• English
  • Hrvatski

Ali je (umetniku) uspelo pospešiti podružabljanje intelektualnih produkcijskih sredstev? Ali vidi načine samoorganiziranja intelektualnih delavcev znotraj produkcijskih procesov? Ali je podal predloge za prefunkcioniranje romana, drame, pesmi? Bolj dovršeno ko izvaja svojo dejavnost glede na to nalogo, pravilnejša je tendenca in posledično bo boljša tudi tehnična kakovost njegovega dela. Po drugi strani pa: bolj ko mu je poznan njegov položaj znotraj produkcijskega procesa, toliko manj bo razmišljal o tem, da bi se razglasil za »intelektualca«. Intelektualistična drža, ki se uveljavlja v imenu fašizma, mora izginiti. Intelektualec, ki nasprotuje fašizmu tako, da verjame v lastno čudežno moč, bo v vsakem primeru izginil. Namreč, revolucionarni boj ni boj med kapitalizmom in intelektom, temveč boj med kapitalizmom in proletariatom. – Walter Benjamin, Usoda in značaj: spisi, proza, fragmenti (Beletrina, 2016)

Če bi morali sodobne politične avtorje uvrstiti v kategoriji »revolucionarji« in »reformisti«, bi Susan Sontag nedvomno pristala med slednjimi. Toda zdi se, da ji v reformističnem taboru nikoli ni bilo udobno. Kot avtorica, ki je velik del svojega pisanja črpala iz doživetij na frontnih črtah vojnih območij, je svoje kolege rada obtoževala brezbrižnosti in intelektualne lenobe, ker za višje dobro niso bili pripravljeni ničesar žrtvovati. »Žal mi je, da vas moram razočarati, ampak ti ljudje (Günter Grass, Milan Kundera, Umberto Eco, Kurt Vonnegut, Joseph Heller …) se ne vpletajo v nobeno politično dejanje zunaj Združenih držav, še manj pa gredo v tujino počet kaj resnega. Ti ljudje nimajo nič opraviti s čim resnim … enostavno jih ne zanima, nimajo vesti; ne verjamejo, da bi moral biti pisatelj priča vesti,« je potarnala med pogovorom v obleganem Sarajevu. Sontag je svoje intelektualno in politično poslanstvo jemala resno – včasih še bolj resno, kot ga jemljejo deklarirani revolucionarji. Bolj ko je postajala del ameriškega literarnega establišmenta, bolj je njeno delo izražalo frustracije, da je ta establišment – in ona z njim – tako strašno pomanjkljiv.

Njenih del zato ne moremo brati zgolj kot kritiko sistema, ampak tudi kot analizo same sebe – kot poskus racionalizacije svojega zvezdništva v krivičnem in nasilnem svetu. Njena slava se je začela v šestdesetih, predvsem z objavo eseja Zapiski o campu, zgodnjega poskusa teoretizacije novonastajajoče kontrakulturne estetike, širši javnosti pa se je vtisnila v zavest zaradi »dramatično lepega videza in elegantne, v črno odete postave«, kot jo je kasneje opisal New York Times. Za etablirane literarno-akademske publikacije Sontag ni bila grožnja, pač pa dolgo pričakovani glas nove generacije, ki lahko v snobovski svet »resne misli« vnese mladostniški veter šestdesetih. Uredništva, ki bi jih lahko opisali kot utelešena nasprotja campa, so v svoje vrste z največjim veseljem sprejela »arhetip intelektualne rock zvezde«. Ta banalna vloga javne intelektualke je bila zagotovo v nasprotju z njenim duhovnim in političnim poslanstvom, hkrati pa je ravno v imenu tega poslanstva vlogo posvojila in jo z vso resnostjo odigrala.

Preberite tudi: Susan Sontag: Zapiski o campu

Sontag se je kalila med zadnjimi vzdihljaji ameriškega radikalizma, tik pred kulturnim obratom in začetkom počasnega drsenja ZDA v neoliberalizem. Njeno stanovanje je bilo vedno na voljo kolegom iz Črnih panterjev, zgodaj je potovala na Kubo in prijateljevala s komunisti, zaradi česar se je je prijela avra politične radikalnosti. Toda že njena protivojna agitacija je bila očitno manj politična in bolj introvertirana od takrat značilne levičarske propagande. Sontag, ki je dejansko obiskala Vietnam in od blizu doživela vojne grozote, se je v eseju Potovanje v Hanoj (Trip to Hanoi, objavljen v zbirki Styles of Radical Will) ukvarjala predvsem z nemogočo pozicijo ameriške intelektualke, ki kot levičarka na racionalni ravni simpatizira z revolucijo, a hkrati ne more vzpostaviti pristne emocionalne vezi z vietnamskim ljudstvom. Njeno preizpraševanje vojne je bilo preizpraševanje same sebe kot zunanje opazovalke. Ta notranja iskanja odgovorov, okrepljena z neumornim raziskovalnim zagonom in teoretsko podstatjo Walterja Benjamina, so rodila kultna dela O fotografiji (Študentska založba, 2001), Bolezen kot metafora (Penguin, 1987) in kasneje Pogled na bolečino drugega (Sophia, 2006). Politiko na obratu tisočletja je vse bolj zaznamovala množična diseminacija podob, in Sontag je bila njihova najbolj natančna opazovalka. Znala je gledati ta novi svet, četudi ni vedela, kako ga spremeniti.

Hote ali nehote je postala obraz propagande ameriških Demokratov, ljubljenka liberalnih medijev in glas intervencionizma ZDA. Pravilni humanistični vzgibi, ki so jo peljali v Sarajevo med srbskim obstreljevanjem, so se spremenili v napačne politične zaključke.

Njena introvertirana, s humanizmom zaznamovana drža je privedla do neizogibnega razkola z radikalno levico. V uvodniku za Umetnost Revolucije (The Art of Revolution) je sama izrazila skrb, da je »mesto umetnika v revolucionarni družbi vedno problematično …«, saj je v moderni buržoazni koncepciji umetnika ta vedno individuum v napetem odnosu z družbo. V obdobju hladne vojne je bilo pač treba izbirati strani, in kjer so njeni latinskoameriški in evropski kolegi ostali zvesti podporniki komunističnih revolucij (Gabriel García Márquez je na primer do konca ostal zvest prijatelju Castru, pri katerem je sicer osebno agitiral za večje svoboščine ustvarjalcev), je njena zavezanost individualnim svoboščinam prerasla v javno kritiko komunizma. Že leta 1965 je v poročilu o srečanju mednarodnega PEN-a na Bledu obtoževala Sovjetsko zvezo, da ni omogočila udeležbe svojih bolj disidentskih književnikov. Kasneje je stališče do Kube spremenila, ko je ta pregnala Padillo: »[Z]elo velik del levice je podcenil hudobijo Komunistov. To je bila napaka, ki sem jo naredila v zgodnjih šestdesetih, ko sem potovala na Kubo in bila strašno impresionirana nad kubansko revolucijo …« Dokončni odhod iz levega tabora pa se je zgodil na zborovanju za poljsko Solidarnost leta 1982, ko je komunizem proglasila za »Fašizem s človeškim obrazom«. Sontag je izbrala stran in nato do konca kariere živela s kontradikcijami te izbire.

Njeno držo bi lahko uvrstili v intelektualno tendenco, ki jo je Walter Benjamin poimenoval aktivizem – tendenca ustvarjalcev, da poveličujejo moč samostojnega genija nad močjo organiziranega proletariata. Benjamin bi zlahka uporabil Sontag za primer aktivizma, tako kot je v eseju Avtor kot producent uporabil ekspresionista Kurta Hillerja – političnega misleca, ki ni želel vstopiti v Partijo, češ da imajo voditelji sicer »več znanja o bistvenih rečeh, bolje razumejo jezik ljudstva in se bolj trdno borijo … a imajo več intelektualnih pomanjkljivosti«. Aktivizem je drža kognitivnega delavca, ki se ne želi odpovedati privilegiju »osebne svobode, spontane solidarnosti in enotnosti z vsem človeštvom«, ampak ostaja povezan s proletarskim bojem le kot nekakšen intelektualni patron in dobrotnik. To držo je Benjamin ostro zavračal kot kontrarevolucionarno in celo »rutinsko pisanje«, saj ne naredi ničesar, da bi se produkcijski aparat vladajočega razreda prevzel ali pretvoril v korist delavstva … T. i. svobodnemu geniju je usojeno, da večno reproducira ta aparat, ne da bi ga spremenil.

Slike iz Abu Ghraiba so bile poraz intelektualnega establišmenta, ki mu je vse življenje pripadala. Bile so poraz ideje, da je na Ameriki vendarle nekaj posebnega, kar bo svet spremenilo na bolje.

To je usoda, ki je nedvomno doletela tudi Sontag. Pronicljiva ustvarjalka, ki je neumorno branila pozicijo neodvisnega intelektualca, da vedno pove resnico v obraz zatiralskim državnim strukturam, je bolj pogosto kot ne izražala le zunanjepolitična stališča Pentagona. Hote ali nehote je postala obraz propagande ameriških Demokratov, ljubljenka liberalnih medijev in glas intervencionizma ZDA. Pravilni humanistični vzgibi, ki so jo peljali v Sarajevo med srbskim obstreljevanjem, so se spremenili v napačne politične zaključke. V pogovoru leta 1993 je odkrito podprla Natove posege: »Naj vam povem, da sem jaz, ki sem bila vedno golobica, v svojih srednjih letih prvič postala jastreb – vedno sem nasprotovala (vojaškim) intervencijam … zdaj sem strastna podpornica ameriških in zahodnoevropskih intervencij.« Toda Sontag je premogla dovolj intelektualne iskrenosti, da se je zavedala svojega položaja v sistemu – četudi ni zmogla pretvoriti aparata, za katerega je delala, je vsaj bežala pred njim, dokler je ni dokončno požrl. Kasneje, ko so ameriške intervencije postale vojna proti terorju, invazija Afganistana in Iraka, je proizvedla nekaj najradikalnejših kritik zunanje politike ZDA. Velika opazovalka podob naše dobe je v svojem zadnjem eseju pred smrtjo, Pogled na mučenje drugega, ob razkritju fotografij mučenih iraških zapornikov v Abu Ghraibu bralcem zastavila povsem drugačno vprašanje: »Kako smo prišli do tega, da naša ‘svoboda’ – svoboda 5 % svetovnega prebivalstva – zahteva prisotnost ameriških vojakov po celem svetu?«

Prav v Pogledu na mučenje drugega, ki ga je spisala v obdobju hude bolezni, preden se je sama podvrgla torturi menjave kostnega mozga, so morda najbolje zajete kontradikcije njenega življenjskega dela. Besedilo se bere kot zgodovinopis fotografij razčlovečenja – dediščine pokolov, genocidov in linčev, ki so se ji na najhujši možen način pridružile tudi ZDA. »Vojaki danes z dvignjenimi palci pozirajo pred zločini, ki so jih storili, in pošiljajo fotografije svojim kolegom. Skrivnosti iz zasebnega življenja, ki bi jih nekoč z vsemi sredstvi poskušali prikriti, so danes nekaj, za kar bi bili radi povabljeni na TV oddaje, da jih razkrijejo. Te slike ne ilustrirajo le naše kulture brezsramnosti, ampak naše občudovanje brezobzirne brutalnosti.« A ta dokončni zaton ameriške kulture v mračnjaštvo ni bil zgolj nekaj, kar bi Sontag obsojala, ampak je bil predmet globokega obžalovanja – nekaj, kar je doživela tudi kot svoj poraz. Slike iz Abu Ghraiba so bile poraz intelektualnega establišmenta, ki mu je vse življenje pripadala. Bile so poraz ideje, da je na Ameriki vendarle nekaj posebnega, kar bo svet spremenilo na bolje. Kajti njen življenjski projekt je bil prav tolmačenje ameriškega imperija, da bi ga znali rešiti pred samim sabo. In če tega ni zmogla velikanka, kot je Susan Sontag, verjetno ne zmore nihče.