Obudimo levi evroskepticizem!
Biti evroskeptik v Sloveniji je danes prekleto težko. Celo med tistimi levičarji, ki si še drznejo oklicati se za socialiste, prevladujejo taki, ki si v nasprotju s Fredricom Jamesonom in Žižkom morebiti celo nekako lahko predstavljajo svet po koncu kapitalizma, vendar si tega postkapitalističnega sveta preprosto ne zmorejo zamisliti brez Evropske unije. Levi intelektualci in razumneži občasno sicer stokajo in tarnajo nad neoliberalnim ustrojem Evrope, a med njimi ni danes skorajda nikogar, ki bi si drznil zgolj pomisliti na Slovenijo izven meja te zveze ali, bog ne daj, kaj takega celo predlagati. Misel o čem takem je namreč rezervirana za desne populiste, skrajne rusofile, lunatične teoretike zarot in za preprosto zavedeno rajo.
Levi intelektualci in razumneži občasno stokajo in tarnajo nad neoliberalnim ustrojem Evrope, a med njimi ni danes skorajda nikogar, ki bi si drznil zgolj pomisliti na Slovenijo izven meja te zveze ali, bog ne daj, kaj takega celo predlagati.
Pomislite samo, kdaj ste na dnevniku nazadnje videli političnega strokovnjaka ali ekonomista, ki bi zagovarjal evroskeptična stališča? V slovenski politični in medijski krajni vlada namreč skoraj enoglasna podpora evropskim integracijam. Pravzaprav smo z evropeizmom soočeni že v šolskih klopeh; sprva pri vzgoji za evropske vrednote in poučevanju o velikih dosežkih Evropske unije, še pozneje pa študentje evropski duh bratstva in enotnosti krepijo na Erasmus izmenjavah po naši širši domovini.
Kljub silovitim naporom pa na podlagi raziskav Eurobarometra vidimo, da Slovenija ni tako zelo proevropska dežela, kot se zdi na prvi pogled. Anketa iz marca 2024 namreč kaže, da pri nas kar 41 odstotkov vprašanih meni, da bi država bolje funkcionirala, če ne bi bila del Evropske unije, zgolj 55 odstotkov ljudi pa trdi, da je državi bolje znotraj povezave. V nekoliko novejši raziskavi Eurobarometra pa je v lanski jeseni zgolj 36 odstotkov ljudi zaupalo Evropski uniji, medtem ko je med 58 odstotki prevladovalo nezaupanje do evropskega projekta. Številke nam tako prikazujejo stvarnost, ki ne odraža trdne vere v Evropo, kakršne bi si želeli zagnani slovenski evrofili. Gorečega občutka pripadnosti evropski domovini ni, namesto tega smo priča nasprotovanju ter očitno zgolj pogojni in pragmatični podpori članstvu.
Le kako da ugledni komentatorji, analitiki in poznavalci političnih razmer ob omembi Evropske unije tej zvezi praktično nikdar ne nasprotujejo ali ob tem ne ocenjujejo, da je bil vstop Slovenije morda napačna odločitev?
Le kako da ugledni komentatorji, analitiki in poznavalci političnih razmer ob omembi Evropske unije tej zvezi praktično nikdar ne nasprotujejo ali ob tem ne ocenjujejo, da je bil vstop Slovenije morda napačna odločitev? Da bi razumeli, zakaj nekateri glasovi v mainstream medije nikakor ne prodrejo, se moramo povprašati, iz katerih socialnih krogov novinarji, intervjuvanci, akademiki in druge javne osebnosti, ki modrujejo v medijih, sploh izhajajo: v precejšnji meri gre namreč za predstavnike izobraženega malomeščanstva oziroma izobraženega »srednjega razreda«, kot ga danes raje imenujejo. Ti so se ideološko oblikovali pod močnim vplivom kulturnega okolja, izobraževalnih ustanov in medijev, ki vcepljajo evropeistične ideje, prav tako pa imajo njegovi pripadniki od članstva v povezavi tudi nekatere koristi. Poleg podjetnikov s povsem materialnimi interesi lahko sem zlahka prištejemo tudi kup kozmopolitsko usmerjenih kulturnikov, umetnikov, akademikov ter drugih izobražencev, ki so preko različnih razpisov in služb danes vedno bolj odvisni od evropskih sredstev in institucij.
Kljub temu da so izobraženci najtemeljiteje podučeni o Evropski uniji, pa o njej pogosto gojijo kup visokoletečih utvar in iluzij. Obsežen prostotržni sporazum, ki od leta 1993 sliši na ime Evropska unija, je namreč v očeh številnih danes mnogo več kot to. Za nekatere se je uspel preleviti kar v največji mirovni projekt v zgodovini stare celine. Tako liberalni kot konservativni evrofili so sami zase namreč skovali mite, ki Evropski uniji poleg ekonomskih temeljev nadevajo tudi vseobsegajoč kulturni in civilizacijski pečat. Konservativci tako ob miru radi govoričijo tudi o krščanski dediščini stare celine, medtem ko se bolj razsvetljensko navdahnjeni liberalci klanjajo evropski demokraciji in varovanju človekovih pravic, ki naj bi ga zagotavljala ravno na sekularizmu temelječa Evropa. Le v primeru, ko si ti liberalci nadevajo nekoliko bolj levi predznak, občasno v mozaik mitov dodajo še kaj o delavskih in socialnih pravicah, ki naj bi jih EU bojda varovala.
Kljub že naštetim idealom pa večina evropskih liberalcev ta trenutek izraelskemu genocidu nad Palestinci ne oporeka prav zelo srdito, kar vidno načenja mit o evropskem humanizmu in liberalni demokraciji. Poleg geostrateških in kapitalskih interesov, ki povezujejo Izrael z Zahodom, tako lahko uvidimo, da so mnogi elementi evropskega rasizma skupni tako politično korektnim liberalcem kot konservativcem.
Mitološke zgodbe o izvorih Evropske unije tako sežejo od Zevsa in ugrabljene Evrope do Roberta Schumana in Monneta. A v pravljičnih legendah o nastanku Evropske unije se le redkokdaj pojavijo dejanske okoliščine, ki so v zgodovini privedle do sedanjih evropskih integracij. Začetek teh sodi v petdeseta leta 20. stoletja, ko se je iz povojne Evropske skupnosti za premog in jeklo izoblikovala Evropska gospodarska skupnost (EGS), ki je z nižanjem carin in ovir pri trgovanju odpravljala protekcionistične politike držav. Slednje je koristilo predvsem kapitalu, precej manj pa organiziranemu delavstvu. Nastanka evropskih integracij namreč ne moremo razumeti brez poznavanja hladnovojne zgodovine in poskusov spodkopavanja domačih socialističnih delavskih gibanj, ki so ogrožala interese vladajočega kapitalističnega razreda na celini. Eden izmed namenov ekonomskega povezovanja Zahoda je bil ravno izolacija vzhodnega komunističnega bloka, hkrati pa je večja soodvisnost med kapitalističnimi državami tudi domačim socialističnim gibanjem in strankam vedno bolj vezala roke in onemogočala izvajanje uspešnih etatističnih politik. Zaradi državnih posegov v gospodarstvo bi namreč tudi morebitne levičarske vlade hitro postale talke mednarodnih institucij in vse večje mobilnosti kapitala. Desetletja tega so se slednjega zavedali tudi tisti državniki, ki jih današnji evrofili uvrščajo med zgledne Evropejce; Francoski predsednik François Mitterrand, ki je svoj prvi mandat pričel z levičarskimi politikami, je sprva zaradi prostotržne in neoliberalne zasnove celo nasprotoval poglabljanju evropskih integracij. Pot Švedske v evropske povezave je prav tako zaviral socialdemokratski Olof Palme, kot tudi nekatere druge vlade.
Otoškemu gospodarstvu nasprotniki Brexita že leta napovedujejo dramatičen zlom gospodarstva, a pol desetletja po izstopu iz povezave ta otoška država še kar ni potonila v Severno morje, temveč se drži nad vodo skupaj z ostalimi nečlanicami.
Na našem kontinentu konec koncev tudi danes najdemo nekaj držav nečlanic Evropske unije, ki nikakor ne odstopajo od kapitalističnega ekonomskega modela niti od liberalnodemokratične ureditve. Med njimi na primer bogate Norveško, Švico, Islandijo, Lihtenštajn, leta 2020 pa se jim je pridružila tudi Velika Britanija. Otoškemu gospodarstvu tako nasprotniki Brexita že leta napovedujejo dramatičen zlom gospodarstva, a pol desetletja po izstopu iz povezave ta otoška država še kar ni potonila v Severno morje, temveč se drži nad vodo skupaj z ostalimi nečlanicami. Vse te odpadnice imajo namreč sklenjene različne trgovinske sporazume ter niso v nikakršnem smislu ekonomsko izolirane ali potisnjene v nekakšen skorajšnji embargo.
Evroskepticizem v Sloveniji sicer nikdar ni bil zares politično močan, a priznati je treba, da je bila v prejšnjem desetletju kritika evropskih integracij vsaj na levi sceni neprimerno bolj prisotna in živa kakor danes. To je bil namreč čas globoke gospodarske krize, nedelujočih varčevalnih ukrepov in neoliberalnih rezov, ki jih je zahtevala EU pod patronatom nemške kanclerke Angele Merkel. Intelektualci in pisci so na straneh Mladine, Dnevnika in Dela razkrivali antagonizme med evropskimi državami ter izpostavljali hegemoni položaj evropskega centra z Nemčijo na čelu, katere gospodarski uspehi so v veliki meri temeljili na podrejenosti in ekonomskem izkoriščanju evropske periferije. Slednje je takrat poudarjala tudi zdaj že pokojna Združena levica, ki se je izoblikovala leta 2014 in v svojih začetkih glasno opozarjala na polkolonialni odnos in slovensko odvisnost od nemškega kapitala. Kljub temu da izstop iz EU ni bil primarna opcija, je celo med levoliberalci vendarle obstajala zavedast o temeljnih ekonomskih problematikah evropskih integracij, občasno pa si je na levi sceni tu in tam kdo drznil omenjati tudi t. i. plan B. Cilj evropske strankarske levice je bil namreč v mnogih političnih programih socialistična oziroma vsaj bolj socialno naravnana transformacija Evropske unije. Kolikor tako velikopoteznega načrta ne bi bilo mogoče izvesti, je bil del levih sil pripravljen razmišljati tudi o rezervnem načrtu izstopa.
Preberite tudi: Igor Štiks: »Levica mora ponuditi drugačno vizijo prihodnosti« (intervju)
Najočitnejši uvid v temeljne antagonizme Unije nam je takrat ponujala obubožana Grčija. Eden izmed vzrokov za njeno globoko krizo je bila ravno ranljivost njenega izvozno šibkega gospodarstva, ki je po vstopu v EU postalo žrtev tujega uvoza iz držav evropskega centra. Kljub temu je država relativno blaginjo ljudstva leta ohranjala ravno z zadolževanjem, med drugim tudi pri bankah prav iz tega istega centra. A kriza, ki je prizadela svet po letu 2008, je dokončno razgalila resnično stanje Helenske republike. Evropske institucije so prebivalce zadolžene Grčije kmalu prisilile v brutalne varčevalne ukrepe, evropska posojila pa pogojevale z obsežnimi privatizacijami državnega premoženja in rezi v javni proračun. Brez evropskih posojil bi Grčija lahko bankrotirala, kar so želele države evropskega centra na vsak način preprečiti, saj nemške in francoske banke tako svojega z obrestmi oplemenitenega denarja ne bi več dobile nazaj. Kljub varčevanju pa se je grški dolg zaradi uničenega gospodarstva le še povečeval. Reševanje Grčije pred bankrotom tako ni bilo namenjeno njenemu ljudstvu niti tamkajšnjemu gospodarstvu, temveč kapitalu iz evropskega centra.
Simbol grškega odpora proti ostri varčevalni politiki je v teh letih postala levičarska Siriza. Ta je po letih globoke krize januarja 2015 slavila zmago na volitvah, njena temeljna obljuba pa je bila končanje škodljive varčevalne politike v Grčiji pod nemško taktirko Angele Merkel. Zmagi je sledilo veliko navdušenje med evropskimi levičarji. Po desetletjih je evropska celina ponovno izvolila vlado, ki je prisegala na oster boj z neoliberalnim kapitalizmom ter obljubljala radikalen preobrat. A ob zaprisegi nove vlade pod vodstvom Aleksisa Ciprasa se je ta hitro zaletela ob zid evropskih institucij, ki Sirizi niso dovolile izvedbe nikakršnih sprememb. Finančni minister Varufakis je poskušal Bruselj in Berlin prepričati v prestrukturiranje dolga in vsaj delno opustitev ostrih ukrepov, a pogovori, v katerih je Siriza zagotavljala, da je zavezana obstanku v EU in evroobmočju, niso pripeljali nikamor. Po neuspešnih pogajanjih je Cipras odločitev o nadaljevanju neoliberalnih ukrepov prepustil volji ljudstva. Volivci na referendumu so evropski memorandum, ki je v zameno za finančno pomoč terjal ostre reze, z veliko večino zavrnili, vendar levičarski premier slednjega ni upošteval. Cipras je pod grožnjo ekonomske škode, ki bi lahko ob izgonu iz evroobmočja prizadela Grčijo, raje sprejel predajo ter privolil v nadaljevanje uničevalne evropske politike.
Kapitulacija in podreditev Bruslju in Berlinu sta močno načeli duh odpora po celotni evropski levici. Grški upor je bil premagan in izvoljena levičarska vlada se je v boju proti neoliberalnemu ustroju EU izkazala za popolnoma nemočno. Na levici so se pričela zastavljati vprašanja, kako drugače bi ravnale druge antikapitalistične stranke v primeru, da bi se jim uspelo zavihteti v vladne kabinete. Velikanskemu moralnemu porazu Sirize so sledili dnevi in tedni, ko tudi na slovenski levi sceni ni bilo najti pravega odgovora na tragični konec grške drame. Del takratne leve medijske scene z Mladino na čelu je bil do Ciprasa in Sirize precej prizanesljiv ter je prst uperjal v Merkel in evrokrate, ki so Ciprasu na pogajanjih zvijali roke ter ga na koncu prisilili v predajo in uklon nemškemu diktatu. Jasnih sodb in stališč o boljši strategiji boja pa pozneje skoraj ni bilo.
Z begunsko krizo so se politične karte zelo hitro na novo premešale, saj je ta v trenutku postala poglavitna ideološka tema stare celine, protimigrantska histerija in bes ksenofobov nad vladajočimi evropskimi strukturami pa sta sčasoma prispevala h krepitvi evroskepticizma na desnici.
A proti koncu poletja 2015 je Evropo pretresel nov dogodek. V času najhujših spopadov v sirski državljanski vojni je na vrata stare celine potrkala množica pribežnikov. Takratni odgovor Angele Merkel na begunsko krizo se je glasil »Zmogli bomo!«. Nemška vladarica Evrope se je v očeh mnogih iz neokolonialne zatiralke zelo hitro prelevila v dobrosrčno humanistko, ki se je z zmernostjo zoperstavljala rasizmu desnih populistov, ki so pričeli strašiti z islamizacijo Evrope. Nova podoba nemške kanclerke se je prikupila tudi delu slovenske levoliberalne javnosti, njena vloga pri utrjevanju neoliberalne hegemonije pa je pričela toniti v pozabo. Na drugi strani političnega spektra se je Merkel iz najmočnejše avtoritete na evropski desni sredini prelevila v despotsko liberalko, ki z migrantsko politiko preplavlja Evropo z milijoni islamistov. Z begunsko krizo so se politične karte zelo hitro na novo premešale, saj je ta v trenutku postala poglavitna ideološka tema stare celine, protimigrantska histerija in bes ksenofobov nad vladajočimi evropskimi strukturami pa sta sčasoma prispevala h krepitvi evroskepticizma na desnici.
Kmalu je sledil vzpon Donalda Trumpa in drugih skrajno desnih gibanj, ki so še močneje udrihala po Evropi. Bruselj se je zanje prelevil v dom dekadentnih liberalnih elit, multikulti aktivistov, zgrešene politične korektnosti, LGBT lobija, globalistov, kulturnih marksistov in ekoteroristov. Poglavitni nasprotnik progresivnih sil kmalu ni bil več neoliberalni kapitalizem, saj se je v Evropi pričel dvigati še hujši sovražnik v podobi obujenega fašizma. Temu je pričel slediti ideološki obrat med levoliberalci, ki so ost kritike preusmerili od neoliberalnega ustroja EU proti fašistični nevarnosti, ki je grozila s strani evroskeptične desnice. Tudi Levica je pričela sčasoma pozabljati na ekonomske stranpoti Evropske unije ter postajati do politike Bruslja in Berlina vedno bolj prizanesljiva. Odnos stranke do Evropske unije se je tako sčasoma približal sredinski politiki socialnih demokratov. Tudi levoliberalna civilna družba in njeni intelektualci, ki so še pred desetletjem premogli vsaj nekaj uvida v temeljne ekonomske antagonizme znotraj EU, so se sčasoma zapletli v kulturni boj s t. i. desnimi populisti, ki so med drugim pozivali tudi k večji suverenosti držav.
Najglasnejši glasovi evroskepticizma prihajajo iz ust naših desničarskih nasprotnikov, argumenti, s katerimi kritizirajo evropske povezave, pa so v dobršni meri ideološko zmotni in nevarni. Vendar to nikakor ne pomeni, da moramo zato tudi sami stopiti Evropski uniji v bran.
Levičarji ne moremo zanikati, da večine evroskeptikov ni mogoče uvrščati med naše zaveznike. Najglasnejši glasovi evroskepticizma prihajajo iz ust naših desničarskih nasprotnikov, argumenti, s katerimi kritizirajo evropske povezave, pa so v dobršni meri ideološko zmotni in nevarni. Vendar to nikakor ne pomeni, da moramo zato tudi sami stopiti Evropski uniji v bran. Žal danes celo nekateri »levičarji« skupaj z Žižkom pozivajo k strnitvi evropskih vrst z namenom oboroženega boja proti zavojevalski Rusiji. Slednja s svojo skrajno konservativno in nacionalistično politiko ne predstavlja nič boljše alternative kot Zahod, a kolikor resnično sledimo mirovnim prizadevanjem, moramo nasprotovati tako militarističnemu Putinovemu režimu kot tudi imperialistični zahodni politiki na čelu z ZDA, ki ji Evropska unija sledi.
Za začetek bi bilo nujno, da se levica odvrne od ideje, da Evropska unija nima nikakršne alternative. V trenutnem stanju bi tako veliko pomenilo že to, da bi si leve sile upale do evropskih povezav ponovno zavzeti mnogo bolj pragmatičen odnos ter pod vprašaj postaviti samoumevnost članstva v tej mednarodni zvezi. Za periferne in polperiferne evropske države, med katere sodi tudi Slovenija, bi bil boj za spremembo EU od znotraj verjetno enako neuspešen kot nekoč prizadevanja Sirize. Boj proti kapitalizmu mora resda biti internacionalen, a grenki poraz grškega upora bi nas moral namesto z defetizmom navdati s spoznanjem, da EU od znotraj pač ni mogoče spremeniti. Zveza se je namreč že rojevala kot prostotržni in antisocialistični projekt, in kot taki se ji moramo tudi zoperstaviti. A zato je socialistično gibanje, ki je danes v Evropi šibko in nemočno kot skorajda nikdar doslej, potrebno še na novo izgraditi.
Evropska unija bo naposled razpadla tudi brez nas. Ob ekonomskih in političnih krizah, ki bodo tudi sledile v prihodnje, bo evropski projekt verjetno prej ali slej doživel klavrn kolaps, saj evropski vladajoči razredi na prelomne izzive ne bodo sposobni ponuditi odgovorov, ki bi lahko kakorkoli ogrozili interese kapitalističnih elit in trenutnega ekonomskega sistema. Tudi ljudske množice se bodo na krah Evropske unije odzvale zgolj z mlačnim odgovorom, saj se bo med njimi le malokdo postavil zanjo. Kot kaže, bi propad EU žal danes najuspešneje unovčile ravno najbolj reakcionarne sile na celini, zato naprednim silam ne preostane drugega, kot da se organizirajo ter predstavijo levo alternativo trenutnim evropskih povezavam. Kolikor bo zmagoviti evroskepticizem v celoti prepuščen suverenistični desnici, se bomo socialisti žal ponovno znašli na napačni strani zgodovine.
—