vsakega neodvisnega prostora pa je ravno njegova permeabilnost, njegova sposobnost, da sprejme novosti in jih brez podrejanja vključi v svojo notranjo raznorodnost.) Nočemo, da bi Metelkova obstala le še kot zaznamek na zemljevidu, le še označevalec, ki več ničesar ne označuje, le namrdnjen, simbolični poklon nečemu, kar je AKC Metelkova mesto nekoč bila. Naj ne obstane kot muzealizirana kulturna dediščina, kraj, kjer se je morda nekoč nekaj zgodilo, a se ne dogaja več. Zdi se namreč, da je popolna turistifikacija edini način, kako si lahko trenutna mestna oblast predstavlja njeno uporabnost, Corwinovi sosedje pa bi jo cenili le, če bi obstala kot obogatitev turistične ponudbe mesta, vznemirljiv večerni pobeg v odsev nečesa progresivnega, prikupno ozadje za fotografije na profilih edgy najstnikov na maturantskem evrotripu. Oznamčenje Metelkove je trojanski konj (tej strategiji obleganja bi torej lahko rekli infiltracija), s katerim se mora spopasti nepopustljivo. Skrbno mora čuvati možnosti za razvoj pluralistične, avtentične ustvarjalnosti, ki ni zgolj repeticija, pač pa radovedno začenjanje vedno od začetka, vztrajno zaletavanje z glavo v zid.

Izumimo si mesto, v katerem določeni prostori, skupine in spomini ne bodo oblegani in stisnjeni v kot, v katerem strategije ustrahovanja, obvladovanja narativov, infiltracije in omejevanja infrastrukture ne bodo dovolj, da bi se uklonili pritiskom.

Metelkova je vendarle mesto. Četudi oblegano. Četudi obdano z zidovi, ki komaj še zdržijo pritiske kapitala, ki jih ta kot vztrajno trohnenje morda načenja že od znotraj. Mesto pa je nekaj, do česar imamo, prosto po Harveyju, pravico; pravico, da ga nenehno so-izumljamo, da smo akterji v njegovem nenehnem postajanju. Mesta so prostor nenehnih konfliktov merjenja moči in pogajanja, ravno zato pa so tudi izpostavljena grabežljivim zasebnim interesom. Izumimo si torej mesto, v katerem določeni prostori, skupine in spomini ne bodo oblegani in stisnjeni v kot, v katerem strategije ustrahovanja, obvladovanja narativov, infiltracije in omejevanja infrastrukture ne bodo dovolj, da bi se uklonili pritiskom. Pravica do mesta obstaja le, če jo vsak dan znova in znova udejanjamo: če uporabljamo javni prostor, če v njem stopamo v dialog in sodelujemo v spoštljivih izmenjavah. Narava trenutnega družbeno-političnega sistema narekuje poenotenje, ki briše vsakršno svobodomiselnost in odstopanje, si vse podjarmlja in iz vsega napravlja gorivo zase. V tem morju kapitalskega obleganja je nujno, da kraji, kot je Metelkova, ostanejo prostori odločnega uveljavljanja umetniških, kulturnih, družbenih, pa tudi in predvsem političnih in prostorskih alternativ.

—

Naslovna fotografija: Robert Balen.