Hercegnovi, mesto, ki sežiga pisatelje

Prepričan sem, da ste za Andreja Nikolaidisa že slišali. To je tisti tip, čigar zmeraj nevarno zaostrena besedila se pojavljajo tudi na Disenzu. Če ste se spuščali v njegove analize, vam je jasno, da si Andrej Nikolaidis v časopisnih kolumnah ne prizadeva biti hegeljanska »lepa duša«, ne raziskuje pretanjenih con protislovij v mišljenju, to ni, kot bi rekli, njegova »skodelica čaja«. Andrej Nikolaidis je eden tistih pisateljev, ki nedvoumno zavzemajo svoje stališče in odprto tvegajo z zatrjevanjem, da imajo preprosto prav in da zmeraj natanko vedo, o čem govorijo.

Takšne pisatelje rad prebiram, ker mi obenem prinašajo zadovoljstvo v besedilu (če je besedilo dobro napisano, kar pri Andreju zmeraj je) in neko vrsto intelektualnega užitka v želji po polemiki in razpravi. No, nedavno so ravno zaradi besedil in kritičnega mišljenja Andreja Nikolaidisa sežgali na obali v Hercegnovem, mestu ob črnogorskem morju. Za zdaj na srečo le simbolično, kot lutko ob zaključku mestnega festivala. Čeprav nihče ne more dokončno reči, kako lahko tako dejanje navdihne razne psihopate, ki si polni besa in nestrpnosti ogledujejo črnogorsko javno sceno in se vsakodnevno vse globlje vkopavajo v jarke »naših« in tistih »proti nam«.

To vsekakor ni prvi poseg v fizično varnost pisatelja Andreja Nikolaidisa. Zaradi načina, kako javno izraža svoja politična stališča, je Nikolaidis že od nekdaj na muhi srbskih nacionalistov. Pred dvajsetimi leti je zaradi besedila, v katerem je režiserja Emirja Kusturico oklical za »hudičevega vajenca« in mu pripisal, da neposredno podpira politiko Slobodana Miloševića, slavni režiser tožil pisatelja, zaradi česar je po dolgoletni sodni sagi Črna gora odredila Nikolaidisu, naj zaradi besedila Kusturici plača odškodnino 5.000 evrov ali pa roma v zapor. Ta sodba je izzvala celo serijo odzivov, odškodnina pa je bila poravnana zahvaljujoč prostovoljnim prispevkom intelektualcev in novinarjev iz regije.

Z mestom Hercegnovi, ki ga je pred kratkim simbolno sežgalo, ima Nikolaidis prav tako že dolgo zapleten odnos. Zaradi besedila, v katerem se je Nikolaidis povsem bernhardovsko – kajti v literaturi in javnih nastopih je Thomas Bernhard očitno eden od njegovih vzornikov – lotil tega obmorskega mesta, je doživel številne ostre odzive, obsodbe in grožnje. Hercegnovska oblast mu tega očitno nikoli ni oprostila, zato so več kot deset let kasneje končno dočakali, da pisatelja na mestni rivi simbolično sežgejo. Vse so pospremili z odvratnim, zelo nekarnevalskim govorom, v katerem ga opisujejo kot »smrad, ki se širi«, kot sovražnika vsega srbskega, kot slabega pisatelja, dokler ga na koncu ne diskvalificirajo še kot Grka, kar po spletu naključij po poreklu tudi je.

Treba pa je nekaj stvari povedati tudi o politiki, ki je privedla do tega, da so na rivi nekega črnogorskega mesta zažgali lutko pisatelja.

Tranzicija do grmade

Črna gora je pred slabimi štirimi leti zamenjala tridesetletno oblast, ki je bila simbolno, politično, korupcijsko in na vsak drug način utelešena v podobi Mila Đukanovića, ki je v marsičem podoben slovenskemu političnemu maratoncu Janezu Janši. Tako kot Janša je tudi Đukanović v osemdesetih začel kot mlad komunist, nadaljeval v devetdesetih kot mlad nacionalist, nato mlad politik neoliberalne tranzicije, kar je pozicija, na kateri je dočakal politično starost in penzijo, ne da bi oblast izpustil iz rok vse do leta 2020.

Črna gora je pred slabimi štirimi leti zamenjala tridesetletno oblast, ki je bila simbolno, politično, korupcijsko in na vsak drug način utelešena v podobi Mila Đukanovića, ki je v marsičem podoben slovenskemu političnemu maratoncu Janezu Janši.

Potem ko je celotno državljansko vojno devetdesetih preživel kot premier Črne gore, ki je kot Miloševićeva marioneta sodeloval pri mnogih zločinih, ki jih je v imenu projekta »Velike Srbije« zagrešila JNA, je Đukanović leta 1997 napravil odločilno potezo in Miloševiću obrnil hrbet. S tem trenutkom je postal ljubljenec Zahoda. Njegova »vojna preteklost« in sledi vpletenosti v kriminalne dejavnosti so odpadle, Đukanović pa si je od Zahoda zagotovil popolno podporo pri obnovi črnogorske neodvisnosti in zapuščanju zveze s Srbijo. To priložnost je uspešno izkoristil, z močno kampanjo je pristaše neodvisnosti privedel do zmage na referendumu in potem tudi Črno goro včlanil v NATO. Zdelo se je, da je na ta način Đukanović Črno goro trajno zaščitil pred vplivi velikosrbskih teženj. Po drugi strani je sebi, svoji družini in tesnemu interesnemu krogu zagotovil državo in sistem, v okviru katerih so korupcija, organizirani kriminal in brezsramno bogatenje izbrancev postali običajen način obratovanja. To je trajalo dovolj dolgo (v mojem primeru prvih 30 let mojega življenja), da se je resnično zdelo neuničljivo. Nato pa se je, na videz nenadoma, razblinilo kot milni mehurček.

Preberite tudi: Andrej Nikolaidis: Nostalgija po Janši.

Po večmesečnih procesijah, ki jih je v Črni gori organizirala Srbska pravoslavna cerkev in jih je, še pomembneje, vodil pokojni metropolit Amfilohije, eden najkontroverznejših in – kot se bo pokazalo – najspretnejših političnih igralcev v regiji, je Đukanović na volitvah 30. avgusta leta 2020 izgubil oblast. Ta datum imamo lahko za »prelomen« iz številnih razlogov. Poleg tega, da se je končno zamenjala Đukanovićeva megastranka, ki je delovala nedotakljivo, je na političnem in javnem prizorišču zavladala prava panika. Za trenutek je bilo videti, da bo Srbska pravoslavna cerkev skupaj s predstavniki desničarske, nacionalistične struje, povezane s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem, prevzela oblast in v vseh smislih ogrozila črnogorsko neodvisnost.

A najradikalnejši srbski struji v črnogorski politiki, po seriji političnih obratov, ki jih je nekomu, ki ni obsojen na črnogorsko politično sceno, res težko razložiti, vendarle ni takoj uspelo priti v vlado. Čeprav to vztrajno poskušajo in bodo pri tem z rekonstrukcijo vlade kmalu uspešni.

Andrej Nikolaidis je bil simbolično sežgan, ker je ideološko in politično na nasprotni strani aktualne črnogorske oblasti. Ker jo ostro in neusmiljeno kritizira, saj si ta oblast to tudi zasluži. Sežgan je bil zaradi mnenj, izraženih v besedilih.

V tem »prelomnem« trenutku, ki izhaja iz Đukanovićevega padca, se je začel del intelektualne scene krčevito in vsakodnevno boriti proti politiki, ki je na krilih cerkvenih procesij silovito stopila na javno prizorišče. Prav Andrej Nikolaidis je eden najvztrajnejših, najglasnejših in najostrejših kritikov nove oblasti, njenih klerofašističnih struj in tega, čemur se reče »srbski svet«. Za nepoučene, »srbski svet« je neuradni projekt Aleksandra Vučića, neka light verzija Velike Srbije, a še zmeraj izjemno problematična nacionalistična ideja, ki naslavlja »vse Srbe«, tudi tiste, ki živijo v okoliških državah. Pozitivne teze o »srbskem svetu« lahko v glavnem slišimo iz Beograda in Banjaluke, glavnega mesta entitete Republike Srbske, s katero upravlja še ena kontroverzna figura srbske politike, Milorad Dodik.

Prav Republika Srbska je ena od »žgočih tem« (če se izrazim tako karnevalsko), ki so povzročile, da so Andreja Nikolaidisa razglasili za sovražnika srbskih nacionalistov. Ob proslavi dvajsete obletnice entitete Republike Srbske je Andrej Nikolaidis napisal tekst, ki je poleg ogromnega števila anonimnih »groženj«, ki avtorja spremljajo že desetletja, izzval celo uradne odzive Srbije. Iz Beograda je bila Črni gori ob tej priložnosti poslana protestna nota, ki trdi, da Nikolaidis v svojem besedilu »spodbuja ekstremizem in uporabo nasilja proti Republiki Srbskei«. Tak odziv bi bil mogoče še smiseln, če ne bil branil politične tvorbe, zgrajene na »ekstremizmu in uporabi nasilja« proti nesrbskemu prebivalstvu Bosne in Hercegovine, kar je privedlo do Srebrenice in mnogih drugih zločinov, zaradi katerih je bil med drugimi obsojen tudi Radovan Karadžić, prvi predsednik te paradržave.

Karnevalski fašizem

Velikosrbska politika in klerofašistični »svetovni nazor« sta stalna tarča Nikolaidisovih besedil, zaradi česar je, kot vidimo, v srbskih nacionalističnih krogih že od nekdaj zelo razvpit. Zadnja štiri leta so ta položaj dodatno utrdila. Tako je torej korak za korakom, članek za člankom, Andrej Nikolaidis prilezel do točke, kjer ga organizatorji karnevala v Hercegnovem označijo za človeka, ki je menda kriv za vse njihove težave, in ga zaradi tega sežgejo na mestni rivi ob govoru, ki ni niti malo karnevalski, temveč odkrito političen. Kajti Andrej Nikolaidis je bil simbolično sežgan, ker je ideološko in politično na nasprotni strani aktualne črnogorske oblasti. Ker jo ostro in neusmiljeno kritizira, saj si ta oblast to tudi zasluži. Sežgan je bil zaradi mnenj, izraženih v besedilih. Zaradi mnenj, ki – to je treba posebej izpostaviti – nikomur na tem svetu, zlasti pa ne prebivalcem Hercegnovega, ne morejo povzročiti kakršnihkoli težav, saj gre le za stališča enega pisatelja, pa naj so še tako ostra.

Skoraj vsi levo in meščansko usmerjeni so dogodek ostro obsodili. Odzivi prihajajo tudi od ljudi izven Črne gore, kar ima poseben pomen, saj si tisti, ki so celotno reč organizirali, zaslužijo prepoznavnost tudi izven svoje male skupnosti.

S tem »karnevalskim« sežigom se razkriva politično zlonamerna plat celotnega dejanja, ki je upravičeno izzvalo burne reakcije. Vsakdo, ki je bil kdaj navzoč na mediteranskih karnevalih ali je o njih bral, ve, za kaj gre. Maske služijo temu, da prebivalcem majhnih, povečini malomeščanskih središč nekajkrat na leto omogočijo, da se obnašajo, kakor želijo, in govorijo, kar želijo, skriti pod masko in osvobojeni vsakodnevnih inhibicij. Lutka, ki se jo sežge na koncu karnevala, pa naj bi predstavljala tisto, v čemer ta mala skupnost prepoznava vse svoje težave prejšnjega leta.

Prav zaradi narave karnevala in »dovoljenja«, da se na ta dan pove, česar se sicer ne sme povedati, se na karnevalih že stoletja v zubljih najpogosteje znajdejo tisti, ki so na oblasti ali blizu oblasti, politiki in velikaši. Maskam je dovoljeno, da vsaj ta dan oblastnikom povejo, kar si o njih zares mislijo. V tem črnogorskem primeru pa imajo maske nad seboj v mestu oblast, ki jo hočejo, prav ta oblast pa jim dovoljuje in zdaj že javno opravičuje sežig lutke s podobo pisatelja, ki piše in govori, kar si misli, kar pa se tej oblasti in tej raji ne dopade.

Preberite tudi: Andrej Nikolaidis: Delavci in kmetje.

Sežiganje, tudi simbolično, zaradi pisane besede, zaradi izraženih kritičnih stališč, zaradi drugačnega mišljenja, nedvoumno spominja na fašizem, ker fašizem tudi je. Na vse to je črnogorska ministrica kulture, sicer prebivalka Hercegnovega in funkcionarka v tem mestu vladajoče stranke, reagirala tako, da je celotno stvar poskušala relativizirati in se sklicevala na svobodo govora s pojasnili, da je sežig lutke pisatelja na mestni rivi bojda benigen.

Prevajalec Firth je prišel na idejo, da se angleškemu PEN-u predstavijo okoliščine in se predlaga, da na sežig pisateljske lutke v Hercegnovem reagira, od organizatorjev pa zahteva javno opravičilo zaradi dejanja. V primeru, da organizator tega ne stori, je predlagan bojkot Hercegnovega kot turistične destinacije.

Bojkot ali dobrodošlica v salò

Vse skupaj je v močno razdvojeni in zapleteni Črni gori izzvalo upravičene in glasne odzive. Skoraj vsi levo in meščansko usmerjeni so dogodek ostro obsodili. Odzivi prihajajo tudi od ljudi izven Črne gore, kar ima poseben pomen, saj si tisti, ki so celotno reč organizirali, zaslužijo prepoznavnost tudi izven svoje male skupnosti, v kateri verjamejo, da lahko počnejo, kar se jim zljubi.

Da bi bila stvar še bolj nenavadna: Andrej Nikolaidis je nedavno dobil nagrado angleškega PEN-a za roman »Anomalija« v prevodu Willa Firtha. Prav prevajalec Firth je prišel na idejo, da se angleškemu PEN-u predstavijo okoliščine in se predlaga, da na sežig pisateljske lutke v Hercegnovem reagira, od organizatorjev pa zahteva javno opravičilo zaradi dejanja. V primeru, da organizator tega ne stori, je predlagan bojkot Hercegnovega kot turistične destinacije.

Ne vem, ali bo angleški PEN šel tako daleč, da bi pozval k turističnemu bojkotu, vendar bi bilo to res vznemirljivo in koristno kot opomnik, da na svetu nismo čisto sami, da se fašistični izlivi lahko kaznujejo, in sicer z udarci tam, kjer vsakega fašista v srži najbolj boli – po denarnici. Če do bojkota ne bo prišlo, potem lahko Hercegnovi svoj fašizem uradno prizna in pretvori v reklamo ter na vhodu v to lepo, mediteransko mesto turiste pričaka s primernim sporočilom: »Dobrodošli v Hercegnovem, mestu, kjer še vedno sežigamo pisatelje!«

V tem času, kot je sarkastično povedal tudi Nikolaidis v prvih komentarjih po sežigu, bo ravno zaradi lastne »sežganosti« najbrž še bolj prevajan, njegovi honorarji bodo višji, bedasto karnevalsko dejanje pa bo učvrstilo njegov ugled v literarnem svetu, zaradi česar se je pisatelj meščanom tudi nadvse lepo zahvalil in jim privoščil še veliko uspešnih sežigov. Človek bi si kar zaželel biti »sežgani pisatelj« neke male, požgane države.

—

Prevedel: Miha Zemljič.