Čim bolj bežim, tem bolj gorim

Povsod je tišina: na polju, na nebu,

v oblakih, le jaz bežim, gorim

s svojim ognjem pekočim in

ne morem tišine doseči

Na začetku je bila zasebna lastnina. Zasebna lastnina je neodtujljiva.

Lastnost zasebne lastnine, ki je neodtujljiva, z delom drugih pridobljeno pravico do reprodukcije po svoji naravi postavlja nad telesa tistih, katerih delo, ki ustvarja presežek vrednosti, počiva v njeni svetosti. Z branjenjem svoje neodtujljivosti – ponižuje, zasužnjuje, okamenjuje in ubija.

Da bi bila zasebna lastnina lahko neodtujljiva, morajo biti telesa odtujena: mrtva, brezimna telesa, s katerimi se brezumno licitira, tovarniška telesa, katerih smrti so zgolj statistika, telesa v zamrzovalnikih in množičnih grobiščih, telesa-inkubatorji, telesa-dekorji, nevidna telesa, bolna in zapuščena telesa, telesa odvečna, telesa, ki ne samo da se politično ne udejstvujejo, kakor se temu cinično pravi, temveč se ne udejstvujejo niti v lastnih življenjih. Telesa brez avtonomije, lupine brez jaza.

*

Študenti v Srbiji so v imanentno polje nekropolitik vladajočega sistema, v kronično istost komodificiranih uporov, v apatijo neizprosnega ponavljanja, radikalno zarezali prav – s svojimi telesi. S telesi, s katerimi blokirajo ulice in branijo javne prostore, s telesi, ki si nečesa želijo, z ustavljenimi telesi, ki pridušeno molčijo, so zarezali v prostor in čas, namenjen kolektivnemu žalovanju. Zvišali so vložek telesa kot ščita na barikadah in blokadah, skozi skupno (pre)bivanje na ulicah, z novo stopnjo navzočnosti in simboličnim žrtvovanjem, s hojo od protesta do protesta, od enega mesta do drugega, s kolesi vse do Strasbourga. Ti pohodi nikakor niso performansi, ki bi bili sami sebi namen, temveč demonstracijska vaja neposredne zaveze teles, s čimer izražajo sistemsko nezaupanje in se zoperstavljajo temu, da bi jih izrabili za (samo)uničevanje. Lahko bi se reklo, da so njihova telesa pravzaprav edini antiperformans v današnjem svetu spektakla, v katerem se svetovni voditelji obnašajo kot infantilni egomanijaki iz resničnostnih šovov, realpolitika pa s praksami nekaznovanja in konsenza v krizah in genocidih ruši vsakršen privid demokracije.

Kosovel je, ne da bi sploh slutil, kričeč zoper pridušeno tišino, stoletje prej spisal himno današnjim študentom.

V nasprotju z žrtveno vlogo mobiliziranih teles, značilno za vojne, v nasprotju z že videnimi metodami upora in boja, v katerih neustrašna telesa na različne načine izražajo revolt ali brezup – od neposrednega spopadanja s policijo in nasiljem, do samouničevalnih praks, kot so gladovanje ali samosežig –, smo prvič po dolgem času priča vlogam teles, ki branijo življenje samo. Z rdečim srcem, z rdečo krvjo obujamo spomin na neusmiljeno odvzeta življenja, z vztrajno navzočnostjo, s katero se brez prestanka pridružujemo in s katero bivamo, s tem pa opominjamo, da lahko vsakdo od nas kadarkoli postane kolateralna škoda korupcije kot neposredne posledice sakralizacije dobička.

Toda ta telesa ne jurišajo na druga telesa; ona neutrudno bežijo, kakor da morajo sama v izpolnjenje. Drugo drugega varujejo, vzajemno pazijo, se dogovarjajo, s čimer dajejo vedeti, da je prostor idej, predlogov in zahtev obenem tudi prostor odgovornega sprejemanja odločitev, uspešno kljubujejo neprestanemu in perverznemu klicu oblasti, saj njeno vnaprejšnje zavzemanje stališč ne pomeni le smrti neposredne demokracije, temveč tudi smrt politike same.

Stari Grki so pešačili po več dni zgolj zato, da bi lahko sodelovali pri sprejemanju odločitev, ki zadevajo njihova življenja in njihove skupnosti. Hoja nikakor ni muha novih generacij.

Načelo dejanske navzočnosti kot pogoja za politično delovanje so s telesi branili tudi v antični Grčiji – stari Grki so pešačili po več dni zgolj zato, da bi lahko sodelovali pri sprejemanju odločitev, ki zadevajo njihova življenja in njihove skupnosti. Hoja nikakor ni muha novih generacij, željnih pozornosti in ovacij; za seboj pušča posledice – rane in mehurje, vnetja in poškodbe–, toda v igro vnaša dejanski čas za redke kategorije dogajanja in srečevanja. Gre za obliko romanja – ne zato, da bi se nekomu poklonili, temveč za dosledno podpiranje idej in načel, ki branijo minimalne pogoje možnosti odgovornega sobivanja v skupnosti, z ljudmi. Z nadčloveškimi napori pešačenja se potrjuje človečnost, medtem ko je družbi, katere neobstoj so globalni in lokalni neoliberalni verniki že zdavnaj razglasili, vnovič dana priložnost za utelešenje ali uresničitev. Na ta način se, tako v gibanju kot v izčrpavajoči praksi, oblikuje politična skupnost, ki je ne glede na končni izid dejansko transformativna in zdravilna.

Preberite tudi: Dušanka Milosavljević: Srbski študentje rišejo podobe drugačne družbe.

Sodobni politični sistemi parlamentarnih demokracij ne temeljijo le na izključevanju, temveč na samem zanikanju večinske možnosti za politično subjektivnost. Študentje so si uspeli povrniti to možnost, četudi morajo zaradi tega stati za svojo nemočjo in njej navkljub zbrati moč za ukrepanje. Samo s telesi lahko ponovno poskusimo ubraniti reke, stavbe, mostove oziroma kraj naše resnice. Edini način, kako stopiti v bran golih življenj, je – z golimi življenji – ne z vojno, temveč z aktivnim dejanjem ustvarjanja novega in z njegovim pogumnim artikuliranjem. Od tod tudi povratek etike na polje politike – ki so jo onemogočali in preganjali spričo prevlade kapitalistične logike nenehnega zanikanja drugega in njegove zreduciranosti na objekt.

Umiranje telesa, njegovo poblagovljenje, spremlja okostenelost jezika. V pesmi Evropa umira nam Srečko Kosovel natančno sporoča določeno simptomatiko:

Društvo narodov in apoteka, oboje je laž! Evropa je mrtva, ker je »društvo narodov«, torej nacij, današnja društva pa morajo biti zgrajena na drugih temeljih. Evropa je tudi »družba lekarn«, ne zaradi prepričanj teoretikov zarote, ki menijo, da so bolezni in pandemije umetno sprožene za dobiček farmacevtskih podjetij, temveč zaradi neznosne sterilnosti in administrativne zapredenosti političnih sloganov ter jezika tehnokratov in komisarjev. Družba lekarn se manično brani pred drugostjo, »integrira« se le s priklicevanjem še več smrti. Kosovel je, ne da bi sploh slutil, kričeč zoper pridušeno tišino, stoletje prej spisal himno današnjim študentom in njihovim s tihim cinizmom »bojevnikov za vladavino prava« soočenim telesom.

*

V trenutkih, ko so se državljani Srbije mirno poklonili preminulim, je njihova oblast organizirala teroristični napad nanje, z agresijo zvoka je poskusila »prebiti« harmonično tišino, ki nedopustno daleč odmeva. Obenem pa evropski mediji ignorirajo večmesečni in brezhibno dosledni boj študentov in njihovo zavezanost živim telesom, ter kot nekakšen avtomatski zvočni top še naprej neusmiljeno streljajo floskule, kot so – »konstruktiven dialog«, »odpiranje poglavij«, »klasterji«, »pogajanja«, »svoboda medijev« – blodnjave fraze, ki v tem trenutku nič ne pomenijo, a vseeno nečemu močno pritrjujejo. Pritrjujejo namerno izbrani nevednosti, kar je v nasprotju z resnično razsvetljenskim impulzom študentov, ki zavračajo mentorstvo; zavračajo totaliteto slišanega in videnega, zavračajo tudi panično zanikovanje priznavanja rojstva neke nove politične subjektivnosti.

Edini način, kako stopiti v bran golih življenj, je – z golimi življenji – ne z vojno, temveč z aktivnim dejanjem ustvarjanja novega in z njegovim pogumnim artikuliranjem.

Študentje k sreči zarežejo tudi v sam jezik – v politične slogane vračajo duh dovtipa, iščejo nove besede, besedne zveze in krilatice. S tem spet izvajajo nekaj nemogočega – razkošno in živahno polnost jezikovne aktualnosti zoperstavljajo mrtvilu vsesplošnega, anesteziranega, birokratskega in zasužnjujočega jezika.

—

* Ležeče zapisani deli teksta se nanašajo na Kosovelovi pesmi Rdeča raketa in Evropa umira.

Prevedel: Tim Senčar.

Prikazna fotografija: Damjan Dobrila.