• English
  • Hrvatski

Že nekaj časa razvozlavam svoj »notranji spor«, najmanj pa ambivalenco s Psihiatrično kliniko Ljubljana, tj. totalno ustanovo tik pred obvoznico, nekdanjo Deželno blaznico Studenec. Glede na svoj dolgoletni staž sem bolezen – menda bipolarno motnjo s poudarkom na manični fazi, ki lahko nezdravljena preide v psihozo, čeprav so me nekateri psihiatri prepričevali tudi, da haluciniram – uspela prepoznati vnaprej, ko šele prihaja. Čeprav velja tudi, kot so peli že Cowboy Junkies: »You can always see it coming / but you can never stop it.«

Uro in pol sem v ravni špuri plavala za vse za nazaj in za naprej, brez prestanka, ves svoj popizditis sem vložila v tiste repetitivne gibe, medlela sem od potlačenih pizdarij in sklenila, da bom enkrat za vselej izplavala vse te simptome, vse te debelosti in loj, vso svojo jezo.

Vsak manični relaps pride nepričakovano, z drugimi besedami, kjer ga čakaš, tam ga ni. Tokrat sem mejo prestopila, ma kaj prestopila, v levjem skoku preskočila … ekhm, med plavanjem na Koleziji. Trdim, da je bil ta podvig pika na i, sprožilec. Bila sem izžeta, moja od Hashimotovega sindroma izmozgana ščitnica je proizvajala vse premalo, vse prepočasi za potrebe mojega prekarnega poklica. Nisem še vedela, da bom obsojena na vseživljenjsko jemanje Euthyroxa, če nočem, da žleza krepne. Komaj sem držala nos nad vodo – kolega Matej Bogataj bi rekel, da je bilo »znosno kljub vsemu« – in potem sem poslala vse nekam, pa lepega večera skočila v tisti bazen.

Sliši se bizarno, ampak pomislite: repetitivno in karseda globoko dihanje, kolikor močno in sunkovito le gre, v spregi z nemočnim besom nad nastalo situacijo. Uro in pol sem v ravni špuri plavala za vse za nazaj in za naprej, brez prestanka, ves svoj popizditis sem vložila v tiste repetitivne gibe, medlela sem od potlačenih pizdarij in sklenila, da bom enkrat za vselej izplavala (če ne kar splavila) vse te simptome, vse te debelosti in loj, vso svojo jezo. In jeza je čustvo, ki mi najbolj leži.

Tri dni po mojem podvigu – šport je zame skrajno bizarno stanje, ne vidi se me zlahka v opremi ali na terenu, kjer se miga – je umrla ženska, ki mi je dolga leta pomenila avtoriteto, skorajda starševsko, na žalost pa je menila, da je moja gurujka. Novice, ki sem jo prebrala po naključju na spletnem omrežju in sploh ni bila namenjena meni, temveč so jo v medmrežje naplavili algoritmi, se spominjam v meglici, kajti po plavanju na Koleziji sem zapadla v vsakodnevno, neprizanesljivo nespečnost, ki jo bržčas poznamo vsi samozaposleni: celo noč mozgaš, kaj boš počel naslednjih nekaj mesecev; ne samo kdo bo to plačal, temveč predvsem: kaj bom s svojim časom, da ne bom odveč, nekoristna, parazit na kulturnem polju, kakor me že itak vidi večina? O tem sem za Disenz že pisala in se smilila sama sebi. Večkrat sem pomislila tudi, da bi ustanovila rubriko »Faktivizem« in bombardirala ljudi s fakti, kako nizke honorarje prejemamo pisuni in stihoklepci za svoje delo in čas. Ampak ne gre za denar, pač pa za početje. Kaj bom, da upravičim svoj smoter?

Že zdavnaj sem dognala, da je obtoževanje nujna faza osvoboditve, ne sme pa biti konec osvobajanja – vedno je treba gnati naprej, skozi obtožbe, samo piči dalje!

Že leta umirajo preroki moje generacije, nekoliko starejši od mene, jasno, idoli, ki sem se jim kdaj klanjala in jih drugič spet zaničevala. Toda zdaj so začeli umirati še moji prijatelji in znanci. No, zbolevati. Umirati ne vsi. Umrla je Dražena, ki je ušla iz hospica zaradi nesrečnega cerkvenega kadila, s katerim so katoliški župniki prihajali zbogat umirajoče s komerkoli že. Pa Tanja je zdaj plešasta od kemoterapije, Teja je ujeta v peščeni uri, Suzanine mame ni več, Lyncha ni več – z Bowiejem koprnita v neki drugi dimenziji. Skratka, začel me je ovohavati duhec, ki ga nisem poznala. Duhec, ki mi prigovarja (NE dobesedno, dragi psihiatri, še vedno ne haluciniram): »Sama, sama, sama boš doma ostala, suhe žemlje ribala.« Vse se spreminja v narodnozabavno grozljivko.

Potem pride že dolgo bolni oče in je še bolj zagaman, kot ko je bil še zdrav. Za praznike zboli še mama, ki je slaba bolnica in meni, da ji medicina zgolj škoduje. Nocebo sindrom je pri njej in moji babici pred njo dočakal izjemen razmah. »Kemija je strup.« In kdo bi rekel, da ista oseba od nekdaj ve in razume, da njena hči nujno potrebuje psihotropna sredstva, ki so v rabi šele kakšnih 70 let in torej sploh ne poznamo še vseh njihovih učinkov. Če kaj vem, moji starši nikoli niso izrazili nestrinjanja, ko so me obdržali v oskrbi na psihiatriji. No, res je tudi, da malokdo od svojcev ve, kako je biti na psihiatriji, če si na napačni strani vrat.

Vse kaže, da sta imela tudi prav. Brez tablet me ne bi bilo! Ne bi pisala, ne bi prevajala, kaj to, niti obstajala ne bi, kakršna sem! Take misli me tlačijo. Samopomilovalne. Že zdavnaj sem dognala, da je obtoževanje nujna faza osvoboditve, ne sme pa biti konec osvobajanja – vedno je treba gnati naprej, skozi obtožbe, samo piči dalje! Starši so okej, jaz nisem. In že se odrinem od roba bazena, kolikor morem visoko. Iznad žalosti, onkraj brezupa. Pobegnem daleč gor. V manijo.

Trudim se ohranjati stik z bližnjimi, pišem blesave mejle in pisma, ki jih bom pozabila v roku ene ure, ker je resnica ta, da jih pišem samo zato, da bi ohranila stik s tem planetom.

Trudim se ohranjati stik z bližnjimi, pišem blesave mejle in pisma, ki jih bom pozabila v roku ene ure, ker je resnica ta, da jih pišem samo zato, da bi ohranila stik s tem planetom. Odpošiljam morebitne osnutke za zgodbe, ki zvenijo povsem nenormirano in iz petnih žil privlečeno. Višek ustvarjalnosti je, ko objavim absurdno »ustvarjalen« komentar na neki rekvizit, ki sem ga v svoji zapravljivosti kupila na spletu, pa me je avtomatski odgovor povprašal po mnenju. Ne vem, ali bi se smejala ali jokala. Čeprav se meni vse zdi jasno kot beli dan, čeprav sem si ista in enaka, me moji zdravniki in bližnji vidijo hudo drugače, kot se vidim sama.

In tukaj je ves čas moja psihiatrinja, ki se trudi, na moč trudi, da bi mi privoščila počitek. Sumim, da sem jo s svojimi domislicami stala njenega – počitka, namreč. Ponuditi pa mi ne more toplic, ne, ponudi lahko samo tablete in obisk Deželne blaznice. Da bi le zaleglo. Odklanjam njeno pomoč, ker sem si svobodo (in prekarnost) izbrala sama. Nisem ena od tistih normiranih samozaposlenih, ki iščejo redno službo. Za povrh rednih služb zame ni. Terjam, da me pusti zunaj. Na lastno odgovornost. Kljub vsemu dobremu, ki mi ga privošči.

Zunaj se znajdem slabo. V štacunah še gre, iz slabe vesti pokupim vse, kar si lahko privoščim (kar je tudi splošen sindrom manije). Enostavno sram me je zavrniti prodajalce na štantih veselega decembra. Tako ubožni se mi zdijo, ko stojijo tam in nudijo bulšit robo, ki je nihče na svetu noče, pa jo nenadoma jaz nujno potrebujem, da si operem vest. Nabavljam, naročam se, potrebujem, potrebujem, trošim in trošim.

In potem telefoniram na psihiatrijo v Polje. Delovni terapevtki, s katero sem se večkrat pogovarjala na balkonu in se mi zdi normalna, ker vsaj kadi. Ostalim ne zaupam dovolj. Kličem k vratarju nove stavbe. Me preveže. Terapevtka je ljubezniva in nemudoma razume, kaj me muči. Navzven sem njihove ustanove šimfarila vsenaokrog, zdaj pa jih nujno potrebujem in bi rada dala kaj v zameno. Povem ji, da sem si od nekdaj želela imeti literarni nastop za paciente, ki jim je namenjena moja prva knjiga Težkomentalci, pa so jo žal pred pacienti dobili v roke zdravniki. Ker berejo. Ker so intelektualci, ker si lahko privoščijo knjigo kupiti.

Medtem ko ji frustrirano in skrušeno zatrjujem, da bom prinesla vsaj tovor knjig za v norišnično knjižnico, me presune, da delovna terapevtka ne zveni užaljeno. Kako ji to ratuje, kako, če pa sem srala po njih vseh tam dol, kjerkoli sem dobila prostor za pisanje? Če pa sem očrnila bolnico, čim se je pojavila prilika? Če pa se že vse življenje počutim, kot da so me okrnili? Moj občutek krivde narašča in z njim tesnoba med božično-novoletnimi prazniki, ko po lastni pameti použijem dozo anksiolitikov, dvakrat večjo od predpisane.

V centrifugi sem in ne znam ven, ljubim in sovražim hkrati, in kako bi lahko človek ob vsem tem imel čas za banalnost, kakršna je spanje?

Takrat mi klikne: mogoče pa klinike sploh nisem zares črtila, niti v svojem pisanju ne. Mogoče pa sem vendarle govorila samo zase in v svojem imenu. Guilt trip je odveč, odplačala sem dolgove in lahko si premislim, kadar si hočem. Toda kaj, ko to še pospeši ambivalenco v moji glavi, v centrifugi sem in ne znam ven, ljubim in sovražim hkrati, in kako bi lahko človek ob vsem tem imel čas za banalnost, kakršna je spanje? Spet ne spim. Oglasim se na Centru za mentalno zdravje, specializantka je mirna in odločna, da mi tablete, a eno samo škatlo za premostitev, ker mi ne verjame vsega. Prav ima. Če bi mi dala dve, bi ju požrla na mah, samo da bi se centrifuga ustavila.

Po praznikih je vse drugače. Razelektritev je skoraj otipljiva. Moja draga partnerka je razumevajoča in iztrošena od skrbi zame. Začnem »spati« v dnevni sobi, da ne rogovilim po celem stanovanju, in vse te maksimalne doze me vsako noč popeljejo na potovanje, kakršnega doslej še nisem poznala. Sin je prijazen in zdi se, da ne opazi ničesar sumljivega. Zibljem se med nebom in zemljo in vse je megleno, ampak pred njim se trudim dajati vtis, da vem, kaj se mi dogaja. Devetletnika sem morala dan prej predati njegovi biološki mami, ker sem čutila, da bom sicer kolapsirala. Zdaj lebdim na vodi. Povsod je mir in nihče ne teži.

Proti večeru le dočakam klic svoje psihiatrinje. Zganjala sem paniko v napol polnem kozarcu, medtem ko so vse psihiatrične službe delovale in bile pripravljene pomagati. »Zakaj niste poklicali prej?« Zaprta sem bila v lastni kletki v glavi, imela sem premajhne možgane za svoj um, kot se je pred leti izrazila prijateljica.

Po tistem, ko sem požrla vse, kar so mi dali, še celo sama sem si naložila povišico doze, je naposled prišla katarza. Pogovor s tretjo osebo, ki ji zaupam.

In zgodi se nekaj čudnega, nekaj, česar moja obsežna in mesarsko zaresna kartoteka iz norišnice Polje ne predvideva, pa kljub temu vsakič in vedno in za zmeraj prepoznam: pogovor pomaga. Po tistem, ko sem požrla vse, kar so mi dali, še celo sama sem si naložila povišico doze, je naposled prišla katarza. Pogovor s tretjo osebo, ki ji zaupam. In kar na smeh mi gre, ko govorim vse po resnici in se zavedam, da mi lahko oseba na drugi strani edinole tako ponudi roko v oprijem. Nič posebnega ni, samo to, da čutim, kot da sem vse življenje pred tem lagala, zdaj pa je blef odpadel in se kažem kot ranjena žival, kakršna sem. In nihče ne vrta v rano. Nihče me ne obsoja.

Nerada razglabljam o zakajih in zatojih, ampak kakor sem si tistega večera na Koleziji priplavala manični relaps, sem si ga tudi odplaknila s tem, ko sem končno prisluhnila svetu okoli sebe, in to zares. Nekega dne je prišlo, in prišlo je s tabletami in številnimi (ne)sporazumi, ampak obenem je – ne da se ubesediti drugače – prišlo samo od sebe. Nisem kimala ali govorila aha aha, nisem se trudila spreminjati sveta, samo nenadoma je njegov stalni šum dosegel moj um, moje živce in celotno moje telo.

Saj svet nikoli ne molči, vojne in ekološke katastrofe in poleti milijarderjev v vesolje (čim prej, prosim) in vplivnežev na valove nacionalke, pa poročanje N1 (hvala, Barbara Smajila, in rešpekt vsem tvojim) in tukajšnjega medija, s katerega časnik Delo mimogrede ukrade kolumno in si me drzne imenovati z imenom in priimkom – saj ta kakofonija ne more umolkniti. Lahko pa jo slišim, falabogu, spet jo lahko slišim selektivno. Fokus je na notranjem občutju, nekateri njuejdžerji mu rečejo tudi notranji glas, da sem med svojimi in da je moj dom varen prostor.

Pomoč ni prišla iznenada, a je kljub temu presenetljiva. Vse, prav vse je pomagalo. Kalibriranje mojih nevrotransmiterjev s pomočjo tablet, kar orenk doz kar močnih antipsihotikov. Ni bilo še zadosti. Spravljenje z norišnico, ki sem jo obiskala, da sem tja nesla še v plastiko ovite knjige, ki jih nikoli ne bom imela časa prebrati (ne svojih, tako narcisoidna še nisem). Nesrečno pismo, ki sem ga napisala neobstoječemu (?) predstojniku Psihiatrije, pa je najbrž končalo pri muzajočem se vratarju.

Moje Polje bo večno drugačno od psihiatrovega, naj bo še tako prosvetljen. Moje polje ni za ograjo, temveč bogato obrodi kar navznoter.

Celo moji geni tako po mamini kot po očetovi strani so velevali, naj bom motena, le da se je mojim prednikom godilo mnogo huje – brat moje babice je umrl v sanatoriju zaradi tuberkuloze, redkokdo pa je vedel, kaj je tam počel. Najbrž diagnoza: SCH. Po mamini strani pa neki pridkan, dasipak napol zombijevski dečko, ki je mamici do konca stregel in podrsaval s copatki in pridkano papcal vse, kar so mu dali. Skratka, malo moje motnje je najbrž tudi biološkega izvora.

Ljudje, ki so študirali psihonauke, so v veliki večini menili, da nam imajo nekaj dati. Ne verjamem, da je to uspelo vsem. Ampak nekaterim pa je. Nekje v sistemu se je zgodil preskok, ko so ta njihov DAR zamenjala zdravila. Če se mene vpraša, bi jih morali vedno in povsod umerjati s pomočjo zaupanja vredne avtoritete, ki pacienta pozna. Ampak enostavno ni časa. In če sploh na kaj, sem ponosna na čas, ki sem ga izpulila vsem svojim psihiatrom. Drugače ni šlo. Ne bom se šla opravičevat vsakemu po vrsti, kajti vedo, kdo so.

Opravičila pa bi se sopacientom, ker sem za svoj knjižni prvenec priredila nebroj njihovih usod. In ti pacienti ne vedo, kdo (v moji knjigi) so. Mogoče tudi zaradi tega ne, ker jih nisem hotela izpostaviti, ker sem več časa porabila za skrivanje njihovih usod kot za pisanje prigod, zraslih na mojem polju (pun intended). In moje Polje bo večno drugačno od psihiatrovega, naj bo še tako prosvetljen. Moje polje ni za ograjo, temveč bogato obrodi kar navznoter.

Predvsem pa vem, kaj NI biološkega izvora. In ponosna sem na to. Nikakor se ne morem pohvaliti s taktnostjo, pravzaprav sem trmast hlod. Tako trmast, da sem v razpadajočem zdravstvenem sistemu našla nekaj zase. Nekaj, v kar živ krst ne verjame tako trdno, da bi pri snovanju Zakona o duševnem zdravju to postavil na prvo mesto. Nekaj, kar je vedel že Jung, da o nakokiranem genialcu Freudu sploh ne govorimo. Citatov je nebroj, poanta ena sama:

Ljudje smo zmožni in sposobni ozdraviti drug drugega.

Če se ne zavzamemo, ne bomo vedeli. Meni se verjetno ne bi strgalo, če ne bi v otroštvu imela prekarne situacije kar pri sebi doma. Če ne bi bila odraščajoča lezbijka, ki se na smrt boji razkritja. Če ne bi bila nezdravljeno depresivna, medtem ko sem veljala za leno. Če ne bi na potovanju v Seattle pri enaindvajsetih odkrila, da obstajajo druge celine, v primerjavi s katerimi je naša pljunek v morje. Če ne bi tik zatem pomotoma jedla torte, ki so ji bile primešane gobice. Če ne bi žalovala za staro mamo povsod razen doma. Toda zdaj, ko se mi tako rekoč veteransko trga že 24 let, lahko iz tega potegnem en sam nauk tipa Aldous Huxley:

»It is a bit embarrassing to have been concerned with the human problem all one’s life and find at the end that one has no more to offer by way of advice than ‘Try to be a little kinder’«.

Poskusimo se prenašati.

Dodobra razplavana se potopim v ta bazen in nenadoma kot v sanjah zadiham pod vodo.

»Psihiatrija je pravzaprav politična znanost, odgovor na problem vladanja. Omogočila je administritranje blaznosti. Je pa premestila neposredni politični učinek problema: ponudila je rešitev, ki je iz njega naredila ‘zgolj’ tehnično vprašanje. Kolikor je v tem represije, izhaja iz tega, da je z medicino blaznost postala ‘upravljiva’.« – Robert Castel, predgovor v Psihiatrični red: zlata doba alienizma (Založba/ *cf, 2021; prev. Sonja Dular in Bogdan Lešnik)