Politično angažiran portret razrednega prebežnika
Za sociologa Pierra Bourdieuja koncept distinkcije označuje proces družbene stratifikacije, s katerim se dominantni družbeni razred razločuje od nižjih razredov z lastništvom kulturnega kapitala, kot so znanje, veščine in izobrazba, oziroma s specifičnim sistemom dispozicij, ki ga tvorijo kulturni okus, preference in življenjski slogi. Dominantni razredi so zato tisti, ki si lastijo in razporejajo ekonomski in kulturni kapital znotraj svojih habitusov, krepijo obstoječe družbene strukture in vzdržujejo družbeno hierarhijo, v kateri moč ostaja v rokah njihovih pripadnikov, ki nižjim razredom vsiljujejo legitimnost svojega kulturnega okusa. Kljub temu pa družbeni determinizem, po katerem je posameznik določen že s svojim družbenim poreklom, ni nespremenljiv in ga je mogoče preseči s sistemom izobraževanja in resocializacije, kot je razvidno iz primera francoskega pisatelja in intelektualca Édouarda Louisa.
Dokumentarni film Édouard Louis, ali preobrazba (2023) gledalcu ponuja strnjeno različico njegovega romana Spremeniti se: metoda (Založba/ *cf, 20024). Louis v svojih avtofikcijskih delih piše o lastnem odraščanju kot gejevski posameznik, rojen v delavski družini iz vasice Hallencourt v francoski Pikardiji, ki se skozi proces izobraževanja preobrazi v pripadnika meščanskega razreda. Iz njegovih del razberemo, da je sprememba lastnega družbenega položaja možna, metoda, ki jo Louis zagovarja, pa je posnemanje. Zguljeno frazo »Fake it until you make it« uporablja dobesedno. V filmu razlaga, kako je v novem okolju pogosto lagal o malenkostih v upanju, da bodo nekoč postale resnica.
Režiser filma François Caillat na neposreden način pritegne gledalca v Louisovo izpoved. Čeprav sam ostaja skrit za kamero, ga pisatelj med filmom naslavlja s sprotnimi komentarji, medtem ko gleda v njegovo smer, kar v gledalcu vzbudi občutek dialoga in pristnosti. Caillatov glas slišimo samo na začetku filma, ko reče, da je vse v kadriranju, Louis pa se poskuša namestiti ob balkonski ograji, s katere zre(mo) na Amiens. V uvodnih minutah torej vidimo panoramo severnjaške pokrajine, nato bližnji posnetek klasja, ki ga upogiba veter, medtem pa poslušamo o Louisovem odraščanju na vasi in bednih življenjskih pogojih prebivalcev, ki so po zaprtju tovarne izgubili službe in živeli od socialne pomoči. Njegov oče je delal v tovarni vse do težke poškodbe pri delu, mati pa je bila gospodinja, ki je občasno delala kot negovalka. Statični prizori, v katerih pripoveduje o očetu, ki je razbito steklo okna v njegovi otroški sobi zamenjal s kartonom, in o materi, ki je bila v primerjavi z materami mestnih otrok neizobražena, prikazujejo široke posnetke podeželskih polj in srednje plane vaških ulic brez domačinov. Umirjena montaža poudarja občutke praznine in nezadovoljstva, ki jih je pisec doživljal na podeželju.
Vsakdan Édouarda Louisa, rojenega kot Eddy Bellegueule, je bil v otroštvu prežet z družinskim nasiljem in alkoholizmom, nasiljem v šoli, vseprisotnim rasizmom in pomanjkanjem, zaradi katerega je neredko izpustil kak obrok. Eddy je bilo »frajersko« ime, ki mu ga je dal oče po številnih Eddyjih, ki so se pojavljali v ameriških akcijskih TV nanizankah. V romanesknem prvencu Opraviti z Eddyjem (Beletrina, 2020) Louis podrobno opisuje nasilje, kateremu je bil izpostavljen zaradi svojih feminiziranih manir in (takrat še potlačene) homoseksualnosti in je zaznamovalo njegovo otroštvo. Nato v Dialogu o umetnosti in politiki s Kenom Loachem pojasnjuje povezavo med ekonomskim in političnim nasiljem, pri čemer uporablja termin »dvojno politično nasilje«, da bi razložil oba vidika nasilja, ki izhaja iz oblastnikov. Prvi je politično nasilje oblasti, ki se kaže v reformah, katerih cilj je ukinjanje socialne pomoči za najbolj ranljive, omogočanje prekarnih delovnih pogojev ali zaračunavanje zdravil, medtem ko je drugi od vidikov ekonomsko nasilje, ki ustvarja občutek negotovosti. Louis trdi, da takšno stanje družbene negotovosti povzroča nerazumevanje in nestrpnost, z njima pa tudi stališče, ki ga je zavzemal njegov oče – da je homoseksualnost nekaj abnormalnega.
Izmenjujejo se statični kadri njegovega pripovedovanja v zaprtih prostorih ter bližnji in daljni plani, ki ga kažejo v studiu, kjer bere odlomke iz svojih besedil. Fotografije iz njegovega otroštva niso del filmskih prizorov, temveč se izmenjujejo na zaslonu, pred katerim z mikrofonom bere žaljivke, s katerimi so ga obkladali. Opisuje situacije, ko so znanci spraševali njegovo družino, zakaj so njegovi gibi in drža takšni, kakršni so, zaradi česar ga je nato mama napadala, »zakaj je tak« in zakaj se obnaša »kot punca«. Izjemno boleče izkušnje iz otroštva in žaljivke, ki so oblikovale njegovo osebnost, je že dostikrat strnil in predstavil – v svojih romanih, v gledaliških uprizoritvah del Opraviti z Eddyjem, Zgodovina nasilja in Kdo mi je ubil očeta (Založba/ *cf, 2024), in zdaj v Caillatovem filmu. V slednjem se njegova preteklost odvija brez zamika – vsi segmenti njegovega življenja potekajo navidez istočasno. Vidimo prizor, kjer v prazni gledališki dvorani vadi monodramo, navdahnjeno s pripetljajem iz otroštva, ki so ga spremljala močna čustva – ko je z nekaj prijatelji nastopil pred odraslimi in se pretvarjal, da je pevka skupine Aqua. Čeprav je Louis vztrajal, naj ga pogleda, oče njegovemu nastopu ni namenil pozornosti, saj se ta ni ujemal z njegovo predstavo o moškem vedenju.
Medtem ko Louis pripoveduje o svojem odhodu iz Hallencourta in nadaljevanju šolanja v Amiensu, uro vožnje z vlakom stran, spremljamo posnetke pokrajine, ujete skozi okno vlaka, ki se predvajajo na zaslonu v studiu, prizore, posnete s kamero iz roke, ter pogoste kadre, v katerih ga gledamo v hrbet med prostim sprehajanjem po Aimensu. Selitev v to mesto ga je navdala z razrednim sramom; čutil je, kako manjvredno je njegovo družbeno poreklo, in ga skrival. Prej usvojeni kulturni kodi so v novem okolju, kjer se je znašel sredi pripadnikov buržoazije, izgubili vso veljavo. Vidimo prizore, ki nam razkrivajo kraje, kjer je prebival in kamor se zopet vrača, ker so oblikovali njegovo tedanje življenje. Umetniška srednja šola je obeležila začetek njegove družbene preobrazbe. Z razredom je prvič gledal predstave v lokalnem gledališču, v katerem je v svojih srednješolskih in študijskih letih tudi delal. V gledališču in šolskem dramskem krožku je začutil sprejemanje in pripadnost sredi ostalih »frikov«, kakor jih imenuje v šali. Louis premleva o umetniških prostorih in gledališču kot prostoru, ki omogoča osebno preobrazbo. Igra in delo v teatru sta mu razprla možnost osebne in družbene transformacije ter mu nudila varen prostor za izražanje lastne avtentičnosti.
Édouard Louis je osamljeni protagonist filma; gledalec spremlja njegovo pripoved in vsak kader zaznamuje njegova podoba ali vsaj njegov glas. Kot v njegovih avtobiografskih romanih tudi v filmu sledimo njegovemu pripovedovanju v prvi osebi, vsa mnenja in perspektive drugih pa so podana skozi filter njegove življenjske izkušnje. Druge osebe vidimo kot igralce, ki na gledaliških deskah poustvarjajo prizore iz njegovega življenja, kot občinstvo na njegovih predstavitvah knjig ali kot voditelje v televizijskih oddajah, v katerih je bil gost.
Louis nam razkrije, kako je ozavestil svoj depriviligirani družbeni položaj, pomanjkanje ekonomskega in kulturnega kapitala lastne družine ter omejenih možnosti za izobrazbo in potovanja.
S sklicevanjem na teoretična razmišljanja Pierra Bourdieua Louis trdi, da je razred vpisan v telo in da je odnos do telesa razredno vprašanje, saj so med delavskim in meščanskim razredom v tem odnosu precejšnje razlike. Medtem ko pripadniki delavskega razreda poudarjajo moškost in telesno moč, ker je telo edina stvar, ki je v njihovi lasti, se vladajoči razredi poskušajo izogniti reduciranju telesa na njegove osnovne fiziološke funkcije. Na primer, prehranjevanje ni le »basanje«, kot je temu rekel njegov oče, temveč je za njih »večerjanje«, ritual z estetsko dimenzijo, med katerim poteka pogovor – izraz, ki se mu je njegova družina posmehovala, njemu pa očitala nenadno prefinjenost. Kot ene najbolj izstopajočih trenutkov šolanja v Aimensu izpostavlja večerje pri prijateljici, ki ga je ob neki priložnosti podučila, kako se pravilno uporablja jedilni pribor. Navade, manire in kulturni kapital, ki so jih drugi osvojili z vzgojo ali celo podzavestno že s samim odraščanjem v meščanskih družinah, kar jim je zagotovilo tudi določeno prednost v izobraževalnem sistemu, so bile zanj konvencije, ki jih je moral šele obvladati, da je lahko držal korak z razredno privilegiranimi vrstniki.
Louis nam razkrije, kako je ozavestil svoj depriviligirani družbeni položaj, pomanjkanje ekonomskega in kulturnega kapitala lastne družine ter omejenih možnosti za izobrazbo in potovanja, kot edina možnost bega pred revščino in nasiljem pa se mu je ponudilo srednješolsko izobraževanje, ki mu ga je omogočila štipendija. S sklicevanjem na Foucaultove mikropolitike moči družbene reprodukcije, ki se ohranjajo skozi vsakodnevne interakcije, poudarja, kako je nestrpnost do manjšin in do neheteronormativnih spolnih usmerjenosti posledica družbene nadvlade. Pripadnost delavskemu razredu in homoseksualna usmerjenost sta iz njega napravili tarčo dvojne diskriminacije – politične in družbene. Nezmožnost dostopati do kulture višjega razreda in postopno pridobivanje kulturnega kapitala sta ga spodbudili, da v svojem delovanju nenehno opozarja na privilegiranost višjih razredov in politične mehanizme, ki to razločitev omogočajo. Status pariškega intelektualca ga ni potisnil v samozadovoljnost, temveč mu je omogočil, da se s svojega novega položaja lahko s kritičnim pisanjem sooča s kulturnim miljejem, znotraj katerega se giblje in v katerem ga še zmeraj ne sprejemajo v celoti. Lastno poreklo in spoznanje, da prisvajanje ene kulture temelji na izključevanju vseh ostalih, sta iz njega izoblikovali borca proti družbenim krivicam in družbenemu nasilju.
Zavoljo filmske celovitosti se Louis ne spušča v obširne razlage o tem, kako mukotrpen je bil postopek prevzemanja družbenih manir, ki je natančno popisan v romanu Spremeniti se: metoda. Tam predstavi vse spremembe v svojem načinu oblačenja, vrsti in načinu prehranjevanja, uživanu čaja ob obiskih in vina ob večerji. Opiše svoje prijateljstvo z Eleno, s katero je hodil gledat avtorske filme in gledališke predstave in katere starši so ga seznanili s sodobnimi slikarji, skladateljki klasične glasbe in se čudili navadam in vedenju njegovih staršev, čigar poklicev in običajev se je sramoval. Poleg razrednega sramu je v Amiensu vse bolj občutil oddaljenost od družine, kar se mu je potrdilo z vse redkejšimi obiski domače vasi; do staršev pa je zaradi njihovega ravnanja z njim v otroštvu začel gojiti jezo. Kot razloži v filmu, mu je nakopičeni sram služil kot gonilo za osebno preobrazbo. Da bi osvojil novo družbeno vlogo, je spremenil svoj nasmeh, način smejanja, se znebil severnjaškega naglasa ter naučil nadzorovati svojo gestikulacijo in telesne kretnje.
Nakopičeni sram mu je služil kot gonilo za osebno preobrazbo. Da bi osvojil novo družbeno vlogo, je spremenil svoj nasmeh, način smejanja, se znebil severnjaškega naglasa ter naučil nadzorovati svojo gestikulacijo in telesne kretnje.
Ob istem času, ko je začutil popolno integracijo v meščanski sloj Amiensa, se je znašel na predstavitvi knjige Vrnitev v Reims (Založba/ *cf, 2022) sociologa in filozofa Didierja Eribona. Njegova avtobiografija mu je, kot vzhičen pove, spremenila življenja, saj se je poistovetil z njegovo življenjsko zgodbo homoseksualca, ki je odrasel v delavski družini in se akademsko uveljavil v Parizu. Po tem srečanju se je odločil, da postane pisatelj, in z Eribonom razvil tesno prijateljstvo. Med govorjenjem o prijateljstvu Louis v filmu na kratko omeni Foucaltev premislek o neheteronormativnih prijateljstvih kot načinu življenja. Po Foucaultu le-ta združujejo posameznike različnih starosti, statusov in interesov ter so usmerjena k osebni izpolnitvi, obenem pa se upirajo tradicionalnim družbenim normam, ki jih kot prevladujoče oblike družbenega življenja vsiljujejo družinske in romantične vezi. Panorama Amiensa, ki nam jo ponovno kaže režiser, za Louisa nenadoma postane preveč utesnjujoča – to mesto je zgolj izhodiščna točka procesa nenehne preobrazbe, ki ga vodi do nadaljevanja študija v Parizu. Njegova preobrazba je popolna (vendar ne dokončna), ko si uradno spremeni ime in priimek, ob čemer ugotovi, da naše identitete in naše pravice do preobrazbe ne pripadajo državi.
Preberite tudi: Édouard Louis: Tvoja identiteta ni zasebna lastnina.
Dokumentarec Francoisa Caillata je politično angažiran filmski portret Édouarda Louisa, ki je v vsega 71 minutah nabit z močnimi čustvi pisatelja. Gledalec je soočen z različnimi verzijami pisatelja, ki sobivajo in ne dopuščajo odmora za premišljevanje. Kar gledamo, je kar doživljamo, sorazmerno z lastnim družbenim položajem, razredom, raso, poreklom in spolno usmerjenostjo pa se z Louisovo pozicijo bolj ali manj poistovetimo.
»Vsakič, ko nekdo reče, da se spreminja, omogoči nekomu drugemu, da izrazi lastno željo po spremembi,« je sporočilo Édouarda Louisa, ki podčrta namen filma: prenesti pisateljevo živeto izkušnjo, od zatiranega gejevskega posameznika iz delavskega razreda do tistega, ki si je z osvajanjem znanja in konvencij meščanskega razreda pridobil pravico do njihovih družbenih privilegijev. Preko filma nam Louis posreduje sporočilo o političnem potencialu družbene preobrazbe in govori o možnosti organiziranega odpora, podobnega LGBT in feminističnemu gibanju. Gibanje, ki še čaka na svoj nastanek, bi bilo gibanje posameznikov, ki so spremenili svoj kulturni milje. Pričevanje o njegovi družbeni preobrazbi, kot pri Didierju Eribonu, kaže, da je družbena preobrazba posameznikov možna in da je organizirano gibanje »razrednih prebežnikov« nekaj bližnjega in dosegljivega. S prizorom polne dvorane, v kateri občinstvo posluša Louisovo predavanje, nam režiser namigne, kje bi to gibanje lahko vzniknilo.
—
Iz hrvaščine prevedel: Miha Zemljič.
Besedilo Ive Brižan je bilo prvotno objavljeno na Kulturpunktu.
Dokumentarni film si lahko v sklopu Festivala LGBT filma ogledate v ponedeljek, 2. decembra ob 20:30, v Kinu Šiška. Povezava na dogodek.
