Minulo in prihajajoče leto skozi oči Disenza

Kot vsako leto tudi tokrat z nekaj sodelavkami in sodelavci Disenza na prehodu motrimo, kakšen osebno-politični čas je za nami ter kaj pričakujemo, česa se bojimo in česa se veselimo v letu 2025. Letos so o najboljšem in najslabšem premišljevali: pisateljica in prevajalka Jedrt Maležič, pisatelj in novinar Andraž Rožman, pisateljica in novinarka Mojca Pišek, hrvaška esejistka in kritičarka Iva Brižan, urednica Založbe /*cf Amelia Kraigher ter urednica Disenza in pisateljica Dijana Matković.

Dogodek leta, ki bo najbolj vplival na leto 2025.

Jedrt Maležič: Pretnja z jedrskim orožjem in jedrnimi družinami, in sploh bo vse bolj kot ne jedrnato. Ostajam zmerna optimistka.

Andraž Rožman: Na prvo žogo se zdi, da izid predsedniških volitev v ZDA, a nisem prepričan, da bo res tako, saj so razlike med liberalci in desničarji vse manjše, tako da sploh ne vem, ali še obstajajo.

Mojca Pišek: Ironično so v času krize demokracije največjo sled pustile številne volitve po svetu, ki so marsikje prinesle velika presenečenja, med katerimi prevladujejo negativna. Leta 2024 so se na takih ali drugačnih volitvah izrekli državljani več kot 70 držav oziroma vsak drugi zemljan.

Iva Brižan: Zmaga Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah.

Amelia Kraigher: Dogodek leta 2024, ki bo krojil naš svet skozi vse leto 2025 in še naprej, je bila izvolitev novega starega predsednika v ZDA Donalda Trumpa z njegovim pribočnikom, najbogatejšim Zemljanom Elonom Muskom. Obenem so Giorgio Meloni razglasili za najvplivnejšo Evropejko.

Dijana Matković: Ni več dogodka, ki bi lahko bistveno spremenil trajektorijo družbenih silnic. Kot v odličnem eseju z naslovom Upravljanje zatona piše Jakob Blumenfeld, smo postali – mi, ki smo bili vedno proti menedžerskemu razredu – generacija neprostovoljnih menedžerjev konca. Takšno stanje vpliva ne le na etične, ampak tudi bodoče estetske odločitve.

Najboljši dogodek leta.

Jedrt Maležič: Moja bolniška, ki se vleče kot kurja čreva. Ne zaradi bolezni same (bipolarne ali kakršnekoli že motnje), pač pa zato, ker bi očitno, manična, kot sem, rada, da se vleče čim dlje, pa imam okoli sebe PREkrasno ekipo zdravnikov in terapevtov prijateljev, da bi to SPLOH lahko bilo kaj slabega. Slava jim.

Preberite tudi: Jedrt Maležič: Stranski učinki

Andraž Rožman: Dvig ljudstva v Srbiji.

Mojca Pišek: Dogodek leta je bila izvolitev Claudie Sheinbaum za prvo predsednico v zgodovini Mehike. Še ena »jezna bela ženska«, kakršne zadnja leta vse bolje spoznavamo po Evropi? Seveda ne. Medtem ko v zahodnih državah ženskam politično uspeva le, če se sparijo z najbolj reakcionarnimi silami, Latinska Amerika tudi tu kaže svoj progresivni obraz. Sheinbaum je naklonjenost Mehičanov pridobila kot polnokrvna politična dedinja prejšnjega mehiškega socialističnega predsednika, Andrésa Manuela Lópeza Obradorja.

Iva Brižan: Chappell Roan v NBC-jevi oddaji Saturday Night Live.

Dijana Matković: Najboljši je bil spontan after po krasnem literarno-glasbenem večeru, kjer smo lahko nekaj ur zgolj bili – ne da bi kaj proizvajali, brez pritiska, da se zgodi kaj posebnega, da kdo pove kaj pametnega, ustvarjalnega, politično bistroumnega. Dopisovanje z Natašo Kramberger, ki tudi mejle piše kot knjige – za Prešernovo. To, da bo dobila Prešernovo. Srečanje z Édouardom Louisom v Berlinu. Uvid, da o ljudeh vendarle ne vem ničesar dokončnega. Pa intenzivnost, ta strašljivo-lepa sila, ki gradi in podira.

Medijsko najbolj spregledan pomemben dogodek.

Jedrt Maležič: Tiskovna konferenca založbe ŠKUC in Centra za slovensko književnost.

Andraž Rožman: Glede na njene razsežnosti ni nikoli dovolj poročanja o stanovanjski krizi, ki onemogoča dostojno življenje ogromnemu številu ljudi.

Obrazi vojnih žrtev so že mesece in mesece del naših življenj, tako da ob njih več ne moremo občutiti ne šoka ne žalosti. Zlili so se v informacijsko omrežje in postali nevtralni podatki na naših ekranih, mimo katerih skrolamo, kot bi preskakovali oglase na Instagramovem feedu. – Miha Blažič – N’toko, v eseju Igrati se vojno

Mojca Pišek: Močno zaostrene razmere v Južnokitajskem morju, kjer si na »svojem dvorišču« oziroma v lastnih teritorialnih vodah za nadzor legitimno prizadeva Kitajska, medtem ko se skušajo temu 12.000 kilometrov od doma prek svojih proxyjev (predvsem Filipinov) zoperstavljati ZDA.

Amelia Kraigher: O nezaslišani moriji v Gazi v zadnjem času celo osrednji mediji poročajo vse manj in manj in manj. Palestina, okupacija, genocid danes niso več dogodek!

Preberite tudi: Miha Blažič – N’toko: Igrati se vojno.

Krindž/spodletelost leta.

Jedrt Maležič: Da Luka Mesec ni ostal v. d. predsednika vlade, ko je bilo to še mogoče.

Andraž Rožman: Oddaja Tarča o Romih, ker je šlo za odpiranje vrat stigmatizaciji, sovraštvu, rasizmu … Pa tudi izrazito pozitivno medijsko prikazovanje Andreja Štera, v preteklosti velikega borca proti izbrisanim.

Mojca Pišek: Težko reči, kaj je bolj nerodno: Janševo zbiranje sredstev za kritje sodnih stroškov z dražbo ali dejstvo, da za svojo vojaško uniformo Teritorialne obrambe RS iz leta 1991, ki jo je v času vojne za Slovenijo nosil kot takratni minister za obrambo, ni iztržil več kot 2900 evrov (izklicna cena 2500 evrov).

Iva Brižan: »Prijateljstvo« Elona Muska in Donalda Trumpa.

Dijana Matković: Ariana Grande in Cynthia Erivo v skupnih intervjujih na promocijskem pohodu filma Wicked sta bili manifestacija zadetosti od pink kulture strpnosti. Predlog novega nepremičninskega zakona tudi zgleda kot obetaven zadetek – v glavo podnajemnikov. Predsednica države kot slavnostna govorka na otvoritvi sicer odličnega Festivala gejevskega in lezbičnega filma, ker da imajo drug drugega radi.

Preberite tudi: Camila Sosa Villada: Nesmiselno potovanje.

Najboljše trolanje leta.

Andraž Rožman: Vse, kar študenti in drugi prebivalci v Srbiji delajo Aleksandru Vučiću. Sporočajo mu, kar bi moralo ljudstvo sporočiti številnim nosilcev oblasti po svetu: Nihče te ne jemlje resno, nihče te ne posluša, nihče ti ne verjame, nepomemben si, ne bomo se pogovarjali s tabo, oblast smo mi, prihodnost bomo zgradili brez tebe.

Mojca Pišek: Življenje, lik in delo Elona Muska.

Dijana Matković: Še vedno Smetnjak, amirite?

Kateri boji nas čakajo v letu 2025?

Jedrt Maležič: Fronte s severa, juga, vzhoda, zahoda in od znotraj navzven. Ker od zunaj smo jih že preveč vajeni.

Andraž Rožman: Isti boji kot do zdaj – okoljski, delavski, protivojni, feministični itd. Pa boji z lastno nemočjo ter skušnjavo po pasivizaciji in umiku iz sveta, v katerem ni ničesar več mogoče spremeniti. Je mogoče, vsaj dokler smo tu.

Mojca Pišek: Dobri stari boj za prebuditev zaspane razredne zavesti.

Dijana Matković: Imam zgolj asociacijo na anekdoto, ki jo je v pogovoru s Kristino Božič povedal palestinski psihoterapevt in aktivist Mustafa Jayyousi: »V času vietnamske vojne je v Ameriki neki star gospod vsak dan sedel pred Belo hišo – zvečer je prižgal svečo in tam sedel. Novinar ga je vprašal, ali misli, da bo njegova sveča ustavila vojno in spremenila sistem. Stari gospod mu je odgovoril: ’Vem, da to ne bo ustavilo vojne in da ne bom spremenil sistema, a s to svečo skrbim za to, da sistem ne bo spremenil mene.’«

Najboljši obrat s slabega na dobro.

Jedrt Maležič: Ko je Nataša Pirc Musar kar sama samcata povabila na obisk Ši Džinpinga.

Andraž Rožman: Priznanje predsednice države izbrisanim prebivalkam in prebivalcem za delo na področju človekovih pravic. To ne bo popravilo krivic, a mnogim izbrisnim precej pomeni.

Mojca Pišek: Začetni javni pogrom nad alžirsko boksarko Imane Khelif, dobitnico zlate kolajne na letošnjih Olimpijskih igrah v Parizu, ki pa je sčasoma postal relativno razumna razprava, ki je celo privedla do nekakšnega splošnega konsenza, da niti biološki, kaj šele družbeni spol ni tako enoznačna zadeva, kot bi mnogi radi verjeli.

Preberite tudi: Iva Brižan: Politično angažiran portret razrednega pribežnika

Iva Brižan: Primer iz lastnega življenja; od slabih delovnih pogojev in eksistenčne zaskrbljenosti v prvi polovici 2024 do pripravništva v svoji stroki v drugi polovici leta.

Zamujena priložnost leta.

Jedrt Maležič: Da Ursula von der Leyen ni zadržala vojnega zločinca Netanjahuja in ga poslala v Haag.

Andraž Rožman: Minister za notranje zadeve je zamudil priložnost, da bi odstopil, pa ne le zaradi zadnje afere. No, morda še ni vse zamujeno, saj še vedno lahko odide.

Mojca Pišek: Vsak dan, ko se krepi evropska desnica, je zamujena priložnost za ustanovitev nove progresivne socialistične stranke in za povezovanje v novo mednarodno socialistično gibanje.

Iva Brižan: Prepozna vključitev Kamale Harris v politično kampanjo za predsednico ZDA.

Najboljša knjiga/film/album/predstava/razstava/… leta.

Jedrt Maležič: Živalsko mesto v spregi s Pograjčevo Megalomastjo in Izbruhijado / trenutna kolumna Ane Schnabl na Ludliteratura. Predstav sem zaradi švoh denarnice videla premalo; razstava pa, jasno, 40-letnica LGBTQ+ gibanja v Mestnem muzeju. Ki še traja.

Andraž Rožman: Pesniška zbirka Vitomirke Trebovac sve drveče sva deca svi bicikli u meni in antipotopis Mojce Pišek Globalni južnjaki. Film No Other Land. Ob obletnici sem na novo odkril skupino EKV, še posebno pesem Umorna. Predstava Po poteh Evrope.

Mojca Pišek: Dokumentarni roman Tega se ne da izbrisati Andraža Rožmana je ena najpomembnejših knjig v obdobju samostojne Slovenije. Kot v še ne objavljenem besedilu pravi kulturologinja in raziskovalka na Inštitutu za kulturne in spominske študije na ZRC SAZU Iva Kosmos: »Zgodba o izbrisanih se mora ponavljati skozi čim več različnih diskurzivnih registrov, dokler ne postane integralen del slovenskega kulturnega spomina in narativa o osamosvojitvi. Za to smo se borili: nacionalna država, parlamentarna demokracija, tržni kapitalizem, izbris.«

Preberite tudi: Andraž Rožman: »Slovenija ni izvzeta iz balkanskih vojn, dokaz pa je ravno izbris« (pogovor z Mojco Pišek)

Iva Brižan: Dominique Petitfaux, Hugo Pratt: O želji da se bude beskoristan / Sjećanja i razmišljanja; Bird (2024, r. Andrea Arnold); Michelle Gurevich: It Was the Moment (2024); Dragan Živadinov & njegovi: Informans: Noordung // 1995 – 2025 – 2045 / Sjeverni poredak / Treća iteracija (Muzej sodobne umetnosti, Zagreb): Refik Anadol: Echoes of the Earth: Living Archive (Serpentine North Gallery, London).

Amelia Kraigher: Predstava leta: 8-urni solo Agmisterij Klemna Kovačiča v Stari elektrarni v Ljubljani. Zaradi igralčeve neverjetne posvečenosti, iskrenosti in discipline. Razstava leta: Nekje drugje tukaj fotografa Klavdija Slubana v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Zaradi osupljive moči črno-belih podob – po katerih bi lahko nastale najboljše kratke zgodbe. Koncert leta: recital poljskega klasičnega kitarista Mateusza Kowalskega na Guitar Art festivalu v Beogradu. Zaradi tehnične bravuroznosti in osupljivih interpretacij izjemno obsežnega glasbenega repertoarja. To troje je bilo pretresljivo lepo! … Knjige in filma leta pa ne morem izbrati, ne morem se odločiti!!

Dijana Matković: Knjiga: Camila Sosa Villada – Pokvarjenke (Mladinska knjiga); album: Sofia Isella – I Can Be Your Mother. Literarno-glasbeni nastop Ane Pepelnik in Blaža Božiča v Kinu Šiška ter Jana Krmelja v dvorani Tabor, vse vključno s spremljajočo muzko in pri prvih dveh tudi z vizualijami.

Največje sprenevedanje leta.

Jedrt Maležič: Muanisovo spremljanje podelitve nagrade Maruše Krese iz zakulisja na Slovenskem knjižnem sejmu.

Andraž Rožman: Reakcije Nemčije, Francije in Italije na tiralico Mednarodnega kazenskega sodišča za aretacijo Benjamina Natanjahuja.

Mojca Pišek: Sionistična kampanja izraelske države, ki med izvajanjem genocida nad Palestinci ves svet prepričuje, da mu moralno jasen pogled preprečuje domnevni antisemitizem, ta pa ji verjame.

Dijana Matković: Ana Pepelnik, da ne zna enako formidable kot pesmi pisat esejev.

Kdo je lani najslabše in kdo najbolje opravljal svoje delo?

Jedrt Maležič: Ehhhh, sodniki najbrž ne.

Andraž Rožman: Prodajalka na koseški tržnici, pri kateri včasih kupim kakšno slaščico in poklepetam z njo. Kot tiste, ki so delali slabo, bi izpostavil škodljiva prizadevanja civilne iniciative v Solkanu in odločitev gradbenega inšpektorja, ki naj bi pripadal tej isti iniciativi. Ta je izdal odločbo, da se mora šest stanovalcev stanovanjske skupine, ki so prej leta in desetletja živeli v človeka nevrednih razmerah zavoda v Dutovljah, izseliti iz nove hiše, zgrajene z evropskimi sredstvi za dezinstitucionalizacijo. A ne pozabimo na oblast. Ta še vedno ni poskrbela za zakonodajo, ki bi udejanjanje tako hude diskriminacije preprečila.

Mojca Pišek: Vsakič znova si priznanje za svoje neutrudno delo in izjemen pogum zasluži Inštitut 8. marec, ki mu je tik pred koncem leta uspelo zbrati milijon podpisov za varen in dostopen splav v Evropi. Svoje delo izrazito slabo opravlja vazalizirana evropska politična elita, ki kontinenta ne uspe razvezati od geostrateških interesov ZDA in prepoznati dejanskih interesov Evrope, ceno tega pa v obliki draginje plačujemo Evropejci.

JAK je raztural s hladno birokratsko prevzvišenostjo upravljavca »nepopolnih vlog«, kot da za njimi ne bi bila življenja knjig in ljudi, ki jih pišejo. Ob tem bi se veljalo temeljiteje vprašati, ali sami ustrezno opravljajo vlogo tistih, ki naj bi skrbeli za nastajanje in promocijo literature. – Dijana Matković o tem, kdo je lani najslabše opravljal delo.

Iva Brižan: Vili Beroš – aretiran zaradi kupa obtožb, poteka preiskava o veliki hrvaški aferi v zdravstvu. Chappell Roan – letos je imela vrsto pomembnih nastopov, na primer na festivalu Austin City Limits. Postala je ena najpopularnejših ameriških pevk, javno je kritizirala odnos medijev in oboževalcev do zvezdnikov, postavila je osebne meje in se uveljavila kot queer ikona.

Preberite tudi: Nataša Kramberger: Po vsej sili živ (odlomka iz knjige)

Dijana Matković: Naj mi bo oproščeno, ampak najboljši so bili uredniki. Amelia Kraigher z Založbe/ *cf, ki ji ne zmanjka zagona in profesionalnega odnosa do besedil, dogodkov, vsega, kar spremlja življenje knjige – celo v okoliščinah, ki narekujejo skorajšnjo smrt knjige. Slava ji. Novi urednik na Cankarjevi založbi Sašo Puljarević. Ima natanko vse, kar naj bi urednik imel, da lahko avtorice in avtorji dejansko pišemo. Urednik v odhodu Aljoša Harlamov. Andrej Ilc z Mladinske. Izjemen je tudi psihiater in terapevt Borut Škodlar, ki je up to date ne le terapevtsko, ampak tudi literarno-politično. Skratka, uredniki, ki štekajo, ter terapevti, ki berejo. N’toko je raztural z eseji. JAK je raztural s hladno birokratsko prevzvišenostjo upravljavca »nepopolnih vlog«, kot da za njimi ne bi bila življenja knjig in ljudi, ki jih pišejo. Ob tem bi se veljalo temeljiteje vprašati, ali sami ustrezno opravljajo vlogo tistih, ki naj bi skrbeli za nastajanje in promocijo literature.

Kakšno leto nas čaka?

Jedrt Maležič: Nerada šlogam, ampak kot kaže, gmotno kar kilavo, pa zato duhovno bogato.

Dijana Matković: Bolje, da ne vemo, kaj sledi, če želimo zapuščati stanovanje.

Česa se v zvezi z letom 2025 veselite? Česa se bojite?

Jedrt Maležič: Veselim se januarja, ko prispejo prvi honorarji za delo iz preteklega leta, bojim pa se, da bo trajalo dlje (da pridejo honorarji, ne leto, bahaha) …

Andraž Rožman: Veselim se potovanja Cavalla Marca iz Trsta po slovenskih institucijah za ljudi z duševnimi stiskami v okviru GO! 2025. Bojim se statusa quo, predvsem v Gazi, a tudi na splošno.

Mojca Pišek: Veselim se nadaljnje krepitve multipolarnega sveta, v katerem je vse več držav zmožnih zavračati združenodržavni imperializem in to tudi ekonomsko preživeti. Ker ni nič bolj nevarnega od ranjenega leva, se bojim istega.

Iva Brižan: Veselim se prijateljskih druženj in novih poslovnih sodelovanj. Bojim se nadaljnjih zlorab moči s strani vseh tistih, ki jo imajo.

Dijana Matković: Osnovni strah je vedno isti in se nahaja tam, kjer manjka stabilnosti – izguba najemniškega stanovanja ali prihodkov. Bi rekla tudi večni strah pred izgubo razuma, a me je bližnja oseba zadnjič potolažila, da sem že zmešana, kolikor sem.

—

Naslovna fotografija: Premiera novomedijskega projekta Odkruški vedute v dveh delih avtorjev Ane Pepelnik, Line Rica, Miha Šajine – Shekuze, Blaža Božiča, Liare T’soni in Aleša Hienga – Zergona; foto: DM.