Upravljanje zatona
Vom Standpunkt einer höhern ökonomischen Gesellschaftsformation wird das Privateigenthum einzelner Individuen am Erdball ganz so abgeschmackt erscheinen, wie das Privateigenthum eines Menschen an einem andern Menschen. Selbst eine ganze Gesellschaft, eine Nation, ja alle gleichzeitigen Gesellschaften zusammengenommen sind nicht Eigenthümer der Erde. Sie sind nur ihre Besitzer, ihre Nutzniesser, und haben sie als boni patres familias den nachfolgenden Generationen verbessert zu hinterlassen. (Marx, Das Kapital, III.)
Zora
Lep dan, lepo leto, lepa apokalipsa. Tako je videti konec sveta: sonce in poplave, prazniki in požari, pandemije in vojne. Neenakomerno porazdeljene katastrofe, nestanovitna gospodarstva, negotovi ljudje, različno dolge ekološke krize, ki si sledijo kot domine – iz dneva v dan, iz leta v leto, iz desetletja v desetletje, iz stoletja v stoletje, nekatere pa se razvijajo celo tisočletja dolgo.
Življenje sredi neprekinjene katastrofe zahteva misel, ki gre onkraj stare dihotomije socializma ali barbarstva. Vzemimo za primer podnebne spremembe. Po eni strani bi se jih morali, če naj bi se z njimi ustrezno spopadli, lotiti pri izvoru – torej pri kapitalističnem produkcijskem sistemu, kar pomeni: morali bi vzpostaviti socializem oziroma se v nasprotnem primeru sprijazniti z barbarstvom. Po drugi strani pa podnebne spremembe zahtevajo soobstoj socializma in barbarstva. Ekološke okoliščine, ki so omogočile vznik in razvoj življenja v zadnjih 10.000 letih, okoliščine, ki jih imenujemo holocen, so se namreč do danes nepovratno spremenile, s tem pa so se nepreklicno spremenili tudi osnovni pogoji našega lastnega obstoja in naše razumevanje tega, kaj pomeni živeti dobro življenje. Stabilno podnebje, ledene plošče na skrajnih severu in jugu, rodovitnost prsti in naša zmožnost upravljanja z dušikovim ciklom izginjajo oziroma upadajo, kar povzroča dolgoročno in neizogibno katastrofo, ki se razvija včasih počasi, včasih pa tudi bliskovito, vse to pa nikakor ne bo prineslo obilja in blaginje, temveč zgolj pomanjkanje, lakoto, revščino, vojne, sovraštvo in preseljevanja, kakršnih v zgodovini še ni bilo. To so okoliščine, v katerih je treba zdaj vzpostaviti socializem. Podedovali smo iztirjen svet – ne le v družbenem, marveč tudi v meteorološkem smislu.
Podedovali smo iztirjen svet – ne le v družbenem, marveč tudi v meteorološkem smislu. To so okoliščine, v katerih je treba zdaj vzpostaviti socializem.
Izsledkov podnebne znanosti nam na tem mestu ni treba navajati. Vsi vemo, kaj se dogaja, in dodatna dejstva o taljenju ledenih plošč ali o izpustih metana ali o množičnem izumiranju vrst naših dejanj na tej točki ne bi več kaj dosti spremenila. Znanost nam pač ne more povedati, kaj moramo storiti – le pokaže nam, kaj že počnemo. Znanstveniki, ekologi in aktivisti upajo, da nas bo grda podoba, ki jo vidimo v zrcalu podatkov, nekako spodbodla k temu, da bomo spremenili svoje navade. Toda ta vlak je žal že odpeljal. Vsak nov podroben in strokovno pregledan graf, ki opisuje pot našega propada, nam sredi vsakodnevnega skrolanja pozornost pritegne zgolj še za bežen trenutek. V najboljšem primeru ob njem globoko zavzdihnemo.
Gonilo globalnega segrevanja je seveda kapitalizem, zlasti tisti njegov del, ki je povezan s fosilnimi gorivi, ki jih kuri zavoljo dobička in kar najučinkovitejšega izkoriščanja dela, ne glede na ekološko oziroma človeško ceno, ki jo je za to treba plačati. Pri tem ne gre za nič tehnično neizogibnega, temveč za ekonomsko odločitev: odločitev, da bodo iz zemlje počrpali, rafinirali in porabili toliko ogljikovodikov, kolikor jih je le mogoče, in to čim hitreje, dokler tovrstne naložbe še vedno prinašajo astronomske dobičke. Tu ne gre več za epistemsko bitko med tistimi, ki vedo, in tistimi, ki zanikajo, temveč za vprašanje, kako se bomo prilagodili na vse toplejši svet oziroma kako se bomo proti segrevanju borili.
Podnebne spremembe – ena številnih ekoloških kriz, sredi katerih bivamo; ob njej so tu še upadanje biotske raznovrstnosti, zakisovanje morij, izsekavanje gozdov, degradacija tal, onesnaževanje zraka, pandemije itd. – predstavljajo za časovne okvire, v kakršnih se navadno odvijajo revolucije, resen problem: nekateri trdijo, da komunizem še nikdar prej ni bil tako dosegljiv (ker se mora v tem primeru za spopad z enim samim problemom spremeniti celoten sistem), drugi menijo, da še nikoli ni bil tako oddaljen (ker tovrstne izredne razmere zahtevajo takojšnji in obsežen odziv, ki so ga zmožne samo kapitalistične države in globalne institucije). V tej sivi coni množično vznikajo reakcionarni odzivi na spremembe: na eni strani podnebno barbarstvo v smislu od zgoraj zapovedanih državnih politik brutalnega prilagajanja vse toplejšemu svetu z militarizirano ksenofobijo in obrambnimi ukrepi proti naravnim katastrofam ter migracijam; na drugi ekofašizem kot odziv »od spodaj«, ljudsko sovraštvo do Judov, muslimanov, priseljencev ali kateregakoli drugega notranjega »drugega«, češ da si po krivem prilaščajo »naše« vire, ki jih je na politično razdeljenem planetu že tako ali tako premalo. S tem pa pravzaprav kar dvakrat zgrešimo – na napačen način se prilagajamo napačnemu svetu. A čeprav se je s tovrstnimi prilagoditvenimi strategijami seveda treba spopasti, z njimi minskega polja političnih problemov, ki nas čakajo, še zdaleč ni konec.
Ker so podnebne spremembe razredni, ne pa potrošniški, znanstveni ali etični problem, so v najboljšem položaju, da jih zaustavijo, tisti, ki delajo tam, kjer se te spremembe proizvajajo, se pravi industrijski delavci.
Ena od konceptualnih težav soočanja s katastrofo je, da to, kako jo razumemo, že vnaprej določa rešitev, ki jo bomo zanjo našli. Če na primer menimo, da gre pri ekološki krizi v prvi vrsti za to, da bogate države globalnega severa izčrpavajo vire globalnega juga ter porabljajo preveč energije, zemlje, hrane in materialov, mora biti rešitev v radikalnem zmanjšanju porabe virov na globalnem severu, zlasti, a ne izključno, pri bogatih segmentih prebivalstva. Takšen je program zagovornikov t. i. »odrasti«: radikalno zmanjšanje povpraševanja. Gre za to, da bi preprosta zamenjava na strani ponudbe – npr. termoelektrarn s sončnimi, nafte z vetrno energijo itd. –, ki je ne bi spremljala tudi redukcija v povpraševanju, še vedno zahtevala prekomerno porabo materialov, energije, zemlje in rudnin, ki bi biofizično krizo le še poglobila. Tovrstno razumevanje je problematično z dveh vidikov; prvič, podnebne spremembe pojmuje predvsem kot težavo na strani potrošnje oziroma bogatih držav, ne pa kot razredno težavo znotraj posameznih držav in na meddržavni ravni; in drugič, ideja zniževanja BDP-ja nima sama po sebi nobene politične vsebine: uporabi se jo lahko tako na levi kot na desni strani političnega spektra oziroma v okviru vsakega programa, ki se ozko posveča zgolj abstraktni kategoriji rasti.
Poskusimo torej podnebne spremembe razumeti prvenstveno kot razredno vprašanje. A kaj to sploh pomeni? Pomeni, da podnebnih sprememb ne obravnavamo v povezavi s potrošnjo oziroma povpraševanjem, temveč primarno kot stvar produkcije. Takšen pristop temelji na razumevanju, da kapitalistični produkcijski sistem spodbuja rabo fosilnih goriv, in sicer ne glede na to, kaj hočejo potrošniki, saj proizvodnje ne določajo naše potrebe, temveč potreba po dobičkonosnosti – in že od devetnajstega stoletja velja, da je najboljši način za ustvarjanje presežne vrednosti kurjenje fosilnih goriv: ne zato, ker bi bilo v njih samih več presežne vrednosti kot v čem drugem, temveč zato, ker njihova omogočajo najučinkovitejše izkoriščanje delovne sile. Če bi se torej s podnebnimi spremembami hoteli spopasti pri njihovem izvoru, bi se morali osredotočiti na mesto, kjer se te spremembe dobesedno proizvajajo: na področje proizvodnje, zlasti, a ne izključno, proizvodnje električne energije. Ker so podnebne spremembe razredni, ne pa potrošniški, znanstveni ali etični problem, so v najboljšem položaju, da jih zaustavijo, tisti, ki delajo tam, kjer se te spremembe proizvajajo, se pravi industrijski delavci. Ne seveda katerikoli delavci, temveč konkretno delavci v energetskem sektorju. Toda ali je v njihovem interesu – zlasti finančnem – ukiniti to, s čimer se preživljajo? Po eni strani ne, saj seveda nočejo izgubiti dela, industrija fosilnih goriv, ki jih zaposluje, pa se nikakor ne bo pripravljena sprijazniti z zmanjšanjem dobičkov. Po drugi strani pa bo slej ko prej gotovo prišlo do prehoda in krčenja teh sektorjev, tako da bodo ti delavci v vsakem primeru izgubili službe, razen če ta prehod organizirajo sami. V tem smislu je torej tako v njihovi moči kot v njihovem interesu, da se soočijo s fosilnimi kapitalisti in vzamejo proizvodnjo v svoje roke ter tako zaščitijo svoj kruh v vse toplejšem svetu. Ker imajo delavci v proizvodnji električne energije močne sindikate, je to še toliko bolj realna možnost. Vendar pa je tu neka težava – čeravno bi bilo vse to smiselno in logično, se to ne dogaja. Da bi se lahko delavci energetskega sektorja spopadli s fosilnim kapitalom in načrtovali drugačen energijski prehod, bi bil potreben program množične agitacije znotraj delavskega razreda, v okviru sindikatov, pa tudi izven njih, kolikor so preveč okosteneli.
Brez vzpostavitve gospodarskega planiranja na različnih ravneh in znotraj različnih sektorjev, populacij in krajin ter na še višjem nivoju prihodnost namreč za večino ne bi bila takšna, da bi bilo v njej mogoče živeti.
Kaj pa, če naj pri vsem skupaj ne gre za vprašanje odrasti ali razrednega boja, temveč za to, da se prilagodimo na katastrofo, ki je že tu, in zgradimo komunizem znotraj te katastrofe? To je stava katastrofičnega komunizma. Ta je po svoje privlačen, saj je v njegovem razumevanju problema pripoznano, da se je na katastrofe treba odzvati takoj, ne pa čakati na ustrezne okoliščine, ki naj bi nastopile v prihodnosti. Problem tega pojmovanja tiči v obsegu. Graditi komunizem sredi katastrofe pomeni odvrniti se od komunizma kot projekta, ki bi spreminjal svet onkraj nas samih, projekta ukinitve razredne družbe. Katastrofe nadalje same po sebi ne proizvedejo nujno komunističnih političnih subjektov ali revolucionarnih situacij, temveč lahko, nasprotno, tudi okrepijo lokalistične, revanšistične in reakcionarne oblike nadzora nad ozemlji in ljudmi.
Če nadalje upoštevamo še globalni obseg problema, vidimo, da moramo razmišljati denimo o socializmu za polovico sveta. Če naj se s problemom spopademo na globalni ravni, ne bo šlo samo za segrevanje, temveč tudi za upadanje biotske raznovrstnosti, izsekavanje gozdov in pandemije. To bi torej pomenilo obsežno spreminjanje rabe zemlje, pri čemer bi je bil precejšen del znova namenjen naravi oziroma divjim živalim, s čimer bi se po eni strani povečalo število bioloških vrst, po drugi pa bi se ustvarili tudi novi ogljični ponori. Pomenilo pa bi to tudi spremembo našega načina prehranjevanja, kajti dandanes se velikanske površine uporabljajo za gojenje žit za krmo živine, ki jo redimo zaradi mesa. Ampak kako naj bi to dosegli na tako obsežni ravni – kajti zgolj prek kolektivov in komun to pač ne bi bilo mogoče? S tem se odpre vprašanje načrtovanja, koordinacije in pogovarjanja na globalni ravni – le tako bi bilo namreč mogoče načrtovati prihodnost, ki bi bila trajnostna in hkrati vsesplošno dostopna. Brez vzpostavitve gospodarskega planiranja na različnih ravneh in znotraj različnih sektorjev, populacij in krajin ter na še višjem nivoju prihodnost namreč za večino ne bi bila takšna, da bi bilo v njej mogoče živeti. Nujnost takšnega planiranja tu in tam pripozna celo kapital, le da na to že v naslednjem trenutku pozabi oziroma planiranje zreducira na načrtovanje prihodnjih virov prihodkov. Toda nam ne gre za to, da bi s planiranjem izboljšali kapitalizem, temveč za to, da temu, kaj in kako se proizvaja, postavimo povsem nove kriterije. V nasprotnem primeru je naša usoda že zapečatena, in zapečatili so jo trg in njegove zakonitosti. Dandanes konec koncev niti državne vlade več ne verjamejo, da lahko trg funkcionira sam od sebe; planiranje je v nekem smislu neizogibno. Vprašanje je le – kakšno planiranje? Ali so problemi preračunavanja, koordinacije, demokratizacije, izvedljivosti, trajnostnosti in obsega sploh rešljivi? Ali je dejavnike, kot so izpusti toplogrednih plinov, raba zemlje, avtonomija, luksuz in dolžina delovnika, mogoče integrirati v obči plan ali pa so tako raznovrstni, da jih je v praksi nemogoče upoštevati drugega ob drugem?
Nevladne organizacije, akademski svet, potrošniška združenja, sindikati in podnebni aktivisti nimajo dovoljšne moči – države so edine entitete, ki lahko ukinejo celoten industrijski sektor. Državnega posredovanja si pri tistem, česar same ne zmorejo, skrivaj želijo celo anarhistične skupine.
S tem pa pridemo do še ene težave: edini obstoječi centri moči, ki sploh lahko delujejo na tako obširni ravni oziroma so za to pooblaščeni, so države. Katastrofa je tako obsežna, da se zdi, da se lahko z njo spopadejo samo države kot edini akterji, zmožni ustreznega preusmerjanja virov, uveljavljanja moratorijev, financiranja novih tehnologij in zakonskega urejanja urbane in ruralne elektrifikacije. Vse to ne more biti prepuščeno trgu, po drugi strani pa tudi ne manjšim kolektivom. Nevladne organizacije, akademski svet, potrošniška združenja, sindikati in podnebni aktivisti nimajo dovoljšne moči – države so edine entitete, ki lahko ukinejo celoten industrijski sektor. Državnega posredovanja si pri tistem, česar same ne zmorejo, skrivaj želijo celo anarhistične skupine. Glavni akterji uveljavljanja politik, s katerimi se bomo preusmerili k drugim energetskim virom in investicijam, politik torej, ki nam bodo pomagale pri prilagajanju na novo realnost permanentne katastrofe, bodo tako države; in logično je torej, da bo moral imeti, kdor bo želel kakorkoli vplivati na prihodnost našega planeta – oziroma poskrbeti, da bo na njem mogoče živeti – tako ali drugače opravka s to ali ono državo, najsi od znotraj kot njena opozicija najsi od zunaj kot grožnja. V nasprotnem primeru bo pač zgolj glas vpijočega v puščavi. To pa nas privede do novega problema: spekter obstoječih državnih ureditev in njihovih ekoloških politik nam ne daje kaj dosti upanja, da bodo države resnično delovale v interesu sedanjih in prihodnjih generacij. Prav nasprotno – obstoječi suvereni red, pa naj ga razumemo kot novega globalnega leviatana ali kot bojaželjnega behemota, se zdi, kot bi bil ustvarjen prav z mislijo na to, da bi bil kar najmanj dojemljiv za vsakršne zunanje vplive, z izjemo tistih s strani tehnooptimistov in etnonacionalistov. Brezno politike bi lahko premostila samo obsežna razredna sila, toda to bi spet že predpostavljalo rešitev problema njene izgradnje, tj. vprašanja, kako se organizirati v času proletarske neorganiziranosti.
Kaj pa se zgodi, ko države ne storijo ničesar? Tu se pojavi nevarna možnost: privlačna postane ideja geoinženiringa, tj. obsežnih in namenskih globalnih intervencij za spreminjanje podnebja. Obstajata vsaj dva različna tipa geoinženiringa: naravni, kjer gre za ustvarjanje novih ogljičnih ponorov, na primer s pogozdovanjem, in umetni, kjer se s tehnološkimi orodji iz atmosfere odstranjuje ogljik ali pa neposredno zastira sonce. V resnici pa gre pri slednjih dveh za dva zelo različna pristopa. Medtem ko skušamo pri zajemanju in skladiščenju ogljika (Carbon Capture and Storage – CCS) tega neposredno odstraniti iz ozračja, pri solarnem geoinženiringu ostane v njem, omejiti pa skušamo njegovo segrevanje s strani sonca. To dosežemo z izpuščanjem sulfatov v ozračje, pri čemer pa gre za proces, ki ga je treba nenehno ponavljati, sicer se z vrnitvijo sončne svetlobe v polni moči planet nenadoma zopet močno segreje.
Preberite tudi: Jacob Blumenfeld: Climate barbarism: Adapting to a wrong world
Geoinženiring je seveda pošastna prevara, s katero želijo kapitalisti doseči, da bi še naprej uporabljali fosilna goriva in tako rešili njihove pod zemljo pokopane investicije. Raba tehnologije za izpuščanje aerosolov, ki naj do neke mere zastrejo sončno svetlobo in tako blokirajo posledice segrevanja, namesto da bi odpravili njegov vzrok, je seveda zelo mamljiva možnost, saj v tem primeru trilijonskemu premoženju ni treba obtičati pod zemljo. Tovrstni načrti so že nekaj časa v razvoju, zadnje čase pa se zdi vse bolj verjetno, da se bodo tudi dejansko uresničili, in to najverjetneje prav v najnevarnejši obliki, tj. kot solarni inženiring, ki ga bodo udejanjili bodisi kapitalisti globalnega severa, da bi lahko še naprej uporabljali fosilna goriva, bodisi države ali odpadniške entitete globalnega juga, da bi omilile podnebne katastrofe in čim hitreje znižale temperature. To je najslabši možni scenarij – vseeno pa ga moramo upoštevati. Kaj torej storiti v okoliščinah, ko je podnebje upravljano z geoinženiringom? Je to mogoče preprečiti? In kaj se zgodi, če se vendarle začne izvajati? Vse skupaj zaustaviti? Ampak to bi privedlo do še hujše katastrofe. Tedaj ne bi več mogli izbirati med socializmom in barbarstvom, temveč le še med barbarstvom, ki omogoča preživetje, in takšnim, ki ga ne.
Če razmišljamo o ogljičnem preobratu, moramo resno razmisliti o prevzemu naftne industrije, o razlastitvi kapitala, ki jo upravlja, o njenem podružbljenju, njeni zaustavitvi in njenem ponovnem zagonu z novim ciljem: namesto da bi ogljikovodike pridobivala, jih bo odslej odlagala pod zemljo.
Kaj pa CCS in druge oblike naravnega geoinženiringa? O teh velja resneje razmisliti; ne sicer zato, da bi lahko še naprej pregrevali svet, temveč v smislu poprave krivic, storjenih tistim, ki bodo trpeli zaradi posledic segrevanja, ki je že nepovratno storjeno. Prepozno je že, da bi situacijo še vedno mogli razrešiti zgolj s tem, da nehamo uporabljati ogljikovodike – če želimo, da bo v ekvatorialnih območjih od Latinske Amerike prek Južne Evrope in Bližnjega vzhoda do Severne Afrike ter delov Bangladeša in Indije še mogoče živeti, bo treba pač znižati temperature. Lahko bi rekli, da je odstranjevanje ogljika iz ozračja celo moralna dolžnost – bi pa to zahtevalo množično reorganizacijo dela, projekt, ki bi moral trajati več stoletij. Pri delu, ki nas čaka v prihodnosti, bo šlo v veliki meri za popravljanje napak, in to ne zgolj v smislu obnove ekosistemov, temveč tudi dobesednega popravljanja oziroma servisiranja tehnologij, ki omogočajo izkoriščanje obnovljivih virov energije, merijo sekvestracijo ogljika, pomagajo pri upravljanju električne infrastrukture in tako dalje. Treba bo razvijati akvakulturo, nove načine uporabe vodika, sanirati arktična območja z zmanjšano odbojnostjo oziroma napredovanim taljenjem ledenikov. In še eno težko vprašanje: kateri delavci in katere industrije bodo lahko vse to dosegli? Samo en sektor je, ki poseduje znanje, delavce in sredstva, potrebne za varno odstranjevanje ogljika iz ozračja – in to je naftna industrija. Če razmišljamo o ogljičnem preobratu, moramo torej resno razmisliti o prevzemu naftne industrije, o razlastitvi kapitala, ki jo upravlja, o njenem podružbljenju, njeni zaustavitvi in njenem ponovnem zagonu z novim ciljem: namesto da bi ogljikovodike pridobivala, jih bo odslej odlagala pod zemljo. Ta na glavo obrnjeni scenarij je le ena od mnogih kompleksnih etičnih dilem, ki se morajo na obzorju kazati vsakomur, ki upa, da bo zaton naše družbe obvladan, tj. nesmrtonosen.
Ali je mogoč tudi komunistični geoinženiring? Ne solarni komunizem, temveč komunizem popravljanja napak, komunizem, ki bi skušal ponovno vzpostaviti družbene in ekološke pogoje, ki so nam v preteklosti omogočali življenje, kakršno smo poznali? Podedovali smo svet v okvari, s katerim moramo rokovati previdno. Ni nam ga več treba ukiniti, saj se ukinja že sam od sebe. Namesto tega je naša naloga – danes in v prihodnosti – upravljanje njegovega zatona.
Zaton
Tisto, kar se lahko zoperstavi zatonu zahoda, ni ponovna obuditev neke kulture, temveč utopija, ki je tiho že vsebovana v podobi svojega zatona.
– Adorno, Spengler po Zatonu
V romanu Potop Stephena Markleyja iz leta 2023, najbrž najboljšem primeru podnebnega realizma v literaturi doslej, vsi poskusi racionalnega upravljanja zatona na fosilnih gorivih temelječe družbe trčijo ob oborožen gon po smrti na strani tistih, ki kujejo dobiček iz njenega ohranjanja. Nihče – ne znanstveniki ne aktivisti, ne politiki ne teroristi, ne množice ne elite – ne more zrušiti zakona dobičkonosnosti in njegove popolne brezbrižnosti glede človeške in ekološke dobrobiti. Vsaka zmaga, ki jo dosežejo, se spremeni v poraz, vsak korak naprej v korak nazaj, vsak up konča v obcestnem jarku. Prav zanimivo je, kako zelo slabša še lahko postane situacija, če človek o zadevi dobro premisli. Po vrhu družbenih in gospodarskih kriz, ki se nalagajo druga na drugo v nekakšni pozitivni povratni zanki katastrof, tudi narava kar noče in noče prekiniti svojega napada na osnovna sredstva civilizacijske reprodukcije. Vsaka katastrofa se sprevrže v festival krutosti, kot bi rekel Furio Jesi, v negativno izkustvo na glavo obrnjenega sveta – a ne v smislu veseljaške zaustavitve časa, temveč grozovite potrditve njegove absolutne oblasti. Ne glede na kognitivne, čustvene, politične, finančne ali tehnične sposobnosti različnih romanesknih likov, jih v nezadržnem naletu vse povozi zgodovina. Ampak kljub vsemu ni noben poraz povsem jalov. Tudi zaton ima svoje duhovne oblike, svoje fotografske negative možnih prihodnosti.
Pojmi, kot so abolicija, razogljičenje, odrast – mar niso vse to oblike obvladanega zatona oziroma tlakovanja poti k temu, da se nehamo oklepati sveta, da ga damo spat, prenehamo s škodljivimi dejavnostmi, se umaknemo iz izgubljene bitke, zavrnemo to, česar si ne moremo več prilastiti?
Ali je mogoče zaton razločiti od odrasti? Da – odrast je pozitiven politično-ekonomski program, ki skuša potrošniško družbo usmeriti v manjšo porabo surovin, medtem ko je zaton negativen opis procesa, v okviru katerega postanejo družbe nezmožne še naprej zagotavljati svojim potrebam ustrezno preskrbljenost s surovinami. Konec rabe fosilnih goriv bi zahteval upravljanje zatona tako te konkretne industrije kot tudi celotnega sveta. Dekolonizacijska gibanja iz bližnje preteklosti so se začela kot programi izgradnje sveta; danes moramo po drugi strani misliti nove načine njegove razgradnje. Abolicijo lahko razumemo tako kot negativni projekt razgradnje ječe držav kakor kot pozitivni projekt izgradnje alternativnih oblik družbenih odnosov. Pojmi, kot so abolicija, razogljičenje, odrast – mar niso vse to oblike obvladanega zatona oziroma tlakovanja poti k temu, da se nehamo oklepati sveta, da ga damo spat, prenehamo s škodljivimi dejavnostmi, se umaknemo iz izgubljene bitke, zavrnemo to, česar si ne moremo več prilastiti? Holly Jean Buck v knjigi Ending Fossil Fuels iz leta 2021 piše o potrebi po izgradnji kapacitet »za zaključke«:
»Vse polno stvari je, ki se jim je treba odpovedati: stvari, ki jih moramo nehati početi, ker nas ubijajo, stvari, od katerih se moramo v smislu prilagoditve novim razmeram odvrniti, ker so obsojene na propad, in tehnologij, ki so nam vsiljene, a jih lahko tudi zavrnemo. V smislu političnih usmeritev so te reči res vsaka v svojem predalu, toda v kulturnem smislu so vse povezane z neko temeljno zmožnostjo končevanja. Ta zmožnost je seveda povezana s politično močjo, a je hkrati tudi psihološka in povezana z načrtovanjem. Načrtovano končevanje je zmožnost, ki jo moramo razviti, če hočemo biti uspešni. Čeprav pričujoča knjiga govori zlasti o fosilnih gorivih in o z njimi povezanih nujnih ukrepih, ki pridejo v poštev v tem trenutku, govori tudi o tej širši zmožnosti za obvladan zaton, obvladan umik, obvladano zavrnitev. Te stvari niso negativne – v svojem bistvu so, nasprotno, afirmativne. Pri njih gre za to, da vzamemo lastno usodo v svoje roke.«
Preberite tudi: Out of the Woods Collective: Hope against hope
Po eni strani stojimo na začetku dolgotrajnega procesa izgradnje kapacitet, s katerimi bomo naredili konec vladavini ogljične ekonomije in obvladano izpeljali zaton rabe fosilnih goriv kot vstopnih podatkov infrastrukture našega obstoja. S to postopno odpravo, s to tranzicjio, upočasnjevanjem oziroma zatonom, se zaključuje celoten tip politike, gospodarstva in družbe. Za zdaj ne vemo, kaj bo to pomenilo za kulturo, a najverjetneje bodo ti premiki enako revolucionarni, kot je bil za celotno človeštvo začetek dobe parnega stroja. Po drugi strani pa še vedno ni prišlo do normalizacije zatona kapitalizma. Razlog za to je morda ta, da stagnacije, ki že desetletja spodkopava kapitalistične družbe, še vedno nismo prepoznali kot permanentnega stanja, temveč jo še zmeraj dojemamo kot izjemo od Trente Glorieuses. Ali pa morda ta, da zaton kapitalizma nenehno mehčajo nasprotne težnje in ga ženejo naprej tudi brez pare. Ali pa se je mogoče normalizacija zatona kapitalizma, ki je bila svojčas predpogoj za kakršnokoli vero v socializem, do danes že izčrpala v izčrpanosti same prihodnosti – kadar je namreč prihodnost videti prazna, se zdi zaton nepotreben.
Dediči stoletnega boja proti takšnim in drugačnim menedžerjem oziroma upraviteljem zdaj sami stojimo pred nalogo upravljanja zatona sveta, kakršnega nikdar nismo želeli.
Zaton, sredi katerega živimo, ni nekaj, česar bi se morali veseliti ali kar bi morali sovražiti – moramo ga zgolj upravljati. Dediči stoletnega boja proti takšnim in drugačnim menedžerjem oziroma upraviteljem zdaj sami stojimo pred nalogo upravljanja zatona sveta, kakršnega nikdar nismo želeli. Toda druge možnosti žal ni. In zakaj se ta projekt srečuje s tolikšnim odporom? »V nekem smislu obvladan zaton zveni kot poraz, kot da nam je spodletelo,« piše Buck. Še več, zaton nakazuje bližino smrti, in kdo med nami se ne boji sodnega dne? Ob pogledu na prikazen zatona se med ljudmi sproži mrzlična aktivnost, ko si skušamo pred nastopom konca prilastiti toliko, kot si je še mogoče. Hkrati pa se kot pričakovane drže pojavijo resentiment, izključevanje, medsebojno obtoževanje in šovinizem – obrambni mehanizmi, s katerimi se branimo pred svetom, ki se zgrinja nad nas. Ko ni nobenega ventila za radostno solidarnost, za skupno preoblikovanje družbenega bivanja, postane umik v monado jaza nekaj povsem naravnega. Enostavno preveč je vsega, kar bi bilo treba pokopati, da bi to lahko nosil en sam jaz. Zato je bolje, da se za to ne zmenimo. Nezaceljivo rano odpovedovanja svetu nevtralizira nenehno poudarjanje v osnovi tehnoloških, industrijskih, političnih oziroma ekonomskih vidikov tega procesa. Pri tem seveda umanjka psihološka plat. Spet Buck:
»Število stvari, ki se morajo končati, se povečuje. Končati moramo z rečmi, ki so škodljive, denimo z rabo fosilnih goriv ali pesticidov ali plastičnih vrečk, a obenem tudi z rečmi, ki so same po sebi obsojene na propad. Pri slednjem pa mora obstajati nekakšno strinjanje o tem, kaj je torej tisto, kar je obsojeno na propad. Ko govorimo o podnebnih spremembah, obstajajo vzporednice med obvladanim zatonom in obvladanim umikom. Šlo bo namreč tudi za umik – pa ne le od obal ali s požarno ranljivih območij, temveč tudi z območij z izčrpanimi vodonosniki, iz smučarskih središč, kjer nikoli več ne sneži. Potrebujemo širši kulturni premik, ki nam bo omogočil, da bomo lahko upravljali z vsemi temi spremembami in različnimi končevanji – a ta premik ne bo mogel biti zgolj takšen, da bi ob vsem tem le odmahnili z roko, češ, ‘vse je v redu’, in pričakovali samo ‘vzdržljivost’, temveč bo moral v celoten proces vključiti tudi žalovanje.«
Gre za vprašanje zavestnega nadzora nad zdravljenjem globalnega presnovnega sistema, za vprašanje njegove načrtovane opustitve, za to, da vanj nehamo investirati in ga, zastarelega, prepustimo propadu.
Upravljanje ponavadi pomeni vodenje, dejavnost, s katero se nekaj ohranja v uspešnem in učinkovitem delovanju. V tem primeru pa, nasprotno, upravljati pomeni pustiti umreti. Gre bolj za hospic kot za bolnišnico; to pomeni, da moramo potrebo po izražanju žalosti, po žalovanju, po molitvi vzeti resno. Vendar pa se tu pojavi nekakšen paradoks: ponavadi nismo žalostni, ko izginejo reči, ki so nam škodovale, ne žalujemo za tem, kar nas je zastrupljalo, in ne molimo za dobro tega, kar nas žge. V tem primeru pa namreč žalujemo ravno za tem: za škodljivimi praksami, uničujočimi industrijami, strupenimi snovmi, potratnimi življenji. Vendar pa se paradoks razreši, ko se zavemo, da ne potrebujemo prostora za žalovanje za konkretnimi praksami oziroma industrijskimi sektorji, temveč za načinom življenja, ki so ga podpirali, oblikami bivanja, ki so jih omogočali, dobrinami, ki so nam jih dajali. Če recimo človekova celotna subjektivnost stoji na razpoložljivosti cenovno dostopne nafte, ga bo, ko mu bo ta odvzeta, resno zabolelo. Na izbiro sta tako le dve možnosti: bodisi kolektivno upravljanje zatona tako objektov kot tudi subjektov v odhajanju in preusmeritev tega, kar za njimi ostane, v kaj novega, kaj, kar bo preživelo; bodisi dopustitev môči države in kaosu trga, ki je zaradi zavezništva med fosilnim in zelenim kapitalom močan, kot ni bil še nikoli poprej, da se dokopljeta do večne oblasti nad planetom, kot jima jo bo omogočil geoinženiring. Gre torej za vprašanje zavestnega nadzora nad zdravljenjem globalnega presnovnega sistema, za vprašanje njegove načrtovane opustitve, za to, da vanj nehamo investirati in ga, zastarelega, prepustimo propadu, ter za organizacijo rekonstrukcije oziroma obuditve novega sistema. Sistem smrti, v katerem smo ujeti, se giblje z določeno vztrajnostjo, nezavedno drvi proti vse hujšim oblikam trpljenja, izkoriščanja, medsebojne ločenosti. To vztrajnostno gibanje pa se zaradi zatona ne bo ustavilo, temveč si bo prizadevalo tudi samo pridobiti delež na prihodnosti in bo nasprotovalo vsaki potezi partizanov jutrišnjega dne. Če bomo želeli premagati tega sovražnika, to neomajno puščico kapitalističnega časa, bomo potrebovali protiobveščevalne zmogljivosti, kakršnih svet še ni videl.
Nerabno namreč ne bo postalo samo premoženje, skrito pod zemljo, temveč tudi širok nabor družbenih razmerij. In kakor bo kapital utrpel velikansko izgubo premoženja, bo ta nova nerabnost družbenih razmerij povzročila neizrekljivo bolečino in trpljenje vsem tistim med nami, ki naša življenja temeljijo na teh razmerjih, in to bo gotovo slej ko prej privedlo tudi do nasilja. A morda bo konec tega nadvladujočega in nadvladanega subjekta, ki ga bremenijo druga, tretja, četrta narava, ki so mu tuje, omogočil oblike medsebojnega pripoznavanja, ki jih je doslej vselej onemogočal lastninski odnos, ki je ovijal njegovo dušo. Revolucionarni konservativec Max Horkheimer je v fragmentu iz leta 1956, objavljenem v zbirki Dawn and Decline, v tem koncu jaza videl uresničitev določene žalostne pravice:
Mach je zapisal: »Jaza ni mogoče rešiti.« Izjava je bila mišljena epistemološko, družbeni razvoj pa jo je spremenil v dejstvo. Da so njegova moč, intenzivnost, trajanje, kompleksnost in substanca odvisni od nečesa, kar mu je zunanje, je spoznal že idealist Fichte, glasnik jaza, in posledično osebo napravil odvisno od tega, kar ji je lastno. S tem se je začelo splošno gibanje v smeri redukcije tega, kar si lahko lastimo, hkrati pa proces industrijskega razvoja vpliva tudi na druge, enako nujne pogoje. Znano je, kako pomembno vlogo igrajo spremembe okolja – izza tekočega traku pred računalniški zaslon – in razkrajajoči, atomizirajoči učinki množičnih medijev. Poleg tega so tu še družbena dejstva v ožjem smislu. Ljudje se neprestano selijo, najsi znotraj nekega mesta ali iz enega mesta v drugo, zato nimajo več stalnega doma, tovrstne spremembe pa posameznike oddaljuje drug od drugega. Preoblikovanje teh razmerij […] pomeni, da ljudje nimajo več skupnih izkustev, ki bi jih doživeli v tesno povezani skupnosti, ne starajo se več skupaj, svojih jazov ne gradijo več recipročno, prek poznavanja drug drugega. Vse to velja v enaki meri tudi za druge odnose, za prijateljstva in službena razmerja. Skupaj s temi materialnimi predpogoji jaza pa izginjajo tudi človeški. V atomizirani družbeni realnosti prihaja do enakega cepljenja atomov kot v svetu fizike. Toda v obeh primerih se razgrajuje nekaj, kar je bilo že od samega začetka zgolj zgrešena hipoteza. Napredek uničuje zgolj mitološke bitnosti – je pravica, ki je hkrati tudi njihov konec.
Preberite tudi: Nataša Kramberger: Po vsej sili živ (odlomka iz knjige)
S tem razgrajevanjem nečesa, kar je bilo zgolj zgrešena hipoteza, koraki, ki jih dela naš zaton, vzbujajo upanje, da bodo v arhaično preteklost, ki jo poznamo kot svojo sedanjost, izginile tudi druge in drugačne okostenele perverznosti. »S stališča višje ekonomske družbene oblike,« je zapisal Marx, »se bo pojav, da je zemeljska obla privatna lastnina posameznih individuov, zdel prav tako nemogoč kakor to, da je človek lahko privatna lastnina drugega človeka.« In skrita v tem nemogočem sije »utopija, ki je tiho že vsebovana v podobi svojega zatona«, kot je pripomnil Adorno.
Umik v metafizični obup in individualizirano samoizražanje zgolj tlakuje pot v ukinitev prihodnosti, kot jo artikulira reaktivna politika zatona. Da bi se izognili estetizaciji zatona, pa ne potrebujemo antiestetike, temveč drugačno estetiko.
Obstaja skušnjava, da bi se z zatonom soočali na način, ki ga doslej še nismo omenili, a bi ga morda morali. Soočen iz oči v oči s sublimnimi katastrofami, se človek odvrne od snovnega sveta in se vrže v objem amor fati klimaktične pogube ter se obrne k estetskemu izražanju kot edini zadovoljivi formi žalovanja za našim izgubljenim načinom življenja. Ampak tej estetiki zatona, ki je podobna estetizaciji politike, pred katero je nekoč svaril Benjamin, se moramo izogniti, in to za vsako ceno. Umik v metafizični obup in individualizirano samoizražanje namreč zgolj tlakuje pot v ukinitev prihodnosti, kot jo artikulira reaktivna politika zatona. Da bi se izognili estetizaciji zatona, pa ne potrebujemo antiestetike, temveč drugačno estetiko, estetiko zdravljenja, ki ne bo pozabila na duhovno delo, ki ga priklicuje uničevanje narave. Povsem mogoče je, da bo za takšno zdravljenje potrebna nova energetika življenja na našem planetu, kot so si to nekoč predstavljali ruski kozmisti – a ne takšna, ki bi naravo vrnila v stanje nedotaknjenosti, temveč takšna, ki bi naš odnos do narave spremenila na tak način, da bi lahko sami sebe spet spravili v red. Upravljanje zatona – če pri njem ne gre zgolj za upravljanje izumrtja – lahko odpre vrata estetskim izkustvom naravnega sveta, kakršne je družba doslej venomer preprečevala; vsakršno dolgoročno zdravljenje ekosistemov bo namreč kulturno posredovano, prek estetskih in etičnih senzibilnosti, ki mu bodo lahko dale takšnega ali drugačnega duha. Razvoj zmožnosti za ustvarjanje novih tipov zaznavanja bi tako postal enako nujen kot razvoj zmožnosti za ukinjanje starih.
—
Iz angleščine prevedel: Jernej Županič.
Besedilo je bilo prvotno objavljeno v časopisu Cured Quail.
Naslovna fotografija: AI.
