Ob 80-letnici konca fašistične morije v Evropi: Gaza
V teh dneh se je v Nemčiji zvrstilo morje simpozijev, javnih dogodkov, razstav, govorov in zapisov na temo konca druge svetovne vojne in pomena padca fašizma za novo Evropo. Ta teden poteka na primer simpozij, ki ga organizira Fundacija Heinricha Bölla in kjer skušajo velik del dediščine antifašizma reaktivirati v sedanjo vojno proti Rusiji. Tudi od levih komentatorjev – denimo Ingarja Soltyja – smo lahko slišali tipične topose, ki držijo skupaj nemški povojni diskurz, češ, kako pomembno je bilo, da je fašizem padel tistega 8. maja, ko se je v Berlinu odvila zadnja bitka vojne. Kako pomembna je bila kasneje denacifikacija. Prispevek je bil kasneje objavljen v Berliner Zeitungu. Glede te teme na začetku nisem hotel preveč dlakocepiti, a vendarle sem se ob nemških spominskih toposih kritično obregnil ob tri točke: prvič, fašizem v Evropi še zdaleč ni bil premagan. Ne le da so se zadnje bitke odvijale na vzhodu, od bitke za Prago prek bitk v severni Sloveniji do zadnje velike, en mesec trajajoče bitke s fašističnimi ustaši za Odžak, ki se je končala 25. maja; drugič, fašizem kot sistem je tako v Španiji kot na Portugalskem obstajal do srede sedemdesetih let. In tretjič, fašizem je bil vojaško poražen, a v Avstriji in Italiji so mnogi vojni zločinci mirno živeli dalje, pa tudi v Nemčiji je bila pod Adenauerjevo vlado nekaterim nekdanjim nacistom podeljena amnestija. Ne nazadnje so številni pomembni fašisti in kolaboranti ter vojni zločinci migrirali/pobegnili v Avstralijo, ZDA, dežele Južne Amerike, zlasti v Brazilijo in Argentino. Hkrati pa se je bitka proti kolonializmu šele zares začenjala, tako da ob vsej pomembnosti osvoboditve za Evropo tega ne moremo enostavno razumeti kot zmago nad fašizmom.
Zdi se, da se Nemci iz zgodovine niso prav dosti naučili. S svojo neomajno podporo vladi Izraela – ne glede na to, kaj ta država stori – so ostali povsem slepi za dojemanje Gaze kot ključnega političnega in etičnega problema današnjega časa.
A problem ni zgolj v tej evro- oziroma nemškocentričnosti diskurza o zmagi nad fašizmom, ki naj ga ne bi bilo več. Ta triumfalizem v Nemčiji reducirajo na novo vojno proti Rusiji na eni ter na boj proti skrajni desnici in AfD na drugi strani. Veliko bolj pomemben in simptomatičen se mi zdi ogromen spregled, slepa pega, ki jo ima pri branju 80-letnice velika večina medijsko-političnega establišmenta. Nemčija se že nekaj desetletij ponaša s solidno politiko spomina, s spomeniki holokavstu in denacificirano zgodovino. A zdi se, da se iz zgodovine niso prav dosti naučili. S svojo neomajno podporo vladi Izraela – ne glede na to, kaj ta država stori – so ostali povsem slepi za dojemanje Gaze kot ključnega političnega in etičnega problema današnjega časa. Gaza kaže, da sta nemška politika spomina ter nemški Staatraison trčila v zid protislovja. Da pri nemški politiki ne gre toliko za njihovo reševanje židovskega vprašanja, pač pa za lastno krivdo, njeno pranje in perverzno nadaljevanje fašizma preko fašistoidne politike Izraela proti Palestincem v Gazi, vse bolj pa tudi na Zahodnem bregu.
Brez pretiravanja lahko trdimo, da sta masaker in genocid, ki že leto in pol potekata v Gazi, do zdaj že presegla nekaj neslavnih zgodovinskih vrhuncev: odstotek doslej ubitih Palestincev se ujema z odstotki žrtev v drugi svetovni vojni, in to v državah, ki so jih nacistični pohodi najbolj prizadeli, materialno opustošenje pa je zgodovinsko brez primere. Pa pojdimo po vrsti: že sredi januarja je poročilo ZN ugotovilo, da so izraelski napadi poškodovali skoraj vse domove v Gazi (zelo poškodovani ali čisto uničeni), 80 odstotkov komercialnih objektov, 88 odstotkov šolskih stavb, veliko večino zdravstvenih ustanov – januarja je bilo delno delujočih le 40 odstotkov bolnišnic –, 70 odstotkov cestnega omrežja in obdelovalnih površin. To je bilo pred štirimi meseci, zdaj pa se je bombardiranje in obstreljevanje Gaze le še okrepilo, nekatere soseske so dobesedno zbrisali z obličja zemlje, skupaj s celotnimi družinami. Po podatkih Al Jazeere je število ubitih okoli 54.000, se pravi, toliko je uradno potrjenih in neposrednih smrti, medtem ko so sredi januarja pogrešali 15.000 ljudi, kar pomeni, da je mrtvih več kot 70.000. Ne le da je velika večina žrtev starih, žensk in otrok – kar 20.000 otrok (!); v primerjavi z drugimi nedavnimi in aktualnimi spopadi je tolikšen delež mladih izjemno visok, kot je tudi število usmrčenih novinarjev, zdravnikov in reševalcev, humanitarnega osebja in delavcev ter delavk ZN. Nadalje so zaradi podhranjenosti in stradanja, onemogočenosti zdravljenja hudih bolezni (npr. raka) ali težjih poškodb (120.000 ljudi je hudo ranjenih), prezgodnjih splavov – se pravi posrednih smrti zaradi izraelskih napadov – resne neodvisne raziskovalne agencije število mrtvih ocenile na približno 160.000 (vzel sem najnižjo oceno izpred nekaj mesecev).
Preberite tudi: Andrej Nikolaidis: Vzpon fašistične internacionale.
Po zmernih ocenah to pomeni, da je v genocidu, ki traja leto in pol, življenje izgubilo vsaj 8 % prebivalstva Gaze. To prebivalstvo se seli iz enega šotorišča v drugo, brez možnosti samoobrambe, brez materialne podpore držav in s popolno blokado s strani Izraela. To je prvi genocid, ki ga od prvega dne predvajajo po televiziji ter socialnih medijih in v zvezi s katerim je bil že po nekaj mesecih jasno izražen načrt za etnično čiščenje in ustvarjanje pekla na zemlji. V drugi svetovni vojni je bilo žrtev fašizma ogromno, a ena večjih razlik je, da gre v primerjavi z žrtvami druge svetovne vojne v Gazi v veliki večini za civilne žrtve. Populacijo Gaze lahko prevedemo v slovensko brez posebnega spreminjanja, saj sta populaciji približno enako veliki. Če pa vzamemo število nemškega prebivalstva danes, bi 8 % potencialno ubitih Nemcev pomenilo 6,4 milijona mrtvih (in med njimi približno 2 milijona otrok!).
Če smo pred leti opozarjali na vzpon fašizma in se je nemalokrat s sredine političnega prostora zaslišalo »to je preveč alarmantno, saj ni tako hudo«, lahko sedaj nedvomno potrdimo, da se je fašizem že zdavnaj vrnil in se naselil v sam center.
Naj zaključimo z majhno zgodovinsko primerjavo v slogu Michaela Rothberga, sicer profesorja študij holokavsta (UCLA). Rothberg že dolgo vztraja, da mora vsakršna kritična spominska študija vključiti tudi analizo rasizma in kolonializma, ter skuša s svojim »večsmernim spominom« razviti primerjalni pogled. Tako je v svojem delu že primerjal različne genocide v zgodovini, s čimer je pripomogel k relativizaciji edinstvenosti holokavsta. Če 80-letnico »osvoboditve od fašizma« beremo skozi prizmo Gaze, lahko ugotovimo naslednje: Jugoslavija in Grčija sta med fašistično okupacijo in odporom izgubili približno 10 % svojega prebivalstva, Sovjetska zveza v štirih letih druge svetovne vojne 13 %, Poljska pa približno 16 % (največji delež je tukaj kakopak predstavljalo judovsko prebivalstvo). Kot nacistična storilka genocidov, taborišč in pobojev civilnega in vojaškega prebivalstva je Nemčija v šestih letih druge svetovne vojne izgubila približno 10 % prebivalstva. Uničenje infrastrukture je bilo v drugi svetovni vojni kakopak obsežno, vendar ne tako intenzivno, saj je bilo osredotočeno na posamezna mesta/bitke/ofenzive. Pri Gazi gre za relativno majhno teritorialno enklavo, zato so posledice bombardiranja tako katastrofalne. Če smo pred leti opozarjali na vzpon fašizma in se je nemalokrat s sredine političnega prostora zaslišalo »to je preveč alarmantno, saj ni tako hudo«, lahko sedaj nedvomno potrdimo, da se je fašizem že zdavnaj vrnil in se naselil v sam center. Danes dobiva nov obraz demokratičnega fašizma ter si mane roke ob vse večji militarizaciji sveta in risanju civilizacijskih mej. Konflikt v Gazi je zelo transparentno pokazal, da je uradna Evropa jasno potegnila rasistično ločnico med tistimi, katerih življenja imajo vrednost, in tistimi, ki te vrednosti – po zahodnih merilih – nimajo. Gaza je danes ime za politiko mej. Pod pritiskom upadajoče hegemonije ZDA sta se Zahod oziroma Evropa odločila braniti svoje meje: na severozahodu v Ukrajini, na jugovzhodu v Izraelu, v Sredozemskem morju proti Afriki. To so območja »Evrovizije«, kjer se lahko mirno žrtvuje stotisoče Ukrajincev in dopušča ter s tem prispeva k genocidu desettisočev palestinskih otrok.
—
