Pesem ali seks
Čeprav citata na internetu ne morem najti, se je globoko v moje možganske sinapse zapisal stavek iz vsaj četrt stoletja starega intervjuja z Björk, kjer je trdila, da je s tipom bolje napisati pesem kot pa seksati. Lahko da je bilo v času filma Plesalka v temi (Lars von Trier, 2000), ko je s pesnikom Sjónom in režiserjem von Trierjem napisala pesem I’ve Seen It All, ne spomnim se natančno. V približno istem času je Eros Ramazzotti razglašal, da je bolje igrati nogomet kot pa seksati, ampak čeprav sta se islandska pevka in italijanski pevec verjetno tudi malo hecala, je druga trditev ostala čisto na površju, prvo pa sem zelo hitro ponotranjil.
Pesem, seks, nogomet … prispodoba česa je vse to? Erosu se takrat izkušnja verjetno ne bi zdela enako dobra, če bi nogomet igral z mešano moško-žensko druščino. Bi Björk takrat, ko se je podala na samostojno glasbeno pot, ločeno od skupne Sugarcubes, čutila enako vznemirjenje, če bi pesem napisala s prijateljico? Na koncu – razmišljam danes – tu gotovo ne gre le za hetero- ali homoseksualne erotične napetosti. Nogomet je šport, razbijanje kortizola, praznjenje slabih telesnih energij, medtem ko umetnost ni le zlivanje svetobolja na papir, in tudi kadar to je, v poeziji tegobe preobražamo v estetiko. Na eni strani telo športa, na drugi duh umetnosti, na tretji strani pa seks kot potencialni križanec med obema in zato toliko bolj občutljiva tema.
Lahko si predstavljamo, kaj je Dylanu in Baez pomenilo, da sta med potjo na vrh, kjer je najbolj samotno, našla nekoga, ki je nosil enake čevlje, pa čeprav se je pozneje izkazalo, da sta hodila vsak na svojo goro.
Verjetno smo vsi že slišali za ustvarjalne pare, nekakšne tandeme, ki so si prišli nevarno blizu tudi v romantičnem smislu, pa se jim to vseeno ni izšlo, čeprav je iskra nedvomno preskočila. So bili razlogi, da se iskra ni razvila v poljube in vzdihe in zakonske prstane, le zunanji, je šlo samo za posvetne ovire in nepraktičnosti? Ali pa so bile vmes tudi zavestne odločitve, da ne bodo prestopili Rubikona, čeprav bi ga lahko? Je bilo na delu kaj čisto tretjega?
Magi in Milan
To pomlad je v sodelovanju ljubljanske založbe ZKP RTV Slovenija in beograjske PGP-RTB izšla škatla s ponatisi vseh osmih LP-plošč jugoslovanske rock skupine Ekatarina Velika. Ko sem odprl svoj paket in iglo položil na prvo ploščo Katarina II., me je še rahlo glodala vest, ker sem iz družinskega budžeta vzel tistih 350 € in jih vložil v nekaj, kar bo sicer z leti gotovo pridobilo višjo vrednost kot ob izidu, najpozneje pri pesmi Geto pa sem slabe občutke izgubil in ponovno podlegel poslušanju in razmišljanju o edinem rock bendu, od katerega se nisem nikoli odvrnil ali podvomil vanj. Tokrat sem, ne vem, zakaj, postal izrazito pozoren na odnos med pevcem Milanom Mladenovićem in klaviaturistko Margito Stefanović, ki sta bila – kljub skupnostnemu delovanju zasedbe, v kateri se je izmenjalo lepo število glasbenikov – ustvarjalni gonilni sili.
Njeno življenje je v knjigi Magi popisal glasbeni novinar Dušan Vesić, zgodbo o Milanu Mladenoviću Mesto v metežu, ki je izšla tudi v slovenščini, pa Aleksandar Žikić. EKV so se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja predajali boemski ustvarjalnosti in z njo med porastom novih nacionalizmov postopoma jadrali v vse večje svetobolje. Večnarodnostna država je po Titovi smrti tonila v pogubo, medtem pa so mladi zavzemali zvočni prostor novih medijev in koncertnih prostorov. EKV so bili kolektiv v najbolj resničnem pomenu besede: Milan je bil pesnik, Bojan slikar, Magi arhitektka, predvsem pa pianistka na ravni nekdanjega glasbenega sošolca in pozneje svetovno priznanega Iva Pogorelića.
Med novim poslušanjem – tokrat na vinilnih ploščah – sem razmišljal, koliko sta morala Milan in Magi drug drugemu pomeniti. Brez nje bi bil on še vedno silovit pesnik in pevec, zven njegove glasbe pa bi bil zanesljivo bolj robat, nedodelan in manj sofisticiran.
Prav ona je v skupino prinesla odločilno senzibilnost. Na rock sceni je bila edinstven človeški univerzum tudi zato, ker je imela vrhunsko glasbeno izobrazbo v času, ko se je v Sloveniji razbohotila pankerska scena s protagonisti, ki so se šele včeraj naučili zabrenkati nekaj osnovnih kitarskih akordov. Glasbi je s klaviaturami dodala mnogo več kot le »ozadje«; čeprav sploh ni pokazala vsega, kar je zmogla in znala, je – morda tudi zaradi tragičnega konca, ki marsikomu še danes pooseblja razpad Jugoslavije – postala celo večja generacijska ikona od Milana, ki je bil vodja skupine. Največja Margitina sposobnost je bila obarvati posamezno pesem in Milanovo besedilo s pravimi toni, z vzdušjem, ki ne bi moglo bolje sesti na to, kar so skupaj želeli doseči. Dobro je razumela in po Milanovi smrti tudi ponavljala, da bi bil v nekem drugem času in v nekem drugem kraju Milan pesnik ali/in pisatelj, od malih nog je bil namreč strasten bralec in zaljubljenec v literaturo; njegova najljubša pisateljica je bila Ursula K. Le Guin. Ob porastu družbenih nemirov so mladi mrzlično pričakovali vsako njihovo naslednjo ploščo, ki naj bi podala rešitev, smer ali politični komentar na negotove čase, ki so se odvijali. Pričakovanja so bila seveda nestvarna, napetosti na koncertih vse večje, na koncu pa je skupino ubilo tudi spoznanje, da so jih kljub ogromnim uspehom in razprodanim koncertom okrog prinašali menedžerji, tako da si široki prepoznavnosti navkljub niso mogli zagotoviti niti osnovnih življenjskih pogojev.
Med novim poslušanjem – tokrat na vinilnih ploščah – sem razmišljal prav o tem, koliko sta morala Milan in Magi drug drugemu pomeniti. Brez nje bi bil on še vedno silovit pesnik in pevec, zven njegove glasbe pa bi bil zanesljivo bolj robat, nedodelan in manj sofisticiran, saj je ravno Magi v skupini najbolj kritizirala preveč preproste skladbe in najbolj komercialne albume. Brez njene veščine bi se Milanova pot morda tudi izgubila v poplavi takratnih rock skupin, ki so jih še mnogo bolj izrazito kot danes sestavljali izključno moški člani.
Magi ga je osupnila takoj, ko jo je slišal igrati klavir in je sedela v prijateljevem naročju, kot je povedala sama – to pričevanje so vključili v knjigo, priloženo EKV BOX SETU. Zvenelo je, kot da igrajo roke obeh, ampak po tipkah se je sprehajala sama – virtuozinja, ki jo je takoj povabil v nastajajoči bend Katarina II. Znano je, da so v prejšnjem, Šarlo akrobata, prevladala nesoglasja: dva tako velika ega, kot sta bila Dušan Kojić (pozneje Disciplina Kičme) in Milan Mladenović, pač nista mogla trajno soobstajati. Na neki način je Milan priklical Magi k sebi, saj je v prejšnji skupini želel imeti klaviature, kar se nikakor ni skladalo s Kojevo filozofijo minimalističnega funky hrupa. Znotraj skupine EKV so odnosi zelo hitro postali tesno prijateljski, čeprav je šlo za različne individuume; spori so bili redki kljub napornim preizkušnjam, in preživeli člani snemalne tedne še danes opisujejo kot nadvse dragocene trenutke svojega življenja. Glasbeno superiorna Magi je torej Milanu omogočala, da je pesniška krila razpel, kolikor je hotel, in jih usmeril, kamorkoli je hotel. Če bi bil pesnik, bi ga mogoče poznalo nekaj sto ljudi, medtem ko je lahko skozi glasbo EKV v enem večeru nagovoril tisoče.
Milan je po drugi strani Magi omogočil, da se je odlepila od zahtevnega družinskega položaja, kjer je oblastna mama od nje terjala odličnost in neomajno študijsko predanost, s čimer je želela kompenzirati večno odsotnost in kvartopirstvo moža, znanega televizijskega režiserja. Povabilo v skupino je Magi omogočilo kreativno izražanje, četudi v glasbeni zvrsti, ki ni bila njen primarni teren, kot diplomirana arhitektka pa je dobila tudi priložnost za likovno delo, saj je pri večini ovitkov podpisana kot avtorica ali soavtorica podobe, kar je bila v tistem času velika stvar. LP-plošče so bile namreč vseprisotni kulturni artefakti tistega časa, našel si jih v vsakem domu, podobe in informacije z ovitka pa smo med poslušanjem glasbe preučevali v najmanjše podrobnosti. Popularna glasba je kot umetniška zvrst takrat dosegla svoj zgodovinski vrhunec, in vsaj za kratek čas se je zdelo, da je bila večja tudi od politike.
Milan je umrl leta 1994, pri šestintridesetih, zaradi prepozno diagnosticiranega raka trebušne slinavke, Magi pa osem let pozneje, pri triinštiridesetih, zaradi posledic dolgoletnega uživanja trdih drog. Zadnja leta je preživela kot brezdomka in odvisnica. Nikoli nista bila par, čeprav je težko vedeti, kaj vse se je dogajalo med neohipijskimi eksperimenti projekta EKV s svobodno ljubeznijo, okultnimi obredi in slabim heroinom.
Manca in Marjan
Ko sem iz več kot dva tisoč datotek sestavljal (avto)biografijo Mance Košir (izšla bo avgusta 2025), se je večkrat razjasnilo, da je – poleg hčera – osrednji stranski lik njene zgodbe tudi pisatelj Marjan Rožanc, ki ga je Manca ljubkovalno klicala Marči, označila pa za duhovnega prijatelja. V nekem pismu zasebne narave je zapisala, da nikoli ni bil njena iluzija, saj v njunem odnosu ni iskala romantične vezi, vseeno pa ji je nekaj let starejši Marjan, ki jo je navdušil z romanom Ljubezen, za katerega je dobil nagrado Prešernovega sklada, pomenil zelo veliko. Tako veliko, da je zadnje mesece njegovega življenja, ko se je spopadal z rakom, vsak dan več ur preživela z njim in ob njem; del dneva ona, del dneva Marjanova žena Janja. O tem, da je bil prvi, ki ga je spremljala ob umiranju, zaradi česar je pozneje tudi vrsto let delala kot prostovoljka Slovenskega društva Hospic, je Manca pisala v kolumnah in pripovedovala v intervjujih. Tudi pred lastno smrtjo je na zidu pred seboj spet želela gledati le Marjanovo sliko.
Bil je nekaj let starejši od nje, prijateljska iskra pa je preskočila, ko je po prebrani Ljubezni z njim naredila intervju za Teleks. Pogovarjala sta se v njeni sobi, v stanovanju njenih staršev, Marjan pa je bil mnogo bolj neposreden, oseben in manj uraden od drugih pisateljev, tako ga je vsaj doživela sama. Zgodil se je duhovni stik, ki ga Manca v prihodnje nikakor ni hotela izgubiti.
Vse to je bilo pomembno tudi zato, ker se je Mance v rumenih rubrikah držal čuden sloves. To je bila posledica njenega še najstniškega uspeha s filmom Breza in razbohotenega patriarhata, ki je odmerjal vloge žensk v družbi. Zaradi vloge Janice so jo vabili v mondena letovišča po svetu, vrata Brionov pa ji je odprl sam Tito. Mladi manekenki in igralki, ki je bila predvsem zaljubljenka v literaturo, je slava, razumljivo, stopila v glavo. Zgodnji zakon z režiserjem Karpom Godino se ni iztekel po idealističnih pričakovanjih, novih snubcev pa ni manjkalo. Vzporedno je sicer trdo študirala, najprej matematiko, potem novinarstvo, in na koncu tudi doktorirala, vseeno pa so jo želeli nekateri jugoslovanski mediji, v katerih je bila nenehno prisotna, prikazati kot lahko ptičico. Bila je prva Jugoslovanka, ki je v filmu pokazala prsi, pa čeprav samo za nekaj sekund in v izrazito neprivlačni situaciji, neki tabloid pa je knjigo Intimne tajne poznatih Jugoslavena celo napovedal z ilustracijo, na kateri gola Manca na zid dela črtice svojih moških, ob njej pa vidimo nogo enega, ki odhaja iz postelje, in drugega, ki prihaja. Takšna podoba pa je bila čisto nekaj drugega od tega, kar je želela narediti s svojim življenjem. Bila je torej ena prvih, ki so se morale upreti družbenemu diktatu seksualiziranja uspešnih žensk. Odmaknila se je od igralskih vod in manekenskih angažmajev, s katerimi si je začela že pred dvajsetim letom služiti denar, in se posvetila študiju in delu novinarke, kar jo je na koncu vendarle pripeljalo do profesorskega mesta. Ledino je orala tako v slovenskem novinarstvu kot v politiki – kot samohranilka, pa čeprav z izdatno pomočjo staršev.
V njej pa je tlelo še nekaj drugega, kar se je skladalo z likom in delom Marjana Rožanca in ju je tudi pripeljalo skupaj: hrepenenje po duhovnem, ki ga je sama prvič zaznala med najstniškim branjem Dostojevskega. Po eni strani se je torej hotela odlepiti od nizkotne podobe, v kakršni so jo prikazovali nekateri mediji, po drugi strani pa je v Marjanu videla intelektualca, ki si je v neduhovnem socializmu upal narediti korak čez, korak k zaupanju v duhovne stvari. Čeprav je Marjan tudi prej nekako hotel verjeti, da lahko le Presežno ukroti njegovo nrav in bivanjsko izkušnjo zapelje v mirnejše vode, je svoj prelom z nevero nadrobno opisal v enem od poglavij esejističnega Romana o knjigah: »Ves ta čas mi je vse bolj in bolj nekaj manjkalo. In manjkalo mi je seveda tistega, kar ljudem najbolj primanjkuje in jim bo vedno najbolj primanjkovalo: večnega življenja.«
Ko sta se srečala Mančin in Marjanov svet, je ona v starejšem, bolj izkušenem in tudi uveljavljenem pisatelju uzrla duhovnega prijatelja, on pa inteligentno mlajšo kolegico, ki ga je/bo v umetniškem udejstvovanju lahko razumela bolje od drugih ljudi.
Kaj se je pravzaprav zgodilo? Doživel je ukleščenje hrbteničnega živca, kar ga je za več mesecev prikovalo na bolnišnično posteljo, da je na koncu povsem shiran pričakoval le še smrt. Nekega dne je bolečina čudežno popustila, in prve knjige, ki jih je po tem dogodku prijel v roke, so bile zbrana dela krščanskega misleca Teilharda de Chardina. Takrat je začel vsaj »občasno« zaupati v Več, kot pove že v naslovu eseja, krščansko etiko pa je vgrajeval v poznejše pisanje, kar je bilo v socialistični Jugoslaviji vse prej kot zaželeno. Ko sta se torej srečala Mančin in Marjanov svet, je ona v starejšem, bolj izkušenem in tudi uveljavljenem pisatelju uzrla duhovnega prijatelja, on pa inteligentno mlajšo kolegico, ki ga je/bo v umetniškem udejstvovanju lahko razumela bolje od drugih ljudi. In prav to je eden od ključnih vidikov pri enakovrednih ustvarjalnih partnerstvih, zmožnost torej, da so si v poklicnem smislu izkazovali razumevanje, ki ga niso mogli dobiti ne pri kritikih ne pri prijateljih ne pri družinskih članih, s katerimi so sicer lahko delili vse druge vidike vsakdana.
Ko mi je Manca povedala, da »nikoli nista«, je to izgovorila z velikim ponosom. Prelahko bi se bilo namreč spustiti na telesno raven, izgube bi bile preprosto prevelike in uničujoče na več ravneh – tako znotraj družin kot v tem, kar sta si imela dati v umetnosti. Želela je ohranjati platonično vez kot nasprotje materialistično pogojenemu svetu in s tem prisluhnila countryjašici Dolly Parton v pesmi Jolene, da drugi ženski ni speljala moškega, svojo partnersko zvezo (ali zveze) pa je raje iskala drugje. Ko je zanosila s hčerko Tino, je – tako mi je vsaj povedala – takoj poklicala Marjanovo ženo in pojasnila, da otrok niti pomotoma ni Marjanov, ne glede na to, kar bi ljudje utegnili govoriti, saj je njuno prijateljstvo kmalu postalo javno znano.
Pisma, pisma
Pisma so bila velika stvar skozi celotno življenje Mance Košir. V njeni zapuščini, ki jo pomagam urejati, smo našli več tisoč takih, ki jih je prejela, in nekaj sto kopij njenih pisem, vsa pa bodo zaradi intimnih vsebin še približno četrt stoletja v klavzuri. In seveda je napisala (vsaj za Slovenijo, če ne celo širše) rekorden niz sedmih epistolarnih knjig, v katerih si je dopisovala z različnimi ljudmi. V brskanju po spominu sem naletel še na dve usodi parov iz časov, ko je glavnina človeške komunikacije potekala prek pisem.
Draga Milena, želel bi si, da se svet jutri konča. Potem bi šel lahko na naslednji vlak, prispel do tvojih vrat na Dunaju in ti rekel: ‘Pridi z Mano, Milena. Ljubila se bova brez zadržkov, brez strahu, brez oklevanja. Saj bo jutri konec sveta.’ – Franz Kafka v pismu Mileni Jesenski.
Najprej češko-avstrijski pisatelj Franz Kafka in češka prevajalka in novinarka Milena Jesenská, ki je izrazila željo, da bi v češčino prevedla eno njegovih zgodb, potem sta skupaj preživela manj kot teden dni, ampak bila je že poročena in potencial romance, ki se je sicer pokazal, je za nekaj časa zamrl. Po dveh srečanjih leta 1919 sta si znova intenzivno dopisovala v letih 1922 in 1923, se pravi pred njegovo smrtjo, njuno takratno korespondenco pa so pozneje zvezali v skoraj tristostransko knjigo. To so bila intenzivna pisma ljubezni, pa tudi mučne nervoze in tesnobe v času po prvi svetovni vojni. Za nameček ji je zaupal več sto strani dnevnikov, ki jih je pisal med letoma 1910 in 1923 in so danes prav tako zbrani v knjigah, pa čeprav se je, kot vemo, vmes zaročil s Felice Bauer. Umrl pa naj bi zaradi tuberkuloze in sestradanosti, saj zaradi bolečega grla ni mogel goltati hrane, a mogoče je, da je šlo za bolezen, povezano z azbestom, saj je bil solastnik prve tovarne azbesta v Pragi. Milena je bila pozneje poročena še dvakrat in je tik pred razmahom druge svetovne vojne sodelovala v češkem odporniškem gibanju, potem pa tragično umrla v nacističnem taborišču Ravensbrück. Za njima so ostale besede kot te:
»Draga Milena, želel bi si, da se svet jutri konča. Potem bi šel lahko na naslednji vlak, prispel do tvojih vrat na Dunaju in ti rekel: ‘Pridi z Mano, Milena. Ljubila se bova brez zadržkov, brez strahu, brez oklevanja. Saj bo jutri konec sveta.’ Morda ne ljubimo tako brezglavo, ker mislimo, da imamo dovolj časa, da si lahko privoščimo odlašati. Kaj pa, če časa v resnici nimamo? Ali pa če je čas, kot ga razumemo, nepomemben? Ah, če bi se svet res končal jutri. Kako veliko bi si lahko dala.«
Njun odnos je navdihnil več glasbenih komadov, tole je eden izmed njih:
Druga zgodba pa se je odvila med palestinsko-libanonsko pisateljico May Ziadah in libanonsko-ameriškim pesnikom, pisateljem in slikarjem Kahlilom Gibranom, čigar najbolj znano delo je Prerok. Knjiga je popularna vstopna točka v svet duhovnosti za marsikoga, ki v ateistični družini ni prišel v stik z nobeno duhovno prakso, saj ji s skoraj arhetipsko močjo in pristnim pesniškim zanosom uspeva postaviti na svoja mesta osnovne življenjske vrednote. Gibran je črpal tako iz krščanstva kot iz islama in sufizma, pa tudi iz umetnosti, saj je med drugim študiral arhitekturo v Parizu in celo naredil načrt za cerkev, v kateri bi lahko molili pripadniki različnih veroizpovedi.
Pri šestnajstih je z družino prišel v Boston, se spet vrnil v Libanon kot tolmač, pa spet nazaj v Boston, kjer je ena od sester že umrla zaradi tuberkuloze, hudo bolna mati in brat pa sta bolezni podlegla leto pozneje. Kot priseljenci v ZDA na začetku 20. stoletja so živeli v strahovito težkih razmerah, in Kahlil si je stežka utrl pot v umetniške kroge. Pri enaindvajsetih letih mu je zaslombo dala devet let starejša Mary Haskell, lastnica zasebne izobraževalne ustanove, ki ga je vzela pod mecensko okrilje in mu pozneje tudi omogočila delo v samostojnem studiu, podporo pa je imel tudi v libanonski skupnosti v New Yorku, kjer je živel in delal naslednja leta.
Nenavadno je to, da se May in Kahlil nikoli nista srečala v živo, kljub temu pa je njuno dopisovanje, ki je trajalo od leta 1914 do leta 1930, kulminiralo v končni izpovedi ljubezni z njegove strani.
Tri leta mlajša May je bila vsestranska umetnica iz Kaira in nosilka feminističnega prebujenja arabskega Vzhoda, brez dvoma najbolj znana arabska pisateljica svoje dobe. Njen oče je bil direktor priznanega dnevnega časopisa. Nenavadno je to, da se May in Kahlil nikoli nista srečala v živo, kljub temu pa je njuno dopisovanje, ki je trajalo od leta 1914 do leta 1930, kulminiralo v končni izpovedi ljubezni z njegove strani. Vse to je prišlo na dan šele s knjigo Love Letters, ki je izšla leta 1983.
Pisma v resnici odražajo pritajeno, v romantično koprnenje zavito nostalgijo po domovini v trenutkih, ko je Kahlil začenjal pisati le še v angleškem jeziku, May pa je prve knjige napisala v francoščini in pod psevdonimom. Mask in skrivanja je bilo na obeh straneh veliko in usodi sta se povezali v tipanju po pristnem jazu in obrazu, pa čeprav čez globok prostorski prepad. Identitetne maske so sicer tudi stalno prisotna tema Gibranovih kratkih zgodb in aforizmov: »S svojim drugim jazom se nikoli nisem popolnoma strinjal. Zdi se, da prava resnica leži nekje med nama.« (Iz zbirke Pesek in pena.)
Njuna korespondenca odraža izjemno stopnjo ne samo naklonjenosti, ampak tudi medsebojnega razumevanja. Močno sta vplivala na pisanje drug drugega. Kahlil Gibran je nekakšen Vivaldi svetovne literature, vedno sladak in poslušljiv, na Zahodu pa vsekakor naslednik Blaka in Nietzschejeve metafizike. Na drugi strani je May Ziadah večino življenja posvetila literarnemu boju za žensko emancipacijo in enakopravnost ter obveljala za prvoborko zgodnjega vala libanonskega feminizma.
Po Kahlilovi smrti je nenadoma začela podlegati depresijam, blažiti pa jih je skušala s potovanji v Anglijo in Italijo v letih 1932 in 1933. Ob vrnitvi je celo skušala narediti samomor in nekaj časa živela v azilu za duševne bolne, nato pa šele leta 1938 presegla duševne stiske in nadaljevala s pisanjem in predavanji.
Kahlil in May sta se, kot zapišejo tudi v uvodu k Pismom ljubezni, »srečevala zgolj v domišljiji in sanjah, skozi pohajkovanje svojih duhov v iskanju večne stvarnosti ter v iskanju drug drugega kot sorodnih duš«. Ezoterično, da je kaj. On je vzporedno ljubil tudi nekaj let starejšo mecenko Mary, vendar bolj iz dolžnosti in hvaležnosti za podporo in preživetje – v knjigi je tudi nekaj pisem, namenjenih njej. Kljub temu je čustva May izražal veliko bolj neposredno, zaradi nemogoče razdalje pa so njegove besede v mladi ženski povzročale tudi zmedo: »Moji čustveni izlivi – le kaj pomenijo? Pravzaprav ne vem, kaj mislim z vsem tem,« je odgovarjal na njene negotove odzive, ki so sledili rahlo čudaški ljubezenski izpovedi. »Vem pa, da si moja ljubljena in da častim ljubezen. […] Revščina in prepreke, ki so pospremljene z ljubeznijo, so mnogo boljše kot bogastvo brez ljubezni. […] Celo samega sebe krivim, ker ti pišem, saj vem, da si pri pisanju jemljem preveč svobode.«
Z današnjega vidika vidim zgodbo enega svojih najljubših pisateljev spet drugače kot pred mnogimi leti, ko sem v Konzorciju kupil knjigo in jo do večera že prebral. Danes je to bolj zgodba o umetniku, ki brez takšne in drugačne podpore dveh izjemnih žensk, o katerih vemo bore malo, ne bi prišel ne do slave ne do umetniških višav, ki jih je dosegel.
Začasno skupaj
»V življenju je zelo redko kdaj, da se dva zagledata drug v drugega v prvem hipu. Meni se je to zgodilo le enkrat v življenju, pa nikoli več. Bilo je na prvi pogled. Meni se je zdel tako krasen, imel je svetle oči, goste črne obrvi, goste kodraste lase, z mano je bilo v hipu konec. Bili smo v Slonu, v baru. Osvajal me je njegov prijatelj. Še opazila ga nisem. Z Gregorjem sva sedela za mizo in sva se le gledala. To je trajalo dve leti in pol, skoraj tri leta, preden sva pojedla smetano,« je Svetlana Makarovič povedala znani reviji o srečanju z občutljivim pesnikom, in zgodba se je vračala tudi skozi druge intervjuje. »[T]edaj pa se pojavi On in me prosi za ples. In zapleševa. Takoj sva v vročem objemu. Gregor Strniša in jaz! Neznansko čeden je, globok glas ima in prav nič me ne moti, da je osem let starejši od mene,« doda v avtobiografiji Luciferka. Stara je bila štiriindvajset let in njeno gmotno življenje je bilo tako rekoč na ničli, kmalu zatem se je nekaj časa celo potikala po mestu kot klošarka in ni vedela, kje bo spala.
To je bila še ena od romantičnih umetniških zgodb, ki so se končale kje drugje kot v … še več umetnosti. Skupaj sta preživela nekaj let in spremljal jo je tudi, ko je opravila abortus. Pesniško zbirko Zvezde, ki je ena najpomembnejših za njegovo tematiko vesolja, je posvetil njej, dramo Samorog pa sta napisala skupaj in razcepljeno Uršulo je Svetlana leta 1968 upodobila tudi na odru MGL. Kot v številnih drugih primerih so bile družinska prtljaga, pa tudi notranje psihološke okoliščine tisto, kar je razdružilo sicer predani umetniški duši.
Po poskusu samomora je v zaporu začel pisati. In piti. Da bi mu bila bolj ravna, mu je Svetlana že med prvim snidenjem lagala, da je tudi sama alkoholičarka, čeprav alkohola v resnici ni dobro prenašala in ga, kot pove, tudi pozneje ni kaj dosti uživala.
Njegova usoda je bila posebej zapletena, saj so ga komaj polnoletnega privedli zaradi obtožb pri pomoči političnim emigrantom in zaradi izdajanja državnih skrivnosti, pri čemer je imel prste vmes kvečjemu njegov oče. Ta izkušnja ga je globoko prizadela in po poskusu samomora je v zaporu začel pisati. In piti. Da bi mu bila bolj ravna, mu je Svetlana že med prvim snidenjem lagala, da je tudi sama alkoholičarka, čeprav alkohola v resnici ni dobro prenašala in ga, kot pove, tudi pozneje ni kaj dosti uživala. Zato pa je bil alkoholik Gregor in pod vplivom pijače je znal pokazati povsem drugačen obraz.
Čeprav mu je bilo od vseh umetniških prizadevanj to najmanj ljubo početje, je Strniša napisal okrog štiristo besedil za glasbo, saj je s honorarji lahko odkupil lastno hišo v Rožni dolini, ki so jo družini vzele komunistične oblasti. Svetlanina poezija pa je po njunem razhodu pridobila značilno temačne barve, da o presežnih šansonih – na primer na albumu Nočni šanson (1984) – niti ne govorimo. Na drugi strani so njene pravljice postale moralno ostre, v nasprotju z njenimi deli za odrasle pa so premogle tudi sangvinično širino.
Po nekaj skupnih letih in razhodu se je Strniša sicer poročil in dobil hčerko, toda za Svetlano je za vekomaj ostal usodni moški. V sedeminpetdesetem letu je tudi uradno umrl zaradi deliričnosti, oslabelosti in telesne izčrpanosti, kar naj bi bila posledica izmenjevanja alkoholnih izletov in treznih obdobij, nam pa je zapustil poezijo, prežeto s kozmičnostjo, z vesoljem.
Vse do razpotja
Verjetno najbolj razvpita zgodba umetniškega para, kjer sta vsak po svoje spremenila svet in sta bila nekaj časa tudi sopotnika, pa je tista Joan Baez in Boba Dylana. V zadnjem času sta oba dobila vsak svoj film: dokumentarni Joan Baez: Jaz sem hrušč in igrani Bob Dylan: Popolni neznanec. Tudi njuno snidenje, tako kot pri ostalih tandemih, spremlja večno vprašanje, kdo je od koga dobil ali vzel več in kdo je komu dal in zapustil več. Ona je bila – pretežno z ljudsko akustično glasbo – dlje na sceni, on pa je prišel kot vihar z besedili, kakršnih svet prej ni poznal. Osupnil je tudi njo in odprla mu je marsikatera vrata, vmes pa se je spletla vez; celo do te mere, da je Baez skozi leta izvajala in na albumih poustvarila več kot dvajset Bobovih pesmi.
Dylan je ob prihodu na sceno deloval precej nedolžno, vendar njegov obsežni življenjepis izpod peresa Anthonyja Scaduta, ki ga je v slovenščino davnega leta 1978 prevedel Tomaž Domicelj, kaže, da je bil že kot najstnik obseden z idejo soustvarjanja rokenrol šovbiznisa. Po eni strani je občudoval in v prvih skupinah oponašal divja izvajanja Little Richarda, po drugi strani se je napajal v književnosti in v besedila prenašal afiniteto do pripovedovanja zgodb. Želel je biti zabavljač, vendar s težo.
Glasbeno in sporočilno sta Baez in Dylan prišla iz istega legla. Njuni karieri sta bili v poletu, stvari pa so postale preveč intenzivne – politika, umetnost, aktivizem, nemiri, pričakovanja od zunaj – in zveza ni zdržala.
Obema skupno je bilo protestništvo v času vietnamske vojne in naraščajočih družbenih nemirov v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Prva pesem na prvem avtorskem albumu Boba Dylana je mirovniška Blowin’ in the Wind (1962), medtem ko Joan Baez, ki je bila tudi prijateljica Martina Luthra Kinga ml. in je ves čas nastopala v podporo protivojnim in socialnim pobudam, še danes velja za ikono protestne pesmi. Glasbeno in sporočilno sta prišla iz istega legla. Njuni karieri sta bili v poletu, stvari pa so postale preveč intenzivne – politika, umetnost, aktivizem, nemiri, pričakovanja od zunaj – in zveza ni zdržala. Ko je Dylan prijel v roke električno kitaro, je presekal tudi vez z akustično Baez in ji, kot ona prizna v filmu, zlomil srce. Občasno sta še vedno nastopala skupaj, avtorsko pa se je Baez zares postavila na svoje noge šele s ploščo Diamonds and Rust leta 1975, ko je s časovne distance zmogla obračunati z njunim odnosom. V pesmi, ki nosi isti naslov kot album, pravi takole: »Well, you burst on the scene / Already a legend / The unwashed phenomenon / The original vagabond / You strayed into my arms / And there you stayed / Temporarily lost at sea / The Madonna was yours for free / Yes, the girl on the half-shell / Could keep you unharmed.«
Na srečo je čas zacelil rane in Joan danes pove, da je hvaležna za to srečanje, v oči pa bije žalostno dejstvo, da je v večini primerov, ki sem jih naštel, ženska po razhodu potegnila krajšo in se zavila v več črnine. Ne v vseh.
Občutljivi narcisi ali ljubimci sveta?
Vsi ti primeri prinašajo različne odgovore na vprašanje, ali je s sorodno umetniško dušo bolje seksati ali pa napisati pesem, in podobnih zgodb bi lahko našli za nepregleden niz romanov in filmov. Umetnost zna biti samoten poklic samovšečnih ljudi, ki so za dosego cilja – umetnine – pripravljeni tvegati ogromno. Obstranstvo, izločenost iz družbe, čudaštvo, izrinjenost, zmerljivke. Pa tudi slavo, bogastvo in ves nadležni direndaj in pričakovanja, ki pridejo z njima. Lahko si predstavljamo, kaj je neverjetno ustvarjalnemu Kafki, ki je za časa življenja izdal komaj kakšno svoje delo, pomenil stik z Jesensko, ki je razumela njegovo samotno in neizživeto zavezo umetnosti. Lahko si predstavljamo, kaj je Dylanu in Baez pomenilo, da sta med potjo na vrh, kjer je najbolj samotno, našla nekoga, ki je nosil enake čevlje, pa čeprav se je pozneje izkazalo, da sta hodila vsak na svojo goro. Tako kot Svetlana in Gregor, pa Milan in Magi ali Manca in Marjan.
Umetnost je polje igre, dela, svobode in upora, ki ga umetnice in umetniki raziskujejo toliko zase kot za svet. Čeprav znajo biti pri tem obupno sebični, pa z radikalno občutljivostjo sledijo ljubezni do vsega človeškega – v najboljšem in najslabšem, v lepoti in krutosti, v tegobah in navdihu. Pri tem včasih potrebujejo sočloveka, ki čuti in misli podobno. In takrat mogoče presežejo tudi svojo intelektualno-duhovno nečimrnost. In samoto, seveda.
—
Naslovna fotografija: Rowland Scherman.
Preostale fotografije so bodisi prosto dostopne, bodisi nismo mogli izslediti avtorice ali avtorja.
