»Jezik Evrope je hinavščina in denar« (Umberto Eco, verjetno)

Jezikoslovci, še zlasti politično korektni, pogosto pravijo, da ne obstajajo »majhni« in »veliki« jeziki. Najbrž imajo prav. Poezijo, ki naredi življenje znosno, se da napisati v vsakem jeziku, pa četudi ga obvlada en sam govorec. Toda tu se jezikoslovna romantika jezikovne enakopravnosti konča. Če mora namreč ta govorec živeti od svoje ali svojih pesmi – ne samo živeti za poezijo, temveč tudi živeti od poezije –, potem se zadeva zaplete. Jeziki nenadoma postanejo bodisi veliki in mogočni (kar večinoma pomeni potencialno »dobičkonosni«) bodisi majhni, manjši od najmanjše drage sobice v nekem evropskem mestu, v katerem skuša govorec tega že skoraj pozabljenega jezika skovati svojo življenjsko pesmico.

Nedavno sem bil v Bruslju, na dogodku, ki ga je organizirala Evropska komisija. Tam smo se mi, avtorji in avtorice iz majhnih in velikih jezikov, zbrali zato, da bi nam Evropska komisija razložila, da majhni in veliki jeziki ne obstajajo, in zato, da bi lahko uglajeni bruseljski birokrati kdo ve katerič že citirali Umberta Eca.

To zapisujem iz zdaj že deset let trajajoče izkušnje življenja v majhni jezikovni enklavi lastnega jezika, medtem ko okoli mene brenči, proizvaja, odloča in vse nadzoruje veliki evropski jezik, die Sprache der Dichter und Denker, jezik pesnikov in mislecev, surova in čudovita nemščina. Tega jezika sem se učil v mednarodni skupnosti mesta Berlin, kjer se da preživeti desetletja, ne da bi spregovoril v jeziku pesnikov in mislecev, se skozi prebijati z angleščino in v jeziku ostati večni gost.

Jeziku, v katerem pišem, se je nekoč reklo srbohrvaščina, v moji osnovni šoli se mu je reklo srbščina, ne vem pa, kako se mu v šolah reče danes. Da bi v svojem jeziku užival in se po njem gibal čim svobodneje, sem kot bralec preučeval vsa njegova narečja, odtenke in idiome, imel sem tudi srečo, da sem se v šoli naučil obeh pisav tega nekdanjega jezika, zato se imam danes za jezikovno bogatega. Vmes je država, ki je govorila in ustvarjala v tem jeziku (in vsaj še dveh), razpadla in za seboj v propad povlekla še nekaj na videz tako trdoživega in prožnega, kot je jezik. Zdaj se »mojemu« jeziku menda reče črnogorščina in je eden izmed štirih jezikov, ki izhajajo iz nekdanje srbohrvaščine. Na videz bi lahko šlo zgolj za nacionalistično traparijo, kar tudi je, toda nekateri »novi« postjugoslovanski jeziki so zares odločni pri dokazovanju svoje izvirnosti in preganjanju tujk iz nekdaj skupnega besedišča, s tem pa namesto jezikovnega bogatenja odločno izbirajo siromašenje.

Na katedrah za južnoslovanske jezike se je tako povsod po Evropi pojavila koda, ki povzema tako imenovani »naš« jezik. V Nemčiji se tej kodi reče BKMS (bosnisch-kroatisch-montenegrinisch-serbisch). Na Oddelku za južnoslovanske jezike Humboldtove univerze v Berlinu sem imel za kratek čas priložnost študirati to našo jezikovno kodo in videl sem zmedenost na obrazih tistih, ki so morali pojasnjevati, ali gre pravzaprav za enega samega ali za štiri jezike, katera beseda se sme uporabljati in katera ne ter kateri sta tisti novi črnogorski črki. Situacija je precej smešna, obenem pa tudi žalostna.

Preberite tudi: Miha Blažič – N’toko: Jezik kot orožje.

Na ulici in v lokalih sem hitro ugotovil, da ljudje nimajo pojma, o čem govorim, ko jim rečem, da pišem v »črnogorščini«. Kar pravzaprav niti ni tako presenetljivo, saj je marsikdo, ki sem mu povedal, od kod prihajam, v svojem osebnem, mentalnem zemljevidu Montenegro iz nekega razloga postavil nekam med južnoameriške pampe. To me je vedno zabavalo. Odraščal sem ob jugoslovanskih izdajah in prevodih iz južnoameriških književnosti, zato sem Črno goro tudi sam, iz izrazito osebnih razlogov, pogosto umeščal na zemljevid literarne latinoamerikane.

Prav ti ljudje z ulic in iz lokalov, cele generacije hipsterjev in novopečenih priseljencev, ki sem se jim pred desetimi leti pridružil pri poskusu preživetja v tem mestu, so me pogosto spraševali, ali pišem v angleščini. In zdaj, ko je že minilo dovolj časa, zakaj še ne pišem v nemščini. K sreči premore ta veliki jezik, v katerem pišem, odličnega pisatelja, dostopnega v skoraj vseh »velikih« jezikih, zato tistim, ki jih ta tematika resnično zanima, brez dodatnih pojasnil priporočim Danila Kiša in njegov esej Variacije na srednjeevropske teme. Pa naj vidijo, koliko odtenkov lahko najdem v svojem jeziku za temno noč in koliko za psa, ne da bi ob tem premišljeval niti o psu niti o temni noči, marveč se enostavno prepustim jeziku kot sredstvu za boj in iskanje začasnega miru. (Podobno kot ko ležiš na gladini morja in v ušesih poslušaš zvok morskega dna, nad teboj pa, kot 1. maja 1999, devet dni pred mojim devetim rojstnim dnem, od morja proti kopnemu kot ptice selivke letijo Natovi reaktivci. Da sem se ob pisanju o jeziku kot sredstvu boja spomnil prav te že davno pozabljene podobe, najbrž nekaj pove o meni. Ne zanima me, kaj to o meni pove psihološko. Jezikovno pa kaže, da je za moje pisanje bistveno, da se skozi jezik gibljem asociativno, osvobojen občutka, da od nečesa bežim ali da moram komurkoli kaj dokazovati.)

Toda dokazovati se v jeziku in literaturi – od »majhnih« jezikov se to že pričakuje. Če se z ljudmi v lokalu in na ulici ni težko domeniti, kateri jezik je »naš« in kaj bi lahko, če bi jih to res zanimalo, morda iskali v prevodih, je to na literarnem in prevajalskem trgu mnogo teže doseči. Tam majhni jeziki čakajo v vrsti pred vrati velikih jezikov, v upanju na katero od zbirokratiziranih nagrad, ki bi jih lahko spravile v boben evropskih skladov, od koder jih bodo potem, kot kroglice, izžrebali prevajalci in založniki.

Preberite tudi: Danilo Kiš: Cenzura/samocenzura.

Tudi sam sem del tega bobna, zato lahko od znotraj pričam o surovosti in banalnosti situacije. V mojem primeru je to videti približno takole: v desetih letih življenja in pisanja v Berlinu sem prilezel do enega objavljenega in še dveh potencialnih prevodov svojih knjig. Prvi, zaključeni prevod je rezultat klasične »projektne« dejavnosti. Založnik iz Srbije se je osredinil na veliko skladovsko mater trdnjavo, ki se ji reče Ustvarjalna Evropa, za izvedbo projekta našel založnika z nemškega jezikovnega območja, našel tudi prevajalko in vse skupaj »zapakiral« v dvojezično zbirko poezije. Tipičen »evropski projekt«, ob katerem vsakomur kapne vsaj nekaj denarja. Vsem razen avtorju. Vsaj v mojem primeru. Od mene, pisatelja, so verjetno pričakovali hvaležnost, ker je moja knjiga izšla v nemščini. In v tistem trenutku sem bil resnično naiven in hvaležen, knjigo pa so zares objavili.

Preostala prevoda bosta nastala kot rezultat druge, nič manj birokratske dejavnosti. Gre za nagrado Evropske unije za književnost. Povedano s športnim besednjakom, pred nekaj leti sem se znašel v »finalu« te nagrade, s tem so se mi odprla vratca nekaterih skladov, iz teh skladov pa so pricurljali denarci za prevod mojega »romana finalista«. Ob tej priložnosti sem bil nedavno v Bruslju, na dogodku, ki ga je organizirala Evropska komisija. Tam smo se mi, avtorji in avtorice iz majhnih in velikih jezikov, zbrali zato, da bi nam Evropska komisija razložila, da majhni in veliki jeziki ne obstajajo, in zato, da bi lahko uglajeni bruseljski birokrati kdo ve katerič že citirali Umberta Eca (»La lingua dell’Europa è la traduzione«!), v zahvalo, ker se še vedno trudimo pisati v lastnih (ne)majhnih jezikih. Nato pa koktajl, small talk in vsak svojemu (jezikovnemu) domu.

Naj gre za cenzuro ali za tehnično napako, videti je bilo, kot da mi iz srca Evropske komisije sporočajo: jebi se, in ti in tvoje lubenice, tvoja naloga ni razmišljati politično, tvoja naloga je pisati knjige, po možnosti eksotične, mi pa ti bomo za to kdaj pa kdaj morda celo dali nekaj cvenka.

Na tem slovesnem bruseljskem dogodku se je našlo nekaj prostora tudi za kanček politike in simbolično »napako v prevodu«. Na odru znamenite dvorane Flagey se nas je kakih dvajset predstavljalo v skupinah po štiri. Vsaka skupina je dobila po pet minut. Naša skupina se je odločila predstaviti z diapozitivi, na katerih je lahko vsak posebej prikazal tematiko, s katero se ukvarja ali ki ga vznemirja. Gruzinec si je tako izbral volilno krajo, Armenec podnebne spremembe, Maltežan smrt migrantov v Sredozemskem morju, jaz pa cenzuro propalestinskih stališč v Nemčiji. Na mojem diapozitivu bi se morale nahajati lubenice, kup sočnih lubenic, čeznje citat Danila Kiša iz eseja Cenzura/samocenzura, nato pa še kratek citat iz mojega »romana finalista«. Ko je na vrsto prišel moj diapozitiv, so lubenice kot po nekem čudežu izginile. Na belem ozadju je ostal samo moj in Kišev citat, brez konteksta in brez lubenic. Za tiste, ki ne vedo, prepričan pa sem, da bruseljski birokrati to vedo: lubenica je eden od vizualnih simbolov palestinskega odpora. Resnično sem verjel, da našim predstavitvam v Bruslju ne bo nihče sledil, saj je tako ali tako šlo le za birokratsko formalnost. Toda nekdo nekje opazuje in sledi. Oziroma, kot so mi opravičujoč se nemudoma pojasnili organizatorji, nekdo v kontrolni sobi se je čisto slučajno zmotil.

V Bruselj sem tako odšel z lubenicami, vrnil pa sem se brez njih. Naj gre za cenzuro ali za tehnično napako, videti je bilo, kot da mi iz srca Evropske komisije sporočajo: jebi se, in ti in tvoje lubenice, tvoja naloga ni razmišljati politično, tvoja naloga je pisati knjige, po možnosti eksotične, mi pa ti bomo za to kdaj pa kdaj morda celo dali nekaj cvenka, tako bodo tvoje nerazumljive knjige prevedene, ker, kot pravi Eco, če tega slučajno ne veš, in najbrž ne veš, saj v tvoji vukojebini nihče ne govori italijanščine, la lingua dell’Europa è la traduzione!

Prav imajo, prevodi mojega romana finalista bodo izšli prihodnje leto, eden od njih celo v Sloveniji. Na knjigah bo zapisana zahvala Evropski komisiji. In ko mi bo denar od nastopa v Bruslju končno kapnil na račun, bom lahko poravnal najemnino za pretekli mesec. Na tistem vplačilu bom nemškemu najemodajalcu v rajnki srbohrvaščini napisal: »Hvala kurcu«! In kako bi se to prevedlo iz majhnega v veliki jezik?

—

Prevedel: Tim Senčar