Nesmiselno potovanje (odlomek iz knjige)

Prastar spomin. Prvo, kar sem v življenju napisala, je bilo moje deško ime. Tako sem odkrila droben del sebe. Sedim v očetovem naročju, imam škatlo barvnih svinčnikov, oranžen zvezek znamke Gloria, in moj oče prime mojo pest in me nauči, kako uporabljati svinčnik. Enako je naredil tudi s priborom in kozarci. Nauči me, kako naj pravilno prijemljem stvari. Ko enkrat znam zapisovati samoglasnike in začenjam liste polniti s prvimi čačkami, dvigne nivo in me nauči napisati moje ime: moje prvo ime, Cristian Omar Sosa Villada. In potem še celo abecedo in potem še številke, od ena do deset. Njegova metoda je natančna, črka za črko, pisano in tiskano. Zdaj ko je med nama tolikšna razdalja, ta najin sporazum potrjuje, da naju je nekoč nekaj družilo, naju oba osrečevalo: ko me je oče učil pisati.

Obdobje, ko sem se z očetom učila pisati, mi pravi: »Nista bila že od nekdaj v vojni«. Nekoč je bila ljubezen. Skupaj sva se smejala.

Da me je naučil pisati, je znamenje ljubezni, ki mi ga je izkazal oče.

Oče me je naučil pisati, mama pa brati. Odnesla sta me na rob gozda in me tam pustila samo, pričakujoč, da vstopim in se izgubim za zmeraj.

Ko sem pravilno odgovorila ali ko ga je presenetil moj napredek pri pisanju, je oče kar poskočil od veselja. Za zmeraj bom stara štiri leta, sedeča v njegovem naročju, sklonjena nad črtovje zvezka, kjer odkrivam začetke pisanja.

On me pripravi na življenje.

Najde podobnosti med svojim in mojim jezikom, da bi mi bolje razložil stvari. Črka »a« je podobna temu predmetu. Črka »b« temu drugemu. Ta črka, ki se zdi tako težka, se skoraj ne uporablja. Podobna pa je temu. Spomnim se, da je 2 podoben rački. In 1 je kot palčka. Številka 4 pa je narobe obrnjen stol. Imam veliko zvezkov, v katere zapisujem vse, kar me je naučil oče. Vsakič ko se vrne iz službe ali pride na obisk, ko pobegne od svoje druge družine, mi nakloni to znamenje ljubezni. Hitro se učim.

To je tudi znamenje, ki iz najinega odnosa izključuje mamo. Edinikrat se znajdeva v prostoru, kjer ne potrebujeva posrednikov. To se med nama ne bo zgodilo nikoli več.

Od tod se rojeva pisanje. Želja po pisanju odkrije, da sem plodna, da sem samica, pripravljena na spočetje, vame vsadi seme in jaz ga hranim v sebi kakor mati.

Zdaj pa se je pojavila priložnost, da pišem o tem trenutku, o spočetju svojega pisanja. To je podoba očeta s hčerkico, za katero skrbi, jo zaščiti pred nepismenostjo, pred nezmožnostjo branja – to mora biti nekaj najbolj žalostnega na svetu. Ko grem prvič v vrtec, učiteljicam ni treba, da me naučijo brati in pisati, jaz tja pridem privilegirana: moj oče je že prej poskrbel za moje znanje.

Začela sva s tem znamenjem ljubezni, končala pa zelo daleč drug od drugega. Razvijem se v vse tisto, česar si oče nikoli ne bi želel za svojega sina. Ko se enkrat naučim brati in pisati, se ta spomin izbriše pod ruševinami, ki jih pustijo nasilje, alkoholizem, brezbrižnost in osamljenost, vse, kar doživljam od rojstva do trenutka, ko grem od doma, stara osemnajst let. Razumem, da je zavedanje naklonjenosti, ki sva si jo delila v mojem otroštvu, nekakšno maščevanje za najino zgodbo. Védenje, da sva si bila tako blizu, zatopljena v nekaj tako lepega, kot je to, da se naučiš zapisati lastno ime, v meni prebuja takšno srečo, da je ne morem prenesti. Kot je govoril Borges, izgubljeno srečo vselej povečujemo.

Najprej pisanje, potem žalost. To je zmaga nad ureditvijo moje družine, ki nikoli ni sprejela svoje revščine: jaz sem najprej znala pisati, šele nato sem se naučila biti žalostna.

Zdaj, ko se mi v pisanju ponuja prostor, da spregovorim o tem, lahko rečem, da je bilo pisanje darilo, ki so mi ga dali starši. Drug oče bi svojemu otroku podaril žogo, domačo žival, televizor za v sobo, moj pa mi je podaril možnost, da pišem.

Ne vem, ali je kdaj pomislil, da bi se to lahko končalo tako, da bo njegov sin postal pisatelj. Ne vem, koliko naivnosti je bilo v njegovem dejanju. Rekla bom še, da za očeta ne more obstajati nič bolj groznega, kot da ima sina pisatelja. Da zase izbere ta nesmiselni in nerazumljivi poklic, kot bi šlo za usodo, v brk svojim staršem, v obraz jim meče to navado osame, oddaljenosti. Ne, to ni samo razočaranje, ki ga oče občuti, ko vidi, da njegov sin ne bo postal boljša različica njega samega, to je ves tisti predsodek, ki spremlja pisatelje, ki je konec koncev isti predsodek, ki obstaja za travestike. Ne verjamem, da je moj oče samo za sekundo pomislil, da mi daje ključ do pisanja. Imeti hčer travestiko, pisateljico, tako grozljivo spako, izkrivljeno, jetnico v svetu, nagnjeno k temu, da pada v vse globlje jame, cmeravo osamljeno žival, ki se vselej nečemu upira, celo ugodnim vetrovom. Imeti moraš neskončne zaloge potrpljenja, da si starš osebku, kakršna sem jaz.

V tem smislu se mi starši smilijo.

Oče naju je z mamo odpeljal živet v naselje, imenovano Los Sauces. V tistem času je bila misel, da bi živela v takem naselju, moreča. Še danes je. Do tedaj sva z mamo živeli v garaži babičine hiše v mestu srednje velikosti, kakršna je Córdoba. In kar nenadoma se je oče spet prikazal, potem ko ga več mesecev nisva videli, in naju odpeljal tja, v naselje med San Marcos Sierras in Cruz del Eje, daleč od vsega, kar sva poznali, sredi tisoč nezgod, na katere sva se morali privaditi. Živeti sredi podeželja, tako daleč od kina, tako daleč od knjigarn, od sladoledarn, od centra, od drugih. Živeti brez elektrike, brez tekoče vode, brez mestnega hrupa, ki kali tišino, brez prijateljstev, z vso to naravo, ki kraljuje okrog naju, naju pa, mene in mamo, je vsega strah. Netopirjev, tuljenja, ki ga še nikoli prej nisva slišali, bližine gozda, polnega obljub in nevarnosti.

Moj oče je nastavljal pasti divjim mačkam in lisicam, ki so nam pobijale kokoši, in kljub temu sva vsako noč spali v strahu, da naju bo pogoltnila divjina, ki nas je obkrožala. V pasti se nikoli ni ujela nobena divja mačka niti lisica, se je pa enkrat nutrija. Nutrija, ki smo jo krstili za Coco in ki je ostala pri nas kot domača ljubljenka. Zrasla je, se poredila, si pozdravila tačko, ki si jo je ranila v pasti, in se nato vrnila v svoje kraljestvo nutrij v potoku. V tistem potoku, ki je prečkal prav naš vrt; nič ni bilo lepšega od vodne kreše, ki je rasla na njegovem bregu.

Kače so se prihajale levit na verando hiše.

Nadstrešje je bilo leseno in netopirji so gnezdili kot gospodarji in gospodje nad našimi glavami.

Stenice so se sprehajale po naših oblačilih.

In moja mama je bila zelo žalostna.

Stara je bila sedemindvajset let.

Zdaj ko pomislim, se pri sedemindvajsetih nihče ne bi smel sprijazniti s tako grozljivim zanemarjenjem. Toda ona ga je sprejela, sprejela je, da jo je moj oče zanemarjal, da jo je zapustil tam, in tam sva ostali.

Tisto življenje ni trajalo več kot dve leti, toda v tistih dveh letih sem začutila, kako se je v meni začela odpirati rana življenja, neznosno skeleča.

Ko to pišem, se z nogami pogrezam v sol, ki mi sili na rano.

K meni se vrača v obliki pravljic za otroke. Ene so važnejše od drugih. Ogromno jih je. Ob vsaki priložnosti mi mama podari knjigo otroških pravljic. Vse klasične že poznam. Ona leže k meni in mi jih bere. S svojim dolgim rdečim nohtom z lakom, ki se kruši zaradi nenehnega pranja oblačil, nenehnega pomivanja posode, čiščenja hiše in kuhanja, mi kaže, kaj bere. Tako njeno branje vstopa v mojo glavo, brez opozorila, brez besed. Nemogoče je ločiti učenje branja od tistega nohta z okrušenim lakom, ki zasleduje besedo za besedo. In zakaj se ena črka razlikuje od druge? Zakaj je ta črka »a« drugačna od tiste črke »a«? Ona vse razloži. Ko ni denarja za knjige, si izmisli zgodbo o beli mucki, ki ni ubogala mame in so jo smetarji zamenjali za belo vrečko za smeti. Mama jo mora rešiti s smetišča. Muci je ime Pentljica.

Bilo je, kot da bi z branjem in pisanjem dobila še talent za laganje, izmišljevanje, pretiravanje in prikrivanje. Odkrila sem, da imam moč. Moč, da lažem in mi verjamejo.

Nekega dne mama dvigne nivo in mi podari otroško Biblijo. Ogromno in težko knjigo z zelo velikimi črkami in čudovitimi ilustracijami. Ko mi bere iz nje, uporabi isto metodo. Zlekne se zraven mene in s prstom pokaže vsako besedo, ko mi jo bere. Tako v kratkem času prebereva knjigo do konca. Občudujem Jezusa zaradi njegove potrpežljivosti in dobrote. Stara sem pet let. Živiva v Los Sauces, vse se zdi tako daleč. Vsi so pozabili na naju, vključno z očetom.

Z mamo sva tako daleč, da se privadiva na podeželsko življenje. Ona si čas krajša z branjem stripov in ljubezenskih romanov, ki si jih izposoja od sosede. Ker nimava elektrike, bereva ob soju sveč. Cele ure lahko presediva, ko bereva druga zraven druge.

Nekega dne se zgodi. Ta dan je čudež za obe. Ona pere perilo na verandi kamnite in ilovnate hiše, v kateri teče najino življenje. Jaz sem v kotu podstrešja, kratkočasim se z otroško Biblijo, ki jo je mama že tolikokrat prebrala, zame, in nenadoma odprem usta in iz njih se usujejo besede. To počnem na glas, tako kot vsi otroci, ki se učijo brati, zelo nerodno, kot bi šlo za prve korake. Berem, ne da bi vedela, da berem. Preprosto sledim svojemu telesu. Mama se ozre, presenečeno, kot bi videla duha. Od daleč, iznad čebrov z vodo, še vedno z gumijastimi rokavicami na rokah, me vpraša, kaj počnem. Gledam jo, ne morem odgovoriti. Bereš? me vpraša. Jaz pa ne morem ne pritrditi ne zanikati. Ne vem, kaj počnem. Bereš, sinko? me spet vpraša in se mi približa, mi pokuka čez ramo in me prosi, naj nadaljujem, kar sem počela. Bereš! zavpije. Me poljubi, me dvigne, se vznemiri. Bereš! še enkrat zavpije.

To je bil bržkone eden najlepših in najbolj nepričakovanih dni v najinem življenju. Kljub vsej osamljenosti in žalosti, ker živiva v tem naselju, kjer je edino kratkočasje, da sediš in opazuješ avte, ki peljejo mimo, v naselju, kjer sva morali sami vreči sidro, v naselju, kamor vse pride pozneje, kjer nimava elektrike, plina, niti upanja na nič, tu se je zgodilo, da me je mama nehote, ne da bi sploh kaj posumila, naučila brati. In jaz sem se naučila. To jo zelo razveseli in reče mi: Zdaj boš lahko bral čisto sam, ne bo treba, da ti berem jaz. Sama to doživljam kot veliko izgubo, ona pa mi pri priči da vse svoje stripe, da jih preberem: Patoruzú, Patoruzito, Capicúa, Popeye, vse svoje stripe, da še naprej vadim.

Moja mama je bila takrat zelo mlada ženska in bila je najlepša ženska, kar sem jih poznala.

Branje naju nazadnje oddalji. Jaz se zaprem v svojo sobo, da bi v miru brala, in edini svet, ki sem ga poznala, svet moje družine, mojih staršev, svet tega negostoljubnega naselja, me nič več ne zanima. Nasilje in strast mojih staršev mi ne vzbujata več pozornosti. Tam, med branjem v postelji, je svet prijazen. Odkrijem zatočišče, kar sem pri tisti starosti najbolj iskala. Zatočišče. Predvsem pa odkrijem, da v branju obstaja neka moč. Moč uživanja v samoti. Nič drugega me ne zanima. Takoj zatem se, kot neizogibna posledica, pojavi pisanje.

Branje me opraviči družinskega življenja, saj mi je vse oproščeno, dokler sem tako predana knjigam, pisanje pa mi pomaga spoznavati samo sebe. V šoli se začnemo ukvarjati s pripovedništvom in rečejo mi, da sem nadarjena. Mojim ta starim pošiljajo sporočila, v katerih hvalijo moje spise. V tistem trenutku še ne ozavestim, da sem jaz tista, ki piše. To mi postane jasno veliko kasneje, trenutek, ko se je nekaj v meni vžgalo, pa je bil tam, med pisanjem.

Preberite tudi: James Baldwin: Ustvarjalni proces (prev. Jernej Županič)

Nekega popoldneva tam v Los Sauces sva šli z mamo, umirajoči od dolgčasa, krast pomaranče.

Hodili sva po sredi ceste, ki je povezovala obe naselji. Spremljala naju je soseda, ki sva jo klicali Mimí. Edini sosedje, s katerimi sva imeli kaj stika, so bili Mimí in njeni starši: don Lalo in donja Carmen. Tista družina je bila meni všeč: včasih sem šla k njim in pustili so mi, da sem gledala televizijo, dokler me ni mama prišla iskat, ko je padel mrak.

Ampak tisti dan, ko smo šle krast pomaranče, je mene zlomil za zmeraj. Zaščita, ki me je ohranjala na varni razdalji pred spoznanjem o škodi, se je razletela in me pustila izpostavljeno, vidno očem bolečine, ki je od tedaj postala moja intimna prijateljica.

Hodile smo po sredi ceste in jaz sem zaostala. Mama in njena prijateljica sta hoteli govoriti o nečem, česar nisem smela slišati. Naredila sem razdaljo med nami. Ničesar ni bilo, s čimer bi se lahko zamotila. In tedaj sem dvignila pogled in ju videla, kako hodita pred mano po pusti cesti, pripravljeni na to, da preskočita žično ograjo in pristaneta med polji, da bi kradli pomaranče. In nebo je bilo sivo, v barvi velikega tedna, v barvi vstajenjske nedelje, ko je vse tako jokavo in melanholično. In za hip sem postala v tišini in lahko sem prepoznala, da je tisto, kar se giblje v meni, z ene strani na drugo, žalost. Poimenovala sem to občutje: žalostna sem, sem si rekla. To pa ni bila katerakoli žalost: to je bilo spoznanje, zakaj je moja mama v tistem naselju taka, žalostna. To je bil trenutek sočutja, trenutek, ko se je šestletnemu dečku mama zasmilila. Zasmilila se mu je zaradi želje, da bi na katerikoli način pobegnila od dolgčasa in od oddaljenosti moža, ki je, že spet, odšel. Zaradi tiste želje, da bi naredila neko neumnost, kot je kraja pomaranč, da bi zagrešila napako.

Da bi vse skupaj pokvarila.

To je bil moj veliki hevreka. Žalost, ki sem jo zmogla prepoznati, ubesediti, jo najti znotraj sebe, tam, kjer sem jo našla tistega dne in kjer je za zmeraj ostala na mojem dosegu.

Da je mama prva oseba na svetu, ki me je slišala brati, je nežna vez, ki naju združuje. Je podoba nežnosti. Spomin na njeno osuplost ob mojem znanju.

Zdi se mi, da mi ni bila všeč misel na to, da bi šla krast pomaranče in videla mamo sredi tistih pokrajin, ki je niso bile vredne.

Pravim: najprej pisanje, potem žalost. To je zmaga nad ureditvijo moje družine, ki nikoli ni sprejela svoje revščine: jaz sem najprej znala pisati, šele nato sem se naučila biti žalostna.

Da je mama prva oseba na svetu, ki me je slišala brati, je nežna vez, ki naju združuje. Je podoba nežnosti. Spomin na njeno osuplost ob mojem znanju.

Torej me je oče naučil pisati, mama pa brati. Odnesla sta me na rob gozda in me tam pustila samo, pričakujoč, da vstopim in se izgubim za zmeraj.

Kmalu zatem smo se preselili v Cruz del Eje in mama mi je kupila štiri romane, da bi se kratkočasila, ker nismo imeli televizije. Belega očnjaka in Jerryja z otokov Jacka Londona, Knjigo o džungli Rudyarda Kiplinga in Pod bezgovci Louise M. Alcott. Ko sem se jih naveličala brati, je sama nadaljevala in mi jih brala na glas.

Navdih za pisanje sem črpala neposredno iz tega, kar sem brala. Posnemala sem tiste pokrajine, tiste glasove, izmišljevala sem si divje otroke, ki so jih vzgajale živali, pisala ljubezenske pesmi svojim učiteljicam, staršem in si tako, kot da mimogrede, rešila življenje. Rešila sem svojo žalost. Si ustvarila svoj svet.

Bilo je, kot da bi z branjem in pisanjem dobila še talent za laganje, izmišljevanje, pretiravanje in prikrivanje. Odkrila sem, da imam moč. Moč, da lažem in mi verjamejo. Moja prva velika laž je bila, da sem milijonarka. To sem povedala vsem sošolcem v šoli. Prikrila sem jim, v kakšni revščini smo živeli, in verjeli so mi. Ena od sošolk je, ne da bi vedela, zakaj, pristala na mojo igro in potrjevala vse moje laži.

Nekega dne se v šoli onesvestim in mama mora priti pome. Ko pride v razred, jo moji sošolci vprašajo, ali imamo res graščine, limuzine, služkinje in majordome, tigre v kletkah, opice med vejami, in moja mama se zasmeje in odvrne, da ne. Kaj drugega bi lahko rekla? Spomnim se samo, da se ni zlagala zame, čeprav je mene silila, da govorim laži. Jaz sem bila že vajena lagati zanjo in za očeta. Vajena sem bila prilagajati razne podrobnosti iz življenja enega ali drugega, kot sta me sama prosila. Tega ne povej mami, tega ne povej očetu. Naučiti sem se morala, kako prikrivati njuno varanje in napake ali o njih lagati. Z vsemi temi skrivnostmi je bilo jasno, da bom končala kot pisateljica.

Kasneje sem tudi odkrila, da mi je zelo všeč sosed, ki so mu pravili Tamali. Plavolasi tatič igračk, v katerega sem se zatreskala. In vse je kazalo, da se je tudi on zatreskal vame. Vsako igro sva izkoristila za to, da sva se otipavala in se slačila, izgubljala sva se v gozdu in si izpovedovala ljubezen, se igrala mamo in atija, sanjala o tem, da bova imela otroke. To mu ni preprečilo, da mi ne bi še naprej kradel igračk. Mama je nekaj posumila in mi prepovedala, da bi se igrala z njim. In jaz sem mu torej začela pisati pisma, kot bi bila rojena za to, za pisanje ljubezenskih pisem, za pisanje melodrame.

—

Iz španščine prevedla: Mojca Petaros.

Prebrali ste odlomek iz esejistične knjige Nesmiselno potovanje (El viaje inútil). V slovenščini je v prevodu Mojce Petaros na voljo avtoričin roman Pokvarjenke (Mladinska knjiga, 2024).