Konj je v Senatu: naj se lepša prihodnost začne

Iz Potosija v Boliviji, najvišjega mesta na svetu, se na 4090 metrih nadmorske višine razpre pogled na Cerro Rico, Bogato goro. Španci so v 16. stoletju tam odkrili srebro. Lokalne legende pravijo, da bi s srebrom, izkopanim v Cerro Ricu, lahko zgradili most vse do Španije. Pravijo tudi, da bi lahko most zgradili iz trupel umrlih v rudnikih med pridobivanjem srebra. Več kot osem milijonov ljudi, tako lokalnega prebivalstva kot afriških sužnjev, je umrlo pri delu v teh rudnikih, da so lahko zgradili vse tiste muzeje in vse tiste katedrale, ki jemljejo sapo turistom; da je lahko danes demokratična španska kraljevina doživela razcvet. Ravno na to je meril Benjamin, ko je zapisal, da je »dokument kulture vedno obenem tudi dokument barbarstva«.

Liberalna demokracija je namreč kot otroška igra, ki deluje, dokler se vsi udeleženci pretvarjajo, da verjamejo v pravila. Kot igra skrivalnic, recimo. Če kdo odpre oči, mu postane vse jasno: kje je kdo, za čim se skriva in kaj počne, ker misli, da ga nihče ne vidi. Postane zmagovalec.

Resnično: nič novega pod milim nebom. Poglejte Trumpov kabinet: to je stari Rim, to je konj v Senatu.

Tako je predsednik Amerike postal človek, čigar podporniki so vdrli v Kapitol: človek, ki ni priznal volilnega poraza, ki je napovedal odpravo demokracije ter ljudi pozval, naj volijo zanj, da jim v prihodnosti ne bo več treba voliti.

Francoski radikalni levičarski filozof Alain Badiou meni, da je liberalna demokracija zdelana dekla kapitalizma, ki že dolgo ne more več prikriti svoje bede. Kar je res. Poglejte Gazo. Tam se dogaja genocid, ki so ga omogočile in ga podpirajo vodilne sile svetovne demokracije. In ob vsem tem naj bi še kdo verjel »progresivnim narativom«, ki jih blebečejo v pozah najboljših rimskih retorikov?

Liberalno-demokratski propagandisti kljub temu trdijo, da gre za najboljšo ureditev, kar jih je kdaj bilo. Tako kot dobri stari kapitalizem: pravijo, da boljšega pač ni. Ah, kajpajazvem. Če me spomin ne vara, sta Hitlerja in naciste, največje zlo v zgodovini, na oblast pripeljala ravno velekapital in demokracija.

Preberite tudi: Andrej Nikolaidis: Delavci in kmetje

Kakorkoli že … Predsednik Imperija, ki ima dovolj orožja, da stokrat uniči ves svet, je postal človek, ki je svojim privržencem predlagal, naj korono zdravijo s pitjem varikine. Če to ni zmagoslavje usposobljenosti in razsvetljenstva – kaj je?

Voditelj svobodnega sveta svoj kabinet polni z verniki v najbolj idiotske ideje: od proticepilcev do ravnozemljašev. Vse, kar se dogaja in se še bo, se je že zgodilo. Resnično: nič novega pod milim nebom. Poglejte Trumpov kabinet: to je stari Rim, to je konj v Senatu.

Veselje in upanje, ki ga je Trump prebudil v privržencih vojnih zločincev, vojnih zločincih samih, diktatorjih in neskončnih kolonah ljudi, ki jih žene sovraštvo – tudi to smo že videli. Trump je ameriški Gorbačov. Je stečajni upravitelj Imperija. Tako kot so demokrati po rami trepljali Gorbačova in mu laskali, ko je uničeval Sovjetsko zvezo, tako diktatorji danes ploskajo Trumpu, polni upanja, da bo uničil ameriški imperij.

Veselijo se, ker se jim zdi, da vidijo novi svet. Ki je pravzaprav tisti stari. Upanje, ki jih je preplavilo – upanje, da jim bo končno uspelo dokončati svoje ogabne, umazane, zločinske posle –, je pravzaprav nostalgija.

Nostalgija pa, tako kot gravitacija, vedno zmaga. Navsezadnje, ali ni nostalgija nekakšna gravitacija spomina? Gravitacija prinaša tolažbo, ker potrjuje, da vendarle obstaja neki red: vse bo padlo. Spomin je tudi en sam red: je svet, ki nam ga je uspelo urediti, uskladiti, svet, ki se ne upira več našim prizadevanjem, da bi ga razumeli. V spominu je končno vse v redu. Nostalgija je zmagoslavje desničarske melanholije.

—

Prevedel: Mišo Mićić.