Kdor voli sredino, je verjetno idiot

Že srednješolska zgodovina nas uči, da izvor pojmov levica in politična desnica sega daleč v čas francoske revolucije. V prevratniškem letu 1789 se člani novoustanovljene Nacionalne skupščine po parlamentarnih klopeh namreč niso posedli povsem naključno. Na levo stran so se posedli tisti, ki so podpirali krepitev političnih pravic, spremembe v smeri večje enakosti in odprave privilegijev za bogato aristokracijo, medtem ko so se na desno posedli tisti, ki so podpirali absolutistično vladavino, ohranjanje starega reda ter tradicionalne hierarhije s Katoliško cerkvijo, plemstvom in monarhom na čelu. Svoje videnje novega sedežnega reda je polemično in žolčno strnil tudi konservativni član skupščine baron de Gauville: »Začeli smo prepoznavati drug drugega: tisti ki so zvesti veri in kralju, so zavzeli mesta na desni strani, da bi se izognili krikom, psovkam in nespodobnostim, ki so v nasprotnem taboru dobile prosto pot.«

Tisti, ki kljub razgreti debati niso bili prepričani, kaj bi si o vsem skupaj misli, ter niso vedeli, ali bi se pridružili bogaboječim varuhom starega reda, ali pa taboru preklinjajočih in nespodobnim kričačev, so se obotavljivo posedli na sredino. Ko so se iz levih klopi oglasili pozivi h končanju suženjstva, čemur so konservativci sprva brezkompromisno nasprotovali, so se predstavniki zmerne sredine odzvali s skrbmi za nacionalno ekonomijo in gospodarsko škodo, ki bi zaradi takojšnje abolicije morda lahko zadela Francijo. Ko so se levičarski Jakobinci glasno zavzeli za demokracijo, so na sredini sicer tiho podprli volilno pravico, vendar zgolj za dovolj premožne. Na sredini prav tako niso pritrdili ukinitvi fevdalizma, dokler jih niso prepričali z ogromnimi odškodninami za bogato plemstvo. Sredina je celo podprla zahtevo levice o ločitvi cerkve in države, vendar je pričakovano podlegla ohranitvi številnih privilegijev za Rimskokatoliško cerkev.

Pogovor o politiki s povprečnim volivcem sredinskih strank je večinoma izjemno duhamoren in prav tako površen, saj največkrat ugotovimo, da so s političnim dogajanjem seznanjeni precej bolj uborno kot tisti, ki so se sposobni jasno opredeliti za eno izmed dveh političnih strani.

Ugotovitev, da je centrizem ideološka opcija brez trdnega sidrišča in konceptov ni torej nikakršno novodobno spoznanje, o tem nam namreč priča že najzgodnejše obdobje meščanske revolucije v Franciji. Tudi če si prizadevamo biti do centrizma kar se da prizanesljivi, dobrohotni in skušamo zanemariti njegovo sprego z interesi privilegiranih družbenih skupin, lahko pristavimo, da je temeljna filozofska ideja politične sredine ta, da je ideološko zavezana iskanju ravnotežja in manevriranju med tistimi političnimi koncepti, ki sta jih pod svoje okrilje sprva vzeli bodisi levica ali desnica.

A čez politično sredino in centristični establišment smo socialisti tako ali tako že prelili deroče slapove črnila. Bolje bi bilo povedati še kaj o samih podpornikih in volivcih politične opcije, ki nam obljublja večno iskanje Aristoetlove zlate sredine med dozdevnimi skrajnostmi in zablodami vseh vrst.

Kljub temu, da nam vladajoči ideološki diskurz podpornike sredine pogosto prikazuje kot zadržane, zmerne, preudarne posameznike, ki se upirajo temu, da bi jih stlačili v katerega izmed obeh političnih taborov, nam vsakodnevna resničnost prikazuje nekoliko drugačno podobo. Že na slovenskem primeru je jasno, da so naključni volivci strank, ki so na volitvah nastopale z zavzemanjem tehnokratske sredinske drže za politiko izjemno nezainteresirani. Pravzaprav jih komaj spraviš na volišča. Pogovor o politiki s povprečnim volivcem teh strank je večinoma izjemno duhamoren in prav tako površen, saj največkrat ugotovimo, da so s političnim dogajanjem seznanjeni precej bolj uborno kot tisti, ki so se sposobni jasno opredeliti za eno izmed dveh političnih strani. Intuitivnim osebnim opažanjem prikimavajo tudi nekatere raziskave, ki ugotavljajo, da so posamezniki, ki se identificirajo s sredinskimi stališči, v splošnem manj razgledani kot podporniki levice in desnice ter v manjši meri sledijo novicam in političnemu dogajanju.

Preberite tudi: Grega Hrib: Zablode antipopulizma.

Četudi se nam lahko desničarji upravičeno upirajo, moramo njihovim volivcem priznati, da kljub svojim reakcionarnim stališčem in zatopljenosti v močvaro teorij zarot v večji meri premorejo vsaj osnovno zanimanje za politiko in voljo, da se vsake toliko privlečejo do bližnjih volišč. Ker je volivec sredine o političnih bojih med levico in desnico seznanjen zgolj z varne razdalje ter v zelo grobih obrisih, je njegova najbolj varna odločitev ta, da se v bojih med različnimi »-izmi«, ki ignorantskemu volivcu ostajajo nerazumljivi, postavi na sredino, torej med tiste, ki se upirajo tovrstnim označbam, in reče: resnica je najbrž nekje vmes. Volivec sredine svojo ignoranco celo pretvori v vrlino. Svojo ideološko nesposobnost umestitve znotraj političnega kompasa sredinski volivec zlahka prevede v cinizem in modro distanco do političnih gorečnosti vseh vrst. V svojem vsegliharstvu izraža posmeh nad vsakomer z jasnimi in odločnimi svetovnonazorskimi stališči, pa naj gre za privržence janšizma ali simpatizerje Mihe Kordiša.

Politični analfabet zavrača domnevne radikalizme, četudi v resnici ne ve prav točno, čemu pri dozdevno radikalnih idejah nasprotuje. V času predsedniške kampanje Bernieja Sandersa leta 2016 in 2020 je večina demokratskega volilnega telesa odklonila progresivnega kandidata, saj je ta obveljal za ekstremista in prevratnika. Kljub temu so v javnomnenjskih raziskavah pristaši Demokratov v isti sapi odločno podprli Sandersove ključne kampanjske ideje o univerzalnem javnem zdravstvu, brezplačnem visokem šolstvu in večji obdavčitvi milijarderjev. Glede na očitno diskrepanco so anketarji sredinske volivce Demokratov pozabili opomniti, kako izjemno radikalno leve in ekstremne so dotične zamisli. Toda mediji so imeli več opravka z napadi na Sandersa kot pa z njegovim socialdemokratskim programom.

Politični analfabet zavrača domnevne radikalizme, četudi v resnici ne ve prav točno, čemu pri dozdevno radikalnih idejah nasprotuje.

Čeprav se pripadniki sredine vseskozi oklicujejo za branik pred skrajnostmi vseh vrst, v resnici niti približno ni tako. Z vzponom neoliberalizma in ponovnim obujanjem fašizma, se je v desno premaknil celoten političen prostor s centristi vred. V svojem zavračanju dozdevno ekstremnih idej so ravno oni najbolj dovzetni za sprejemanje tako imenovane nove normalnosti, na kateri pa ni prav nič normalnega.

V Sloveniji že vse od povratka buržoaznega parlamentarizma v začetku devetdesetih let politično sredino običajno skorajda enačimo z liberalizmom. Med zadrtimi centristi seveda naletite tudi na mnoge zelo zavedne liberalce, vendar ti med volivci sredine v resnici predstavljajo zgolj glasno manjšino, pa še ta v večji meri prihaja iz vrst izobraženega malomeščanstva. Ker desničarske kulturne vojne tudi številnim bogatunom ne dišijo prav zelo, bodo mnogi zgolj iz želje po ohranitvi kapitalističnega statusa quo in obrambe svojih razrednih privilegijev obkrožili sredino.

A levji delež volivcev sredine vseeno preprosto nima pojma o pomenu konceptov kot so ekonomski liberalizem, neoliberalizem, kulturni liberalizem itd, četudi mnogi nezavedno in povsem spontano res zavzemajo liberalno držo do številnih družbenih topik. Vendar volivci sredine povečini niti spontani liberalci niso.

Volivci sredine bodo le redkokdaj preklinjali demokracijo ali se zavzeli za njeno ukinitev, a sami zelo pogosto zavzamejo držo, ki je globoko antidemokratična.

Ideologijo sredine morda dobro ponazori več kot desetletje star intervju z Milanom Brglezom, med drugim tudi nekdanjim podpredsednikom Stranke modernega centra (SMC). Brglez se je po zmagi svoje stranke zavzel za preoblikovanje države po »švicarskem modelu vladanja, kjer je politika neopazna in je celotna država vodena že skoraj tehnokratsko«. Nekdanji vodja državnega zbora je večkrat poudaril prevelike razprtije v družbi ter izrazil željo, da bi se državljani z vsakdanjo politiko manj obremenjevali ter jo prepustili izvoljenim predstavnikom. Brglezove besede bi idealističnemu demokratu, ki se zavzema za aktivno državljanstvo, morale zveneti naravnost grozljivo, a v resnici je Brglez povedal preprosto to, kar si je želela slišati tudi večina volilvcev SMC – čim manj razgretih strasti, nenehnih bojev in ostrih mnenj –, skratka, čim manj politike. Volivci sredine bodo le redkokdaj preklinjali demokracijo ali se zavzeli za njeno ukinitev, a sami zelo pogosto zavzamejo držo, ki je globoko antidemokratična. Od politike namreč ne zahtevajo drugega kot ohranitev navidezne normalnosti ter da se jim z neprijetnostmi politike ni treba pretirano ukvarjati in demokratično participirati na vsakodnevni ravni. Čeprav ima centristični establišment venomer polna usta besed o spoštovanju pravne države in demokracije, se volivci sredine le redko aktivno postavijo v bran človekovim pravicam in podobnim liberalnim rabotam, ko so te na tnalu. Medtem ko si desničarska in levičarska gibanja svojo podporo največkrat prizadevajo zgraditi s politizacijo množic, je temelj politične sredine ravno ignoranca in pasivnost volivcev.

V antični Grčiji se je za politično neaktivne državljane, ki se niso udeleževali demokratičnih postopkov, niso sodelovali v javnem življenju in pri upravljanju države, uveljavila beseda »idiotes« oziroma po naše idiot. S stoletji je izraz dobil nov pomen, saj je z razvojem skozi latinščino in druge evropske jezike postal sinonim tudi za nevedno, nerazgledano in nepismeno osebo, v sodobni rabi pa nam beseda služi kot oznaka za neumnega človeka. Antičnih idiotov med volivci je tudi danes ogromno, a največ jih je nedvomno na sredini.

—