Med venezuelske borce

Kot kaže, je ameriškim imperialistom uporno Venezuelo po skoraj treh desetletjih vztrajnih prizadevanj vendarle uspelo spraviti na vsaj eno koleno. Združenim državam bolivarske revolucije dolgo ni uspelo zlomiti niti z dolgotrajno ekonomsko vojno in opustošenjem, ki ga je ta povzročila v državi, niti z gospodarskimi sankcijami, ki so venezuelsko ljudstvo pahnile v hudo revščino. Domovina Huga Cháveza je prestala vojaške grožnje imperialistov, zarotniške načrte proameriške opozicije in poskuse državnih udarov. Bolivarska republika Venezuela se je pod pritiskom zunanje sile naposled uklonila šele ob Trumpovi nezakoniti ugrabitvi predsednika Nicolása Madura.

Ameriški predsednik je pred kratkim v Beli hiši okoli sebe posedel direktorje naftnih korporacij, ki bi lahko prevzele nadzor nad črnim zlatom Venezuele. Trumpova samorazglasitev za začasnega predsednika Venezuele in besede, da državo odslej nadzorujejo ZDA, tako žal niso več zelo daleč od resnice.

Venezuelska vlada pod začasnim vodstvom podpredsednice Delcy Rodríguez naj bi namreč pod pritiskom nadaljnjih vojaških groženj pristala na Trumpov načrt za ameriški prevzem nadzora nad trgovanjem z venezuelsko nafto za nedoločen čas. Po tem načrtu bi Venezuela Združenim državam predala več kot 50 milijonov sodov nafte, del izkupička od prodaje na trgu pa bi Američani Bolivarski republiki vrnili zgolj pod pogojem, da ga ta porabi izključno za kupovanje ameriškega blaga. Načrt predvideva tudi prekinitev vseh poslovnih in trgovskih odnosov Venezuele s tradicionalnimi zavezniki – Kitajsko, Rusijo, Iranom in Kubo. Trump trdi, da je venezuelska vlada na takšen ultimat že pristala, in je celo dejal, da z novim vodstvom zelo dobro sodeluje. Caracas tega ni zanikal, temveč je celo javno priznal, da uslužbenci ameriškega zunanjega ministrstva v Venezueli že »opravljajo tehnične in logistične ocene«. Ameriški predsednik je pred kratkim v Beli hiši tako okoli sebe posedel direktorje naftnih korporacij, ki bi lahko prevzele nadzor nad črnim zlatom Venezuele. Trumpova samorazglasitev za začasnega predsednika Venezuele in besede, da državo odslej nadzorujejo ZDA, tako žal niso več zelo daleč od resnice.

Pri zunanji politiki Donalda Trumpa ne gre več za neokolonializem, zavit v retoriko gospodarskega sodelovanja, niti za poskuse strmoglavljenja državnih voditeljev pod pretvezo širjenja demokracije. V nasprotju s svojimi predhodniki se Trump ne spreneveda več: gre za nafto. Vsako besedičenje o neoimperializmu je zato odveč – ponovno smo soočeni z dobrim starim imperializmom 19. stoletja, ko so si velike sile z orožjem podrejale dežele širom sveta in jih vsem na očeh neusmiljeno ropale naravnih bogastev. Da napad na Venezuelo pomeni grobo kršitev mednarodnega prava, je v resnici jasno skoraj vsem, celo proameriškim liberalcem. Tudi zavzeti podporniki Zahoda in zahodnih demokracij dobro vedo, da je Donaldu Trumpu za izvoz kakršnekoli demokracije popolnoma vseeno. Nad ameriškim napadom na Venezuelo so tako danes odkrito navdušeni skoraj izključno fašistoidni oboževalci trumpovske desnice.

Da ameriški imperializem predstavlja ključno oviro za napredna gibanja po vsej Latinski Ameriki, je že dolgo jasno. Nadaljnje dolgovezenje o Trumpovih kršitvah mednarodnega prava je v resnici povsem odveč, saj s tem zgolj tvegamo zapletanje v liberalni legalizem. Namesto tega bi bilo bolj načelno in smotrno, da se Venezueli postavimo v bran predvsem z argumentom mednarodne solidarnosti in socialističnega internacionalizma. Od liberalnih kritikov ameriškega militarizma se pripadniki antiimperialistične levice namreč razlikujejo predvsem v tem, da so pripravljeni Bolivarski republiki in njenim poskusom izgradnje socializma brezpogojno stopiti v bran. Prav zato bi si morali vzeti tudi pravico do iskrene samokritike bolivarskega projekta. Ta zahteva, da poleg dosežkov prepoznamo tudi neuspehe Chávezove revolucije.

Najprej samokritika …

Po izvolitvi levičarskega predsednika Huga Cháveza leta 1998 so bolivarske oblasti prvo desetletje in pol v domovini uživale široko ljudsko podporo. Nekdanji voditelj je okrepil državno lastništvo in nadzor nad naftno industrijo, ključno gospodarsko panogo države. V obdobju visokih cen črnega zlata je tako z naftnimi prihodki financiral številne socialne programe, ki so omogočili množično gradnjo stanovanj ter bistveno izboljšali dostop do zdravstva in izobraževanja na dotlej zapostavljenih območjih. Poleg mreže državno podprtih trgovin z dostopnimi cenami osnovnih življenjskih potrebščin je Chávez z ustanavljanjem zadrug začel spodbujati tudi procese ekonomske demokratizacije, zmanjšal socialno neenakost ter si zgradil močno zavezništvo z delavskimi množicami. Prvi in hkrati edini volilni poraz je pokojni voditelj doživel šele leta 2007, ko so volivci na referendumu s tesnimi 51 odstotki zavrnili odpravo omejitve predsedniških mandatov.

Kljub uspehom bolivarske revolucije pa ji ni uspelo omiliti odvisnosti venezuelskega gospodarstva od izvoza nafte niti zmanjšati vpetosti države v globalni kapitalistični sistem. Posledice teh strukturnih omejitev so se v polnosti pokazale šele po Chávezovi smrti leta 2013, ko so leto pozneje cene nafte na svetovnih trgih strmoglavile. Po izvolitvi Madura so položaj dodatno in močno zaostrile še sankcije Združenih držav Amerike, ki so skušale ob podpori domače opozicije s t. i. ekonomsko vojno izolirati in strmoglaviti antiimperialistično vlado.

Bolivarska revolucija se je bila ves čas prisiljena soočati z močjo domače buržoazije, saj Venezuela nikdar ni izvedla celovite socialistične transformacije, ki bi kapitalistični razred odpravila. Gospodarstvo je tako še vedno v veliki meri ostalo v zasebnih rokah bogate elite.

Bolivarska revolucija se je bila ves čas prisiljena soočati z močjo domače buržoazije, saj Venezuela nikdar ni izvedla celovite socialistične transformacije, ki bi kapitalistični razred odpravila. Gospodarstvo je tako še vedno v veliki meri ostalo v zasebnih rokah bogate elite. Ker chavistom venezuelske buržoazije ni uspelo dokončno razlastiti in je kot razred odpraviti, je ta vseskozi ohranjala odločilen družbeni vpliv ter ob podpori zahodnih imperialističnih sil neprestano rušila bolivarski projekt. Politična opozicija pod vodstvom domače buržoazije in ameriških pokroviteljev je bila za to pripravljena uporabiti vsa sredstva: medijsko propagando, neprestane ekonomske sabotaže in celo podporo vojaškemu napadu na lastno domovino, čemur smo priča prav danes.

Problem Venezuele tako nikakor ni pomanjkanje liberalne demokracije, ampak to, da hirajoči ostanki predrevolucionarne politične ureditve še kar naprej ostajajo pri življenju. Buržoazni parlamentarizem je v državi še vedno prisoten, a v pokvečeni obliki. Chavistom namreč nikoli ni uspelo preseči liberalnodemokratičnega okvira in odpraviti meščanskih političnih strank; namesto tega se še danes ohranja navidezna podoba starega političnega sistema, v katerega so vladajoči socialisti vseskozi prisiljeni posegati, da bi preprečili povratek starega režima na oblast. Ker chavisti niso dokončno odpravili ne meščanske ekonomije ne meščanske politične ureditve, so se bili prisiljeni nenehno boriti na dveh frontah – proti ameriškemu imperializmu v tujini in proti kapitalistični opoziciji doma. Že Karl Marx je poudarjal, da je v boju za resnično demokracijo treba pristati tudi na diktaturo proletariata kot prehodno obliko oblasti. Šele ko politični sistem osvobodimo meščanskih spon, lahko družba prestopi v naprednejšo stopnjo demokracije. Resnica je, da Venezuela danes nima liberalne demokracije ne diktature proletariata in niti prave socialistične demokracije.

Prav chavistično odmikanje od demokratičnih procesov od spodaj navzgor ter postopno opuščanje nekaterih socialističnih politik v zadnjem desetletju sta bila ključna dejavnika pri slabljenju vezi med revolucionarnimi množicami in državnimi oblastmi. Najnaprednejše politične sile znotraj chavističnega tabora so bile pogosto potisnjene na rob, zaradi česar je v zadnjih letih prišlo do vse izrazitejših razkolov znotraj gibanja. Na predzadnjih parlamentarnih volitvah je tako koalicija levičarskih strank Revolucionarna ljudska alternativa (APR) pod vodstvom Komunistične partije Venezuele razdrla predvolilni pakt z Madurovimi socialisti in se na volitve podala samostojno.

… nato strnitev vrst

Kljub socialistični samokritiki, ki bi se resnici na ljubo lahko še nadaljevala, pa dobronamerne pripombe niso tisto, kar bi napadena Venezuela v tem trenutku zares potrebovala. Ker v zadnjih dneh v svet prihajajo novice o pripravljenosti bolivarskih oblasti, da se uklonijo tuji nadvladi, antiimperialistom očitno ne preostane drugega, kot da podprejo vse tiste napredne sile v Venezueli, ki so proti ameriškemu zavojevalcu še naprej pripravljene vršiti odpor. Četudi je spričo gospodarske in socialne krize velik delež prebivalstva izgubil zaupanje v trenutno administracijo, je v Bolivarski republiki še zmeraj ostalo na milijone zapriseženih antiimperialistov, ki so za obrambo revolucije pripravljeni zastaviti tudi lastno življenje. Dediščina Chávezove revolucije so namreč tudi številna samoorganizirana in oborožena gibanja, imenovana »colectivos« – ta še danes med seboj povezujejo socialiste in borbene chaviste, ki so se sovražniku pripravljeni zoperstaviti tudi s puško in gverilskim bojem.

Četudi je spričo gospodarske in socialne krize velik delež prebivalstva izgubil zaupanje v trenutno administracijo, je v Bolivarski republiki še zmeraj ostalo na milijone zapriseženih antiimperialistov, ki so za obrambo revolucije pripravljeni zastaviti tudi lastno življenje.

Mednarodno solidarnost z napadeno Venezuelo je težko zvesti zgolj na politične izjave in simbolne geste, saj resnična podpora Bolivarski republiki neizogibno odpira tudi vprašanja materialnih in vojaških oblik pomoči, ki bi jih napredna gibanja lahko nudila ogroženi revoluciji. Po svetu še vedno obstajajo množice ljudi, pripravljene, da se v Venezueli pridružijo oboroženemu boju za svobodo Latinske Amerike. Navsezadnje proletarski internacionalizem ostaja tudi pomemben del naše lastne revolucionarne dediščine, saj se je med državljansko vojno v Španiji več kot pol tisoč slovenskih prostovoljcev podalo čez Pireneje in odšlo med španske borce.

Venezuela ima še vedno možnost, da se ne ukloni. Podpredsednica in začasna voditeljica Delcy Rodríguez kljub vsemu tudi danes javno prisega na odločno obrambo bolivarske revolucije. V svojem poslovilnem pismu Fidelu Castru leta 1965 je Ernesto Che Guevara zapisal, da lahko v pravi revoluciji samo zmagaš ali umreš. Chejeve besede se s krvjo izrisujejo kot zelo resnične tudi danes. Če se Venezuela upravičeno ponaša s pečatom revolucionarne dežele, se zavojevalcem ne bo predala brez ogorčenega boja.

—