Srbski študentje rišejo podobe drugačne družbe

Srbija je trenutno v primežu največjega študentskega upora in iz tega porojenega civilnodružbenega protestnega gibanja v celotni zgodovini države. Gibanje se je razvilo iz demonstracij v Beogradu in Novem Sadu, kjer so protestniki z geslom »Vaše roke so krvave« zahtevali politično in kazensko odgovornost za smrt 15 žrtev zrušitve nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu lanskega novembra. Kmalu zatem so demonstranti na glavnih mestnih ulicah organizirali 15 minut kolektivne tišine pod geslom »Stop Srbija«. Do prve izmed številnih zasedb univerzitetnih stavb je prišlo 25. novembra, ko so študentje po fizičnem napadu na kolege med 15 minutami tišine zasedli Fakulteto za uprizoritvene umetnosti Univerze v Beogradu. Nedolgo zatem so se zasedbe razširile na kampuse univerz po vsej državi.

Samoorganizirani študentje so do zdaj zasedli že več kot 50 fakultet; od pristojnih institucij zahtevajo objavo celotne dokumentacije v zvezi z zrušitvijo nadstreška v Novem Sadu, sodni pregon odgovornih za napade na študente, izpustitev študentov, ki so bili aretirani med protesti, in opustitev njihovega kazenskega pregona, ter 20-odstotno zvišanje proračuna za sistem visokega šolstva in obenem 50-odstotno znižanje šolnin.

Na tej točki je prihodnost sicer še vedno negotova, toda prav to je tisto, zaradi česar je trenutna politična situacija za Srbijo nekaj povsem novega – nihče ne ve, kaj bo sledilo. Edina gotovost je odločenost študentov, da se bodo upirali, dokler njihove zahteve ne bodo izpolnjene.

Študente so javno podprle številne družbene skupine, od delavcev v kmetijstvu prek zaposlenih v šolstvu in dijakov do odvetnikov in delavcev v kulturi. Nekatere izmed teh skupin so razglasile tudi lastne zahteve, organizirale lastne demonstracije ali začele stavkati. Val državljanske nepokorščine se je nadalje razširil na zapore glavnih cest in mostov, kot tudi na pozive k zaustavitvi dela in bojkotu večjih trgovskih verig.

Aktualno gibanje je nasledek desetletja mirnih protestnih shodov, kjer pa so udeleženci vsakršne »radikalne« elemente v svojih vrstah razglašali za nasilne, tiste, ki so zagovarjali radikalnejše pristope, pa označevali za »podtaknjence«. Tokrat je situacija drugačna. Zdajšnje gibanje je tako uspešno prav zaradi svoje radikalnosti. Naj gre za zasedbe fakultet oziroma glavnih mestnih ulic in mostov, za bojkote ali (nelegalne) zaustavitve dela – gibanje je s konkretnimi in direktnimi akcijami, ki onemogočajo normalno delovanje sistema, močno pritisnilo na oblasti in vzburkalo sicer večinoma apatično družbo.

Na drugi strani je do radikalizacije demonstracij privedlo tudi surovo nasilje, ki so ga nad protestniki izvajali tako posamezniki kot organizirane skupine, večinoma neposredno povezani oziroma povezane z vladajočim režimom. Aktualna podoba gibanja in splošno javno ogorčenje sta posledica več tednov incidentov – v enem od njih je denimo avto zapeljal v množico študentov med minutami molka, številni protestniki so bili pretepeni itd. Na tej točki je prihodnost sicer še vedno negotova, toda prav to je tisto, zaradi česar je trenutna politična situacija za Srbijo nekaj povsem novega – nihče ne ve, kaj bo sledilo. Edina gotovost je odločenost študentov, da se bodo upirali, dokler njihove zahteve ne bodo izpolnjene. Kot pravi eden posebej močnih grafitov: »Tako bo, kot odloči plenum!«

Zmerne zahteve in radikalne metode

Študentski upori, ki trenutno pretresajo Srbijo, nimajo ne predstavnikov ne voditeljev. In čeprav je bila odsotnost jasnega vodstva značilna že za nekatere predhodne proteste, so tedaj v prvih vrstah dostikrat prevladovali pripadniki parlamentarne opozicije oziroma aktivističnih skupin, v nekaterih primerih pa so te skupine shode tudi neposredno organizirale in s tem preprečevale razvoj resnično ljudskegadružbenega gibanja. V nasprotju s tem je sedanje študentsko gibanje neodvisno od vseh parlamentarnih strank in drugih političnih organizacij, vključno z nevladnimi.

Opazna odsotnost voditeljev, ki jo omogoča horizontalno organiziranje, ima več pozitivnih nasledkov. Prvič, zagotavlja demokratičnost gibanja in odvrača oportuniste, ki bi želeli proteste izkoristiti za osebno promocijo oziroma jih izkoristiti za lastne politične cilje. In drugič, udeležence ščiti pred oblastmi.

Zasedbe organizirajo plenumi, ki prakticirajo neposredno demokracijo, kar preprečuje pojav voditeljev. Študentski plenumi so primarni odločevalski organi, sestavljajo pa jih vsi za to zainteresirani študentje določene fakultete. Vse odločitve sprejemajo z večino v glasovanju, ki sledi obširni razpravi, pri čemer vselej sledijo načelu en človek – en glas. Poleg tega je tu še več širših plenumov, ki delujejo na ravni celotne univerze in omogočajo usklajevanje med decentraliziranimi fakultetami. Koordinacijo še nadalje krepijo krovne delovne skupine, ki so pri horizontalni mobilizaciji izjemno uspešne, kar se morda najlepše kaže v tem, kako hitro so zmogle organizirati določene konkretne akcije, kakršen je bil na primer protest 22. decembra 2024 na beograjskem Trgu Slavija, ki je bil najverjetneje največji nestrankarski shod v vsej srbski zgodovini.

Preberite tudi: Andrej Nikolaidis: Upor proti celotnemu političnemu sistemu

Ta opazna odsotnost voditeljev, ki jo omogoča horizontalno organiziranje, ima več pozitivnih nasledkov. Prvič, zagotavlja demokratičnost gibanja in odvrača oportuniste, ki bi želeli proteste izkoristiti za osebno promocijo oziroma jih izkoristiti za lastne politične cilje. In drugič, udeležence ščiti pred oblastmi. Nedavni dogodki so namreč pokazali, da je osebno izstopanje lahko nevarno – tiste, ki se pogosteje pojavljajo v medijih, zaslišujejo tajne službe, mediji pa objavljajo njihove osebne podatke.

Odnos med strategijo in taktiko, tj. med zahtevami protestov in metodami boja, je ključnega pomena. Kar se tiče metod, je gibanje (bolj ali manj nehote) prevzelo taktike anarhističnih skupin: samoorganiziranje, avtonomija, direktne akcije in neposredna demokracija. In čeprav se morda zdi, da gre pri tem za nekaj novega oziroma radikalnega, se tak pristop povezuje z v postsocialistični Srbiji že dolgo prisotno tradicijo delavskih zborov, samoupravnih delavskih svetov, občinskih in lokalnih skupnostnih organizacij ter predhodnih zasedb fakultet, kjer so študentje uporabili podobne taktike.

V pričujočem gibanju je zanimiva predvsem kombinacija te metode, se pravi plenumov, in »reformističnih« zahtev, ki ostajajo v precejšnji meri znotraj liberalnodemokratičnega okvira – gibanje tako denimo zahteva protikorupcijske ukrepe, pravno državo, varnost in »osvoboditev« institucij, ki so izgubile avtonomnost, ter »ponovno vzpostavitev njihovega normalnega delovanja«. Izjema tu je študentska socio-ekonomska zahteva, ki predstavlja prvi korak v smeri brezplačnega izobraževanja. Gibanje je lahko postalo tako množično prav zahvaljujoč tej »omejeni ideološki osnovi«, ki temelji na zahtevah študentov in omogoča, da v njem sodelujejo posamezniki zelo različnih ideoloških provenienc. Ob radikalnem pristopu, ki se osredotoča na direktni pritisk, je prav ta struktura tista, zaradi katere je gibanje tako močno in učinkovito.

Izgradnja solidarnosti

Univerzalnost študentskih zahtev, ki so se javno izrazile po tragediji v Novem Sadu, še dalje premika meje solidarnosti. V preteklih nekaj letih so v Srbiji zaradi takšnih in drugačnih zadev protestirale številne družbene skupine, a vselej ostale nepovezane. Nekatere izmed teh skupin, denimo delavci ali kmeti, so bile v širši javnosti vseskozi prezrte.

Danes si študentje, ki organizirajo zasedbe, prizadevajo za vzpostavitev zavezništev s širšo družbo in nočejo ostati omejeni na »civilnodružbene« okvire ali akademske strukture. Gibanje ne vzpostavlja izključujoče identitete, temveč spodbuja medrazredno solidarnost. V svoji inkluzivnosti se v posamičnih akcijah povezuje s sindikati, kot tudi z delavci v gostinstvu, industriji informacijske tehnologije in v drugih sektorjih, kjer je sindikalno organiziranje oteženo. V »generalni stavki« 24. januarja (ko je gibanje posameznike pozvalo k enodnevni zaustavitvi dela in državljanski nepokorščini) so sodelovali freelancerji, novinarji, učitelji in profesorji, programerji, storitveni delavci in samostojni podjetniki.

Čeprav je gibanje zraslo od spodaj navzgor in čeprav je neodvisno in demokratično, ni njegovih protestov podprl noben vidnejši politik izven Srbije. Nasprotno, tujina kljub rastočemu valu demonstracij še naprej podpira večinsko osovraženega predsednika Aleksandra Vučića. Zaradi te odsotnosti podpore s strani »mednarodne skupnosti«, ki je v očitnem kontrastu z vsesplošno mednarodno podporo gibanju, ki je pred 25 leti odstavilo Slobodana Miloševića, ostaja gibanje neodvisno od vsakršnih zunanjih vplivov. Kar pa je pravzaprav pozitivno – s tem ostaja enotno, in v njem doslej še ni prišlo do razcepa na dva tabora, na podpornike in nasprotnike Evropske unije, kar se ponavadi zgodi pri vseh družbenih gibanjih v Srbiji.

Ena od ključnih razprav, ki spremljajo proteste, je debata o vprašanju, ali naj se gibanje osredotoča zgolj na svoje jedrne zahteve, naslovljene na konkretne institucije, in se ne ukvarja s širšim vprašanjem preživetja aktualnega režima, ali pa naj se posveti sistemskim vprašanjem (znotraj konteksta države) in občemu stanju duha v družbi po padcu vlade ter se tako v svojih prizadevanjih poravna s parlamentarno opozicijo. Onkraj te razprave pa se pojavljajo tudi alternativni, čeravno še ne jasno artikulirani, pozivi k splošnejšemu družbenemu samoupravljanju.

Čeprav je gibanje zraslo od spodaj navzgor in čeprav je neodvisno in demokratično, ni njegovih protestov podprl noben vidnejši politik izven Srbije. Nasprotno, tujina kljub rastočemu valu demonstracij še naprej podpira večinsko osovraženega predsednika Aleksandra Vučića.

Javnost tega vidika večinoma niti ne opazi, mediji pa ga označujejo za naivnega oziroma utopičnega. Ampak tu in tam vseeno ugledamo znake njegove prisotnosti: med zasedbo Študentskega kulturnega centra smo tako lahko slišali slogan »Študentske prostore študentom«, na protestu beograjskih delavcev v javnem prevozu je bilo videti plakat, na katerem je pisalo »Totalno samoupravljanje«, plenum kulturnih delavcev pa se je pred Ministrstvom za kulturo zbral pod geslom »Zasedba kulture«. Njihov transparent, na katerem piše »Vsa oblast plenumom«, zdaj visi pred Filozofsko fakulteto Univerze v Beogradu.

Za zdaj še ni jasno, ali bo ostala ta usmeritev omejena na študentske plenume, ki so načeloma radikalnejši, ali pa jo bo prevzelo tudi širše gibanje. V vsakem primeru lahko pričakujemo poskuse reformiranja določenih področij, na primer predpisov, ki urejajo študentsko organiziranje, ali sindikalnih struktur. Predlagane spremembe bi lahko rigidne hierarhične strukture, kot so recimo študentski parlamenti in sindikalni sveti, ki dandanes veljajo za reakcionarne, nelegitimne in prekomerno spolitizirane, zamenjali z bolj demokratičnimi, legitimnimi in avtonomnimi oblikami samoupravljanja.

Čeprav je trenutno težko napovedati, kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti, se za zdaj večina študentov javno distancira od vsakršnih poskusov rušenja oblasti in vsakršnih povezav s parlamentarno opozicijo oziroma s predlogi za rešitev krize – denimo vzpostavitvijo tehnične ali prehodne vlade –, ki prihajajo iz strankarskih vrst. Hkrati si je težko predstavljati, da bi bilo Vučića mogoče prisiliti k odstopu, saj je jasno, da EU v Srbiji potrebuje močno in stabilno oblast, ki bo – kljub drugačni volji ljudstva – uresničila projekt rudnika litija v dolini reke Jadar.

Takšne politične spremembe bi zahtevale obširnejše in resnejše organiziranje z jasno opredeljenim ciljem, pa tudi pripravljenost drugih segmentov družbe, da kaj žrtvujejo. Državljanska podpora pa je trenutno v resnici v precejšnji meri deklarativna in simbolična, in spremljajo jo neizrečena pričakovanja, da bodo študentje lastnoročno osvobodili celotno družbo.

Toda ne glede na kratkoročne politične rezultate ima aktualna študentska vstaja ogromen potencial za dosego širših družbenih sprememb. Prek udeležbe v radikalnih oblikah protestiranja se politizira celotna generacija; ti mladi spoznavajo, kako deluje sistem, in usvajajo učinkovite strategije upora z direktno akcijo. Hkrati vztrajanje študentov pri svojih na videz precej preprostih zahtevah spodkopava celoten liberalnodemokratični red, razkriva ideološke mite, na katerih stoji, in kaže, da ne zmore izpolniti svojih obljub. Če se bo boj nadaljeval in če bo na koncu koncev uspešen, bi lahko iz njega izšli novi politični subjekti, ki bi si mogli pridobiti širše javno zaupanje – bodisi v okviru parlamentarne politike bodisi v neinstitucionalnih strukturah.

—

Iz angleščine prevedel: Jernej Županič.

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na portalu fundacije Rosa Luxemburg Stiftung.