Boj je infrastrukturen: Burkina Faso

Medtem ko smo doma zaposleni s povolilnim preštevanjem, v zunanji politiki pa spremljamo vojno ameriških in izraelskih agresorjev proti Iranu, kjer je namen uničiti mostove, ceste, tovarne, šole, bolnišnice – prav vso infrastrukturo –, imperialisti pripravljajo teren za novo vojno v Zahodni Afriki. O tem dogajanju pri nas bolj malo izvemo, kadar pa se kakšen medij odloči za poročanje, gre ponavadi za prevod iz uveljavljenih zahodnih medijev. Pred kratkim so na MMC RTV Slovenija tako poročali o osupljivem obsegu grozodejstev v Burkini Faso, na katerega je opozarjala organizacija Human Rights Watch. Toda kaj se dejansko dogaja v Burkini Faso?

Leta 2022 je v Burkini Faso z državnim udarom na oblast prišel 34-letni Ibrahim Traoré. Zanimivo je, da je slavni marksistični panafriški revolucionar in prvi predsednik Burkine Faso Thomas Sankara oblast prevzel po isti metodi in pri isti starosti. Stotnik Traoré se je kot tedaj najmlajši državni voditelj na svetu začel zgledovati po velikem Sankari – marksizem in panafrikanizem pa sta njegovim političnim odločitvam dajala ideološko podlago. Prioriteta nove oblasti je bila od vsega začetka prekinitev vezi z imperialnimi silami, predvsem s Francijo, ki je v državi tudi po več kot 60 letih formalne samostojnosti ohranjala gospodarske in strateške interese. Vzporedno z bojem proti imperializmu se pod začasno vlado Traoréja bije boj proti islamskemu fundamentalizmu – terorističnim skupinam, ki so povezane z Islamsko državo in Al Kaido.

Dogajanje v Burkini Faso gre v nos imperialističnemu centru, predvsem ZDA, Franciji in Združenemu kraljestvu. Z namenom diskreditacije državnega vodstva zahodni mediji redno poročajo o grozodejstvih – tako so denimo na BBC-ju maja lani poročali o masakru nad civilisti. Zanimivo je dejstvo, da je vir vseh informacij, ki jih poobjavljajo veliki zahodni mediji (in jih kasneje poobjavljajo periferni mediji, kot je denimo RTV SLO), omenjena nevladna organizacija Human Rights Watch (HRW). Gre za izrazito proameriško organizacijo, ki je bila ustanovljena z namenom nadzora Sovjetske zveze, kasneje pa je prerasla v prikladno tovarno laži za interese zahodnega kapitala. Burkina Faso se na obtožbe HRW jasno odziva in jih zavrača, tako je storila tudi pred dnevi. Na spornost HRW – vse od financiranja do objavljanja lažnih informacij ali molka ob dejanskem kršenju človekovih pravic – opozarjajo mnogi, med drugim je bila leta 2014 odmevna kritika nobelovcev Adolfa Péreza Esquivela in Mairead Maguire.

Januarja 2023 se je morala francoska vojska umakniti iz Burkine Faso. Leto prej se je morala umakniti tudi iz sosednjega Malija. Besede senegalskega filmskega režiserja Ousmana Sembèna so se začele uresničevati: »Evropa je periferija Afrike«. Francija, (neo)kolonialna sila, je začela izgubljati primat v Zahodni Afriki. Če so Lumumba, Sankara in Mugabe pretrgali kolonialne vezi, je Traoré pretrgal vezi neokolonializma – s tem pa napovedal njegov brezkompromisni konec. Rudnine (zlato, uran), ki so jih ekstrahirale zahodne korporacije, so postale domena afriških držav in njihovih lastnih suverenih odločitev.

S prihodki od zlata, ki po novem ostajajo v državi, se lahko financirajo infrastrukturni projekti za izboljšanje življenjskega standarda.

Traoré je odredil državni odkup ali podržavljenje rudnikov zlata. Leta 2023 so v Burkini Faso zgradili prvo domačo rafinerijo zlata, ki je bila prvi odločen korak v smer gospodarske suverenosti države. Vlada se je zavzela za prekinitev nekdanjih praks multinacionalk, ki so izvažale neobdelano rudo in tako vse dobičke pobrale zase. »Pristop vlade je, da svoje zlato eksploatiramo sami,« je dejal Traoré. Naslednje leto se je predelava zlata v državi povečala z nič na 87 odstotkov, kar 70 odstotkov vrednosti vsega izvoza pa predstavlja prav zlato. S prihodki od zlata, ki po novem ostajajo v državi, se lahko financirajo infrastrukturni projekti za izboljšanje življenjskega standarda.

Četudi je bila s podržavljenjem industrije zlata dosežena pomembna prelomnica za gospodarsko suverenost, še danes ostaja kočljivo vprašanje valute. Burkina Faso skupaj s še sedmimi državami kot uradno valuto uporablja zahodnoafriški CFA frank, ki je eden najtransparentnejših artefaktov francoskega kolonializma in učinkovit vzvod neokolonialnih rabot. Frank je vezan na evro, kar v praksi pomeni, da so afriške države odvisne od odločitev Evropske centralne banke, nanje pa nikakor ne morejo vplivati. Zahodnoafriške države z Burkino Faso na čelu se odločno zavzemajo za spremembo monetarne politike in so naklonjene uvedbi lastne valute.

Preberite tudi: Filip Slakan Jakovljević: Nobelova nagrada za poslušnost.

Sodelovanje treh sosednjih in prijateljskih držav, Malija, Burkine Faso in Nigra, se je utrdilo z ustanovitvijo Zavezništva sahelskih držav (Alliance des États du Sahel) leta 2024. Zveza je spočetka temeljila na vojaškem zavezništvu, vendar se je to kmalu razširilo na gospodarsko, monetarno in infrastrukturno sodelovanje med državami. Sahelski schengen je od evropskega bistveno naprednejši, saj ne temelji na partikularnih nacionalizmih in prostem pretoku kapitala, temveč na skupnem boju za suverenost in blaginjo ljudi. Končni cilj zavezništva je federalizacija treh držav, ki so kot take plod kolonialnega divide et impera, v eno močno neodvisno državo, ki bo lažje kljubovala imperialističnim pritiskom. Čeprav se po vseh državah zavezništva francoski vplivi umikajo na odpad zgodovine, je uradni jezik organizacije francoščina. To je dokaz, da voditelji sahelskih držav postopajo preudarno in od kolonialne travme ohranijo, kar je uporabnega, denimo linguo franco. Znajo ločiti med Francozi in francoščino – ločitev, ki niti v Evropi ni samoumevna.

Morda najbolj ključne za prebivalce so kmetijske reforme, katerih cilj je zagotoviti prehransko samooskrbo. Traoré je leta 2023 napovedal kmetijsko ofenzivo, ki je temeljila na mehanizaciji in industrializaciji kmetijskih procesov. Množične nakupe kmetijske mehanizacije je država lahko financirala iz zaslužkov podržavljene industrije zlata in s samoprispevkom. Prvič so se množično začeli uporabljati traktorji, žetve so zrasle za 35 do 40 odstotkov, ustanovljene so bile prve živilskopredelovalne tovarne, do konca leta 2025 so v kmetijstvu ustvarili 100.000 novih delovnih mest … Tako je Traoré uresničil prizadevanja Sankare, ki je osnovo uspešne revolucije proti kolonialistom videl prav v samozadostnem kmetijstvu.

Burkina Faso dokazuje, da je razvoj mogoč; da se zanj ne prosjači, ampak da se ga izgradi. In ko se ljudstvo strinja, da bo nosilo stroške razvoja, uveljavlja svoje dostojanstvo.

Projekt Faso Mêbo (»izgradnja domovine«) je namenjen izboljšanju življenjskih pogojev skozi izgradnjo osnovne infrastrukture. V prvi fazi je njegov cilj izgradnja sodobnega asfaltiranega in tlakovanega cestnega omrežja. S tem bo ljudstvu omogočen lažji dostop do zdravstva, šolstva in storitev. V drugi fazi je cilj ureditev ustreznih življenjskih razmer v prenaseljenih mestih. Vse to z lastnimi – finančnimi in produkcijskimi – sredstvi. Od osamosvojitve izpod francoskega jarma leta 1960 je bilo v Burkini Faso asfaltiranih le 3642 kilometrov cest. Faso Mêbo planira izgradnjo 5000 kilometrov asfaltiranih cest letno. »Mnogi afriški voditelji govorijo o opolnomočenju, a storijo le malo; dejanja predsednika Traoréja govorijo glasneje, kot bi to kdajkoli lahko storil katerikoli govor,« se sliši iz afriških medijev. Burkina Faso tako dokazuje, da je razvoj mogoč; da se zanj ne prosjači, ampak da se ga izgradi. In ko se ljudstvo strinja, da bo nosilo stroške razvoja, uveljavlja svoje dostojanstvo.

Traoréjev boj in boj vseh Burkincev in Burkink je infrastrukturen. In prav zato moramo biti socialisti perifernega Zahoda nanj pozorni – tudi naš boj je infrastrukturen. Infrastruktura je presekala neokolonialno odvisnost – zahodnemu kapitalu je preprečila neomejeno črpanje bogastva Burkine Faso. Takoj ko se začne infrastruktura vzpostavljati, postane nanjo pozoren kapital, ki v njej vidi grožnjo. Burkina Faso bo verjetno v prihodnosti deležna raznoraznih pritiskov – morda celo vojne –, s katerimi bodo imperialisti skušali razrušiti vso infrastrukturo, ki jo je postavilo ljudstvo. Ker pa je odnos infrastruktura–ljudstvo dialektičen, je infrastruktura postavila – emancipacipirala – ljudstvo, ki je zdaj močnejše kot kadarkoli prej. Zato lahko optimistično pričakujemo, da bodo Burkinci in Burkinke ohranili in ubranili svoj napredek.

—