Kul službe
Očitno ni dovolj, da preživljamo po osem in več ur na dan v službi; v prostem času lahko za razvedrilo spremljamo še vrsto fiktivnih likov, kako hodijo v službe. Obstaja pester nabor kriminalk in dram, ki se odvijajo na delovnih mestih likov, službeni vsakdan pa prikazujejo brutalno realistično: zdelane natakarice in medicinske sestre, ki so hkrati matere samohranilke (The Good Nurse, 2022); depresivni in/ali skorumpirani policisti (The Wire, 2002–2008, True Detective, 2014–); v neodvisnih evropskih produkcijah pa celi kolektivi fizično in psihično uničenih tovarniških delavcev. Film Nemir (Unrueh, 2022) na primer z mrzlo iskrenostjo pove zgodbo delavskega kolektiva v švicarski urarni, kjer jih obišče Peter Kropotkin (Alexei Evstratov). Njihov delovnik je natempiran do sekunde, vedno bolj izčrpane delavke pa tehnično izredno zahtevno in natančno delo opravljajo vedno teže in so posledično vedno manj plačane. Radikalizirajo se iz gole nuje, s podtalnim povezovanjem z anarhističnimi skupinami iz tujine; z razširjanjem ideje, da so izkoriščane, in ne zaradi visokoletečih političnih floskul. Njihova služba je edini način za golo preživetje, preživetje pa je vedno bolj nemogoče.
Toda, še vedno vztraja dobršen nabor filmov in serij, še posebej hollywoodskih, kaj pa, če bi bila služba strašno kul?
Kul služb je v fikciji mnogo. Najbolj pravljična je kul služba srednjega razreda – liki delajo od jutra do večera, vedno so čudovito oblečeni in brezhibno urejeni, nihče ni nikoli neprespan, vsi imajo denar za okusno zdravo hrano v restavracijah (in večuren odmor sredi dneva, da si lahko obisk restavracije tudi privoščijo), zato se jim ni treba vsak dan ubadati z večno dilemo: se mi da it zmatran kuhat kosilo za vzet ga jutri v službo, sicer bo v najboljšem primeru za kosilo spet predrag mrzel burek? Nihče ni v bolečinah zaradi večurnega sedenja za računalnikom, menstruacij ali bolezni, vsi imajo čas in energijo za fotogenični jutranji tek. Nihče ni izgorel zaradi dvanajsturnih ali še daljših delovnikov. Nihče nima zdravstvenih težav zaradi stresa in preobremenjenosti. Mobing, spolno nadlegovanje in podobna šara so nekaj, kar se dogaja v drugih, manj kul službah. S sodelavkami se tako dobro razumejo, da grejo vsak dan po predolgem delovniku še skupaj na pijačo (za katero imajo vedno denar). Njihovi največji problemi so medosebne drame; to, da jih šefica ne ceni dovolj, da bi napredovali; in pa nadležne žene/partnerji/otroci/prijatelji itd., ki nerazumno pričakujejo, da bodo glavne like občasno videli tudi v dnevni svetlobi ter z njimi preživeli več kot tri minute ob zajtrku. Njihova služba je namreč kul, osebnostno jih izpolnjuje in radi jo imajo, in kdorkoli si drzne oporekati, očitno zgolj ne razume njihove strasti do dela. V najboljšem primeru imajo liki hitro odpravljivo težavo z odplačilom kredita ali najemnine, v večini primerov pa njihova eksistenčna situacija sploh ni omenjena. Z drugo besedo, plača je umazana beseda – oni hodijo delat zato, ker jim je to všeč.
Kul služba je tako kul, da bi ob njej končno lahko pozabili, da je vsaka služba prisila, ker je vsaka služba produkt kapitalizma, in kdor ne dela, bo padel skozi razpoke v družbeno greznico – razen seveda, če je otrok generacijskega bogastva.
Odvisno od tega, ali je glavni lik moški ali ženska, ponavadi poteka tudi narativ: moški delajo preveč in se premalo posvečajo ženi ter otrokom, pri ženskah pa se zadeva zakomplicira. Navadno gre za tak ali drugačen narativ buržoaznega opolnomočenja: osamljene karieristke delajo preveč, namesto da bi se bolj posvečale svojemu osebnemu življenju, torej možu in/ali otrokom; druga opcija pa je kul poslovna ženska, ki je nerazumevajoči partner ne podpira dovolj pri njenem obsedenem zasledovanju kariere in dvanajsturnem delovniku. V najboljšem primeru garaška karieristka sicer prizna, da dela preveč in da bi lahko občasno iz pisarne odšla tudi pred nočjo, njen nerazumevajoči partner pa je še vedno dejanski antagonist narativa, ker je ne podpira pri njenih ambicijah. Če je konec srečen, ga bo zapustila in odšla svoji svetli karieri naproti. Če je konec srečen in še woke za povrh, bo nerazumevajoči partner priznal svoje napake in prisegel, da jo bo od zdaj naprej podpiral pri njenih ambicijah.
Preberite tudi: Dali Regent: Ljubezen v času stanovanjske krize
V kultnem filmu Hudičevka v Pradi (The Devil Wears Prada,2006) je kul služba služba osebne asistentke glavni urednici modne revije Mirandi Priestly (Meryl Streep), služba, »za katero bi milijon deklet ubijalo«. Ta kul služba je mizerno plačana, vključuje šestnajsturni delovnik, kot bonus pa še verbalno in psihično nasilje, ki ga nad zaposlenimi izvaja hudičevka Miranda. Glavni lik, skoraj še študentka Andy (Anne Hathaway), ki si želi biti novinarka, pa se pod pritiskom tako kul službe prelevi v samozavestno, natančno, fantastično oblečeno mlado karieristko, ki ob zaključku filma z nasmeškom na obrazu da odpoved in odkoraka svetli prihodnosti naproti. Pri tem ni ne duha ne sluha o bolj realističnih posledicah dela v tako izkoriščevalskih razmerah – izgorelosti, travmi, nevarnosti eksistenčne krize – ali pa o tem, da ima Andy kot pripadnica nižjega srednjega razreda še vedno dovolj varnostne mreže, da si odpoved sploh lahko privošči. Istoimenska knjiga iz leta 2003, ki jo je Lauren Weisberger napisala na podlagi svoje izkušnje dela za legendarno Anno Wintour v kolektivu revije Vogue ter izkušenj svojih znank in znancev v modni industriji nasploh, je precej manj prizanesljiva tako do naslovne peklenske šefice kot tudi do mrakobnega vsakdana navadne podplačane delavke v modni industriji (in posledic, ki jih ta kul služba pusti na ljudeh). Zastonj dobi za več deset tisoč dolarjev dizajnerskih oblačil, ki rabijo kot njena delovna uniforma – hkrati pa komajda plačuje najemnino. Vsepovsod se lahko vozi s taksijem na stroške uredništva – hkrati pa spi pet ur na noč, preboli angine in gripe na nogah, njeni osebni odnosi pa razpadejo.
Medijsko razglabljanje, ki je leta 2003 pospremilo izid knjige in tri leta kasneje še filma, ali je knjiga realističen prikaz delovnega okolja višjega srednjega razreda in resničnega kolektiva revije Vogue in ali je Anna Wintour res takšna kot Miranda, je nesmiselno nadaljevati. Zanimivejša je menjava žanra: knjiga je soliden primer poznokapitalistične grozljivke, medtem ko je film komična drama z odtenki bildungsromana. Knjižna Miranda je oseba, kakršne vsi poznamo, prav gotovo pa se po njih ne zgledujemo. Idealizirana, ambiciozna, perfekcionistična filmska Miranda pa je, kot mnogo drugih likov, ki jih z guštom sovražimo, postala bolj kot ne vzornica za cele generacije nadobudnih malomeščank. Samozavestna, uspešna in bajno bogata, hkrati pa – menda – nerazumljena in žrtev seksizma. Ker moškim, ki so taki, kakršna je Miranda, ploskamo, medtem ko takšne ženske sovražimo – ker ne vedo, kje jim je mesto, ker niso mile in prijazne, ker na prvo mesto postavljajo sebe namesto moža in otrok.
Neoliberalni feminizem (oziroma v mainstreamu vse bolj izključno prisotni feminizem, ki se bolj kot ne še dodatno poenostavlja in poneumlja v roza kapitalizem) zelo rad opeva Mirandine vzporednice v naši realnosti kot žive dokaze, da ženska zmore vse, kar zmorejo moški, in še več. Uspeh Hudičevke v Pradi je bil v mnogočem eden od spregledanih simptomov prevladujoče prisotnosti te oblike feminizma v javni zavesti – feminizma, ki se je v ameriško (pa tudi našo lokalno) zavest najbolj vtisnil nekaj let poprej s še eno kultno serijo, Seks v mestu (Sex and the City, 1998–2004). Znak dosežene emancipacije – če verjamemo Seksu v mestu in Hudičevki v Pradi – sta kul služba in seksualna osvobojenost. Pri tem seveda ni bilo govora o omejeni, heteronormativni ideji seksualno »osvobojene« ženske, katere seksualnost je še vedno scela odvisna od moških, ali pa o nedostopnosti kul služb za ženske nižjega delavskega razreda. Ne želim delati krivice Seksu v mestu, ki je bil prva serija z globalnim dosegom, v kateri so glavne junakinje redno razpravljale o spolnosti, splavu, istospolnih razmerjih in seksističnih standardih, ki so jim bile podvržene. Toda njihov ekonomski položaj je bil povečini potisnjen v ozadje – liki so bili ali iz višjega srednjega razreda ali pa na poti vanj. Osrednje štiri junakinje so bile samozavestne karieristke, njihova različna ekonomska ozadja so bila točno to – zgolj in samo ozadja; če pa so se že srečale z denarnimi težavami, so bile te njihova lastna krivda (ker so kupile preveč čevljev, namesto da bi varčevale), vihanje nosov nad moškimi s premalo denarja ali pa vihanje moških nosov nad njihovo lastno finančno neodvisnostjo. Totalna fantazija zabavnega newyorškega življenja, ki naj bi ga bilo mogoče financirati z eno kolumno na teden in hkrati zapraviti štirideset tisoč dolarjev za dizajnerske petke, je bila za lase privlečena tudi leta 1998 – zdaj pa je že skorajda obscena. V nasprotju s Seksom v mestu je Hudičevka v Pradi še bolj politično brezzoba in zgolj poustvarja buržoazno ideologijo s fantazijo preprostega vzpona iz nižjega v višji srednji razred – ne glede na obupne razmere in kapitalistično izkoriščanje delavk je uspeh vedno na dosegu roke, predvsem pa stvar osebne odločenosti in vztrajnosti.
Nič ne kaže, da bi bile ženske na vodilnih položajih kaj bolj pripravljene prispevati k socialistični revoluciji, kot so bili njihovi predhodniki.
Taisti neoliberalni feminizem je s polno paro markiral obdobje med letom 2015 in pandemijo covida-19, slednja pa je zaostrila in do konca razgalila ekonomske razlike med ženskami nižjega in srednjega sloja, da o višjem sloju niti ne govorim. Medtem ko so zvezdnice in šefice mednarodnih podjetij na družbenih omrežjih delile posnetke svojih multimilijonskih domov in tarnale, kako težko jim je v osami, so navadne delavke po tekočem traku izgubljale službe, stanovanja, zdravje in življenja. Še pripadnice srednjega razreda niso ušle nenadni preobremenjenosti z materinstvom zaradi šolanja otrok na daljavo, posledice pa so bile večinoma izgube služb. Mislim – in upam –, da nam je zdaj nekoliko bolj jasno, da ni na tem, da ženske zavzemajo kapitalistične položaje moči, nič dobrega in hvalevrednega – ker ni nič hvalevrednega na tem, da je kdorkoli na teh položajih. Morda bomo kmalu zmogli še korak naprej do splošne ugotovitve, da takšni položaji sploh ne bi smeli obstajati. Nič namreč ne kaže, da bi bile ženske na vodilnih položajih kaj bolj pripravljene prispevati k socialistični revoluciji, kot so bili njihovi predhodniki.
Če je idealizirana podoba bogatih v zadnjem desetletju prejela hud udarec, pa mit kul službe še kar vztraja. Elite nam še kar prodajajo idejo, da je z dovolj ambicije in odločenosti mogoče doseči vse, pri čemer je čisto okej, če gremo preko trupel in sesujemo medčloveške odnose v prah – dokler lahko to upravičimo z individualističnim uspehom. Zakaj se je tej ideji tako težko odreči? Zakaj vedno znova pademo na isto foro? V nasprotju z realnostjo, ki jo živimo, ta ideja namreč še vedno predstavlja upanje, da bomo nekoč podobni idealiziranim bogatim (ker mi ne bi bili kot tisti ta grozni bogati, mi bi bili tisti ta kul bogati), da si lahko vsi lastnoročno priskrbimo boljše življenje in da se uspeh vedno skriva za prvim vogalom. Mar ni to prijetnejše prepričanje od zavedanja, da – če citiram boleče iskren socialistični tvit – ima povprečen posameznik precej več skupnega z brezdomcem kot pa s hudičevko Mirando? Med nami in propadom večinoma stoji le nekaj slabih mesecev – ali pa v najboljšem primeru let: izguba službe, ločitev, nekaj hujših zdravstvenih ali pravnih težav in prešibka varnostna mreža v obliki prijateljev in/ali sorodstva (če jo sploh imamo), ki bi nas lahko pobrali, ko smo na tleh. Prihranki poniknejo, okolica se tiho umakne korak nazaj in človek, ki je še pred nekaj leti sanjal, da bo nekoč bogat, pristane na cesti. A ker smo ponavadi prepričani, da se nam to ne more zgoditi, se o tem ne pogovarjamo radi, osebe z družbenega dna pa odrivamo na margine, v totalno obskurnost nekoga ali nečesa, kar z mano nima nobene zveze. Če pa se vročično identificiram z Mirando Priestly – po slovensko z Aljošem Bagolo, Tino Gaber, noro kul programerji Outfit7 in Ivom Boscarolom ter njegovima dvema urama spanja na noč – in razmišljam, kako bi poleg svoje navadne osemurne službe odprla še lastno spletno trgovino s prehranskimi dodatki, pa bomo temu rekli ambicija in ploskali. In film, kot je Hudičevka v Pradi, je dosti bolj zabavno gledati kot pa recimo slovenski Inferno (2014).
Med nami in propadom večinoma stoji le nekaj slabih mesecev – ali pa v najboljšem primeru let: izguba službe, ločitev, nekaj hujših zdravstvenih ali pravnih težav in prešibka varnostna mreža v obliki prijateljev in/ali sorodstva, ki bi nas lahko pobrali, ko smo na tleh.
Kul služba tu igra ključno vlogo. Kul služba je služba, ki je še nismo našli, se pa sigurno nekje skriva in čaka na nas, in dosegli jo bomo, če se le dovolj potrudimo in smo dovolj ambiciozni. To bo tista služba, ki nam bo všeč, ki jo bomo opravljali radostno, ki nam bo omogočila vzpon v višji srednji razred in nas tam tudi obdržala. Služba, ki nas bo rešila vsakršne, še tako majhne nevarnosti zdrsa v nižji delavski razred in uresničitve poznokapitalistične grozljivke – tiste iz Inferna ali pa kar tiste, ki jo vsak dan vidimo na ljubljanskih ulicah. Dobro plačana služba, zabavna služba, taka, ki jo bomo hoteli opravljati 12 ur dnevno. Ker če najdeš nekaj, kar res rad počneš, ti ne bo treba nikoli v življenju delati, ne? Kul služba je tako kul, da bi ob njej končno lahko pozabili, da je vsaka služba prisila, ker je vsaka služba produkt kapitalizma, in kdor ne dela, bo padel skozi razpoke v družbeno greznico – razen seveda, če je otrok generacijskega bogastva. Potem mu ni treba delati, čez nekaj desetletij pa bo lahko gobcal o svoji poslovni žilici in kako si je v življenju vse sam priboril. O tisočih poteptanih in okradenih delavcih, na račun katerih so njegovi starši in stari starši zgradili svoje bogastvo, pa seveda ne duha ne sluha, ker to pač ni kul.
Preberite tudi: Jedrt Maležič: Stranski učinki
Kdor pa se že leta in leta trudi za golo preživetje, je preveč invaliden, preveč reven, preveč družbi nevšečen na kakršenkoli način, ne sanja o malomeščanski kul službi iz filmov. In ravno te osebe imajo neprimerno boljšo idejo kul službe. Njihova kul služba ne zahteva, da osem ur (ali zelo verjetno več) fizično garaš kot svinja ali pa sediš za mizo in buljiš v ekran. Njihova kul služba dejansko omogoča kvalitetno življenje, ki ga ne ogrozi vsak dvig cen osnovnih živil in vsaka bolniška. Davki, plačani od kul služb, omogočajo dostojanstvene invalidnine, pokojnine in bolniške vsem, ki jih potrebujejo. Kul služba je služba, kjer lahko ostaneš sam svoja oseba, ohraniš psihofizično zdravje, odnose z ljubljenimi, svoje interese, sanje in hobije in ne greš skozi življenje kot izčrpan zombi.
Kako neizmerno predrzna želja – da ne rečem ambicija.
—