• English
  • Hrvatski

»Je kaj sumljivih?« je bilo slišati med policisti in vozniki avtobusov (v nekem drugem avtobusu, teden dni kasneje, sem zaslišala vprašanje »Je kaj zagorelih?«). Avtobus je vozil iz Zagreba v Berlin, v Sloveniji pa so ga v zasedi pričakali policisti v civilu. Zaustavili so nas na random odstavni niši. Iz avtobusa so morali izstopiti le bolj temnopolti potniki, policisti so si ogledovali njihovo prtljago in jih izpraševali. Slovenski notranji minister Boštjan Poklukar je že pred tem napovedal, da bo Slovenija nadzor na meji s Hrvaško in Madžarsko podaljšala do 21. decembra (2024, op. prev.). Kontrol pa ne izvajajo samo na meji, marveč tudi po različnih lokacijah znotraj države, človek se tako začne spraševati, kako se je mogoče v tako majhni državi tolikokrat ustaviti. Ko je bilo rasno profiliranje in nadlegovanje zaključeno, je avtobus lahko nadaljeval pot. Na dunajski avtobusni postaji je izstopilo slabih ducat potnikov, med njimi je bil tudi mladenič, ki so ga izpraševali slovenski policisti. Povedal mi je, da je iz Turčije, da pa živi in ​​dela na Dunaju. V Avstriji živi dosti turških državljanov, a smo vseeno sklenili, da je Dunaj še vedno predvsem glavno mesto Jugoslavije.

Liberalna mlakužica

Na Dunaj sem prišla poslušat Fran Lebowitz, priletno ameriško avtorico in kronistko newyorške družbe. Karto za njeno turnejo sem kupila že zdavnaj, in naključje je hotelo, da je nastop v dunajskem Gartenbaukinu padel ravno na dan po ameriških predsedniških volitvah. Kinodvorana je bila nabito polna, občinstvo z izrazito resnobnimi izrazi na obrazih je bilo povečini oblečeno v črno, Lebowitz pa se je na odru pojavila točno ob napovedani uri. Ko je na oder stopil moderator, in po predstavitvi zvezde večera občinstvo povprašal: »Kako ste, po sinočnji noči?«, sem glasno zavzdihnila, ob čemer me je gospa, ki je sedela poleg mene v eni zadnjih vrst dvorane, ošinila s pogledom. Da se bo pogovor sprevrgel v žalovanje-jadikovanje nad trumpovanjem, je postalo jasno, takoj ko je Lebowitz odprla usta.

Foto: Ivana Perić

Kar naprej je ponavljala, kako je »v šoku« zaradi zmage Donalda Trumpa. Ko jo je moderator vprašal, kaj je po njenem mnenju botrovalo tej zmagi, je »argumentirala«, da je več kot polovica Amerike – neumne, da so vsi izven New Yorka neumni, da je vsak, ki z njo ne sedi v kulturniškem separeju, neumen. Sedela sem tam in premišljevala, da že od osnovne šole nisem nikogar slišala tako pogosto uporabljati pridevnika »neumen«. Od avtorice, ki je vse življenje prijateljevala s Toni Morrison, se sklicevala na Jamesa Baldwina kot pisateljskega vzornika, se družila s Cornelom Westom itd., sem vseeno pričakovala kaj več, kaj drugačnega. Že v njenih knjigah Metropolitan Life (1978) in Social Studies (1981) je bilo opaziti, da sta snobizem in cinizem tako bistvo kot tudi skrajni domet njene intelektualno-humoristične produkcije. In vendarle, eno je, ko se Lebowitz drži opazk, kot je npr. tista, da so ljudje povsod po svetu najslabše oblečeni na letališčih, in »Nikoli nisem spoznala nikogar, ki ne bi imel zelo pametnega otroka, kaj se zgodi s temi otroki, se sprašujete, ko odrastejo?«, nekaj povsem drugega pa je, ko zaide v sfero eksplicitnega političnega komentiranja. Takrat postane kristalno jasno, tako se je vsaj izkazalo na Dunaju, da je njen analitični aparat plitva liberalna mlakužica, v njenem domišljavem elitističnem dvigovanju nad »neumni plebs« pa ji niti na misel ne pride, da bi se vprašala, kako neumni so šele tisti, ki neumnih ne zmorejo premagati.

Analitični aparat Fran Lebowitz je plitva liberalna mlakužica, v njenem domišljavem elitističnem dvigovanju nad »neumni plebs« pa ji niti na misel ne pride, da bi se vprašala, kako neumni so šele tisti, ki neumnih ne zmorejo premagati.

V poldrugo uro trajajočem pogovoru, v katerem je izrazila »silen šok nad stanjem po svetu« in ameriško politiko, ni Lebowitz niti enkrat omenila genocida v Palestini, je pa povedala, da se ji srce trga (dobesedno – »heartbreaking«) ob »pogumnih« objavah ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. Z eno samo besedo se ni obregnila ob revščino v Ameriki, izkoriščane delavce, naraščajoče življenjske stroške, je pa zato rekla, da kdor je volil Trumpa, »zagotovo nikoli ni prebral nobene knjige«. Dunajsko občinstvo se je hihitalo, ploskalo, med vprašanji in odgovori pa so Lebowitz med drugim vprašali, »kako je videti njen proces pisanja« in »kaj jé za zajtrk«. Uspelo ji je povedati, da piše strašansko počasi, tako počasi, »da bi lahko pisala z lastno krvjo, pa se ob tem niti poškodovala ne bi«, pa tudi ponoviti znamenito formulo zajtrka vseh kulakov – kava in cigarete. V Avstriji kajenje v zaprtih prostorih ni dovoljeno, tako da je lahko avtorica s to opazko o zajtrku, občinstvu demonstrirala svojo ultimativno obliko političnega upora – kljub prepovedim ona še vedno povsod kadi! Verjetno gre za edino stvar, pri kateri v življenju ni lena – toliko o »legendarnem« kulturništvu iz velikega New Yorka.

Lebowitz je ostala na podpisovanju knjig, jaz pa sem iz kina odšla na sprehod v mrzlo dunajsko noč, in že po nekaj sto metrih zagledala trg, poimenovan po Theodorju Herzlu, očetu cionizma. Temnopolt čistilec je praznil zabojnik za smeti, ulice pa so obnemele, čeprav ura še niti polnoči ni odbila. Herzla sem vzela kot znamenje, da je napočil čas za posteljo.

Rosa Parks na WhatsAppu

Naslednji dan sem se z Dunaja z večernim vlakom odpeljala v St. Anton Am Arlberg. Moja prijateljica iz otroštva je pred kakšnimi desetimi leti zadrsko zaledje Ravnih Kotarjev zamenjala za tirolske Alpe, in po njeni zaslugi sem skozi leta izvedela tudi nekaj o eksistenci turistov in delavcev v znanih avstrijskih smučiščih. Eno od teh smučišč je St. Anton. Je del širšega območja smučišča Arlberg – regije, ki vključuje 94 žičnic in vlečnic, 340 kilometrov urejenih prog in 200 kilometrov prog v globokem snegu.

Na vlaku je bila gneča, nekateri potniki so bili več ur primorani stati, ker si sedeža niso rezervirali. Rezervacijo se plača dodatno, večina tistih, ki so na vlaku stali, pa ni bila belopoltih. Ženska, ki je stala pri izhodu iz vagona, naslonjena ob straniščna vrata, se je na WhatsAppu prek video klica več ur pogovarjala po mobitelu. Govorila je arabsko. V vrsti poleg izhoda je sedela starejša Ukrajinka, si po obrazu mazala niveo in na telefonu gledala serijo, katere zaplet so lahko spremljali tudi ostali, saj ni uporabila slušalk. Ko si je namazala obraz, je iz torbe vzela zapakiran toast, sirni namaz in dva paradajza, ter večerjala. Tudi Avstrijci so jedli, vendar iz tupperwara. Zazdelo se mi je, kot da vsi obožujejo temni kruh s semeni. Od vsega skupaj je bil najbolj zaznaven vonj po nivei.

Na vlaku je bila gneča, nekateri potniki so bili več ur primorani stati, ker si sedeža niso rezervirali. Rezervacijo se plača dodatno, večina tistih, ki so na vlaku stali, pa ni bila belopoltih.

Glede na jezike, v katerih so se pogovarjali, sem ocenila, da so med potniki na vlaku Avstrijci v manjšini. V Avstriji je bilo lani uradno zaposlenih okoli 994 tisoč tujih delavcev, kar pomeni, da je v Avstriji vsak četrti delavec tujec. Gledano po celinah je največ tujcev, ki delajo v Avstriji, iz Evrope (85 odstotkov), sledita Azija (11 odstotkov) in Afrika (štirje odstotki). Med prvimi petimi državami, iz katerih tuji delavci prihajajo v Avstrijo, je na prvem mestu Nemčija (127 tisoč), sledijo Madžarska (126 tisoč), Romunija (76 tisoč), Bosna in Hercegovina (61 tisoč) ter Hrvaška (60 tisoč). Panoge z največjim številom tujih delavcev so tekstilna industrija, turizem in gostinstvo, trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil. Največ tujih delavcev in delavk dela na območju Dunaja in Tirolske. Na območju Tirolske živi okrog 770 tisoč ljudi, glavna gospodarska panoga v tej avstrijski regiji pa je turizem. Prijateljica, ki me je pričakala na postaji, dela v turizmu, tako kot večina tujih delavcev. Tudi njen mož je del te gastarbajterske branže.

Dan, preživet med smučarji

Navsezgodaj zjutraj sva se odpravili na špancir po okoliških mestecih in vaseh. Dan je bil svež, toda sončen. Na Tirolskem še ni bilo snega. Sprehajali sva se ob lepem malem jezeru, šli mimo grandioznega hotela, ki je bil pred sankcijami v lasti Rusov in v katerem je delala prijateljičina tašča. Ko ji niso izplačali plače, je zagato uspešno razrešila tako, da je šla s sinom in snaho v delavsko svetovalnico. Kasneje so se svetovalniških uslug večkrat posluževali, sploh če je prišlo na delovnem mestu do podobne situacije. Z leti so se jim delovni pogoji izboljšali, toda povečini zaradi zamenjave delovnega mesta ter menjavanja hotelov in restavracij, vse dokler niso naleteli na »korektne« delodajalce. »Domačih« delavcev na smučiščih skorajda ni, saj so ponujene plače (pre)nizke, delovni čas pa pogosto nereden. Avstrijce boste srečali na smučeh, ne na drugi strani šanka.

Med enim mojih obiskov v preteklih letih smo se odločili podati med smučarje, ker smo hoteli izkusiti kaj več od dela na smučišču – en dan smo hoteli preživeti med tistimi, ki smučajo. Težava je bila v tem, da nihče od nas še nikoli ni smučal, poleg tega nismo imeli (vselej predragih) smučarskih oblačil in obutve. Opogumilo nas je veliko ločeno sankališče, sklenili smo, da je kot po meri za dve Dalmatinki in enega Slavonca. Kadar sva s prijateljico v tandemu, naju vedno ojunačijo spomini na otroštvo, npr. »drsanje« pozimi, ko je šolsko igrišče v vasi zmrznilo in smo vsi tekali naokoli z Jupolovimi pokrovi, privezanimi na superge. Kaj je v primerjavi s tem neko avstrijsko smučišče, sva umovali.

In tako smo prišli do vrha, konkretnega vrha konkretne planine. Takoj ko smo stopili ven na sneg, že je prišlo do prve težave – moje martenske so poletele in trčila sem v prvo osebo, ki je stala na progi pred vlečnico. Kot novorojena teleta smo se vsi trije oprijemali drug drugega in nekako nam je uspelo prečkati progo do hišice za izposojo sani. Po progi navzdol smo se spuščali s sanmi, šlo je hitro in trajalo je dolgo, in ob vsem tem razburljivem vijuganju po ledenih ovinkih sem se spomnila debija jamajške bob ekipe na zimskih olimpijskih igrah leta 1988. Za tem smo se profesionalni navigaciji po snežnih poteh vseeno začeli izogibati. Po sproščujočem sprehodu po hribih smo zvečer odšli v eno od mestec, v novoodprto picerijo Napoli. Picerijo so odprli Turki, ki v njej tudi delajo, zato lahko ob pici spijete ayran, kar se je izkazalo za slastno kombinacijo.

Ko sem se z vlakom vozila nazaj iz Züricha v Zagreb, sem ponovno zaslišala glas iz kupeja, ki je vprašal sprevodnika: “Je kaj sumljivih?«. Kar se mene tiče, so najsumljivejši ostali na odru Gartenbaukina.

Prevedel: Tim Senčar.

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na Biltenu.

Naslovna fotografija: DM.