Igrati se vojno

Že dobro leto vse radijske postaje v državi prebivalcem Slovenije ob vsaki okrogli uri sporočijo posodobljeno število mrtvih civilistov v napadih na palestinska območja. Poročila v slogu »med bombardiranjem vojaških ciljev na severu Gaze je bilo ubitih 77 oseb, med njimi 22 žensk in 28 otrok …« so postala vsakodnevni šum v ozadju naših voženj po mestu, slišimo jih med nakupovanjem in med nedeljskim kosilom. Vizualizacijo teh statistik dobimo preko socialnih omrežij in s TV ekranov, kjer so številke pospremljene s podobami kričečih mater med prašnimi ruševinami in otrok, priklopljenih na aparature v kaotičnih ambulantah, za njimi pa pridejo posnetki svetovnih političnih elit, ki zagotavljajo, da si na vso moč prizadevajo za mir. Njihovi obrazi so že mesece in mesece del naših življenj, tako da ob njih več ne moremo občutiti ne šoka ne žalosti. Zlili so se v informacijsko omrežje in postali nevtralni podatki na naših ekranih, mimo katerih skrolamo, kot bi preskakovali oglase na Instagramovem feedu.

V vsem tem toku informacij ni nobenega znaka, da bi se vojna lahko kdaj ustavila. Dotok smrtnih statistik s te ali one fronte je neprekinjen, kot napoved vremena ali spremembe na borznih trgih – v časopisih se ti podatki brezšivno prelivajo, le obrniti moramo s strani »Svet« na stran »Gospodarstvo«. Seveda države ves čas sporočajo svoje zastavljene cilje, načrte za uničenje Hamasa, časovnico za poraz Rusije ali strmoglavljenje Bašarja al Asada … toda vsi vemo, da se to ne bo zgodilo. Ne le da vojne nimajo več zmagovalcev, ampak se tudi nikoli ne končajo. Oboroženi konflikt je stanje, v katerem so določeni teritoriji zamrznjeni, brez jasnih pridobitev za katerokoli stran. Izrael uniči in izprazni celotne soseske v Gazi, ne da bi mu tam uspelo vzpostaviti novo oblast – že čez nekaj tednov palestinska stran znova vzpostavi nadzor in vaja se lahko ponovi. V Ukrajini se frontne črte mesece in mesece ne pomaknejo niti za kilometer, milijarde evrov municije se nameni ohranjanju popolnoma enakega položaja. Edini resnični produkt teh bitk so smrti vojakov in civilistov, ki jih na Zahodu konzumiramo v obliki statističnih poročil.

Danes vojna ne premika državnih meja, ne strmoglavlja režimov, ne vpeljuje novih ekonomskih sistemov ali ideologij … obstaja zgolj zato, da bi vse ostalo enako.

Vojne tako delujejo, kot bi želele zgolj vzdrževati same sebe. Jean Baudrillard je v svoji filozofski provokaciji Zalivska vojna se ni zgodila sosledje opisal kot »vroč[o] vojn[o], za katero je prišla hladna vojna, zdaj pa prihaja mrtva vojna – odmrznjena hladna vojna«. Gre za obdobje v razvoju vojskovanja, ko je to postalo medijsko posredovan spektakel, medtem ko se dogajanje na dejanskih bojiščih oddaljuje od tradicionalnih smotrov vojaških kampanj. Danes vojna ne premika državnih meja, ne strmoglavlja režimov, ne vpeljuje novih ekonomskih sistemov ali ideologij … obstaja zgolj zato, da bi vse ostalo enako. Po Baudrillardu imamo opravka s simulacijo resnične vojne – ne zato, ker ljudje ne bi dejansko fizično umirali na frontah, ampak ker je njihovo umiranje vse bolj del medijske predstave … umirajo kot igralci v filmih, da peljejo naprej določeno zgodbo. Ta sestavlja informacijsko matrico na Zahodu, kjer si postavljamo vprašanja v slogu »kako bo širitev fronte v Libanon vplivala na jesenske volilne izide?«.

Vojna je seveda še vedno prvenstveno način, kako si kapitalisti zagotovijo dostop do novih trgov, si prisvojijo naravne vire in delovno silo, toda v obdobju, ko je tehnološki napredek v veliki meri izravnal moči na bojiščih, so vojaške kampanje dobile nove notranjepolitične razsežnosti. Njihovo pustošenje ni pomembno le za pridobitve na ozemljih, kjer potekajo spopadi, ampak tudi kot opozorilo vsem ostalim, kaj bi se lahko zgodilo, če bi poskušali spremeniti razmerja moči v svetu. Ne prinaša le ekspanzije trgov na nove teritorije, ampak poganja rast vojaških industrij v imperialnih centrih. In bolj kot obrambi pred zunanjimi nevarnostmi je ta neprestana militarizacija namenjena prebivalcem mirnih držav, kot svarilo, da je treba kljub miru ohraniti mentaliteto vojnega obdobja – poslušnost državi, družbeno paranojo in toleranco do okrutnega nasilja, ki spremljajo vsakdanje življenje v kapitalizmu.

Smrti tako niso le sestavni del vojaških spopadov, ampak tudi ključni element medijskega in političnega šova v centrih kapitala. Prizori trpljenja so tam ponovno dobili vlogo srednjeveških fresk, ki so v cerkvah prikazovale mučenje svetnikov in trpljenje ljudi, obsojenih na pekel. Kot je opisala Susan Sontag v Pogledu na bolečino drugega, se je sporočilo teh upodobitev glasilo: »Ne, tega ni mogoče ustaviti ali spremeniti.« V opisu sodobnih fotografij beguncev je ugotavljala, da »krepijo občutek, da so te muke in nesreče preveč neizmerne, preveč nepreklicne, preveč epske, da bi jih lahko kakršnokoli lokalno politično posredovanje kaj prida spremenilo«. In točno to doživljamo danes: z vsakodnevnimi poročili o vojnih grozodejstvih se niso okrepile naše sposobnosti ukrepanja, akcije, spreminjanja sveta, pač pa naša družbena paraliza.

***

Težko bi našli bolj preroškega misleca vojne, kot je bil Walter Benjamin, zgodnji teoretik medijev, ki je pisal v času vzpona tretjega rajha. Trideseta leta 20. stoletja je preživel, kot jih je lahko le berlinski Jud, komunist in mislec revolucije: v nenehnem begu in stiski. V Španiji, od koder je poskušal prebegniti v ZDA, so ga nazadnje zadržale kolaborantske oblasti, Benjamin pa je pojedel pest morfijevih tablet, preden bi bil lahko predan nacistom. Za sabo je pustil kultna dela umetnostne kritike, ki so bolj kot o umetnosti govorila o materialnih pogojih njenega nastajanja, torej o kapitalizmu, fašizmu in vojni.

V epilogu eseja Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati je Benjamin ponudil definicijo fašizma, do katere je prišel po poti umetnostne kritike: fašizem je estetizacija politike. Cilj fašizma naj bi bil, da novim proletarskim množicam »omogoči izražanje, ne da bi zamajal razmerje moči med lastniki in delavci«. To stori z vnosom estetike v politično življenje, ki postane ritual čaščenja firerjevega kulta, nekakšna množična koreografija nacionalistične ekstaze. Ne le da je politika s Hitlerjem in Mussolinijem postala šov, ampak so jo lahko ljudje z vzponom množičnih medijev prvič kot šov tudi konzumirali. In kot ugotavlja Benjamin, »vsi poskusi estetizacije politike nujno peljejo v vojno … Le vojna sama lahko postavi cilj množičnim gibanjem na najširši ravni ter hkrati ohrani tradicionalna lastniška razmerja. To je politična formula situacije. Tehnološka formula pa se glasi: le vojna omogoča mobilizacijo vseh današnjih tehničnih kapacitet in hkratno ohranitev lastniških razmerij.«

V fašizmu vojna postane umetniško delo, najčistejši izraz kapitalističnega produkcijskega načina.

Ker interesi lastnikov kapitala onemogočajo uporabo človeškega znanja in tehnologije za dejanski napredek človeštva, bo ta potencial svoj izraz nujno našel v uničevanju človeštva. »Grozljive lastnosti imperialnega vojskovanja lahko pripišemo neskladju med izjemnimi zmogljivostmi produkcijskih sredstev in njihovo nezadostno uporabo v samem procesu produkcije – z drugimi besedami, brezposelnosti in pomanjkanju trgov. Imperialistična vojna je upor tehnologije, ki v obliki ‘človeškega materiala’ pobira dolg, ki ji ga je družba odrekla v naravnem materialu. Namesto kanalizacije rek družba usmerja človeški tok v strelske jarke, namesto spuščanja semen iz avionov spušča zažigalne bombe nad mesti …« V fašizmu vojna postane umetniško delo, najčistejši izraz kapitalističnega produkcijskega načina.

Vojna tako ni bila več le stvar preizkušnja moči, ki naj bi gradila prave moške kreposti in vrednote, kot se je oglaševalo do takrat, ampak se je spremenila v predmet estetskega občudovanja, veliki ljudski spektakel, ki ga doživljajo predvsem množice daleč stran od frontnih črt. Postala je nekaj, kar se dobesedno zrežira – procesoblikovanja in manipulacije podob z namenom doseganja določenih čustvenih odzivov. Ne govorimo le o vojaški propagandi v filmih, kakršne je ustvarjala Leni Riefenstahl, ampak o dejanskem vojnem poročanju. Susan Sontag je temeljito popisala primere vojnih fotografov, ki so po več dni zlagali okostja žrtev, da bi ustvarili bolj dramatičen kader, ali najeli igralce, da bi ustvarili ikonične prizore vojaške evforije (uganili ste, tisti prizor mornarja, ki se poljublja s seksi medicinsko sestro sredi parade zmage na Times Squaru, ni bil naključen moment …). Ta umetnost je od Benjaminovih časov dosegla razsežnosti, o katerih zgodnji propagandisti militarizma niso mogli niti sanjati.

Preberite tudi: Miha Blažič – N’toko: Evropa in skrajneži.

Že samo v času naših življenj smo videli bogat spekter žanrov in podžanrov vojnega šova. Videli smo »pametne vojne« – montaže kirurško natančnih zračnih napadov na vojaške cilje z gledišča računalniških kamer, ki upodabljajo vsemogočni visokotehnološki Zahod v brezkrvnem boju s puščavskimi barbari. Videli smo »džihadistične vojne« – propagandistično poročanje uporniških gverilcev, ki vihtijo zastave božjega kraljestva s Toyotinih džipov, obglavljajo sovražnike in navdušujejo rekrute z drugih koncev sveta. Videli smo »vojne krvavih majic«, ki jih opazujemo z gledišča žrtev – dramatične kadre, polne krvi, pohabe in trpljenja, s katerim poskuša napadena stran sprožiti moralno krizo in intervencijo mednarodnih sil. Ne glede na žanr pa je vsakemu gledalcu jasno, da ob gledanju poročil dejansko gleda film, ki je, podobno kot resničnostni šov, ameriški wrestling ali bitka talentov, hkrati resničen in zrežiran. Tisti del vojne, ki pride do naših ekranov, ni namenjen informiranju, ampak oblikovanju naših občutenj in prepričanj.

Na ta način je vojna postala vseprisoten del naše kulture in hkrati neskončno oddaljena abstrakcija. Izpolnjuje dobesedno isto funkcijo, kot naj bi jo izpolnjevala umetnost. Z Benjaminovimi besedami: »[F]ašizem pričakuje od vojne umetniško zadovoljitev čutnega zaznavanja, preobraženega s tehniko. To je očitno višek larpurlartizma. Človeštvo, ki je bilo nekoč pri Homerju predmet opazovanja bogov z Olimpa, je zdaj samo sebi predmet opazovanja. Njegova samoodtujitev je dosegla tisto stopnjo, ki dopušča, da lastno uničenje doživlja kot prvovrsten estetski užitek.«

***

Velikan japonske književnosti Yukio Mishima je vse življenje reševal dilemo, kako živeti vojne vrednote v času miru. Nikoli ni prebolel izgubljene priložnosti, da bi postal narodni mučenik – pri šestnajstih se je poskušal pridružiti imperialni vojski v njenih zadnjih vzdihljajih, a je bil zaradi bolezni zavrnjen. V letih, ko se je cesar Hirohito odpovedal svojemu božanskemu statusu, Japonska pa svoji vojski in orožju, je Mishima razvil fanatično ljubezen do militarizma. Njegovi zapisi so bili polni sanjarij o mladih kamikazih, ki v popolni predanosti cesarju svoja lepa mišičasta telesa, podobna grškim kipom, žrtvujejo ognju boja … »Popolna čistost je možna le, če spremeniš svoje življenje v pesniško vrstico, napisano v curku krvi.« Mishima je poskušal tudi lastno telo spremeniti v bojevniški stroj, leta bodibildinga so iz njega naredila zagorel mišičast objekt, ki ga je v obdobju miru obsesivno uril v vojaških veščinah. Tako kot pri Benjaminu se je tudi Mishimova intelektualna pot končala s samomorom. V nasprotju z Benjaminom pa se ni ubil, ker mu pred vojno ne bi uspelo pobegniti, ampak ker mu je ni uspelo ustvariti – leta 1970 je po spodletelem državnem udaru, v katerem je s svojimi podaniki poskusil prepričati vojake k ponovnemu ustoličenju cesarja in tradicionalnih japonskih vrednot, storil obredni seppuku in si izrezal drobovje.

Številna Mishimova dela, predvsem njegovi nagovori mladim japonskim moškim, kot so Sonce in železo ali Predavanja o umu za mlade samuraje, se danes berejo kot gradivo gurujev sodobne internetne desnice – polni so sklicevanja na antične ideale, poveličevanja moškega telesa in ljubezni do imperialnih vojn … vsega, kar konstituira estetizacijo politike. Ni naključje, da so nekatere skrajno desne skupine, ki so nastale v povojnih državah Zahoda, iz Mishime poskušale narediti neonacistično ikono – italijanski CasaPound so mu celo namenili velik mural s citatom »Ali je vredno tako ceniti življenje, da smo pripravljeni pustiti duha umreti?«. Zahodni desničarji so Mishimova večplastna in izmuzljiva razmišljanja seveda vulgarizirali, verjetno so tudi spregledali njegovo homoseksualnost in niso brali avtobiografskih romanov, v katerih govori o svoji otroški ljubezni do oblačenja v ženska oblačila … nedvomno pa so v zahodnem konservativizmu zelo prisotna podobna nagnjenja, kot jih je na bolj elokventen način izražal Mishima v šestdesetih: predvsem tesnoben občutek, da so sodobni moški oropani zgodovinske vloge in v družbi nimajo pravega mesta.

Funkcija moških v reprodukciji narodne skupnosti se je povsem spremenila, ni pa se spremenila narodna kultura – še vedno naj bi v njej igrali vlogo nekakšnih bojevnikov, le da za nas ni pravih bojišč.

Živimo v stanju stalne psihološke mobilizacije za vojno, ki pa je za nas hkrati povsem nepredstavljiva abstrakcija. Zahodne države naj bi vojaško obvladovale ves svet, vzdrževale naj bi »red« povsod od Bližnjega vzhoda do Hongkonga, medtem ko prebivalci Zahoda sedimo pred ekrani in si na dom naročamo big mace … Funkcija moških v reprodukciji narodne skupnosti se je povsem spremenila, ni pa se spremenila narodna kultura – še vedno naj bi v njej igrali vlogo nekakšnih bojevnikov, le da za nas ni pravih bojišč. Desničarska kultura je poskus razrešitve tenzije med nujnostjo vojne in odtujenostjo od dejanskih imperialnih front. To nasprotje je odpravila z estetiko – a ne z množično mobilizacijo kot v Hitlerjevi Nemčiji, ampak z individualizirano ponudbo različnih lajfstajlov in online identitet. Tudi če nisi zares vojak, se lahko tako obnašaš, tudi če nisi prvinski alfa moški, lahko tako izgledaš, in tudi če nisi antični filozof, se lahko kot tak predstaviš s svojo profilno sliko. Morda ne služiš domovini, lahko pa ponavljaš vojaške drile Davida Gogginsa, se učiš borilnih veščin na univerzi Andrewa Tata, preučuješ Machiavellijeve vojaške skrivnosti na ezoteričnih predavanjih Jordana Petersona … Državne vojske kljub velikim vložkom ne uspejo zvabiti mladih v naborniške vrste, hkrati pa se cela generacija vzgaja ob mantrah warrior mindseta. Fitnes centri, strelišča in MMA klubi igrajo vlogo moderne simulacije vojaške skupnosti – so prostori, kjer se »uriš za boj« in »postajaš moški«, četudi sicer opravljaš delo računalniškega programerja ali zavarovalniškega uradnika. Vsak lahko živi individualno vojaško junaštvo, brez edinih pozitivnih komponent vojaščine: povezanosti in tovarištva.

Preberite tudi: Miha Blažič – N’toko: Dežela brez nasilja

K temu sodi tudi obsesivno navijanje za to ali ono stran v vojaških konfliktih. Sodobni desničarji se radi obnašajo kot vojaški strokovnjaki, ki za slehernike tolmačijo, »kaj se zares dogaja« na frontnih črtah, se naslajajo ob napredovanju »svoje« strani in po potrebi opravičujejo njene pokole. Vse to je potrebno za vzdrževanje fantazije pravične vojne, v kateri »naši« junaško porazijo barbare in rešijo svet … Konservativni imaginarij ne more predelati realnosti, v kateri oboroženi konflikti ne vodijo k nobenemu cilju, razen k ohranjanju bednega statusa quo, v katerem lahko računalničarji in računovodje na drugem koncu sveta še malo sedimo za ekrani, žvečimo big mace in komentiramo genocide. Vojne na periferiji so postale podaljšek političnega življenja ljudi v centrih kapitala, so del našega osebnega brandinga – čisti estetski fetiš, ki od nas ne zahteva nobenega žrtvovanja. V nasprotju z Mishimo sodobni desničarji ne bi radi umrli tragične smrti. Radi bi, da njihovi online sledilci verjamejo, da bi bili to pripravljeni storiti.

Morda na Zahodu hrepenimo po lepem, častnem uničenju, a se zavedamo, da je iskrena ideološka vnema v današnji družbi neokusna – na spletu ji pravimo cringe. Globoko v sebi vsi vemo, da imperialne vojne ne ponujajo junaških smrti, ampak le še eno v vrsti banalnih podplačanih medijskih jobov. Živimo v edini možni verziji sveta – nič se ne more spremeniti, in zato tudi dejanja samožrtvovanja niso videti plemenito, pač pa patetično. Da v poznem industrijskem kapitalizmu ni več samurajev, je ne nazadnje preizkusil Mishima sam: ko je med svojim ponesrečenim državnim udarom v elegantni vojaški uniformi in snežno belih rokavicah z balkona nagovarjal vojake k vzpostavitvi cesarstva, so se mu ti režali in ga zmerjali, kot bi šlo za nekakšnega vaškega posebneža. »… Ni nikogar med vami, ki bo vstal z mano?«

***

Če je bila Baudrillardova simulacija vojne mišljena kot metafora – teoretska provokacija, ki poudarja medijsko posredovano spektakularizacijo vojskovanja –, smo imeli v Sloveniji priložnost doživeti simulacijo vojne v dobesednem pomenu. Vojna za osamosvojitev Slovenije je bila namreč le serija tiskovnih konferenc v Cankarjevem domu. Bila je montaža posnetkov barikad, ki niso ščitile ničesar, in siren, ki so opozarjale na neobstoječe zračne napade. Šlo je za medijski konstrukt, ki je kaotični odhod nekonfliktnih vojakov JLA in postavljanje provizoričnih točk mejnega nadzora svetu prikazoval kot osvobodilni boj zatiranega ljudstva. Četudi je obrambni minister Janša v kamikazejevski ihti poskušal zanetiti resnično morijo (in v nepotrebni sestrelitvi helikopterja ubil slovenskega vojaka), se vojna ni uspela razplamteti. Za to ni bilo pogojev in vsi smo to vedeli.

Vojna za osamosvojitev Slovenije je bila le serija tiskovnih konferenc v Cankarjevem domu. Bila je montaža posnetkov barikad, ki niso ščitile ničesar, in siren, ki so opozarjale na neobstoječe zračne napade.

Ta kratka politična kriza, v kateri je po nepotrebnem odjeknilo nekaj strelov in ugasnilo nekaj življenj, se je skozi proces medijske in institucionalne mediacije pretvorila v temeljni akt državnosti – junaško dejanje boja proti »okupatorju« iz Beograda. Naša nacionalna mitologija temelji na kultu osamosvojitelja, ki pa se v resnici nikoli ni bojeval niti ni bil zares zatiran … vso bojevniško patino je bilo treba dodati v postprodukciji (nekateri zborniki so osamosvojitelje orisali kot dediče partizanov, drugi kot potomce karantanskih vitezov …). Vse to ponesrečeno maličenje zgodovine pa je le utrdilo tisto, kar smo vsi slutili: da je naša država zrasla na medijski prevari. Ni se rodila iz junaške bitke, ampak iz baudrillardovske režijske manipulacije. Če se je morala Mishimova generacija spopadati z dediščino poraza in sramoto demilitarizacije, se poosamosvojitvena Slovenija spopada z dediščino namišljene zmage in militarizacije, ki ne rabi ničemur.

Takšno stanje stvari ima nujne posledice. Ena izmed njih je, da v Sloveniji vojske ne jemljemo pretirano resno. Poklic vojaka sicer ostaja spoštovan in je redno na vrhu anket o zaupanju v institucije, a si ga hkrati nihče ne želi opravljati. Vojaške vrste se iz leta v leto redčijo, in bolj ko se Ministrstvo za obrambo trudi privabiti mlade k služenju domovini, bolj ko se teritorialna obramba šopiri na zaposlitvenih sejmih, producira resničnostne šove za rekrute in v oglasih obljublja, da bo iz nas naredila Rambote, bolj jasna postaja tista druga, performativna narava vojskovanja … vse to namreč sodi v kategorijo entertainmenta. Slovenska vojska je v prvi vrsti medijski produkt, veliko slamnato podjetje za kanalizacijo orožarskih poslov. Nikoli ni ubranila domovine in v primeru napada tega tudi danes ne bi zmogla. Tri desetletja po osamosvojitvi vojaški poklic zato še vedno ni videti časten – ko opazimo uniformirane profesionalce na poti iz službe, nas ne prešine občutek spoštovanja, kakršnega imamo do športnikov ali gasilcev, ampak jih imamo za nekakšne posebneže. Za Slovence biti vojak pomeni igrati se vojno, našemiti se v zeleno in se valjati v blatu pred kamerami, tako kot je nekoč neslavno storil minister za obrambo Matej Tonin.

Za Slovence biti vojak pomeni igrati se vojno, našemiti se v zeleno in se valjati v blatu pred kamerami, tako kot je nekoč neslavno storil minister za obrambo Matej Tonin.

Ker je bila vojna za Slovenijo simulacija, mora država ves čas dokazovati njeno resničnost. Ni dovolj, da smo Slovenijo ubranili enkrat, takšno junaštvo potrebujemo ves čas. Ob vsaki nacionalni krizi se zato reciklira osamosvojitvene režijske metode – ko smo Slovenijo »branili« pred poplavami, pred korono, pred migrantskim valom, je bilo to pospremljeno z vojaškim pompom, tiskovkami v Cankarjevem domu in celo preleti vojaških letal. Oblasti nam dajejo vedeti, da domovini ves čas grozijo novi zunanji in notranji sovražniki, zaradi katerih je potrebna vsesplošna ljudska mobilizacija. Po interpretaciji Ministrstva za notranje zadeve smo trenutno v tretji stopnji ogroženosti pred terorističnim napadom, ki ga utegnejo izvesti radikalizirani »ilegalci«, obveščevalne službe svarijo, da smo na faksih in delovnih mestih obkroženi z »ruskimi vohuni« in da nas ogrožajo »kibernetski napadi«, zdaj zdaj se bo zgodil naš prvi šolski pokol ali pa bo »počilo z Romi«. Sporočilo je jasno: »Državljan! V teh nevarnih časih moraš tudi ti postati junak za domovino in zanjo opraviti svoj del!« Da bi predstava o osamosvojitveni vojni ostala prepričljiva, jo moramo igrati še naprej.

Tako vsak državljan vsak dan na svoj način »brani Slovenijo«. Pa kaj, če nisi vojak na fronti – zaščitil si mejo, ko si videl tri temne tipe na avtobusu in poklical policijo. Nič hudega, če nisi del obveščevalne službe – preprečil si napad na državo, ko si prijavil domnevnega socialnega goljufa ali opozoril ravnatelja osnovne šole, da se sinov sošolec s Kosova čudno obnaša. In ne nazadnje – ali nismo vsi vojaki v kibernetski vojni, ko odpremo svoje FB in Twitter aplikacije? Ali s svojimi objavami ne branimo Slovenije pred vdorom avtoritarizma ali LGBT agende, ali ne rešujemo naroda, ko v statusih ovajamo izdajalce in zločince s screenshoti njihovih izjav in heštegom #policija? Ko bereš pisanje nekaterih vplivnežev, dobiš vtis, da smo v zadnjem stadiju civilizacijskega boja. Vojaška ihta, s katero obravnavamo najbolj banalne pojave, je obratno sorazmerna s stopnjo naše dejanske pripravljenosti na vojno žrtvovanje. Tako deluje militarizirana družba v času miru – kot neprestano paranoično simuliranje vojnih napetosti.

Želeli smo mir, hkrati pa izvolili vlado kapitalistov… zdaj spoznavamo, da se to dvoje izključuje.

Kar je za nas vojno stanje, pa je za buržuazijo dejansko premirje – čas, v katerem se delavstvo poenoti z vladajočim razredom, odmisli svoje interese in se podredi obrambi domovine. To je »organiziranje delavskih množic, ne da bi se dotaknil lastninskih odnosov ali prizadevanja za njihovo odpravo«. To je tista estetizacija politike, ki skozi vojno daje nezadovoljnemu proletariatu možnost izražanja. To je fašizem, ki iz vojne naredi ideal, tudi tam, kjer vlada mir. Ko vojne na periferiji kopičijo smrtne žrtve, v centru vzdržujejo zatohlo vladavino bogatašev in vse anomalije, ki jih ta prinaša s sabo. Zato nas ne more presenečati, da je trenutno levoliberalna vlada, ki velja za najbolj progresivno v zgodovini Slovenije, v proračunu za leto 2025/26 predvidela povečanje orožarskih izdatkov za kolosalnih 87 %, s čimer je podrla vse dosedanje rekorde. Želeli smo mir, hkrati pa izvolili vlado kapitalistov… zdaj spoznavamo, da se to dvoje izključuje.

Naša vsakodnevna mobilizacija za miniaturne vojne pa rabi predvsem vzpostavljanju zavesti, da neizogibno prihaja tista prava, tista velika in resnična vojna, ki bo osmislila vse ostalo. Evropski voditelji nam brez kakršnihkoli olepšav to vse pogosteje tudi oznanjajo: vojna bo! In takrat vsa ta militarizacija, vsa ta propaganda, ta 2 % državnega proračuna za oklepnike in drone, te vojaške brošure, zaklonišča in tabori preživetja v divjini … vse to ne bo več le ceremonialna navlaka, ampak bo temelj naše zmage v civilizacijskem spopadu! Vse tiste statistike smrti, ki jih danes slišite na radiu, ne bodo več le poročila iz oddaljenih vukojebin, kamor pošiljamo orožje in vojake, ampak bodo vključevale tudi vaše strice in babice. In takrat, dragi sodržavljani, osamosvojitev ne bo več simulacija, ampak nekaj, kar boste lahko zares doživeli. Takrat bo ta država zares vaša, in tudi vi boste postali junaki. Doživeli boste »umetniško zadovoljitev čutnega zaznavanja, preobraženega s tehniko«.

—