Kratki film o dolgem trpljenju

Film Mož, ki ni mogel molčati, hrvaškega režiserja Nebojše Slijepčevića, nastal v slovenski soprodukciji, je letošnji nominiranec za oskarja, kar pa ni prvi veliki uspeh tega kratkometražnega filma. Tudi na filmskem festivalu v Cannesu je prejel nagrado za najboljši kratki film, le nekaj mesecev kasneje pa še nagrado Evropske filmske akademije, tako imenovanega »evropskega oskarja«. Na kinematografskem območju Zahodnega Balkana je ta novica upravičeno odjeknila. Ko je film Nikogaršnja zemlja bosansko-hercegovskega režiserja Danisa Tanovića leta 2002 prejel oskarja za najboljši tujejezični film, je sledil skoraj dvajsetletni post, ki ga je pred štirimi leti prekinil film Quo Vadis, Aida?, bosansko-hercegovske režiserke Jasmile Žbanić, ki je bil prav tako nominiran za oskarja, a ga žal ni osvojil. Quo Vadis, Aida? se je dobro odrezal tudi na podelitvi nagrad Evropske filmske akademije, saj je prejel štiri, vključno s tisto za najboljši film.

Tisto, kar vse tri filme povezuje, in kar se že od nekdaj kaže kot potencialni »recept«, s katerim lahko filmi z Zahodnega Balkana pritegnejo pozornost žirij najelitnejših nagrad in festivalov, je zopet tema državljanske vojne na območju nekdanje Jugoslavije. Vsi trije filmi, le da vsak na svoj način, obravnavajo prav to tematiko. V filmu Nikogaršnja zemlja se zgodba dejansko odvija na nikogaršnji zemlji, medtem ko se vojaki sovražnih vojsk v Bosni in Hercegovini gledajo čez puškine cevi, do konca filma pa pristanejo v istem jarku. Film Quo Vadis, Aida?, je tematiko vojne v Jugoslaviji obdelal skozi prizmo genocida v Srebrenici. Film prikazuje zasedbo Srebrenice in kratko časovno obdobje, v katerem je vojska Republike Srbske pod poveljstvom generala Ratka Mladića – in pod budnim očesom nizozemskega korpusa vojakov Združenih narodov – zajela muslimanske civiliste ter nad njimi izvršila genocid, kar je v samem filmu vešče prikazano.

O obeh omenjenih celovečercih je bilo povedanega in napisanega že veliko, zato bom pozornost namenil filmu, ki si to v tem trenutku še posebej zasluži, kratkometražnemu delu Mož, ki ni mogel molčati. Tako kot Quo Vadis, Aida?, tudi Slijepčevićev film temelji na resničnih dogodkih. Govori o ugrabitvi, ki se je zgodila leta 1993 v Štrpcih, na železniški progi Beograd–Bar, med Srbijo in Črno goro, takrat dvema republikama, ki sta tvorili Zvezno republiko Jugoslavijo. Do zločina je prišlo, ko so specialne enote vojske Republike Srbske, na katere ozemlju se postaja Štrpci nahaja, ustavile vlak. Po pregledu osebnih dokumentov so vojaki z vlaka odvedli vse moške bošnjaške narodnosti, državljane Črne gore, Srbije ter Bosne in Hercegovine, ki so jih odbrali po muslimanskih imenih na osebnih izkaznicah. Odvedli so tudi enega Hrvata in še enega potnika, čigar identiteta še danes ni znana.

Po pričevanjih potnikov, ki so »kontrolo« srbske vojske preživeli, se je akcija odvila hitro in presenetljivo mirno. Vojaki so vlak ustavili na postaji, kjer postanek ni bil predviden, in s sprevodnikovo pomočjo pregledali osebne izkaznice. Potniki, očitno zmedeni in prestrašeni, so jim osebne izkaznice skrbno izročili. Vojaki so tistim z »muslimansko« zvenečimi imeni rekli, naj izstopijo iz vlaka. Edini med »pravovernimi« potniki, ki se je tej sumljivi vojaški akciji uprl, je bil Tomo Buzov, po narodnosti Hrvat, sicer pa upokojeni častnik Jugoslovanske ljudske armade s prebivališčem v Beogradu. Tistega dne je bil na poti v Podgorico, na obisk k sinu, ki je bil na služenju vojaškega roka v Črni gori. Tomo Buzov, očitno edini, ki se je zavedal, kaj se dogaja, ali pa vsaj edini dovolj odločen, da to izreče, je od vojaka zahteval pojasnilo. Ta oblika upora je bila dovoljšen razlog, da so ga srbski vojaki odvedli, nakar se je sled za njim, ob preostalih žrtvah, za zmeraj izgubila.

Prav Tomo Buzov je mož, čigar ime se skriva v naslovu Slijepčevićevega filma. To je mož, ki tistega dne na vlaku št. 671 resnično ni mogel molčati, kar ga je stalo življenja. Vendar Slijepčevićev film ne bi bil tako dober, če režiser ne bi našel dramaturške rešitve, ki vprašanja perspektive ne razrešuje enostavno, z osredotočanjem na poskus dokumentarne obravnave teme skozi prizmo moža, ki se je uprl.

Film se prične s kadrom spečega potnika, za katerega kasneje izvemo, da mu je ime Dragan, kar je ime, ki je tistega dne prinašalo življenje, ne pa smrti. Dragan je človek, ki ga budno spremljamo od začetka do konca filma. Z njim smo, ko v začetnih kadrih spi, z njim smo, ko komaj prebujen stopi na hodnik in si prižge cigareto, z njim smo, ko gleda vojsko, kako ustavlja vlak, in ko odločno izjavi, da tega ne smejo, saj »to ni divji zahod«.

V nadaljevanju filma ga bomo vsaj še enkrat videli, kako res nastopi kot »mož, ki ni mogel molčati«. In vendar, ko v njegov kupe, ki si ga deli z nekim mladeničem brez dokumentov, deklico, ki potuje s svojim dedkom, na videz ne preveč zainteresiranim dekletom, in starejšim gospodom, ki ob oknu mirno prebira časopis, vstopijo vojaki, dojamemo, da Dragan, ki smo ga skozi celoten film spremljali, pravzaprav ni mož, ki ni mogel molčati, kar je prvi dramaturški preobrat v tem kratkem, mojstrsko izpeljanem filmu.

Resnični »mož, ki ni mogel molčati«, v film simbolično in fizično vstopi »iz sence«, igra pa ga eden najboljših srbskih igralcev srednje generacije, sijajni Dragan Mićanović. Iz offa se oglasi starejši gospod, ki vojaka odločno vpraša, kaj počnejo, kateri vojski pripada in zakaj legitimirajo ljudi. Tomo Buzov se predstavi kot upokojeni oficir Jugoslovanske ljudske armade. S svojo odločnostjo in simbolno avtoriteto skuša ustaviti tisto, česar se očitno ne da več ustaviti. Vsa njegova prizadevanja so privedla do tega, da so tudi njega, skupaj z ostalimi »izbranimi« potniki, odvedli z vlaka, strpali v tovornjak in odpeljali v smrt.

Preberite tudi: Ilja Đurović: Od kod vsi ti fantje?

Pričevanja ostalih potnikov pa dejansko govorijo o tem, da je vse skupaj potekalo presenetljivo hitro, še več, presenetljivo mirno. Z izjemo Toma Buzova se nihče ni drznil upreti. Vojaki so vstopili, odbrali svoje »sovražnike« med civilisti, jih odpeljali ven, vlak pa je nadaljeval svojo pot. Brez potnikov »napačne« narodnosti in brez moža, ki ni mogel molčati. In brez nekega drugega potnika, po pričevanjih tujca, temnopoltega, kar je vojsko Milana Lukića še posebej zaintrigiralo, zato ga je Lukić po besedah ​​prič poljubljal in objemal kot svojega »brata črnca«, nakar so ga skupaj z ostalimi ugrabljenimi potniki oropali in usmrtili. Lukića so mnogo let kasneje aretirali in v Haagu obsodili na dosmrtni zapor zaradi vojnih zločinov nad civilnim prebivalstvom v Višegradu v Bosni in Hercegovini.

Konec filma Mož, ki ni mogel molčati je obenem tudi konec »akcije« vojske Republike Srbske na vlaku št. 671. Ko potnike odvedejo ven, vlak ponovno spelje, mi pa ostanemo na obrazu Dragana, ki ga igralec Goran Bogdan odigra z minimalnimi, izrazito intenzivnimi igralskimi sredstvi. To je obraz človeka, ki se je do tistega trenutka morda imel za dobrega, pogumnega človeka, ki se je za obrambo drugega pripravljen celo žrtvovati. A ko je napočil trenutek za pogum in plemenito žrtvovanje, je Dragan obnemel. Njegov boj s samim sabo, ko se v poslednjih trenutkih filma zave, kaj se je zgodilo in kaj je oziroma česa ni storil, je pretresljiv prikaz notranjega boja »navadnega človeka«, ki ni ne pretirano dober niti pretirano slab, ne strahopetec in ne heroj. Človeka, ki skuša preživeti, ne da bi pomislil, kakšno ceno bo za svoj molk plačal jutri. Sugestivnost njegovega izraza je zaključni, vrhunski kader tega močnega kratkega filma.

Njegov boj s samim sabo, ko se v poslednjih trenutkih filma zave, kaj se je zgodilo in kaj je oziroma česa ni storil, je pretresljiv prikaz notranjega boja »navadnega človeka«, ki ni ne pretirano dober niti pretirano slab, ne strahopetec in ne heroj.

Tam, kjer se filmska zgodba zaključi, se realnost žal nadaljuje. O potnikih, ki so jih odvedli z vlaka, vemo le to, da so jih s tovornjaki odpeljali v bližnjo osnovnošolsko športno dvorano, kjer so jih oropali in pretepli, nato pa jih v vasi na poti do Višegrada likvidirali in vrgli v reko, tako vsaj domnevajo. Vlak št. 671 je nadaljeval svojo pot. Družine ugrabljenih so šele na postajah v Črni gori, kjer so čakali na svoje bližnje, dojele, kaj se je zgodilo. Takrat se začne njihov boj, da bi izvedeli za usodo ugrabljenih. Izjave pristojnih so bile protislovne. Slobodan Milošević, tedanji predsednik Zvezne republike Jugoslavije, je obljubil, da bo »pretaknil nebo in zemljo«, da ugrabljene potnike spravi domov. Čas je mineval, možnost, da bi bili ugrabljeni še zmeraj živi, ​​pa je postajala čedalje manjša. Leta kasneje so našli posmrtne ostanke štirih ugrabljenih Bošnjakov. Trupel preostalih šestnajstih potnikov niso nikdar našli. Za zločin v Štrpcih so na sodiščih v Črni gori, Bosni in Hercegovini ter Srbiji obsodili več kot deset pripadnikov vojske Republike Srbske. Milan Lukić, vodja specialne enote, ki je ugrabitev izvedla, je še zmeraj v zaporu.

Železniška proga Beograd–Bar, na kateri se je ugrabitev zgodila, velja za eno priljubljenih znamenitosti za tuje turiste, predvsem po zaslugi slikovite pokrajine, ki jo prečijo večinoma počasni in zastareli vlaki, na poti od srbske prestolnice do črnogorske obale, skozi srbske nižine, nato skozi srbske in črnogorske planine, od koder se spustijo proti Skadarskemu jezeru in Jadranskemu morju. Na tej relaciji vlak še zmeraj pelje po koščku ozemlja Bosne in Hercegovine, mimo postaje, kjer je s ciriličnimi in latiničnimi črkami zapisano »Štrpci«. Dandanes se vlak na tej postaji ne ustavlja, tako kot se po voznem redu ne bi smel ustaviti niti tistega 27. februarja 1993.

Sijajni film Nebojše Slijepčevića, ki je ponovno osvetlil tragedijo v Štrpcih, o njej tokrat spregovori z vidika človečnosti in poguma Toma Buzova, moža, ki ni mogel molčati. Kar je vsaj nekakšna filmska pravica, če že tista druga, domnevno slepa, za mrtve vedno nastopi prepozno.

—

Prevedel: Tim Senčar

Kratki film Mož, ki ni mogel molčati si lahko še dva tedna ogledate na RTV SLO.

Naslovna fotografija: Kinodvor.