• English
  • Hrvatski

Bilo je lansko zimo.

Morala sem poiskati pomoč. V spremstvu bližnje osebe sem se zglasila na Psihiatrični kliniki Ljubljana. Utečen postopek. Ob »vzetju« (namenoma se ogibam besedi »sprejem«) na psihiatrijo v ljubljanskem Polju sem doživela imobilizacijo, ki me je hudo presenetila – simpl povedano, privezali so me na bolniško posteljo, za dva dni. Do umiritve.

To pomeni, da nisem mogla migat, lulat ali stat, sem pa lahko »na trakovih« – in tudi sem – srdito jezikala in tulila. Še ne vem, kaj so navedli kot razlog. Najbrž nemir, morda celo agresijo. Agresivna sem resda postala, takoj ko so me pripeli s trakovi. Rjovela sem, zbadala, jokala. Tako da dopuščam možnost, da se jim je vezanje na posteljo čisto zares zdelo nujno, pa čeprav je bilo vzročno-posledično razmerje vprašljivo.

Topel glas me je vprašal, ali bom privolila v injekcijo haldola, če me odvežejo. Prikimala sem. Bi že prej, pa niso spraševali.

Po dveh dneh je prišla (ne sama od sebe, poklicali so jo moji bližnji) varuhinja pacientovih pravic. Zaznala sem jo ob postelji, potem ko so me pokrili z rjuho, ker sem bila zanemarjena in razgaljena. Topel glas me je vprašal, ali bom privolila v injekcijo haldola, če me odvežejo. Prikimala sem. Bi že prej, pa niso spraševali. Molčali so, v plenico so mi vtaknili lonček za analizo urina, znašli so se, ker je bil konec tedna in niso hoteli klicati dežurnega zdravnika.

Ko so me odvezali, sem bila umirjena, v glavi meglena, pižama mi je bila premajhna, sem pa pohlepno kadila v kadilnici, prišla sem – prostovoljno, naj spomnim – polno opremljena, s svojo šteko čikov in vžigalnikom, ki mi ga je posojal medicinski tehnik. Gospe in punce v dnevni sobi so mi povedale, da zaradi mene niso spale.

Vizita. Doktor mi je povedal, da bi me radi prestavili na odprti oddelek, v kar sem navdušeno privolila. Še danes me strašansko veseli, da to ni bilo problematizirano, že od samega začetka bi morala tja, na I5 – moje »vzetje« na sprejemni oddelek je bil resda standardni postopek, a žal zabloda in napaka, tudi moja. Toliko časa že poznam to totalno ustanovo, da bi morala vedeti, kam sodim. Pa nisem.

Zakaj vse to suhoparno opisujem? Zaradi podpisa.

Pred odhodom na odprti oddelek so me poklicali v ambulanto, kjer je sedel taisti tehnik, ki je med koncem tedna dežural. Skoraj prepričana sem, da sem bila privezana po njegovih navodilih. Sedel je in me vljudno prosil, naj podpišem papir. Mislila sem, da ga bom lahko prej prebrala, a bila sem tako frdamano zadeta, da so črke zaplesale pod mojimi očmi. Tisti hip je v meni dozorel sklep. Da se nima smisla kregati z buldožerji, sploh ne za nazaj. Da je preživetje na prvem mestu. Najprej ven, potem sodi; najprej se izvleci, potem reflektiraj. Najprej zdravje, potem pravičnost.

Pograbila sem za pisalo in pod plešoče črke nakracala svoj podpis. A glej ga hudiča, roka mi ni delala, kot je treba. Namesto pike na i – dobesedno – sem nakracala strešico.

Ušel mi je glasen: »Ojoj, zmotila sem se,« na katerega se je ta tehnik, pač neki človek v flisu in belih hlačah, ki mu niti slučajno ne vem imena, odzval z nežnim prigovarjanjem: »Vse je v redu, nič hudega.« Če tam ne bi pravkar doživela in preživela vikenda samovladja, bi ga imela za bajnega družinskega očeta, sebe pa za sanjavko nočne more, ki se je ravnokar zbudila. In more so me »na trakovih« dejansko tlačile. Dolge, razvlečene sanje o tem, da sem privezana na farmi piščancev in da do moje postelje vsake toliko pristopi kavboj s teksaškim klobukom, ki se ga moram paziti, ker ima s seboj plečate pomočnike. Pač tiste polusnule sanje, ki ne vodijo nikamor, so pa pomenljivo čiščenje sprotnega stresa.

Zagledala sem se v svoj podpis. Maležič brez pike na i, s tremi strešicami.

Potem ko je bil postopek zaključen in so me izpustili na prosto, v sončen dan, sem si oddahnila. Zdajle nisem več prepričana, da je bil res šele ponedeljek. Vsekakor je bil delovni dan, meni pa se je nasmihala sreča. Doktor z vizite je bil izjemno prijeten, vljuden, tudi stvaren – vedel je, kam me pošilja, in prav je imel. Kaj se mi je torej pripetilo? Moj spomin je bil pokvečen in scela nezanesljiv.

Ali oni niso videli podpisa? Niso videli, da sploh ni moja pisava? Da nima pike na i? Kot da to ne bi bila jaz.

Podpisala sem, da sem zadevo prestala prostovoljno. To je jasno vsakomur. Osebje je vedelo, da sem zadevo podpisala – je bila soglasje? –, in se je tega očitno razveselilo.

Ampak: ali oni niso videli podpisa? Niso videli, da sploh ni moja pisava? Da nima pike na i? Kot da to ne bi bila jaz.

Ko sem prišla gor po stopnicah, s svojo garderobo in šteko čikov, sem vedela, da sem na znanem teritoriju, ven iz ta hujše more. Zagledala sem mizo za namizni tenis in postalo mi je toplo. Znani kraj, ustanova, za katero mi je jasno, da to niso toplice, je gojišče mojih lepih vsaj toliko kot bolečih spominov. NLP, Norišnica Ljubljana Polje. O njej sem napisala knjigo, o tem balkonu fantazirala in ga malikovala, ker se tam lahko kadi. Če bi kajenje prepovedali še tam, bi se najbrž kdo zabrisal skozi okno. Domnevam vsaj.

Dokopala sem se do časa za razmislek. Telo, moje blesavo, predolgo na posteljo privezano telo, je bilo utrujeno in zdelano, a um še kako rosno čist kljub nepreštevnim oblakom, ki so jih vanj odpošiljale psihotropne medicinske substance, zdravila: tokrat haldol, že kdaj prej seroquel, tudi rivotril, pač karkoli, kar umirja manijo, pa ima številne neprijetne stranske učinke. Saj za to pravzaprav gre. Za stranske učinke.

Totalne ustanove so bile zgrajene z namenom, da bi tja vzetim nudile pomoč. Tja vzeti zamrznejo svoje zunanje življenje, da lahko pridejo. Psihiatri, ki so tam zaposleni, naj bi ljudem pomagali. Tehniki in sestre, ki tam delajo, so tam zavoljo varnosti pacientov. Za vekomaj bom imela pred sabo fris tistega veseljaškega … hm, tehnika? Strežnika? Sama ne vem, kaj je počel tam, bil je simpatičen in prav tisti, ki me je privezal. Potem ko so me odvezali, si je zjutraj popeval neko veselo cajko in sem se mu nasmejala. Začudilo ga je. Vprašal je, ali se ga spomnim. Sem odvrnila, da seveda se ga. Težko bi ga pozabila. Najbrž ga je zmedlo, kajti tisti turbofolk komad mu je na ustnicah mahoma zamrl.

Kaj se mi je pripetilo? V Polju nisem bila prvič. Moje zagate segajo v čas študija, prve manije pri enaindvajsetih, ko sem bila še študentka. Toda moj tokratni podpis brez pike na i je bil podpis zlomljenega človeka.

Vsak, ki me pozna in bi videl ta podpis, bi vztrajal, da ni moj.

Ampak vsi, ki me poznajo, so naslednji dan izvedeli samo, da sem podpisala soglasje. To je bil končni rezultat. Da se zdravim prostovoljno. Sama moja privolitev v nadaljevanje zdravljenja z okrnjenim podpisom pa se valja nekje v arhivih.

Kot tudi moji izvidi od prejšnjih hospitalizacij, ki sem si jih nekoč z zanimanjem prebrala. Vsebujejo hecne besede, kot so evtimnost, pogovorljivost in celo dolgovezenje. Ničesar nisem kapirala. Navadno je ob hospitalizacijah pisalo, da preveč gobcam za malo haska, ampak to je moja laična razlaga. Od kod torej potreba po hospitalizaciji? Zakaj vsakič v bolnico? Čemu sploh totalne ustanove?

Če ne bi podpisala, da sem tam prostovoljno, bi morali v dveh dneh na sprejemnem oddelku zame sklicati zdravniško »sodišče«, torej bi še dva dni čakala in ždela tam. Moj podpis s tremi strešicami me je rešil zaprtega sprejemnega oddelka.

Psihiatrija je dostikrat mehanska, da ne rečem mehanikarska. ‘Šraufajo‘ ti po nadvozju. Imajo bojda enega psihoterapevta. Celo. Ki pa je zasut z delom.

Moja siceršnja psihiatrinja, zdravnica, ki jo cenim, poudarja strukturo (ki je kakopak kalk iz angleščine, zadovoljive slovenske ustreznice še nisem našla), ki mi koristi in ki je v Polju vzpostavljena z urniki delovne terapije. Psihoterapije ne nudijo, kar je svojevrstna ironija. Ta struktura naj bi pripomogla k zdravljenju, in tudi res je tako, le da je zame tam delovne terapije odločno premalo. Že, ampak zakaj? Zakaj to ni zdravilišče, če vse tako skrbi zdravje? Evfemistično se bolnikom in pacientom na psihiatriji reče »uporabniki«, kar mi nikdar ni bilo blizu, je preveč nerealno. Tisti, ki smo v danem stanju prepuščeni uporabi, smo pravzaprav mi, ki smo tja »vzeti«, ne pa sama psihiatrija. Ta je dostikrat mehanska, da ne rečem mehanikarska. Šraufajo ti po nadvozju. Imajo bojda enega psihoterapevta. Celo. Ki pa je zasut z delom. Tako so mi rekli. Se bo treba pač znajti s psihiatri.

Imela sem srečo, da sem večkrat naletela na razumevajoče zdravnike, ki so tam v pomoč. Naletela sem tudi na takšne, ki so tam vse predolgo in ki samo zasedajo stol. Takšnih se je bolje ogibati. Ne kapirajo, kdo je uporabnik, kdo pije in kdo streže. Marsikomu so že pomagali, ampak ne zato, ker bi bili sami tako krasni, pač pa zaradi tega, ker včasih človek, denimo v globoki depri, potrebuje prostor, ki ga totalna ustanova daje na voljo, potrebuje poligon in čas za celjenje ran. Tu se dostikrat lomijo moja kopja. Prišla sem po pomoč, po strukturo, ne po njihove ambiciozne teorije, prišla sem se spočit, ne garat. Prišla sem jih uporabit, zdaj pa sem se počutila upo(zlo?)rabljeno.

Prekarni poklic samozaposlene v kulturi, ki ga nekako furam že več kot desetletje, samo še prispeva k relapsom manije, kadar ne vem, kako se bom preživljala v naslednjih mesecih.

Včasih imam občutek, da prekarni poklic samozaposlene v kulturi, ki ga nekako furam že več kot desetletje, samo še prispeva k relapsom manije, kadar ne vem, kako se bom preživljala v naslednjih mesecih. Negotova prihodnost budi strah, ta pa ima stranske učinke: pobrka šraufe v nadvozju in plaši preudarnost. In prihodnost je vse huje negotova. Od tod tudi skokovit porast novih duševnih težav, jasno, le da so moje že precej starejšega datuma. Sem na točki, ko mi je dnevna soba na odprtem oddelku domača. Sem na tem, da čutim hvaležnost tamkajšnji zdravnici, ki me je vsak dan potolažila, da »samo še tistega haldola s sprejemne se znebiva«, pa bo.

In sem v bolniškem staležu. Po letu dni spet. Tokrat mi je jermen zdrsnil poleti, ko sem se obremenjevala z glasno praznino na svojem delovnem urniku. Prvič se mi je zgodilo, da sem za nekaj mesecev ostala brez projektov. Brez dela ne, kajti še vedno bi lahko pisala, napisala načrtovani roman, popravila mladinsko knjižico, pripravila kaj novega … Brez dohodka sem ostala. In stranski učinek »brez dohodka« je rahla panika, v najboljšem primeru nemir, nestabilnost. Od tod beg. Beg navzgor, odriv v »privzdignjeno razpoloženje«. Kam bežati, ko nimaš denarja za letalsko vozovnico? Vase, vedno vase. Utapljajočo sebe sem vlekla iz vode, dokler ni poletela v manijo.

Pa pomanjkanje dohodka niti ne bi bilo najhujše, če bi le vedela, kaj bom počela naslednje mesece! Ne gre za denar, gre mi za vsesplošno uporabnost, za tisto manjkajočo piko na i, zaradi katere veš, da je podpis res tvoj. Ne vem, kaj bom počela naslednje leto se je v moji glavi spremenilo v eksistenčno grozo pred jutrišnjim dnem.

Včasih se mi utrne, da imam neznansko srečo, da sem še tu, živa in v svobodnem poklicu. Ne vem, ali bi bila hvaležna tabletam ali psihiatrom, ker me nekako poštimajo vsakič, ko se mi zgodi relaps v manijo, ali pa naj bi raje molila k sami sebi, k lastni trmi, da se vsakič ponovno ulovim na noge.

Za moje telesno neravnovesje niso kriva zdravila, ki jih redno jemljem. Ni kriva volčja lakota, ki me popade ob jemanju. Niso krivi neuki tehniki, ki so se me ustrašili in so, mimogrede, zgarani od nečloveških urnikov. Ni kriv niti moj um, ki me ruši v ključnih trenutkih, ne. Vse to je nujno oprati krivde, ker nima pretirane zveze z mojimi tegobami.

Včasih se mi utrne, da imam neznansko srečo, da sem še tu, živa in v svobodnem poklicu. Ne vem, ali bi bila hvaležna tabletam ali psihiatrom, ker me nekako poštimajo vsakič, ko se mi zgodi relaps v manijo, ali pa naj bi raje molila k sami sebi, k lastni trmi, da se vsakič ponovno ulovim na noge. Tudi če traja. Tudi če od državne bolniške samozaposleni v nekaj mesecih daljšega odklopa tako rekoč finančno povsem shira in potrebuje mesece, da si opomore.

Politična opcija, ki jo volim in podpiram, čisto enostavno nima pojma o prekarnih poklicih. Vse nas tako rekoč enači s podjetniki tipa Akrapovič ali Boscarol, ko gre za javno dikcijo in plačevanje prispevkov, ko pa se kdo oglasi in – kot v kulturniškem sindikatu ZASUK – terja dostojno in pravočasno plačilo za naše delo, nas tretirajo kot zadnje klošarje. Čudo je, da smo končno dobili ministrico, ki je vsaj zame najboljša doslej, a tudi če se vsem pričakovanjem navkljub izkaže, da bo zadnji hip na področju samozaposlenih v kulturi uvedla nujno potrebne spremembe, še vedno velja, da se zakoni spreminjajo precej hitreje in predvsem laže od človeške miselnosti.

Niti javni zavodi ne plačujejo najetih umetnikov, EJ, ja kdo jih pa potem sploh bo?! Ves čas se višajo prispevki, naši honorarji pa vse huje zamujajo, medtem ko se dičijo z našimi dosežki in barantajo z denarjem, ki je na papirju namenjen nam.

Mnogi imajo samozaposlene kulturne delavce še vedno za parazite, ker terjamo, da bi nam v našem statusu državni organi dali na voljo dobrine, kakršni sta bolniška in dopust. Niti javni zavodi ne plačujejo najetih umetnikov, EJ, ja kdo jih pa potem sploh bo?! Ves čas se višajo prispevki, naši honorarji pa vse huje zamujajo, medtem ko se dičijo z našimi dosežki in barantajo z denarjem, ki je na papirju namenjen nam. Deveta luknja na tej piščalki smo!

Tako slabo smo honorirani in pogosto tako pozno, da sem v zadnjih letih med kolegi dobesedno zaznala stampedo stran od kulturniškega svobodnjaštva. Nekaj najbližjih raje vsak dan od osme do četrte potiska svinčnike prek obrazcev, kot da bi se še kdaj prebudili v znoju, ko ne bi vedeli, kaj bodo počeli naslednje leto. Nekaj nas je, ki se občasno vprašamo, kaj bo z nami, a nas vse prehitro pograbi panika, zato se zakopljemo nazaj v svoje slabo plačane, a navdihujoče projekte. Priklenemo se za računalnik ali tiščimo v izgorelost, v depro, v manijo, stran od resničnosti, da le ne bi nad nas legla ta strašljiva »svoboda«. Da bi le imeli strukturo.

Moledujem: nikar ne pripravljajte trakov za bolniško posteljo, da bi kulturnike imobilizirali in vam ne bi več delali štale, temveč raje vprašajte njih same, kaj potrebujejo, da se ne bodo več drli vso noč, temveč bodo zmožni ustvarjati – ne le zase, tudi za vas.

Sektor samozaposlenih v kulturi je nujno zaščititi. Prekarne poklice, ki so takšni »na čisto«, torej ne po poti prisile ali skritih delovnih razmerij, je nujno ohranjati in spodbujati. Če želite vsaj delno sloneti na umetnosti, če si želite utehe v obliki glasbe, ki govori znani jezik, če si kdaj odpočijete oko na tistih slikah domačih umetnikov, ki vam visijo po pisarnah in skrivajo razpoke, to veste. Zato moledujem: nikar ne pripravljajte trakov za bolniško posteljo, da bi kulturnike imobilizirali in vam ne bi več delali štale, temveč raje vprašajte njih same, kaj potrebujejo, da se ne bodo več drli vso noč, temveč bodo zmožni ustvarjati – ne le zase, tudi za vas. Takrat se boste šele lahko hvalisali z njimi. Ko bodo dostojno zaživeli.

Ker: kaj je tista pika na i, ki jo pogreša moj podpis iz norišnice na obrazcu s soglasjem? Ta pika je priznanje. »Priznamo, da smo zeznili. Nismo vedeli, nismo znali.«

S takšno piko na i bi bila najbrž celo še vesela, da sem vse podpisala.