Ludizem kot dejanje razuma

V drami Sovražnik ljudstva (Henrik Ibsen, 1882) zdravnik Thomas Stockmann, glavna dramska oseba, v norveškem mestecu sodeluje pri ustanovitvi zdravilišča. To se hitro razvije in pripomore k visoki rasti prihodkov v mestni proračun. A ko Stockmann nekega dne odkrije, da se je zdravilišče zaradi slabe vodne napeljave in zanemarjanja spremenilo v »kužno jamo«, v imenu zdravja zahteva takojšnjo sanacijo. Nič hujšega: najprej se znajde v nemilosti vladajočih, ki se bojijo velikega padca dobička, nato pa tudi ljudstva, ki raje brani ekonomske interese (vladajočih). Zaradi boja za javno dobro si prisluži nalepko sovražnik ljudstva.

Najnovejši primer sovražnika ljudstva prihaja iz Velike Britanije, kjer je računalniški sistem Horizon številnim najemnikom poštnih poslovalnic ob koncu dneva v dnevni bilanci pogosto prikazal minus. Najemniki so sicer na vse kriplje skušali dokazati, da niso zagrešili nobene napake, a zaman: med letoma 1999 in 2015 je Britanska pošta (Post Office Limited) za izgubo obdolžila 3500 najemnikov, 700 jih je bilo obsojenih na sodišču, od tega 236 na zaporno kazen, štirje so naredili samomor, večina pa jih je dolga leta odplačevala vrtoglave dolgove.

Alan Bates se ni mogel sprijazniti z izgubo službe in obtožbo, da je kriv za nenavadne primanjkljaje; s prihranki, ki so mu ostali, se je z ženo preselil na podeželje, nato pa se začel boriti za pravico.

Zgodba verjetno nikoli ne bi prišla v javnost, če ne bi bil odpuščen tudi Alan Bates, britanski Stockmann. Vestni in natančni najemnik poštne poslovalnice v velškem mestecu Craig-y-Don se ni mogel sprijazniti z izgubo službe in obtožbo, da je kriv za nenavadne primanjkljaje; s prihranki, ki so mu ostali, se je z ženo preselil na podeželje, nato pa se začel boriti za pravico. Nič hujšega: o kalvariji, ki jo je dolga leta prestajal skupaj z drugimi najemniki, obtoženimi finančnih malverzacij, je bila leta 2023 v Veliki Britaniji posneta celo serija G. Bates proti Pošti. V štirih delih se druga za drugo razkrivajo laži in manipulacije, ki so botrovale številnim osebnim in družinskim tragedijam, kot tudi vzorec tega početja, za katerega je bilo značilno:

• Zavračanje odgovornosti

Čeprav je Britanska pošta vedela, da je računalniški sistem nezanesljiv in da morajo programerji vsakodnevno krpati poštni računalniški program Horizon, je hladnokrvno zanikala vse obtožbe, vzporedno pa pripovedovala o zaupanja vrednem programu. Tudi ko so se že nakopičili verodostojni dokazi o nasprotnem, to njihovega manipuliranja ni omajalo, temveč ga je le še okrepilo – če dokazi trdijo nasprotno, toliko slabše za dokaze, bi lahko povzeli tovrstno filozofijo. Sistematično zavračanje odgovornosti je na koncu delovalo kot premišljen in uspešen poslovni model.

• Prelaganje odgovornosti

Pošta je vse najemnike poštnih poslovalnic, ki so prijavljali napake, sistematično zavajala, da so lahko zanje odgovorni zgolj sami. Češ, to se je zgodilo samo vam, poleg tega pa lahko samo vi dostopate do svojega računa – pa čeprav so jih nesrečniki vsakodnevno klicali z vseh koncev Britanije in čeprav so morali programerji zaradi številnih »hroščev« vsakodnevno vstopati v posamezne račune in reševati, kar se je rešiti dalo. To je trajalo, dokler nesrečni najemnik ni podvomil vase ali si kako drugače razrahljal duševnega zdravja. Tudi to lahko prepoznamo kot poslovni model: nič ne zmanjša potrošniške kritičnosti bolj kot normalizacija dezinformiranja in spodkopavanje posameznikovega zaupanja v lastno presojo.

• Izrabljanje nemoči žrtve

Tega, da so posamezniki v boju proti korporacijam in drugim velikim institucijam v podrejenem položaju, se najbolje zavedajo prav korporacije. V (pravni) teoriji bi morala pravica vse ščititi enako, a v praksi lahko korporacije z neusahljivimi finančnimi viri in najboljšimi pravniki tako dolgo iščejo raznorazne obvode in zavlačujejo sodne postopke, da so mnogi prisiljeni obupati. To je zlorabljala tudi Britanska pošta, ki nemoči ni samo izkoriščala, ampak jo je tudi krepila, saj je bilo tako mogoče dolgoročno utišati (pre)glasne.

• Utišanje in izolacija žrtev

Kadar je poštna korporacija zaslutila, da bi lahko kakšna zgodba (recimo samomor najemnika) škodila njenemu ugledu, je oškodovanim pod mizo ponudila poravnavo. Če lahko poravnavi, ki jo je bilo nemogoče zavrniti, rečemo poravnava: za bolj kot ne simbolične zneske so se morale žrtve zavezati molku in izolaciji (prekinitvi stikov z drugimi oškodovanci).

• Sistemska brezčutnost

Številnim najemnikom je blodnjavi računalniški program nakopal strašanske dolgove, ki so v životarjenje pahnili tako njih kot njihove bližnje, objave v črnih kronikah so jim nakopale posmeh in trpinčenje v javnosti, če pa jim je ostala še kakšna trohica moči, so jih dokončno strli dolgotrajni postopki … Številnim so propadli odnosi, vsem se je skrhalo duševno zdravje, mnogim do te mere, da so morali poiskati strokovno pomoč ali pa so celo dokončno obupali. Nemogoče, da tega ne bi izvedeli tudi na Pošti. A kar bi ganilo še tako brezčutno srce, ni omajalo vodstva. Njegov cilj je ostajal nespremenjen: obraniti ugled in ohraniti nadzor, ne glede na trpljenje in pogubne posledice za posameznike. Kaj so psihopati proti korporacijam, bi lahko parafrazirali Brechta.

Ta vzorec kaže, da je pojav, imenovan gaslighting, prestavil v višjo prestavo: iz medosebnih odnosov je prešel na kolektivno raven in se spremenil v manipulativno orodje v rokah prav tistih institucij, ki bi nas morale pred takimi praksami (najbolj) varovati. Proces, v katerem nosilci oblasti ali vplivne ekonomske in interesne skupine manipulativno izkrivljajo resničnost, da bi oslabili zaupanje posameznikov in javnosti v očitna dejstva, je dandanes postal najnovejši hit poslovno-političnega modela delovanja. Natascha Rietdijk opozarja na tri glavne strategije postresničnostne politike, ki so podobne taktikam kolektivnega gaslightinga:

• uvajanje kontranarativov: ustvarjanje alternativnih zgodb ali »dejstev«, ki zameglijo resnico in povzročajo zmedo; diskreditacija kritikov;
• napadi na kredibilnost drugače mislečih strokovnjakov, institucij ali posameznikov, kar povečuje nezaupanje do virov informacij;
• zanikanje očitnih dejstev: namerno ignoriranje ali zanikanje preverljivih dejstev, kar spodkopava zaupanje v realnost.

Medtem ko postresničnostne politike izrabljajo negotovost resnice, kolektivni gaslighting to negotovost načrtno povzroča. Zgodb, ki potrjujejo, da ne gre več za osamljene pojave, pravzaprav mrgoli: v času, ko se je Bates začel bojevati proti Britanski pošti, se je na Nizozemskem razkrila huda napaka v državnem računalniškem programu, ki ga je tamkajšnja vlada vzpostavila kot sistem za nadzor in preverjanje upravičenosti do socialnih dodatkov. Zaradi napake v programu (t. i. afera z otroškimi dodatki) so številni prejemniki socialne pomoči, torej pripadniki najšibkejših slojev, obveljali za goljufe, kar je privedlo do nepopravljivih posledic za njihove pravice in finančno stanje. Toda to je bil samo prvi del, sledilo je tavanje po državnih in sodnih blodnjakih. In vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če pretresljive zgodbe staršev, obtoženih goljufanja pri otroških dodatkih, ne bi pritegnile nekaterih novinarjev. Šele kombinacija medijskega poročanja in vztrajnosti neposredno prizadetih je prebila zid brutalnega zavajanja in privedla do uradnih preiskav. Za nekatere prejemnike socialne pomoči je bilo tudi v tem primeru žal prepozno.

Zaradi napake v programu so številni prejemniki socialne pomoči, torej pripadniki najšibkejših slojev, obveljali za goljufe, kar je privedlo do nepopravljivih posledic za njihove pravice in finančno stanje.

G. Bates proti Pošti nazorno pokaže, kako zelo se je kolektivni gaslighting v zadnjih desetletjih razširil v vse pore javnega življenja: »uporaben« ni več samo v zasebnem sektorju, recimo v korporacijah (tobačna industrija, farmacija itd., pri nas je po tem »slovel« Salonit), temveč tudi v javnem sektorju (npr. Britanska pošta) ter celo v državnih ustanovah (npr. nizozemsko razdeljevanje socialne pomoči). Pri nas se lahko spomnimo izbrisanih, ki so, vsaj kar se tiče načrtnega kolektivnega gaslightinga s strani javnih in državnih ustanov, doživeli v marsičem zelo podobno zgodbo kot Bates.

Primere bi naštevali, a dejstvo je, da je kolektivni gaslighting začel razsajati na najširši družbeni ravni kot očitno trenutno najboljše orodje za uresničevanje starih (makiavelističnih) ciljev: za povečevanje oziroma vsaj ohranjanje politične oziroma ekonomske moči ne glede na sredstva. Zakaj ne, bi lahko cinično dodali. Pot je na široko odprta, pri doseganju ciljev pa podporo nudijo tudi javne in državne institucije. Na primer sodni sistem, ki je za navadnega smrtnika praviloma nedosegljiv že zaradi visokih stroškov. V skupinski tožbi Bates proti Pošti, po kateri je imenovana tudi serija, so poštni najemniki sicer dosegli zmago, a ta je bila – in to je morda najbolj pretresljiv del celotne zgodbe – bolj kot ne plod izjemne sreče (in zaradi te sreče ta primer tudi poznamo). Nikoli si namreč ne bi mogli privoščiti odvetniške ekipe, če jih ne bi podprli špekulanti, ki so ocenili, da je v tem primeru tveganje razumno, potencialni dobiček pa zadovoljiv. Na vprašanje, kako je mogoče, da je pravica postala odvisna od tega, ali lahko najdemo koga, ki v njej prepozna poslovno priložnost, serija G. Bates proti Pošti odgovarja, da je to osnova za delovanje kolektivnega (institucionalnega) gaslightinga: ko pravica ni več univerzalna vrednota, ampak business as usual, smo lahko nedolžni le toliko, kolikor si lahko privoščimo.

Preberite tudi: Bob Black: Ukinitev dela.

Investitorji so torej poštnim najemnikom omogočili, da so najeli odvetnike in se spustili v avanturo, imenovano tožba Pošte. A za to so plačali visoko ceno. Dobesedno: ko so zmagali, jim je sodišče sicer prisodilo dobrih 56 milijonov funtov, a oškodovanci so od tega prejeli le 12 milijonov – vsakdo le 20.000 funtov, kar ni zadoščalo niti za poravnavo »dolgov« (da je stvar še grotesknejša: izmišljene dolgove, ki so jih morali plačevati najemniki, je Pošta knjižila kot dobiček). Ostalo so si razdelili investitorji in odvetniki. In to je bilo to.

Serija G. Bates proti Pošti razkriva, da se je položaj za sodobne Stockmanne še zaostril: vprašanje ni samo, kaj lahko stori posameznik v družbi, v kateri prestopanje etičnih in zakonskih meja ne velja več za sporno, temveč kaj storiti, kadar tak način delovanja prevzamejo tudi vse tiste državne ter javne institucije, ki naj bi nas pred takim stanjem varovale (naj bi, saj je vprašanje, ali so to sploh kdaj počele). Na to opozarja že začetni Batesov položaj. Ko izgubi službo, se znajde v kafkovski situaciji: izvor primanjkljajev je neznan, obtožen je brez dokazov, brez procesa izgubi službo in prihodke … Jasno je le nekaj: za neznosno stanje, v katerem se je znašel, naj bi bil odgovoren sam. O tem ga prepričujejo tudi vse pristojne institucije, na katere se obrne in ki naj bi mu nudile zaščito. Kot rečeno, ne po naključju: Natascha Rietdijk opozarja, da (postresničnostni) kolektivni gaslighting z manipuliranjem percepcije resničnosti prizadene celotne skupine ljudi, žrtve pa se počutijo dezorientirane, izolirane in nemočne v okolju, kjer je težko ločiti resnico od manipulacije.

Kako se bo to končalo v svetu, kjer tovrstne prakse gaslightinga s pomočjo digitalnih tehnologij pridobivajo izjemno moč in se možnost slehernika, da se jim upre, bliža absolutni ničli? Tisti, ki verjamejo, da bodo s pomočjo digitalne tehnologije lahko ustvarili svet popolnega nadzora, prezrejo nekaj imanentno človeškega: kadar posameznik v svetu vsemogočnih manipulativnih praks izgubi zaupanje v moč pravice in resnice, občutek popolne nemoči neredko vodi v – ludizem. Zgodovinsko gibanje, ki izhaja iz začetka 19. stoletja (angleški tekstilni delavci so uničevali stroje, ki so ogrožali njihova delovna mesta), je bilo pogosto razumljeno le kot nazadnjaški, kratkoviden in nasilen odpor proti tehnologiji oziroma napredku, manj viden pa je ostal kot izraz globoke bivanjske stiske človeka, ki je povsem izgubil nadzor nad lastnim življenjem – in tudi možnost, da na to opozori in je slišan. Razbijanje strojev, na videz brezumna reakcija, je bilo hkrati paradoksalno tudi klic k razumu: v svetu, v katerem so besede utišane, je razbijanje (strojev) zadnje racionalno dejanje. Ludizem lahko razumemo tudi kot stanje, v katerem razum dokončno obupa nad besedami in spregovori s kladivom.

Ludizem je bil pogosto razumljen le kot nazadnjaški, kratkoviden in nasilen odpor proti tehnologiji oziroma napredku, manj viden pa je ostal kot izraz globoke bivanjske stiske človeka, ki je povsem izgubil nadzor nad lastnim življenjem – in tudi možnost, da na to opozori in je slišan.

Zdi se, da se ludizma kot poslednje bilke vse bolj oprijemajo tudi sodobni uporniki, ki nimajo te sreče, da bi njihov boj borzni špekulanti prepoznali kot »poslovno priložnost« (če nas ne pretresa uničevanje planeta, naj nas pretrese vsaj uničevanje umetnosti,je na primer geslo vseh organizacij, ki na ekološko škodo opozarjajo z ludističnimi akcijami v muzejih in galerijah). Seveda novodobnega ludizma ni mogoče razumeti zgolj kot upor proti sistemu, prav tako ga ni mogoče kar tako opravičevati: gre za kompleksen pojav. Toda osnovnega vprašanja, ki ga ludizem vedno znova izpostavlja – kako se upreti v svetu, v katerem upor ni več mogoč ali smiseln –, zaradi tega ne bi smeli prezreti. Če nočemo, da kladivo postane razumnejše od argumentov.

—

Naslovna fotografija: posnetek zaslona.