Brezposelnost in prekarnost v filmih Kena Loacha

Pripadniki delavskega razreda ali prekariata neizogibno postanejo žrtve političnega nasilja. Kar je za višje sloje izjema, je za nižje sloje nekaj vsakdanjega – nenehna skrb za zagotavljanje osnovnih eksistenčnih pogojev, ki jo spremlja negotovost zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Angleški režiser Ken Loach je s francoskim pisateljem Édouardom Louisom v Pogovoru o umetnosti in politiki razpravljal o negativnih vplivih neoliberalnega politično-ekonomskega sistema na življenja pripadnikov nižjih družbenih slojev. Oba sta opozorila na to, da lahko problematika dela in socialnih pravic za posameznika pomeni vprašanje življenja ali prezgodnje smrti. Brezposelnost, revščina, odvzem socialnih in delavskih pravic, negotovi delovni pogoji in stres na delovnem mestu neizogibno privedejo do frustracij, ki se lahko izrazijo prek agresije ali pa preidejo v nove oblike nasilja. Louis govori o dvojnem političnem nasilju – tistem, ki ljudi najprej prikrajša za materialno varnost, potem pa se udejanji kot agresija v odnosih z najbližjimi. Loach je prepričan, »da so ljudje velikodušni, kadar se počutijo varne, in nestrpnejši, kadar so negotovi. Ne glede na to, ali gre za urbani ali podeželski kontekst, menim, da duh velikodušnosti izhaja iz občutka materialne varnosti.«¹ Razredna determiniranost življenjskih pogojev je premisa, ki se vleče skozi celoten režiserjev opus.

Številne filmske stvaritve, ki jih je Ken Loach v svoji šest desetletij trajajoči karieri posnel, izhajajo iz perspektive deprivilegiranih skupnosti delavskega razreda, s čimer se je profiliral kot najpomembnejši režiser britanskega socialnega realizma.

Številne filmske stvaritve, ki jih je Ken Loach v svoji šest desetletij trajajoči karieri posnel, izhajajo iz perspektive deprivilegiranih skupnosti delavskega razreda, s čimer se je profiliral kot najpomembnejši režiser britanskega socialnega realizma. Od kitchen-sink televizijskih filmov, ki odsevajo tegobe britanske družbe, kot je Cathy Come Home, prek Kesa, izjemno vplivne filmske adaptacije romana Barryja Hainesa, do dokumentarcev o delavskih stavkah med vladavino Margaret Thatcher, kot je Which Side Are You On?, in celovečernih filmov transnacionalnega pomena – Land and Freedom, The Wind That Shakes the Barley in I, Daniel Blake. Njegovi filmi prikazujejo načine, kako se prek državnih institucij in kolonialnih pretenzij udejanja politična moč vladajočih ter kako obstoječe družbene hierarhije in mehanizmi njihovega ohranjanja nadzorujejo skupnosti, družine in posameznike nižjih slojev. Loach se je rodil v Nuneatonu, nekdanjem rudarskem mestu, odraščal pa je v družini rudarjev, zato so nekdanje rudarske skupnosti in družbene spremembe, nastale z deindustrializacijo Združenega kraljestva in liberalizacijo trga dela, pogost predmet njegovega interesa.

Po podobnosti filmske fabule in problematiziranju brezposelnosti in prekariata ter njunih posledic za družbo izstopata filma Raining Stones (1993) ter Sorry We Missed You (2019), in sicer kot sodobna prikaza vzorcev razrednega nasilja, ki se družbeno ohranjajo in manifestirajo skozi najmanjšo družbeno enoto – jedrno družino. V prevladujoče patriarhalni družbi je bila očetova vloga tradicionalno zaščitniška, vloga hranilca družine, ki tej omogoča eksistenco, vendar protagonista obeh filmov, poročena očeta in stereotipna nosilca jedrnih družin, tema ne uspeta zagotoviti materialne varnosti. Filma prikazujeta različne etape neoliberalnega kapitalizma – recesijo in splošno brezposelnost v Angliji zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja ter gig-ekonomijo v severovzhodni Angliji po gospodarski krizi leta 2008.

Protagonist filma Raining Stones je brezposelni Bob, ki skuša zaslužiti denar za nakup obleke za prvo obhajilo svoje hčerke Coleen. Prvi kadri filma, posneti v totalu, prikazujejo njega in njegovega prav tako brezposelnega prijatelja Tommyja, kako tekata po angleškem podeželju in kradeta jagnje. Denar si ob nezakonitih dejanjih služita tudi z občasnimi fizičnimi deli, dokler Bobu nekdo ne ukrade kombija. Izguba edinega prevoznega sredstva, nabava nadomestnega rabljenega vozila in vztrajanje pri nakupu svečane obleke njegovo družino dodatno zadolžijo in zanetijo več prepirov s soprogo Anne. Naslov filma Raining Stones je metafora za življenjske stiske, ki se pripadnikom delavskega razreda nenehno vrstijo, pojasnjen pa je v prizoru, v katerem Bobu njegov tast Jimmy, obenem tudi uslužbenec zavoda za zaposlovanje, razlaga razredni položaj in brezposelnost:

»Ko si delavec, vsak dan nate pada kamenje.« – »In potem se zruši še name.« – »Ah, ne samo nate, Bob, ti hodiš naokoli s to individualno krivdo, in to je tisto, kar oni želijo. To te uničuje. Sam Bog ve, saj bi ti dal vsaj najmanjšo priložnost, ker vem, da si pravi delavec.« – »Vseeno, ni nam kaj dosti pomagalo, kajneda?« – »Sistema nismo izumili mi, sinko, ga pa zato lahko spremenimo.«

Od bližnjega posnetka njunega pogovora prizor preide na dvorišče, na katerem opazujeta najstniški par, ki se prepira zaradi denarja za droge. Jimmy nadaljuje: »Kakšne so njune možnosti? Veš, enemu ali dvema morda uspe uiti, ne bo se ujel v past, ampak za ostale je že vse vnaprej začrtano, vse je že določeno. Nimajo ne službe ne upanja, samo obup. Ostanejo jim samo kriminal, popivanje in droge. Družine razpadajo. Pa veš, kako krasno naselje za živeti bi to lahko bilo. Mi smo kot omamljeni borci, ki udrihajo drug po drugem. Pa bi se lahko zedinili in združili moči ter nekaj spremenili. In to je na kratko to, vse drugo je propaganda.«

Njun pogovor o disfunkcionalnem družbenem sistemu povzema poglavitno idejo filma, kakor tudi politično izhodišče celotnega režiserjevega opusa. Vsebuje kritiko spričo pomanjkanja razredne zavesti, pa tudi pomanjkanja solidarnosti med nižjimi sloji in marginaliziranimi družbenimi skupinami nasploh. Film je oscenaril Jim Allen, ki je skozi Jimmyjev lik povzel svoje in Loacheve socialistične nazore. Jimmy pred tem prepozna Cerkev kot del širšega problema – kot eno od institucij, ki ohranjajo obstoječe odnose moči v družbi in posameznikom vsiljujejo občutek krivde. Po Louisu Althusserju je Cerkev oziroma verski ideološki aparat eden od ideoloških aparatov Države – skupaj z družinskim, šolskim, pravnim, političnim, sindikalnim, informacijskim in kulturnim – ki so vsi v spregi pri reprodukciji proizvodnih odnosov. Četudi ideološki aparati Države delujejo predvsem »na podlagi ideologije« in jih je treba razlikovati od represivnega aparata Države, do neke mere vključujejo tudi represijo (izključevanje, selekcijo, sankcije ali cenzuro), njihovo enotnost pa zagotavlja ideologija vladajočega razreda. Kot utemeljuje Althusser, si vsak od njih prek svojih institucij na sebi svojstven način podreja posameznike, denimo Cerkev s pridigami opominja posameznike na njihovo smrtnost, večno življenje pa jim obljublja prek obredov, kot je prvo obhajilo. Vendar pa je odnos med posamezniki in ideološkimi aparati Države hegemoničen, odvija se ob njihovem soglasju, in sicer s sodelovanjem v na videz naravnih in zdravorazumskih praksah, s čimer se ohranja dinamika razrednega boja.

Najočitnejši primer tega hegemoničnega odnosa se razodene v prizoru, ko se skesani Bob, potem ko je bil po nesreči soudeležen pri smrti izterjevalca dolgov, zateče k pastorju Barryju ter ga prosi za nasvet. On ga – povsem neduhovniško – prepriča, da zaradi izterjevalčeve smrti ni smiselno žrtvovati lastne svobode in sreče lastne družine, nakar sežge knjižico s seznamom dolžnikov, ki Boba povezuje z izterjevalcem. Po prijateljskem pogovoru ga Barry kljub temu pozove k spovedi, in v tistem trenutku pride do interpelacije posameznika v subjekt verske ideologije. Bob kljub strahu, da bo razkrinkan, ponižno in v spremstvu družine in prijateljev sodeluje pri prvem obhajilu svoje hčerke. Njegova družina se z nakupom svečane obleke, tančice, rokavic in čeveljcev po nepotrebnem finančno žrtvuje – zato da bi izpolnila svojo katoliško dolžnost in čezmerno kompenzirala svoj nižji razredni položaj.

*

»Vse sorte sem že počel. Navedite mi katerokoli delo, jaz sem ga delal. V gradbeništvu večinoma. Temelje. Drenažo. Izkopavanja, označevanje terena. Betoniranje, pokrivanje strehe s kritino. Polaganje tal, tlakovanje. Vodoinštalacijske in tesarske storitve. Celo grobove sem že kopal. Vse sem že delal.«

V filmu Sorry We Missed You je Loach, v sodelovanju z dolgoletnim sodelavcem scenaristom Paulom Lavertyjem, upodobil življenje družine v primežu gig-ekonomije. Film se začne z voice overjem, v katerem Ricky našteva vsa dela, ki jih je že opravljal in pri katerih so ga drugi, tako kolegi kot šefi, ovirali. Med gospodarsko krizo je izgubil redno službo v gradbeništvu, zato ni več mogel odplačevati kredita za hišo, v kateri je stanovala njegova družina. Bližnji posnetki razkrivajo, da nasproti Maloneyja, nepopustljivega vodje dostavne franšize, sedi moški praznega obraza in izgubljenega pogleda, ki je pripravljen pristati na vse, kar mu je ponujeno, saj druge izbire nima. Sprejetje službovanja neizogibno pomeni tudi nabavo kombija, česar hišni proračun prezadolžene štiričlanske družine Turner ne more pokriti.

Nakup vozila je povod za prepir z ženo Abby, negovalko invalidov, ki je primorana prodati svoj avto in se v službo voziti z avtobusom. V nasprotju z zakoncema iz Raining Stones Ricky in Abby enakopravno prevzemata odgovornost za družinske finance, vendar zaradi prenatrpanega urnika nimata časa skrbeti za otroka, najstnika Seba in mlajšo hčerko Lizo Jane. Loach tudi v svojih prejšnjih filmih prikazuje različne podobe in perspektive delavcev, ki opravljajo negotove in začasne službe, kakor tudi nezakonite oblike zaposlovanja in dela migrantov (Riff-Raff, Bread and Roses, The Navigators, It’s a Free World …). Manko dolgoročnih pogodb in zaščite pred izgubo službe, negotovost delovnega mesta, nestalni in neredni prihodki, to so simptomi prekariata. Zaradi njihove nezmožnosti projiciranja v prihodnost, pa tudi zaradi nezmožnosti politične mobilizacije, je Pierre Bourdieu prekarce umestil ob nezaposlene. Glede prekarnosti je izpostavil: »Prekariat globoko prizadene tistega, ki ga prenaša; s tem, ko vsako prihodnost naredi negotovo, onemogoča vsako racionalno anticipacijo, še posebej pa tisto minimalno prepričanje in upanje v prihodnost, ki je nujno potrebno za upor, zlasti kolektiven, proti sedanjosti, tudi tisti najbolj neznosni.« Na njegove teze se opira Guy Standing, ekonomist in zagovornik univerzalnega temeljnega dohodka, ki prekariat motri na dva načina – kot razločevalno socio-ekonomsko skupino in nastajajoči sloj ter skozi proces prekarizacije. Standing kot temeljno lastnost prekarnih delavcev izpostavlja pomanjkanje stabilne identitete, ki bi temeljila na delu. To pojasnjuje takole: »Ko so zaposleni, opravljajo poklice brez kariere, brez tradicije družbenega spomina, občutka pripadnosti profesionalni skupnosti, utemeljeni na stabilnih praksah, etičnih kodeksih in normah vedenja, vzajemnosti in solidarnosti. Prekariat se ne počuti kot del solidarne delovne skupnosti, kar krepi občutek odtujenosti in instrumentaliziranosti ob tem, kar mora početi«.

Prekariziranost zakoncev Turner izpostavljajo redki prizori skaljenih trenutkov intimnosti, ki jih doživita v odnosih z otroki in drug z drugim. Loach, ki je tudi sam starš, z bližnjimi posnetki ter intimnimi dialogi posebno skrbno upodobi čas, ki ga oče in hči preživita skupaj na delovno soboto, ter njuno kosilo v naravi s prostrano pokrajino v daljavi. Vendar Ricky nima nadzora nad svojim delovnim časom, prav tako svojih delovnih pogojev ne more uskladiti z vlogo starša. Njegova izčrpanost od dela, od katerega ne more izostati, in frustriranost, ker ne more nadzorovati sinovega vedenja, se stopnjujeta do situacije, v kateri mu primaže klofuto. Zaključni prizori filma, v katerih Ricky kljub nasprotovanju družine odide v službo, čeprav so ga še dan prej oropali in pretepli, pričajo o instrumentalni naravi njegovega dela – gre za golo preživetje.

Loach je svojo javno dejavnost usmeril v politični aktivizem, utemeljen na socialističnih vrednotah in nepopustljivem zagovarjanju razrednega boja.

Ken Loach nam kaže, da konflikti in disfunkcionalnost družinskih odnosov niso vzroki finančne prikrajšanosti, marveč njena posledica. Življenja prekarnih delavcev, kakor trdi sam, so zaznamovana z nenehnim ekonomskim dokazovanjem, kar povzroča stres in frustracije. Družini filmskih protagonistov sta žrtvi negativnih ekonomskih procesov prevladujoče neoliberalne ideologije ter političnih odločitev vladajočih, ki oblikujejo njuno realnost. Starševsko odrekanje vsakodnevnim potrebam, da bi na družbeno sprejemljiv način sodelovali v cerkvenem obredu, ali žrtvovanje prostega časa samo za to, da bi prehranili družino, brez sodelovanja v življenjih lastnih otrok – to so razredno pogojeni vzorci, ki ne ponujajo nobene perspektive za življenjske spremembe.

Loachevi filmi odsevajo krutost sodobnega vsakdana, vendar zagovarjajo socialno pravičnost in prinašajo potencial družbene spremembe. Ob izidu svojega najnovejšega filma The Old Oak je v enem od intervjujev poudaril pomen snemanja filmov o delavskem razredu, saj lahko ta prinese spremembe. Zavedajoč se vseprisotne individualizacije, slabljenja družbene solidarnosti, krize levih političnih idej in marginalizacije vloge sindikatov, je svojo javno dejavnost usmeril v politični aktivizem, utemeljen na socialističnih vrednotah in nepopustljivem zagovarjanju razrednega boja.

—

Prevedel: Tim Senčar.